Waldorfske novice - Zima 2012

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

zima 2012, zaporedna št. 76 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41 

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775 

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

Mario Čuletić 

OE MB Mateja Jobstl 

OE Celje Boštjan Štrajhar 

Sodelavci: 

David L. Brierley, Angelika Klosse, Alja Tasi, 

Irena Zagorc, Sarah Kane, Boštjan Štrajhar, 

Simona Pajk, Darja Žunič Lojen, Monika Oštir 

učenci 9.r WŠL, učenci 9.r OE Maribor 

OE Maribor: 

Metka Wherry, Andreja Pliberšek, 

Elena Begant 

Fotografije: 

Marina Nuvak, Mateja Ocvir Štrajhar, 

Alja Tasi, arhiv WŠL, arhiv OE Celje, 

arhiv OE Maribor 

Naslovnica: 

Marina Nuvak 

Lektoriranje: 

Klemen Lah 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

Utrinki z dogodkov 4 

Božični semenj 2012 4 

Ponovno - potovanje v Ljubljano 6 

Iz tujega tiska 7 

Dober učitelj pozna vprašanja 7 

Vaši učitelji noč in dan premišljujejo 10 

Vzgoja otroka 13 

Vpliv zaslonske tehnologije na otroke 13 

Likovnost kot možnost terapije 16 

Vabilo 17 

Srednjeveške božične igre danes? 17 

Utrinki 19 

Nekaj iz 4. razreda 19 

OE Celje 19 

Razmišljanja med odmori 19 

OE Maribor 21 

Bazar na waldorfski šoli v Mariboru 21 

Naši prvi koraki 22 

Ustvarjalni kamenčki 23 

OE Radovljica 24 

Iz Radovljice 24 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov 

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem 

avtorja. 

ISSN 1854-0430 

2 Waldorfske novice zima 2012 

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport

U v o d n i k 

Iztok Kordiš 

Ob koncu leta ponavadi pogledamo nazaj in za minevajoče leto lahko prav gotovo rečemo, 

da je bilo to leto presežkov (govorim seveda o Waldorfski šoli, o naši šoli) - 20 letnica, nov 

prizidek, nova telovadnica, izvrstna mednarodna konferenca, novi razredi, nove enote, povečano 

zanimanje za vpis, enkraten božični semenj, ki, moram priznati, mi še vedno kar ne 

gre iz glave, bolje iz srca, in vrsta drugih na videz drobnih šolskih dejavnosti in aktivnosti, s 

katerimi ustvarjamo skupnost spoštovanja, razumevanja, radosti in iskrivega ustvarjanja. 

Seveda to lahko nastane le s skupnim delom in zato bi se rad še enkrat zahvalil vsem in 

vsakomur posebej, ki vsakodnevno prispevate pri ustvarjanju naše skupnosti. 

Skušajo nas prepričati, da je prihodnost temna, vendar, če pogledamo, kaj vse smo naredili, 

če pogledamo, kakšne dijake in učence imamo, lahko mirno zremo naprej in lahko 

mirno rečemo, da se da drugače in da bo drugače. Če pa kdo še dvomi v to, naj si prebere 

spodnje misli, ki so jih prejšnji teden v pičlih dvajsetih minutah med uro etike zapisali naši 

devetošolci. 

Veliko sreče, radosti in veselja tudi v 2013. 

Svet se preveč podi za denarjem. To verjetno počnemo 

že od začetka moderne civilizacije. Vse skupaj 

je še poslabšal kapitalizem, ali kot si razlagam 

sam, večna gonja za materialnimi dobrinami. Kapitalizem 

ljudem dobesedno pere možgane. Vsi le 

kupujejo in kupujejo tja v en dan. Saj govorimo le 

še o novostih. Stvari so postale plitke, izgubile so 

globlji pomen. 

Najosnovnejša vrednota je postalo kopičenje 

bogastva. A kaj naj z njim? To je zame le vedno 

večji, nepomemben kup stvari, ki jih pozabimo v 

trenutku. 

Egoizem se nam je zažrl globoko v podzavest. Vse 

bi radi imeli le zase.' Prijatelj ima neko stvar, ki jo 

lahko kadarkoli brezplačno uporabljam. Zakaj ne 

bi tudi jaz imel nekaj takega in bi bilo čisto moje?' 

To se nam je grozljivo zažrlo v možgane. Z ničemer 

nismo več zadovoljni, vedno bi radi več in več. 

Le kje so preprosti, od kapitala neodvisni ljudje? 

Gašper Vidmar 

Ko se srečamo z ljudmi, ki v borbi za uspeh lomijo 

kosti, se jim ne pustimo zlomiti, ker če jih preživimo, 

postanemo močnejši. 

Primož Cizl 

Morali bi stopiti skupaj in se prenehati prepirati. 

Nobeno drevo ni tako močno, da ga najmočnejši 

vihar ne bi odpihnil. 

Tin Košir Popovič 

Potrebujemo priložnosti, da bomo pričeli zaupati 

drug v drugega in to bo omogočilo spremembe. 

Od nas samih pa je odvisno, da ugotovimo, zakaj 

smo sploh prišli na ta svet in kaj nameravamo 

ustvariti za boljše življenje. Edina stvar, ki nas lahko 

drži pokonci in nam daje upanje za mir je ljubezen. 

Kajti konec koncev si vsi želimo le mir, ki 

bi omogočil temu majhnemu planetu Zemlja nov 

razcvet. 

Den Radilovič 

Začeti moramo živeti novo življenje, živeti zase in 

za ljubljene in prenehati gledati na življenje tako 

črnogledo ter delati le za denar, ampak tudi za dobro 

drugih ljudi. 

Lucija Kejžar 

Vzemimo si čas za nov začetek. Začnimo z boljšimi 

stvarmi in pozabimo na stare. Skupaj lahko rešimo 

svet! 

Matija Jesenko 

Waldorfske novice, zima 2012 3

U t r i n k i z d o g o d k o v 

Marina Nuvak 

Božični semenj 

2012 

Naš tradicionalni božični semenj je mimo in drug 

drugemu lahko čestitamo, saj je bil dogodek odlično 

pripravljen in izpeljan. Seveda smo najlepše čestitke 

in zahvale dobili kar na samem semnju, ko smo gledali v oči 

naših otrok vseh starosti, ki so se kar iskrile od navdušenja nad 

vsem, kar so videli in doživeli. 

Vse skupaj se je pravzaprav, kot vsako leto, začelo že zadnji 

teden oktobra, ko smo se na prvem sestanku srečali 

s skupino navdušenih staršev, predstavnikov razredov in 

se začeli pripravljati za ta zahteven projekt. Dobre volje 

in pripravljenosti za delo je bilo takrat in nato ves čas do 

samega zaključka semnja veliko. 

Reči je treba, da imamo na šoli veliko zelo spretnih in 

inovativnih mamic ter atijev. 

Najprej so se začele delavnice izdelovanja prodajnih izdelkov. 

Te so potekale v mirnem in prijetnem vzdušju, 

kar se je pokazalo tudi na zelo lepih izdelkih. Tukaj je na 

koncu rokave zavihalo nekaj naših spretnih mam, ki so si 

izdelke strokovno ogledale in dodale tu in tam še kakšen 

detajl, ki je izdelek estetsko obogatil. 

Že kmalu v novembru so se v jutranjih urah začeli dobivati 

starši, ki so bili zadolženi za okraševanje, si nekje v 

kotu hodnika poiskali kotiček in stiskali skupaj glave ter 

tuhtali, kako bi se zadeve najbolje lotili. Vsako jutro sem 

jih videla, ko sem prišla v šolo, in zdaj, ko je semenj mimo, 

jih kar pogrešam. Tudi glede garderobe se je začelo zgodaj 

načrtovati in na koncu smo lahko presenečeni zagledali 

tam v kotu čisto 'tapravo' garderobo. 

Izvedba labirinta je bila na novo zastavljena že lansko 

leto, to leto pa so ga preimenovali v rudnik zlata, nadgradili 

pa s čudovitimi vstopnicami, na katerih je zlato kopal 

sam palček, ki so se mu pri delu pridružili še naši 'palčki' 

nižjih razredov. Pri izhodu pa dobili celo čisto prave koščke 

zlata. 

Tudi sestanek za restavracijo je potekal v prijetnem, delovnem 

vzdušju. Staršem srednješolcev so to leto stopili 

ob bok starši naših dveh devetih razredov. Takoj so se povezali 

in restavracija je bila pripravljena. To leto je toplo 

hrano, ob posredovanju naše prizadevne mame, pripravljal 

vrtec na Zeleni jami in ocenili smo, da je bila okusna. 

