Waldorfske novice - Pomlad 2012
Letnik VIII, številka 1 Časopis Waldorfske šole Ljubljana
Letnik VIII, številka 1
Časopis Waldorfske šole Ljubljana
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Š i r i m o o b z o r j a<br />
Bivši učenci<br />
waldofske šole<br />
pripovedujejo<br />
Anja Bošnjak<br />
Bivša učenka in dijakinja WŠL nam v spodnjem tekstu<br />
predstavlja svoj pogled na to šolo. Članek je sicer<br />
nastal kot odziv na mnenja, izražena na forumu, ki<br />
pa so pokazala na nepoznavanje waldorfske pedagogike in<br />
njenih učinkov v slovenskem okolju. Zato smo se odločili, da<br />
se bomo potrudili dobiti še kakšno mnenje naših bivših dijakov<br />
ter tako pomagali staršem naših otrok v osnovni šoli.<br />
Sem absolventka na fakulteti za šport. Res je, da nisem na medicini,<br />
veterini ali pravu, ampak sem preprosto našla tisto področje,<br />
ki me najbolj veseli in osrečuje. Še v četrtem letniku sem<br />
bila prepričana, da bom šla študirat biologijo. In če ne bi imela<br />
priložnost vpisati še peti letnik gimnazije – priprave na maturo,<br />
bi se glede študija gotovo zmotila.<br />
Kot deklica sem bila nekoliko zasanjan otrok, verjetno bi bili<br />
na običajni šoli že zelo zaskrbljeni, ker sem začela tekoče brati<br />
nekoliko pozno. Na tej šoli ni bilo to nič čudnega, sem pač potrebovala<br />
več časa. Fizika in kemija sta bila ena mojih najljubših<br />
predmetov. V osnovni šoli smo delali čudovite poskuse. Poudarek<br />
ni bil na računanju, ampak na razumevanju delovanja sil<br />
in zakonov. Tako si lahko predstavljaš, kako in zakaj vse skupaj<br />
sploh poteka. Ko gledam nazaj: bistveno se mi zdi, da so me znali<br />
navdušiti nad predmetom. Tako kasneje nisem imela odpora, z<br />
veseljem in brez strahu sem se lahko lotila reševati tiste 'grozne'<br />
računske naloge.<br />
Na WŠ tudi nismo imeli spraševanja za oceno. Strahu pred<br />
tem, da bom kaj vprašana, skoraj ne poznam. To sem prvič jasno<br />
videla šele v tretjem letniku na fakulteti. Na prvih vajah pri biomehaniki<br />
nas je profesor vprašal, če bi se katera mogoče javila<br />
za plus. Ko je omenil spraševanje, sem začutila, kakšen strah in<br />
panika je zavladal med sošolkami. Kar zamrznile so, čeprav sem<br />
kasneje videla, da so znale bolje od mene. Ravno smo ponavljali<br />
gimnazijsko matematiko, zato sem dvignila roko. Funkcije sem<br />
resda že nekoliko pozabila, a sem si mislila, bo že nekako, mi<br />
bo že pomagal, da se spomnim. Z malo pomoči sem dobila tisti<br />
plus.<br />
Ker sem hotela študirat biologijo, sem na maturi vzela biologijo<br />
in nemščino, ki smo se jo učili 12 let. Nihala sem, ali bi šla v peti<br />
letnik ali ne. Na srečo sem si vzela še tisto dodatno leto. V četrtem<br />
letniku smo tako imeli normalen pouk, pripravili smo čudovito<br />
gledališko igro, sami organizirali maturantski ples, bili tri<br />
tedne na umetniško-zgodovinski ekskurziji (maturantski izlet) in<br />
naredili vsak svojo projektno nalogo. Za projekt sem si izbrala<br />
monociklizem in žongliranje: bila sem v pravem malem cirkusu<br />
v Nemčiji, sama sem se naučila žonglirati s petimi žogicami in<br />
voziti monokolo.<br />
Vse te veščine mi zdaj še kako prav pridejo, na vseh taborih,<br />
šolah v naravi, nastopih in navsezadnje kot hobiji. Hvaležna sem<br />
za vse te izkušnje in sem srečna, da moje šolanje v tretjem in četrtem<br />
letniku ni bilo posvečeno pretežno suhoparni pripravi na<br />
maturo (kot sem slišala, da je na primer na bežigrajski gimnaziji).<br />
V petem letniku sem se pri biologiji naučila še tiste podrobnosti<br />
o celici in drugem, ki se jih zahteva na maturi in ki srednje- in<br />
osnovnošolcem pogosto zagabijo predmet. Maturo sem opravila<br />
zelo dobro, na fakulteti mi ni bilo nič težko, ker sem navajena<br />
jemati snov v večjih sklopih.<br />
Takole bom rekla: če kdo želi študirat biologijo, veterino, medicino,<br />
fiziko in npr. kemijo (bolj naravoslovne predmete), je zelo<br />
dobro, da gre v peti letnik, da se mirno pripravi in se poglobi v<br />
dodatna dva predmeta, ki bosta tam najbolj koristila. Tudi po<br />
četrtem letniku je to možno, se je pa zaradi dodatnih vsebin v<br />
četrtem letniku (projekt, igra) treba nekoliko bolj potruditi.<br />
In končno, kaj je za življenje najbolj pomembno? Meni se zdi<br />
to, da se znajdeš v svetu in da te ni strah. Da razumeš življenje<br />
in greš naprej, čeprav ni vedno lahko. Da si upaš uresničiti svoje<br />
sanje in iti po svoji poti. In da ti nihče ne reče, ti tega ne boš zmogel/znal.<br />
Vsak zmore, če se odloči. Bolj pomembno se mi zdi, da<br />
znaš slediti sebi, kot pa slepo iti za drugimi. Odrasli vemo, da se<br />
naučena snov po določenem času navadno pozabi in da se ni<br />
tako težko napiflati neke podatke (ali ponoviti, kar si znal). Težje<br />
pa je nekoga navdušiti nad nečim in še težje premagati odpor do<br />
snovi ali verjeti, da bo šlo, ko je hudo.<br />
Ne rečem, da je waldorfska šola dobra za vsakega. Kdo verjetno<br />
potrebuje drugačne izkušnje. Tukaj sem predstavila svoj pogled<br />
na svojo pot. In še to: več časa, kot je preteklo, več prednosti<br />
waldorfske šole vidim in nikoli mi ne bo žal, da sem bila v njej.<br />
Lep pozdrav vsem! <br />
<strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong>, pomlad <strong>2012</strong> 13