Waldorfske novice - Pomlad 2012

nejši: večina šolskih sistemov pričakuje danes od otrok,
da TEČEJO, preden se zmorejo plaziti. Tako naletimo na
ponosne starše, ki pravijo, 'Moj otrok je shodil pri devetih
mesecih! Sploh se mu ni bilo treba plaziti, kar vstal je in
šel! Ali ni to čudovito?' Jaz pa želim povedati naslednje:
'Ne! Ne, to ni čudovito! Porinite ga k tlom! Prisilite ga,
da se plazi!' Morda je to nekoliko preveč fanatičen odziv,
vendar temelji na zdravem zavedanju, da je vsaka faza v
razvoju bistvena za naslednjo fazo, saj položi živčno osnovo,
ki bo omogočila vse tisto, kar se mora še zgoditi. Naši
otroci potrebujejo obilo časa in vaje, da v vsakem kritičnem
trenutku svojega razvoja 'marinirajo mojstrstvo' v
eni ali drugi veščini. To se danes ne dogaja v dosti šolah,
dogaja pa se v waldorfskih šolah.
Vzemimo primer igre. Na waldorfski šoli od samega
začetka šolanja otroka skozi vsak šolski dan na mnogo
različnih načinov spodbujajo k igri. Steiner je vedel, da
je igra neprecenljiv temelj vsestranskega zdravega razvoja,
vključno z akademskim. In naj nam bo jasno, za
kakšne vrste igro tukaj gre. To je tisto, kar je Dr. David
Elkind imenoval najčistejša oblika igre: 'nestrukturirana
(spontana), iz lastne pobude, polna domišljije, neodvisna
igra, kjer se otroci sami odločajo, kaj se bodo igrali in
celo ustvarjajo svoja pravila.' Opominja nas, da takšne
igre z alarmantno hitrostjo izginjajo iz naših domov, šol
in sosesk, za ceno zdravja, dobrega počutja in dosežkov
naših otrok.
Mnoge študije so pokazale, da igra v zgodnjem razvojnem
obdobju izboljša IQ, socialno-čustveno delovanje,
učenje in akademsko delo. Ugotovitve mnogih raziskav,
ki so bile narejene v obdobju štirih let so odkrile da se,
kot trdi dr. Elkind, pri otrocih, ki tretjino šolskega dne
preživijo ob telovadbi, umetnosti in glasbi, izboljša ne le
fizična kondicija, ampak tudi odnos do učenja in ocene
testiranja. Ko so primerjali rezultate otrok, ki so hodili
v akademsko usmerjene vrtce, z rezultati otrok, ki so
obiskovali v igro usmerjene vrtce, rezultati niso pri 'akademskih
otrocih' pokazali nikakršne prednosti v bralnih
dosežkih ali matematiki, pokazalo pa se je, da imajo ti
višji nivo strahu pred testi, so manj kreativni in imajo
bolj negativen odnos do šole kot 'otroci igre'.
Možgani najbolje delujejo le takrat, ko so v optimalnem
stanju spodbujenosti. Naši otroci ne morejo dobro spremljati,
poslušati, procesirati informacije, obdržati v spominu
ali pokazati svoje znanje, kadar so bodisi premalo
bodisi preveč spodbujeni. Ti stanji pa povzroča preplavljenost.
Če otroke izpostavimo akademskemu delu, medijem,
tehnologiji in organizirani igri, kot so na primer
skupinski športi, preden so njihovi možgani na to pripravljeni,
lahko prezgoden in pogosto podaljšan stres, ki
ga ob tem doživljajo, sčasoma povzroči blokado sistema.
Učitelji po ZDA in Kanadi mi pripovedujejo, da 'to' vidijo
pri otrocih do začetka tretjega razreda. Pravijo, da je pri
mnogo prevelikem številu njihovih učencev 'ugasnila luč'.
Veselje, radovednost in čudenje, ki so pri procesu učenja
nujni, so zaradi preveč enega in nič drugega že otopeli.
Medtem ko se splošno veljaven šolski sistem danes osredotoča
skoraj izključno na akademska znanja, predvsem
na delovanje leve možganske polovice, se waldorfski učitelji
osredotočajo bolj na celotne možgane in v vsakem
razvojnem obdobju dajejo več poudarka na desno možgansko
hemisfero. Steiner je lahko le opazoval in je tako
postavil predpostavko, da to drži otroke v optimalnem območju
spodbujenosti, kjer je vsakršno učenje vedenjsko
prilagajanje mogoče. S pomočjo nedavnih znanstvenih
ugotovitev pa zdaj vemo, da je imel prav. Izkoriščanje čutnih
darov desne možganske hemisfere omogoča 'pretok',
potreben za maraton dosežkov, ne le sprinta.
Zdaj ko smo spoznali, kako pomembna za učni proces
sta holizem in igra, pa poglejmo še na neprecenljivo vlogo
narave. Znotraj izobraževanja je določeno, da je potrebno
zaposliti levo možgansko polovico. Pri učenju je skoraj vedno
prisoten verbalen, analitični proces. Tisto, česar tukaj
ni, je spodbujanje in izražanje desne polovice možganov.
Funkcije desne možganske hemisfere so bile nekako
ocenjene kot manj pomembne za doseganje in končen
uspeh naših otrok, vsaj 'uspeh', kot ga večina ljudi v ZDA
To je natančno tisto, kar pogrešamo v današnji, k dosežkom
usmerjeni družbi. V izobraževanju smo sprejeli
mit, da 'več da več'. Formula, po kateri je več časa namenjenega
akademskemu znanju, z začetkom v zgodnjem
obdobju razvoja, z več nalogami, ne povečuje učinka pri
otrocih. Nasprotno, zmanjšuje ga! Izpodrivanje umetnosti,
fizične aktivnosti in časa preživetega v naravi, da bi
naši otroci več časa namenili branju, pisanju in računanju,
ni rešitev. To je hudodelstvo. Naši otroci do kritične
mere izgorevajo in zapuščajo šolo, ne le zato, ker 'več ne
da več', temveč ker povzroči blokado.
Waldorfske novice, pomlad 2012 9