Najpomembnejši del restavracije pa smo seveda prispevali 

vsi, starši in učitelji, ki smo doma napekli toliko dobrot, 

da so se mize kar šibile pod njihovo težo. 

V zadnjem tednu pred semnjem je bil še tradicionalni 

večer pletenja venčkov z znanimi osebami iz javnega življenja, 

med katerimi je bilo veliko naših staršev in starih 

staršev. Vse ostale večere v tem tednu pa so venčke 

za prodajo pridno pletli starši in učenci obeh razredov, 

ki sta imela to leto to zadolžitev. Izkazalo se je, da je 

bila odločitev skupine za pripravo semnja za predvsem 

naravne okraske odlična, saj so bili venčki zelo lepi, 

stroški pa temu ustrezno nižji. 

In potem je prišel petek, ko smo že v dopoldanskem 

času začeli s skupnimi pripravami. Ker smo zdaj res 

že uigran orkester, smo imeli vse prostore pripravljene 

že dokaj zgodaj, tam okoli devete ure. Potem smo 

lahko odšli domov, da se naspimo in si naberemo sil 

za naslednji dan, ko smo se lahko ves dan ob delu veselili, 

saj nam je spet uspelo pripraviti lep dogodek, ki 

bo pomembno vplival na samopodobo naših otrok. Vse 

življenje se bodo spominjali teh dogodkov, ki jim bodo 

dali bogato popotnico za življenje, saj bo v njihovi zavesti 

za vedno ostalo spoznanje, da je v slogi moč! 

4 Waldorfske novice zima 2012

Čisto na koncu, ko je bilo na šoli že vse tiho, smo 

se s kolegicama gospo Maletin in gospo Dovč še enkrat 

sprehodile skozi šolo, da pregledamo, ali je res vse 

pripravljeno tako, kot je treba. Ostale smo brez besed, 

saj nas je v vsakem kotičku čakalo nekaj lepega, pripravljenega 

s toliko ljubezni in topline, kot je pač starši 

in učitelji lahko ponudimo našim otrokom. In te ni 

malo. Pričakala nas je še Pravljična hišica, pa izredno 

lepo pripravljena razstava izdelkov naših učencev in 

dijakov, v novi stavbi pa tudi dvorana za koncerte in 

čudovita palčkova deželica, kjer bi človek kar sedel in 

užival, če ga ne bi ura vztrajno opominjala, da bo treba 

naslednje jutro zgodaj vstati. 

Mnogo semnjev smo že izvedli in lahko rečem, da so 

bili vsi odlični. Pa vendar, to leto se lahko pohvalimo, 

da je dogodek kar nekako bolje zadihal, za kar se imamo 

zahvaliti našemu novemu prizidku, ki se je odlično 

povezal s semnjem. Ko sem na dan semnja hodila po 

šoli, je bil moj prvi vtis, da je gostov dosti manj kot lansko 

leto, kar pa se je izkazalo kot neresnično. Bilo jih 

je vsaj toliko, če ne celo več, samo porazgubili so se po raznih 

delih šole, vsakdo na lovu za svojimi dogodivščinami. 

Teh pa je bilo to leto še več kot ostala leta. Naši dijaki so 

tokrat vodili kar tri okrepčevalnice, v katerih je marsikdo 

med nami našel prijetno zatočišče za klepet s prijatelji, 

znanci in kolegi. Kako lepo je videti mlade ljudi, ki navdušeno 

pripravljajo svoje mesto in imajo vedno nove ideje, 

kaj bi še lahko ponudili. Naš semenj jim res daje odlično 

priložnost, da vadijo svoje socialne in podjetniške veščine. 

Njim ob bok je s svojo stojnico zelo resno pristopil tudi 

deveti razred. Hoteli so sicer imeti kavarno, vendar bodo 

morali nanjo še kakšno leto počakati. To je privilegij srednješolcev, 

stojnica za peko vafljev ali palačink pa je lepa 

priložnost za uvajanje v poznejše, zahtevnejše projekte. 

Tudi nekateri učenci nižjih razredov so to leto uspešno 

sodelovali z delavnicami, s čimer nam sporočajo, da želijo 

na semnju aktivneje sodelovati. Na nas je, da jim v bodoče 

pomagamo najti zadolžitve, v katere bodo lahko tudi oni 

izlili vso svojo srčnost ter pokazali svoje sposobnosti in 

darove. 


U t r i n k i z d o g o d k o v 

To leto je bil naš velik izziv, kako v samo dogajanje 

učinkovito vključiti našo novo stavbo. Gotovo bomo v 

naslednjih letih lahko našli še mnoge, morda primernejše 

rešitve. Takrat bomo imeli na voljo tudi našo 

največjo pridobitev, telovadnico, ki pa smo ji to leto, 

po nesrečnih dogodkih konec oktobra, pustili še nekaj 

miru. Sicer pa mislim, da nam je povezava že letos kar 

dobro uspela. 

Izkupiček od semnja seveda ni nepomemben, pa vendar, 

veseli nas, da so bile cene izdelkov in hrane zelo 

ugodne in, upamo, sprejemljive za vsak žep. Dobrot v 

restavraciji je bilo veliko in vsak gost se je lahko po izredno 

ugodni ceni najedel in si privoščil dobrote iz domačih 

kuhinj. Nekaj malega hrane je na koncu ostalo 

in v veliko zadovoljstvo nam je bilo, da smo jo naslednji 

dan uspeli odstopiti razdeljevalnici hrane za brezdomce, 

tako da je bila v teh težkih časih še nekomu v korist. 

Bilo je preprosto čudovito, saj smo se vsi zavedali, da 

pripravljamo nekaj, kar bo ogrelo in obogatilo srca naših 

otrok, s tem pa tudi naša. 

Ponovno - 

potovanje v 

Ljubljano 

Angelika Klosse 

Letos je imelo moje potovanje dva razloga: jubilej 

ob 20-letnici Waldorfske šole Ljubljana in 

otvoritev novega prizidka. Moja radovednost 

je bila velika, saj sem imela priložnost, da sem že 

prisostvovala pri polaganju temeljnega kamna leta 2010. 

In zdaj je stal novi prizidek pred mano, s soncem obsijan, 

čvrst, pa vendar daje lahkoten vtis, zračen, s soncem prežet; 

šolsko dvorišče ozelenjeno, z drevesi, ki nosijo imena. 

Ste že videli kaj podobnega? Klopi vabijo obiskovalca k 

postanku in ogledu. Vhod deluje velikodušno in vabljivo, 

barve vodijo obiskovalca skozi prostore. Veliko pozornosti 

je bilo posvečene lepim materialom; to je stavba, v kateri se 

človek dobro počuti. Končno je to tudi začasno domovanje 

učencev, ki se na ta način seznanjajo z lepoto, harmonijo in 

kakovostjo. 

Ta šola ima zame nekaj domačega, ne samo zaradi 

dolgoletnih stikov s posameznimi učitelji, ki so medtem 

postali moji prijatelji. Tako je zame potovanje v Ljubljano 

vedno tudi nekakšna 'vrnitev domov'. 

Med mojim letošnjim bivanjem v Ljubljani sem imela 

srečo in zadovoljstvo hkrati, da sem se lahko udeležila 

dvodnevnega waldorfskega kongresa z geslom 'Enigma 

of creativity'. Poleg zanimivih predavanj je bilo tudi obilo 

priložnosti za zanimive pogovore in srečanja. 

In to vse v mestu, polnem življenjske radosti, ki mu 

med drugim daje pečat čudovita tržnica s svojo barvitostjo, 

oblikami in vonjavami. Vse to in še mnogo več 

je raznolik izraz živahnega mesta in njegovih prijaznih 

prebivalcev. 

Christopher Clouder, Elisabeth Johnson, 

za njima gospa Angelika Klosse. 


I z t u j e g a t i s k a 

Alja Tasi 

David L. Brierley, 

waldorfski pedagog 

Dober učitelj 

pozna vprašanja, 

ne odgovorov 

V 

Sloveniji že več let uspešno delujejo waldorfske 

šole v Ljubljani, Mariboru, Celju in Radovljici. 

Več je tudi waldorfskih vrtcev, a še nobenega 

na Primorskem. David L. Brierley, eden najbolj priznanih 

strokovnjakov na področju waldorfske pedagogike, si s 

tem ne beli glave. Njegova ambicija ni, da bi waldorfske 

šole in vrtci prevladali nad državnimi. Gre predvsem za 

ozaveščenost staršev. Oni morajo razmisliti, kakšne vzgojne 

vrednote zagovarjajo, in z njihove strani mora priti pobuda 

za drugačne vrtce in šole, je prepričan Brierley. 

Kakšna je razlika med Slovenijo in Norveško 

na področju waldorfske vzgoje? 

'Na Norveškem vsi poznajo waldorfsko šolo. Premier 

Jens Stoltenberg je obiskoval to šolo, prav tako mož 

norveške princese in veliko drugih znanih osebnosti. 

Tam o waldorfski šoli ne razmišljajo kot o alternativi, 

ampak bolj kot o dopolnitvi šolskega sistema. Je impulz 

za izmenjavo idej z državnim šolskim sistemom. 

Debata neprestano poteka.' 

Zakaj tako zanimanje ravno na Norveškem? 

'Vprašanje ni, waldorfska šola da ali ne. Gre za vprašanje 

zavesti populacije, za vprašanje, kakšne vrednote 

želimo v današnji družbi in s kakšnimi vrednotami 

želimo, da odrastejo naši otroci. Ko starši oblikujejo te 

vrednote, se začnejo ozirati po alternativah. Zelo pomembno 

je, da gre za zavestno odločitev staršev, kakšne 

vrednote želijo za svoje otroke in svojo družino. Če 

jih najdejo v waldorfski šoli, tudi prav.' 

Kaj se vam zdi pri vzgoji najbolj pomembno? 

'Zame je zelo pomembna kreativnost. Vzgoja mora 

iti v korak s časom. Vprašati se moramo, kaj vsi skupaj 

potrebujemo, da bomo napredovali. Danes, v času 

krize, vlada strah. Kako bomo razrešili ta problem? S 

standardizacijo ali tako, da bomo otroke vzgajali kreativno? 

Šolski sistem v glavnem temelji na ideji, da moraš 

pridobiti določeno količino znanja, da bi zadostili 

družbenim potrebam. To je splošno uveljavljeno mnenje, 

ki pa ne zadovoljuje nujno potreb bodoče družbe. 

Učiš se in tvoje znanje preverjajo na osnovi preteklih 

podatkov in izkušenj.' 

David L. Brierley: 'Dober učitelj je umetnik. 

Modelira, slika, ustvarja življenje.' 

Kako naj mladi ljudje zadostijo izzivom 

prihodnosti? 

'Ni najpomembneje, kaj so se naučili, ampak kako 

bodo to izrazili, kako bodo povedali svoje mnenje. Ko 

pride človek v leta, se morda vpraša, kako je preživel 

svoje življenje. Je dobro živel? Človek ima dober občutek, 

če je na svoj način izrazil svojo enkratno osebnost. 

Lahko je to gospodinja, ki je v svoji družini ustvarila 

enkratno vzdušje v skladu s svojimi najglobljimi vrednotami. 

Nihče tega ne bi mogel narediti na enak način. 

To je prihodnost.' 

Je to v današnjem izobraževalnem sistemu 

mogoče doseči? 

'Na žalost ne. Če znanje preverjaš s testi, kjer je pravilen 

odgovor znan že vnaprej, potem je ocenjevanje enostavno. 

Laže obvladuješ sistem. Vendar v tem primeru 

motivacija prihaja od zunaj. Učiš se, ker imaš izpit, in 

ne zato, ker te nekaj navdušuje. To vodi v frustracije, 

ki jih danes lahko opazimo na vsakem koraku. Tretjina 

učencev opusti šolanje v srednji šoli.' 

Kakšen je vaš koncept? 

'Učenci morajo na osnovi tistega, kar so se naučili, 

razpravljati in izraziti svoje mnenje. Dva umetniška 

■ foto: Alja Tasi 


izraza nista enaka. Ni standardnega odgovora. Dober 

učitelj je umetnik. Modelira, slika, ustvarja življenje. 

Umetnik je original. In najboljši učitelji so originali. 

Mnogi učitelji so frustrirani, ker morajo v državnih šolah 

uveljavljati sistem, za katerega čutijo, da je napačen. 

Ampak večina tega ne zna ubesediti. Tekmovalnost 

v šolah je vzrok, da se otroci bojijo izraziti svojo 

edinstvenost. Vsak otrok je za nekaj nadarjen, vprašanje 

je le, kako najde svoje mesto v družbi.' 

Kdaj se vzgoja zaključi? 

'Večino stvari se naučimo, ko zapustimo univerzo, ko 

pridemo v stik z resničnim življenjem. Najbolj inovativni 

ljudje ponavadi nimajo končane univerze. Večinoma 

veljajo za težavne učence, ker so zelo radovedni in se 

ne prilagodijo standardom. Tisti, ki ne končajo šole, večinoma 

niso otroci, ki bi odraščali v slabih razmerah. 

Gre za inteligentne učence, ki preprosto ne prenesejo 

sistema, ki vzgaja le intelekt. Da si se sposoben izraziti, 

moraš biti tudi čustveno zrel.' 

Ali tudi v waldorfskih šolah nekateri učenci 

ne končajo šolanja? 

'To se ne dogaja pogosto. Seveda so problemi, težavni 

učenci, vprašanje pa je, kako se teh problemov lotimo. 

V waldorfski šoli mora vsak delati vse. Ne moreš izbirati 

predmetov. Če si briljanten v matematiki, potem 

moraš nujno obdelovati les. Ne zato, da bi postal dober 

mizar, ampak da bi postal dober matematik. Nekateri 

učenci so bolj praktični, drugi bolj kreativni, tretji bolj 

intelektualni. A če si praktičen tip, pa v srednji šoli ne 

moreš uporabiti svojih rok, je hudo.' 

Če bo šlo vse po načrtih, bo prvi waldorfski vrtec 

na Primorskem odprl svoja vrata v Ajdovščini 

septembra prihodnje leto. Nekaj posameznikov 

je že pred leti ustanovilo iniciativo v Kopru, a 

ni zaživela. Enako se je zgodilo v Novi Gorici. 

'Njihovo delo se je ustavilo na točki, ko je bilo 

treba skupino staršev povezati v živ organizem, 

v katerem ima vsak svojo zadolžitev. Posebnost 

waldorfskega vrtca je v tem, da ne pade z neba, 

ampak zraste iz volje, dela in želje staršev in 

pedagogov, ki sodelujejo že od samega začetka,' 

pojasnjuje Darja Brecelj Ipavec, profesorica 

slovenščine na waldorfski gimnaziji v Ljubljani. 

Že drugo leto skupaj s Ksenijo Francetič, Urško 

Jazbar, Alenko Tomažin, Martino Pahor Stanič in 

drugimi usmerja priprave za ustanovitev prvega 

waldorfskega vrtca na Primorskem. Iniciativa 

ima tudi svojo spletno stran 

waldorf-ajd-go.blogspot.com. 

'Pravkar je v nastajanju idejna zasnova za 

ureditev vrtca v eni najlepših hiš v Ajdovščini. 

Prošnjo za dodelitev prostorov bomo naslovili na 

občino. Že dve leti se z odgovornimi tam dogovarjamo 

za najem prostorov. Temelj waldorfske 

pedagogike je namreč zahteva, da se v njene 

programe lahko vključijo otroci vseh družbenih 

slojev. To ni vrtec za bogate, ampak za vsakogar, 

ki želi, da bi se njegov otrok svobodno 

igral v mirnem okolju, poglobil stik z naravo in 

razvil zdrave socialne veščine,' zagotavlja Darja 

Brecelj Ipavec. Vrtce s posebnimi pedagoškimi 

metodami občine običajno financira 85-odstotno, 

kar pomeni, da je cena teh vrtcev za okrog 

15 odstotkov višja od običajne. 

Mnogi starši ne poznajo waldorfske vzgoje. 

Kako bi jo opisali? 

'Waldorfska vzgoja je prilagojena razvoju osebnosti. 

Vprašati se moramo, kaj potrebuje štiriletnik, šestletnik 

ali osemletnik. V določeni starosti imajo otroci določene 

potrebe. Če jim ni zadoščeno, so frustrirani.' 

Kakšne potrebe imajo otroci v vrtcu? 

'Pri štiriletnikih gre večina energije za to, da stabilizirajo 

ritmični sistem v telesu. Ko ti otroci spijo, ne dihajo 

enakomerno. Srčni utrip in dihanje nista usklajena. 

Zato imajo potrebo, da to harmonizirajo.' 

Na kakšen način? 

'Z glasbo. Z ritmičnimi gibi, pesmicami. Prav tako 

mora dan potekati ritmično: obroki ob istem času, 

enake, rutinske aktivnosti. To štiriletnikom prinaša 

zdravje ter fizično in psihološko dobrobit. Največji problemi 

z zdravjem odrasle populacije so danes povezani 

z visokim ali nizkim krvnim pritiskom, z astmo, torej 

neenakomernim dihanjem itd. Sistem ni v ravnovesju. 

Torej je izpolnjevanje teh potreb v vrtcu dolgoročna 

perspektiva tudi za bodočnost. Izobrazba je zdravje.' 

Torej ni potrebe, da bi se otroci že v vrtcu 

učili tuje jezike? 

'Dogaja se, da jih že v vrtcih učijo matematike, češ 

da jim bo šlo potem v šoli bolje. Ampak za to ni nobene 

potrebe. Nasprotno, tako učenje je zelo stresno. Pri 

otrocih hočemo rezultate, in to čim prej. To je nesmisel. 

Rezultate vzgoje lahko vidimo šele v odrasli dobi.' 

Starši se trudijo, da bi svoje otroke vključili 

v čim več aktivnosti. Je to smiselno? 

'Ker starši hočejo pomagati svojim otrokom, jih vključujejo 

v mnoge različne dejavnosti. Ampak ljudje, ki so 


v življenju resnično uspeli, ki so kreativni, niso nujno 

iz dobrih družin. Nasprotno, mnogi izhajajo iz zelo revnega 

in nestimulativnega okolja. Otroci pogosto kompenzirajo 

slabe razmere tako, da okrepijo svojo voljo. 

Tako se izognejo terapiji, kajti živimo v kulturi, v kateri 

moraš biti stalno na terapiji. Učitelji in psihologi 

ves čas iščejo napake, zato moraš biti zelo odporen, da 

uveljaviš svojo voljo.' 

Kako so uspešni ljudje razvili svojo 

kreativnost, če jih pri tem nista spodbujala 

šola in domače okolje? 

'Z igro. Po možnosti v samoti. Danes so starši zaskrbljeni, 

če se otrok dve uri sam igra v kotu. Biti sam ni 

enako kot biti osamljen. Ko si sam, se lahko bolj zbereš, 

poglobiš, bolje ti deluje domišljija. Zato se moramo 

vprašati, ali imajo otroci v vrtcu možnost za svobodno 

igro ali pa vse aktivnosti potekajo po naprej določenem 

programu.' 

Svoboda pri igri dramatično upada. Danes 

otroci ne smejo več sami ven, starši jih 

vseskozi nadzorujejo ... 

'To je zato, ker živimo v strahu. Starši se bojijo, da 

bi otroka kdo zlorabil ali da bi padel z drevesa. Torej 

ne sme plezati na drevo. Nikoli ne sme na stvari pogledati 

s ptičje perspektive, ker bi lahko padel. Rešitev 

je v svobodni igri. To je edina stvar, ki v življenju ni 

programirana. Če kot odrasli ohranimo igrivost, smo 

kreativni.' 

David L. Brierley ima štirideset let izkušenj v 

waldorfskem gibanju. Rojen je v Veliki Britaniji, 

živi in dela pa na Norveškem. Njegova zasluga 

je, da so dijaki iz srednjih waldorfskih šol na 

Norveškem sprejeti neposredno na univerze, 

brez mature. Leta 1981 je tam ustanovil tudi 

univerzo za izobraževanje waldorfskih učiteljev. 

Brierley zadnja leta veliko časa preživi v Sloveniji, 

ki je postala njegova nova baza za delovanje 

v južnoevropskih državah, predvsem v Španiji. 

Tam prek fundacije, ki jo financira banka, 

pomaga razpadajočemu državnemu šolskemu 

sistemu. 

Kaj je osnovna potreba otroka, ko začne 

hoditi v šolo? 

'Varnost. Če so otroci v prvem razredu navajeni na 

določeno rutino in jim rečeš, danes pa bomo počeli nekaj 

popolnoma drugega, vam zagotavljam, da bo mnoge 

začel boleti trebuh. Če v prvem razredu učencem 

poveš pravljico, mora imeti srečen konec. Pravljica je 

lahko zelo razburljiva, junak se sooča z mnogimi ovirami, 

ampak otroci vedo, da bo na koncu uspešen. Poročil 

se bo s princeso in vladal kraljestvu.' 

Starejšim učencem v waldorfski šoli 

namesto pravljic pripovedujete biografije 

znanih in uspešnih ljudi ... 

'Res je. Pomembno je, da učenci vedo, skozi kaj so v 

življenju šli ljudje, ki so uspeli.' 

Za učenje je torej pomembna zgodba? 

'Ne vedno. Učenje se začne z opazovanjem in poslušanjem. 

Zgodovine se učimo prek zgodb in znanstvenih 

dejstev. Vendar, če predavam na primer o francoski 

revoluciji, je najpomembneje, da pri učencih vzbudim 

radovednost in navdušenje. Snov se jih mora dotakniti. 

To pa lahko dosežem le, če nagovorim njihova čustva. 

Znati jim moram opisati dogodke tistega časa tako doživeto, 

da bodo videli ljudi na ulicah, vonjali hrano in 

vino tistega časa. Pričarati jim moram ozračje, pričakovanje 

revolucije ... ' 

Potem si bo večina zapomnila tudi letnico? 

'Natanko tako. Učimo se prek izkušenj, te pa si lahko 

prikličemo v spomin le prek čustev, ki so shranjena v 

naši podzavesti. Sicer je znanje mrtvo. Če se za izpit 

naučimo vse na pamet, podatke že čez nekaj dni pozabimo. 

Ni čustvenega okvira.' 

Spomnimo se čustev, pa tudi učiteljev ... 

'Seveda. Če je učitelj zmožen govoriti iz srca, potem za 

učenca predstavlja avtoriteto. Sam se v razredu vedno 

trudim ustvariti določeno vzdušje. V zadnjem obdobju 

delam tudi z dementnimi starostniki. V ekipi so tudi 

zdravniki. Ugotovili smo, da se dementnim ljudem, ki 

ne morejo niti vstati iz postelje, stanje precej popravi, 

če se spomnijo določenih dogodkov iz svojega otroštva.' 

Kako jim prikličete spomin? 

'Najlaže z glasbo. Če pacientu zapojemo pesem, ki jo 

je v otroštvu znal na pamet, se pomladi. Mnogi lahko 

spet sami vstanejo iz postelje. Zanimivo pa učinka ni, 

če jim predvajamo posneto pesem. Zapeti jo mora človek. 

Vidite, to je zelo podobno učenju v šoli in odnosu 

med učiteljem in učencem. Posneta pesem ne deluje, 

potreben je medčloveški odnos.' 

Ali lahko učitelj ljubi vse učence v razredu? 

'Z nekaterimi bo vedno imel poseben odnos, nekaterih 

pa ne bo preveč maral. To je človeško. Pomembno pa 

je, da se učitelj vedno vpraša, kdo je njegov učenec. 

To vprašanje mu mora vedno odzvanjati v mislih. Vsak 

učenec je edinstveno, neponovljivo bitje. Zato je učitelj 

ves čas pozoren, opazuje učenca in išče njegove potenciale. 

Zvečer razmišlja o tem, kdo je na primer Martina. 

To je dober učitelj. Učence nosi v svojem srcu. Ni 

nujno, da pozna odgovore na vsa vprašanja. Mora pa 

vprašanja vedno nositi v sebi. To je ravno nasprotno 

kot pri testih, kjer je odgovor vedno že vnaprej znan.' 


I z t u j e g a t i s k a 

Prvo waldorfsko šolo je leta 1919 v Stuttgartu 

ustanovil Emil Molt, lastnik tovarne cigaret Waldorf 

Astoria. Tako kot mnogi drugi izobraženci v 

času po prvi svetovni vojni je bil tudi Molt zaskrbljen 

za prihodnost Nemčije in drugih evropskih 

držav. Verjel je, da je z novimi oblikami izobraževanja 

mogoče v otrocih nagovoriti njihov čut za 

sočloveka in naravo. Temelje waldorfske pedagogike 

je postavil Moltov prijatelj, znani filozof in 

antropolog Rudolf Steiner. 

Kako bi se obnesli, če bi vas postavili pred 

razred v državni šoli? 

'Odvisno, če bi razred učil ves čas. Veliko frustracijo 

bi doživel, če bi učil le en predmet in bi se razredi ves 

čas menjavali. V vsakem primeru bi po svojih najboljših 

močeh deloval v skladu s svojim vrednotami. Trudil 

bi se snov razložiti tako, da bi v določenem trenutku v 

razredu zavladala popolna tišina. Saj poznate občutek, 

ko v skupini zavlada čudovit mir, ko so vsi ganjeni. To 

je trenutek ekstaze, ki pa ne more trajati, če bodo učenci 

že naslednjo uro gledali risanke ali kaj podobnega.' 

Vidite rešitev v spodbujanju kreativnega 

mišljenja? 

'Da. Pa tudi v vzgoji močnih, odpornih ljudi, ki ne 

bodo potrebovali terapevtov. Zveni preprosto, ampak 

ni.' 

Lahko waldorfska šola nadomesti državni 

šolski sistem? 

'Zagotovo to ni naša ambicija. Vprašanje je, kako 

bodo izbrali starši. Nismo organizacija ali dogma. Na 

šolah imamo enako metodologijo, ampak skozi vrata 

učilnice vedno vstopi učitelj, ne sistem. To poosebljanje 

je v tehnološki dobi nujno. Sicer pa se waldorfska šola 

trenutno najbolj širi na Kitajskem, ne v Evropi.' 

Zakaj na Kitajskem? 

'Razvoj je tam zelo hiter. Če mi živimo v strahu, so 

oni polni upanja. Kljub temu se močno zavedajo, da 

morajo v svojih otrocih vzgajati humanost, sicer bo mehurček 

počil.' 

Objavljeno v Primorskih novicah 19. 11. 2011 

A good teacher knows the questions, but no answers 

In Slovenia there are Waldorf schools in Ljubljana, Maribor, Celje and Radovljica successfully present for many years. 

There are also many kindergartens, but not a single one in Primorska region. For David L. Brierley, one of the best experts 

in the field of Waldorf pedagogy, this is not a problem as his ambition is not the rule of Waldorf schools and kindergartens 

above the state ones. It is primarily about the awareness of the parents. They have to think over what are the educational values 

they stand for, the initiative for the different schools and kindergartens has to come form them, says Brierley ... 

Rudolf Grosse 

Vaši učitelji noč in 

dan premišljujejo 

o tem, kakšna bo 

vaša prihodnost 

Besede Rudolfa Steinerja 

maturantom prve waldorfske šole 

Po maturi je naš razred prosil Rudolfa Steinerja za 

nasvet, kakšen poklic in šolo bi lahko kdo izbral. 

Pozneje je povedal, da ni bilo preprosto o tem 

svetovati waldorfskim dijakom, saj waldorfska šola v njih 

prebudi tako široko paleto interesov, da imajo ogromno 

možnosti. 

Tako smo se 10.aprila 1924, polni visokih pričakovanj, 

zbrali v učiteljski zbornici na srečanju z njim. Sedemnajst 

dijakov, osem deklet in devet fantov, je sedlo 

okoli velike mize, ki je zasedala večino prostora, medtem 

ko so učitelji sedeli ob strani. Vse nas je zajel nekak 

občutek, ki ga ima človek pred velikimi življenjskimi 


odločitvami, in vse oči so bile uprte v Rudolfa Steinerja, 

ki je sédel na čelo omizja. Bila je popolna tišina, ko se 

je z mirnim, polnim glasom obrnil na nas. Ker smo mi 

sami prosili za ta sestanek, je menil, da naj bi najprej 

povedali, kaj želimo, in najbolje bi bilo, če gremo kar 

po vrsti, drug za drugim. Prosil je dekle, ki je sedelo 

poleg njega, da začne. Zdaj smo začudeni prisluhnili 

intimnemu pogovoru, ki se je razvil med njim in vsakim 

dijakom – zelo resen, s sledjo humorja tu in tam. 

Nasveti so pojasnjevalni in svetovalni. Najprej so dijaki 

govorili o svojih načrtih za prihodnost. Steiner je 

poslušal in nato dal svoj predlog, ki je bil lahko tudi 

kritičen. Ko je neko dekle zelo tenkočutno govorilo o 

svojem namenu, da bo študirala psihiatrijo, ji je to 

močno odsvetoval. Rekel ji je, da psihiatrija še ni dovolj 

napredovala, da bi razumela psihiatrične bolezni, zato 

ni mogla razviti primerne metode zdravljenja. Trenutno 

na tem ni mogoče ničesar narediti. Dekle bi se moralo 

ukvarjati z znanostjo in študirati fiziko, kemijo in filozofijo, 

da bi postala učiteljica teh predmetov. 

Isti nasvet glede študija znanosti je dal tudi nekemu 

drugemu dekletu. Neko dekle pa je hotelo postati 

vzgojiteljica in vprašala ga je, kaj bi morala za to narediti. 

Preprost stavek je osvetlil bistvo tega poklica. 

Pomembno je, da te imajo otroci radi; vse drugo se bo 

potem samo uredilo. Povedal je, da je podobno z bolniško 

sestro, katere zmožnosti zdravljenja so odvisne od 

tega, ali je osebnost, ki ji lahko pacienti zaupajo. Dovolj 

močna mora biti, da bo prenašala egocentričnost 

bolnih ljudi in se nikoli ne bo utrudila ter se naveličala 

opravljati svoje delo. 

Ko je neko dekle povedalo, da namerava svoje življenje 

posvetiti umetnosti, slikanju in kiparjenju, jo je v 

tem močno podprl. In po končanem študiju mora kot 

umetnica delovati v novem Goetheanumu v Dornachu. 

Nekateri so dobili zelo kratke napotke, na primer dva 

fanta: prvemu je svetoval, da se mora podati v poslovno 

kariero in postati rokodelec. Drugi je želel postati 

arhitekt. Na moje začudenje mu je to mirno odsvetoval 

in ga poskušal navdušiti nad strojništvom. Kar danes 

manjka, je rekel, so estetsko oblikovani stroji. Oblika 

stroja je bila v celoti podrejena njegovi funkciji, na lepoto 

se tukaj ni mislilo. Centralna Evropa bi še posebno 

morala zbuditi ta impulz. Ni prišel iz zahoda, 

vendar bi se zahod lahko potem iz tega nekaj naučil. 

Pomembno je, kako zgleda stroj, kot je na primer vlak. 

Biti mora lep. Morali bi se naučiti biti pozorni na to in 

pri oblikovanju strojev delati iz čuta za lepoto. 

Rudolf Steiner, ki je zdaj stal, je zaključil to mentorsko 

srečanje - ter tako ostale dijake prepustil njihovim 

vprašanjem glede njihovega nadaljnjega izobraževanja, 

ki naj bi postala na srečanju pol leta kasneje še bolj 

konkretna, z besedami: 'Zdaj zapuščate šolo, toda ponovno 

se bomo srečali čez pol leta. Vsak od vas bo lahko 

takrat poročal, kako mu je v tem času šlo. Spomin 

na vašo šolo vas bo spremljal skozi življenje, ki je pred 

vami, in če boste kasneje v življenju prišli do točke, ko 

boste doživeli neuspeh, ko boste sami in ne boste znali 

dalje, ko boste iskali pomoč, bo duh vaše šole stal ob 

vas, vam položil roko na ramo in vam dal nasvet in tolažbo. 

Prosili ste za verz in tukaj sem ga napisal.' Počasi 

je prebral verz in sprejemali smo ga z največjo mero 

notranje pozornosti. Rekel je, da moramo ta verz vzeti 

v naša srca in o njem premišljevati. Nato nam je zaželel 

lep dan in srečni in pomirjeni smo zapustili prostor, 

ker se bomo vedno lahko srečali in posvetovali z njim. 

Zaradi njegovega vodenja, ki je bilo precej oprijemljivo, 

sem začutil globoko notranje zaupanje. 

Pred tem pomembnim mentorskim trenutkom z njim 

je imel ob zaključku šolskega leta, 27. marca 1924, eno 

svojih pomembnih predavanj. Dijaki, ki smo bili pred 

tem, da zapustimo waldorfsko šolo in gremo na univerze, 

na poklicno urjenje ali direktno v poklic, smo 

bili polni vprašanj glede prihodnosti. Občutili smo tudi 

pritajeno bolečino, saj je bilo to zadnjikrat, da smo bili 

tako družinsko del tistega, kar je postalo naš duhovni 

dom, del pristnega, humanega šolanja. Steinerjeve besede 

slovesa so bile kot darilo, ki bo večno. Naslednji 

stavki so za vedno vtisnjeni v moj spomin: 'Vaši učitelji 

noč in dan premišljujejo o tem, kakšna bo vaša prihodnost. 

Rečem lahko, da bo čez deset ali dvajset let še 

veliko hujše, kot je bilo v teh težkih časih, ki smo jih 

preživeli in jih doživljamo zdaj. Globoka žalost človeku 

zatemni dušo, ko pomisli na veliko trpljenje, ki ga prihodnost 

namenja človeštvu. Tudi učiteljem je težko, ko 

vas morajo zdaj pustiti iz šole, vendar jim bo vir velike 

moči, če bodo videli, kako se boste izkazali kot pošteni 

ljudje.' To so bile njegove ključne besede. Globoko zamišljen 

sem se po tem srečanju vračal domov in v mislih 

ves čas izračunaval: 'Zdaj je leto 1924; čez deset let 

se bo pisalo leto 1934, čez dvajset let 1944. Star bom 

med 30 in 40 leti in bom moral preživeti zgodovinsko 

obdobje, ki bo bolj strašno od vsega, kar sem doživel 

do sedaj.' 

Prvega septembra se je ves razred spet zbral na waldorfski 

šoli. Rudolf Steiner se še ni vrnil iz Anglije. Odločili 

smo se mu napisati pismo, da mu povemo, da 

smo čakali nanj, kot je bilo dogovorjeno; da mu želimo 

povedati, kaj smo doživeli in ga prositi za njegove nasvete 

glede nastale situacije. Pisali smo takole: 

Waldrofska šola Stuttgart, 1.september 1924 

Dragi dr. Steiner! 

Ko smo se imeli ob zaključku našega šolanja na waldorfski 

šoli čast srečati z vami, ste predlagali, da se, potem 

ko bomo odšli v svet, ponovno vrnemo. To se je zdaj 

zgodilo, skoraj celoten 12. razred je tukaj v Stutgartu in 

upamo, da bomo lahko ponovno govorili z vami in našimi 

učitelji. Naše izkušnje vmesnega obdobja, nas silijo, da 

pridemo sem. 

S hvaležnim spoštovanjem, 12. razred 


Konferenca naslednji dan, ko smo srečali dr. Steinerja 

in dr. Wegmanovo, je bila po našem mnenju začetek 

serije teh srečevanj. Rudolf Steiner sam je rekel takole: 

'Od zdaj dalje prihajajte vsako leto ob tem času na šolo 

in povejte svojim učiteljem, kaj ste doživeli. Potem vam 

bodo učitelji predavali o tem, kar so v tem času odkrili. 

Tako bo nastalo nekakšno nadaljnje izobraževanje 

v duhu waldorfske šole.' Videti je bilo, da so Rudolfa 

Steinerja zelo zanimalo, kaj smo imeli povedati o svojih 

izkušnjah. Posebno, ko je nekdo izmed nas govoril 

o tem, da dela v tovarni, o svojih odnosih z delavci, o 

njihovem začetnem nezaupanju in zadržanosti, ki sta 

sčasoma izginila in dala mesto odkritemu pogovoru. 

Steiner je rekel, da bi morali še posebno waldorfski dijaki 

poskušati najti takšne vrste kontakt, vendar da je 

za to potrebno, da je človek do delavcev odkrit. Za to 

je potreben čas, potrpežljivost in vedno nove izkušnje. 

Glede študija medicine je rekel, da ta področja ne 

smemo zanemariti zato, ker duhovno niso tisto, kar naj 

bi bila; in da je enako s tehnologijo. Rekel je: negovanje 

bolnikov je težek poklic, saj ima medicinska sestra 

opravka z ljudmi, ki so pogosto muhasti in samoljubni, 

duševno in duhovno. Bistvo tega poklica je neke vrste 

žrtvovanje, na katerega naj bi človek gledal kot na notranji 

razvoj. Dobra medicinska sestra, kot tudi vzgojiteljica 

v vrtcu, naj ne bi vedela, zakaj ima rada paciente 

ali otroke. Pomembno je razpoloženje, ki ga izžareva. 

Ti njegovi komentarji so bili podobni tistim, ki smo jih 

slišali na našem prvem srečanju. 

Nato je dal nasvet študentu, ki se je hotel podati v 

posel. Pomembno je, da si pridobi temeljito praktično 

znanje in razvije prisotnost duha. Vedeti mora, 

kako deluje svetovna trgovina, ki jo lahko študira v 

njeni najčistejši obliki v Angliji ali Ameriki. Je precej 

neprijetno, ampak poučno. Za razvoj gospodarskega 

življenja v centralni Evropi se lahko veliko naučimo, če 

preučujemo izkušnje in podjetja, ki so jih uvajali veliki 

trgovski narodi. Ne zato, da bi jih posnemali, ampak da 

bi jih bili zmožni jasno videti. 

Še mnoge druge stvari je komentiral, na primer, obči 

pedagoški pomen za mladostnike tistega časa. Pomembno 

je, da na vzgojo gledamo kot na umetnost. To 

ni znanost in takoj, ko so jo sestavili v sistem, je bilo 

začutiti znake dekadence, kajti takšna pedagogika ni 

nič več vedela, kako in kaj z mladostniki. 

Na koncu nas je še enkrat spomnil na verz, ki nam ga 

je dal, in nas prosil, da delamo z njim še z večjo intenzivnostjo 

kot prej. 

Naj na poti skozi življenje 

spet sije vse tisto, 

kar je bilo v mladosti 

posajeno v srce, 

kot pečat iskrene človečnosti. 

Naj bo v globini spomina 

močno vse tisto, 

kar je duša odkrila 

skozi srce, 

pod duhovnim vodstvom 

tistih sil, ki učijo za življenje. 

Verz, ki ga je Rudolf Steiner dal maturantom 

Waldorfske šole v Stuttgartu. April 1924 

Iz Waldorf Today. 

prevod: Marina Nuvak 

Your Teachers Think Day and Night What Your Future Will Be Like 

Rudolf Steiner’s Words to the First Waldorf School Graduates 

After our graduation, our class asked Rudolf Steiner for advice about what professions and trainings we might 

choose. Some time later he said that it was not easy to advise a Waldorf student on this because Waldorf 

schooling would have awakened such a wide range of interests that he could see many possibilities. 

We gathered on April 10, 1924, filled with the highest 

expectation in the teachers’ room, for this requested 

meeting. Seventeen students, eight girls and nine boys, 

sat around the big table that took up most of the room, 

while our teachers were sitting along the walls. A kind of 

feeling took hold of us all, as one experiencesbefore making 

important life decisions, and all eyes were directed 

toward Rudolf Steiner who had taken his seat at the 

12 Waldorfske novice zima 2012 

head of the table. It was very quiet when he addressed 

us in hiscalm, full voice. As we had asked for this gathering, 

he said, we should now say what we had in mind, 

and it would be best if we spoke one after the other. He 

asked the girl closest to him to begin. We now listened 

with amazement to the intimate dialogue that developed 

between each pupil and Rudolf Steiner—very factual, almost 

sober, with a hint of humor here and there.

V z g o j a o t r o k a 

dr. Aric Sigman 

Vpliv zaslonske 

tehnologije na 

otroke 2. del 

Kardiovaskularne bolezni 

Skupna ameriško-evropska raziskava je ugotovila, da 

je čas pred TV zaslonom povezan s povišanim krvnim 

pritiskom (hipertenzijo) pri otrocih. Raziskovalci verjamejo, 

da je tveganje lahko takojšnje in ni le pokazatelj 

kasnejših problemov. 

Študija otrok, ki so že bili pretežki, je pokazala, da sta 

resna debelost in dnevni čas pred televizijo pomembna 

neodvisna napovednika visokega pritiska pri teh otrocih. 

Otroci, ki so dnevno gledali televizijo 2 do 4 ure, 

je bilo 2,5 krat večje tveganje za visok pritisk kot tisti, 

ki so jo gledali manj kot 2 uri. Pri otrocih pa, ki so jo 

gledajo več kot 4 ure na dan, je 3.3 x več možnosti za 

visok krvni pritisk. 

Tudi španska raziskava je pokazala, da obstaja povezava 

med gledanjem televizije in tveganjem za kardiovaskularne 

bolezni. Krvna analiza pri mladostnikih, ki 

pred televizijo preživijo več kot 3 ure na dan, so odkrili 

občutno manj ugodno razmerje med nivojem holesterola, 

glukoze, polipropilena A1. Opazili so tudi negativni 

vpliv gledanja televizije na obseg pasu. 

Slika se prikazuje skozi daljše obdobje raziskovanja. 

Raziskava, ki so jo opravili na univerzi v Otagu, Nova 

Zelandija in je bila objavljena v reviji The Lancet, je 

na primer pri 1000 otrocih več kot 26 let proučevala 

povezavo med navadami glede gledanja televizije in 

njihovim zdravjem. Odkrila je, da so otroci v starostjo 

med pet in 15 let, ki so televizijo gledali več kot dve 

uri na dan, v kasnejših letih razvili pomembne znake 

zdravstvenega tveganja. Raziskava je prišla do zaključka, 

da je ne glede na druge dejavnike, 15 % primerov 

zvišanega holesterola, 17 % debelosti in 15 % slabega 

kardiovaskularnega stanja povezanih z gledanjem televizije 

mnogo let pred tem, ko so bili ti odrasli še otroci. 

Smrtnost 

Mnoge nove raziskave so odkrile povezavo med gledanjem 

televizije in predvideno življenjsko dobo. Raziskava, 

ki je sledila okoli 9 000 ljudem, starejšim od 25 let, 

je odkrila, da se z vsako nadaljnjo uro gledanja televizije 

na dan za 18 procentov poveča smrtnost zaradi težav 

s srcem ter za 11 procentov poveča zaradi različnih 

drugih vzrokov. Tisti odrasli, ki so gledali televizijo več 

kot 4 ure na dan, so imeli 80 % več možnosti, da umrejo 

zaradi kardiovaskularnih bolezni kot tisti, ki so jo 

gledali 2 uri ali manj, in 46 % več možnosti, da umrejo 

zaradi različnih drugih vzrokov. Ugotovitve so bile neodvisne 

od tega, ali je bila oseba preveč debela, kar je 

kazalo na to, da gledanje televizije nezdravo vpliva na 

sladkor in maščobe v krvi. 

Sporočilo raziskav je preprosto. Zmanjšanje gledanja 

televizije lahko občutno zmanjša tveganje za diabetes, 

bolezni srca in prezgodnjo smrt. 

Raziskovalci vse bolj verjamejo, da medicinsko ni isto, 

ali sedimo v brezdelju ali pred TV zaslonom, ter da je 

potrebno to dvoje proučevati ločeno, saj bi utegnilo biti 

oboje pomembno za razvoj in preprečevanje kardiovaskularnih 

bolezni. 

Fizična pripravljenost 

Gibčnost in mišična pripravljenost otrok je v zadnjih 

10 letih znatno upadla. Študija, ki je bila pred nedavnim 

objavljena v reviji Acta Pediatrica, je odkrila, da 

je moč rok pri desetletnikih upadla za 26 procentov. 

Znanstveniki poročajo, da so telesa otrok zdaj sestavljena 

iz več maščobe in manj mišic in da je zelo verjetno, 

da je vzrok temu sedenje pred televizorjem ali 

igranje računalniških igric. 

Nekateri raziskovalci menijo, da je potrebno čas pred 

zaslonom in pomanjkanje fizične aktivnosti obravnavati 

ločeno. Evropska študija o mladih je odkrila, da sta 

gledanje televizije in fizična aktivnost neodvisno druga 

od druge povezani s tveganjem za presnovo otrok in ju 

je zato potrebno pri preventivnih ukrepih obravnavati 

ločeno. 

Obetavna raziskava iz katedre za javno zdravje na 

univerzi Cornell je nakazovala, da obstaja močno naravno 

nasprotje med časom pred zaslonom in fizično 


aktivnostjo in da bi otroci, če bi jim omejili čas pred zaslonom, 

spontano postali fizično bolj aktivni, ne da bi 

starši za to karkoli naredili. Mnenje, da morajo odrasli 

nekaj narediti za otroke ali z njimi, ker sicer ne bodo 

aktivni, ne drži. Da se fizična aktivnost pojavi spontano, 

lahko vidimo v mnogih deželah po svetu, kjer imajo 

otroci le malo ali sploh nimajo dostopa do ekranskih 

medijev. 

Možgani 

Medtem ko vlada mnenje, da je igranje računalniških 

igric bolj stimulativno kot pasivno gledanje risank, pa 

dokazi kažejo, da je tudi ta interaktivna tehnologija povezana 

z omejeno nevrološko aktivnostjo. Študija, ki 

je primerjala razlike v možganskem pretoku krvi pri 

otrocih, ki so igrali računalniške igrice, in tistimi, ki so 

delali zelo preprosto, ponavljajoče se seštevanje enomestnih 

števil, je na primer odkrila, da so v primerjavi 

z delovanjem možganov pri računski stimulaciji, računalniške 

igrice stimulirale le aktivnost v tistih delih 

možganov, ki so povezani z vidom in gibanjem. Enostavno 

seštevanje pa je aktiviralo celotno področje leve 

in desne možganske poloble, česar pri igranju računalniških 

igric ni bilo. Odkritje je Svetovno združenje 

nevrologov opisalo takole: računalniške igrice zavirajo 

proces razvoja frontalnega dela možganov in pri otrocih 

prizadenejo zmožnost nadzora asocialnih elementov 

obnašanja ... alarmantno je, da so računalniške igrice 

zavrle razvijajoči um. (Kawashima, 2001). 

Zanimivo je, da je neka nova študija v medicinski reviji 

Pediatrics raziskovala vpliv le nekaj minut gledanja 

risank na televiziji na intelektualne funkcije frontalnega 

dela možganov pri štiriletnikih. Te prefrontalne 

zmožnosti imenujemo otrokove zmožnosti delovanja, 

ki podpirajo ciljno vedenje, vključno s pozornostjo, delovnim 

spominom, zmožnostjo zadrževanja, reševanje 

problemov, samokontrole in odloga zadovoljitve. Zmožnost 

delovanja je tista, ki jo vedno bolj prepoznavajo 

kot ključ do pozitivnega socialnega in kognitivnega 

funkcioniranja in je močno povezana z uspehom v šoli. 

Ugotovili so, da ima le 9 minut gledanja risanke, kjer 

se vse dogaja zelo hitro, takojšnji negativni vpliv na 

zmožnost delovanja štiriletnikov ... česar bi se morali 

starši majhnih otrok zavedati. (Lillard Et Peterson 

2011). 

Pri mladoletnikih, ki preživijo prekomerno časa na internetu, 

nekateri jih imenujejo računalniške odvisnike, 

so globoko v možganih odkrili mnoge strukturne spremembe. 

Trinajst raziskovalcev iz sedmih ustanov je odkrilo, 

da so bila mnoga področja v možganih teh mladostnikov 

pri nekaterih celo 10 do 20 procentov manjša. 

Poleg tega se je zdelo, da se je površinska možganska 

snov krčila v skladu z dolžino internetne odvisnosti. 

Študija je tudi namigovala, da bi to možgansko krčenje 

lahko imelo negativne učinke, kot je zmanjšano zadrževanje 

neprimernega obnašanja in zmanjšana usmerjenost 

k cilju (Yuan e tal 2011). Nova študija pa je še 

bolj natančna. Poroča o 'zelo razširjenih redukcijah' v 

stanju in velikosti možganskih celic v 'važnejših povezavah 

bele snovi ... v vseh delih možganov, vključno z 

orbito-frontalno belo snovjo ... ' (Lin e tal, 2012). 

Motnje spanja 

Vedno več raziskav je odkrilo, da otroci danes manj 

spijo, kot so prejšnje generacije in imajo več težav s 

spanjem. Pri različnih starostnih skupinah, vse od dojenčka 

do odraslih, so odkrili pomembno zvezo med izpostavljenostjo 

televiziji in težavami s spanjem. 

Študija 2068 otrok je odkrila, da je gledanje televizije 

med otroci do drugega leta povezano z nerednim spanjem. 

Druga študija 5 do 6 letnikov je odkrila, da sta 

aktivno gledanje TV in pasivna izpostavljenost povezana 

s krajšim spanjem in splošnimi spalnimi težavami. 

Še več, pasivna izpostavljenost televiziji več kot dve uri 

na dan je bila močno povezana s težavami s spanjem. 

Sprožilec avtizma? 

Avtizem je kompleksna motnja, za katero menijo, 

da ima genetske osnove, ki pa jih je mogoče sprožiti 

z drugimi dejavniki. Študija na Cornell univerzi zdaj 

nakazuje, da je lahko zgodnje gledanje televizije takšen 

sprožilec avtizma. (Waldmann e tal 2006, 2008). 

Motnja pozornosti 

Zaslonska tehnologija je povezana s spremembami 

v razvoju otrokovega sistema pozornosti. Raziskava s 

2500 otroki, objavljena v reviji Pediatrics, je proučevala, 

ali je zgodnja izpostavljenost televiziji v kritičnem 

obdobju razvoja možganov lahko povezana s kasnejšimi 

motnjami pozornosti. Odgovor je pritrdilen. 

Čeprav je za ADHD motnjo lahko delno kriva dednost, 

pa je bilo, kljub mnogim desetletjem raziskovanja, zelo 

malo misli namenjenih potencialni pomembni vlogi, ki 

bi jo zgodnje otroške izkušnje lahko imele na razvoj 

motnje pozornosti. Raziskovalci so se spraševali, ali 

obstaja povsod prisoten okoljski dejavnik, ki nekatere 

otroke navede k temu, da razvijejo ADHD. Ugotovili 

so, da je zgodnja izpostavljenost televiziji povezana z 

motnjami pozornosti v sedmem letu, ki je združljiva z 

diagnozo ADHD. Otroci, ki so gledali televizijo v prvem 

in tretjem letu starosti, so imeli pomembno povečan 

riziko, da se pri njih do sedmega leta razvije takšna 

motenja pozornosti. Za vsako uro gledanja televizije, se 

je za 9 procentov povečala motnja pozornosti. (Christakis 

et al., 2004). 

Neka novejša raziskava je odkrila kasnejšo motnjo 

pozornost pri otrocih, ki so povprečno dolgo gledali televizijo, 

ko so bili starejši od 5 let. Ta študija je bila 

prva, ki je raziskovala možne dolgoročne povezave med 

gledanjem televizije v otroštvu med 5. in 11. letom starosti 

ter motnjami pozornosti v adolescenci. Simptomi 

so vključevali kratkoročno pozornost, slabo koncentracijo 

in lahkotno odvrnitev pozornosti. 


Študija je zaključila: 'Gledanje televizije v otroštvu je 

povezano z motnjami pozornosti v adolescenci, neodvisno 

od zgodnjih motenj pozornosti in drugih motenj. 

Ti rezultati podpirajo hipotezo, da lahko gledanje televizije 

v otroštvu vpliva na razvoj motenj pozornosti ter 

nakazujejo, da so ti vplivi lahko dolgotrajni.' (Landhuis 

et al., 2007). 

Druga raziskava otrok med 14. in 22. letom starosti je 

tudi zaključila, da 'je lahko pogosto gledanje televizije v 

času adolescence povezano z nevarnostjo, da se razvije 

motnja pozornosti, učne težave in slabši dolgotrajni 

učni rezultati. Pri mladih, ki so pri povprečni starosti 

14 let gledali televizijo eno ali več ur na dan, je bilo več 

nevarnosti, da slabo opravljajo domače naloge, imajo 

slab odnos do šole, slabe ocene in dolgoročen akademski 

neuspeh. Pri mladih, ki so televizijo gledali tri ali 

več ur na dan, pa je bilo za to največ verjetnosti. Poleg 

tega so ti imeli veliko manj možnosti, da zaključijo visoko 

šolo. (Johnson et.al., 2007). 

Nedavna longitudinalna študija, objavljena v reviji 

Pediatrics, je pri ocenjevanju pozornosti vključila izpostavljenost 

računalniškim igricam ter razširila starostni 

razpon na mlade od 8-24 let starosti. Vendar so se 

rezultati zdeli nespremenjeni. 'Tako gledanje televizije 

kot igranje video igric je povezano s kasnejšim porastom 

motenj pozornosti v otroštvu ... pozni adolescenci 

in zgodnji odraslosti ... Asociacije med zaslonsko tehnologijo 

in motnjami pozornosti so bile podobne, ne 

glede na tip tehnologije (televizija, video igrice) ali starost 

(srednje otroštvo ali pozna adolescenca/zgodnja 

odraslost). (Swing et al., 2010). 

Multimedijsko delo 

Predpostavka, da naj bi se otroci čim hitreje naučili 

uporabljati oboje, televizijo in računalnik obenem, je 

neutemeljena. Če jim jih predstavimo prezgodaj, jim 

lahko celo škodujemo. 

To delo zahteva: 

• konstantne preklope pozornosti 

• malo trajne pozornosti (koncentracije) 

• dogaja v vse mlajšem obdobju. 

Večina otrok ima danes v svoji sobi več kot en zaslon, 

in tudi z enim pogosto preklapljajo med mnogimi 

kanali, kar vodi k vprašanju, kakšni so sploh učinki 

multimedijskega dela: 

Slikanje možganov je razkrilo, da takšno delo aktivira 

drugo področje v možganih (striatum), kot če se učimo 

posamezno stvar, kar je pomembna ovira pri učenju. 

(Foerde e tal., 2006) Učenje ob prižganem televizorju 

je manj učinkovito in povzroči, da je tisto, kar se 

uspemo naučiti, manj uporabno. Domača naloga nam 

lahko vzame 50 procentov več časa. Nevroznanstveniki, 

ki so opravili to raziskavo, opisujejo dobre plati 

multimedijskega dela kot 'mit. ... Opozarjanje v smislu 

upočasnjevanja je izjemno močno – presenetljivo tudi, 

da ... ne boste mogli prav res nikoli premagati prirojene 

omejitve možganov pri procesiranju podatkov v času 

multimedijskega dela' (Myers, 2006). Študija o multimedijskem 

delu, ki so jo vodili na stanfordski univerzi 

in je bila objavljena v zapiskih Nacionalne akademije 

znanosti, je primerjala skupine mladih ljudi, za katere 

so ocenili, da so bodisi 'težko' ali 'lažje' obremenjeni 

z multimedijskim delom. Ironično je, da so odkrili 

'presenetljive izsledke, da so imeli tisti, ki so bili težko 

obremenjeni s tem delom, slabše rezultate. Eden od 

raziskovalcev je komentiral: 'Šokantno odkritje te raziskave 

je, da so bili tisti, ki so bili težko obremenjeni 

z multimedijskim delom, pri vsem, kar se je tega dela 

tikalo, zelo slabi.' (Ophir et al., 2009). 

Predstava, da so otroci, ki odhajajo iz osnovne šole, 

vse bolj in bolj inteligentni ter sposobni, je ob teh neprijetnih 

odkritjih prav tako postavljena pod vprašaj. 

Potem ko so raziskali določen obseg kognitivnega razvoja, 

so raziskovalci zaključili, da ' danes 11-letnik 

zna toliko, kot je pred 30 leti znal 8 ali 9-letnik ... ' 

Upad so delno pripisali vse večji uporabi računalniških 

igric. Otroci, posebno fantje, se več igrajo v virtualnem 

svetu kot zunaj z orodjem in drugimi stvarmi ... (Shayer 

2006). 

Zdaj pa poročajo tudi o padcu zmožnosti razmišljanja 

na višjem nivoju med adolescenti: 14-letniki so danes 

na stopnji mišljenja 12-letnikov pred 30 leti. Polovico 

toliko 14-letnikov kaže zdaj višji nivo (interpretativnega) 

mišljenja v nasprotju s hitrim (deskriptivnim) mišljenjem. 

Raziskovalci menijo, da se je vse v zadnjih 

30 letih pospešilo. Gre za hitre reakcije, toda na bolj 

površinskem nivoju ... SMS-sporočila in računalniške 

igrice se tičejo bolj hitrosti in takojšnjih zadetkov, kot 

pa globokega in detajlnega načina ravnanja z informacijami. 

(Shayer Et Ginsburg, 2009). 

Učni uspeh 

Gledanje televizije pri otrocih do 3. leta starosti je 

spoznano, da škodljivo vpliva na sposobnost učenja 

matematike, bralnega znanja in razumevanja v kasnejšem 

otroštvu. Poleg tega, da se zaradi gledanja televizije 

umikajo vzgojne in igralne aktivnosti, lahko ta 

poškodba zaradi vidnega in slušnega učinka televizije, 

dejansko vpliva na otrokove hitro razvijajoče se možgane 

(Zimmermann and Christakis, 2005). longitudinalna 

26-letna študija, ki je sledila otrokom od rojstva, je 

zaključila, da je 'gledanje televizije v otroštvu in adolescenci 

povezano s slabim učnim rezultatom do 26. 

leta starosti. Zgodnja izpostavljenost televiziji ima lahko 

dolgoročne nasprotne posledice na učene rezultate 

in kasnejši socialno-ekonomski status ter blaginjo.' 

Avtorji opisujejo povezavo količinskega odziva med količino 

gledanja televizije in slabšanjem učnih rezultatov, 

kar ima 'biološko verjetnost'. Občutni dolgoročni 

učinki so se pojavili celo pri tako imenovanih skromnih 

nivojih gledanja televizije: med eno in dvema urama na 


V z g o j a o t r o k a 

dan. Zaključili so tudi, da je splošna izobraževalna vrednost 

gledanja televizije nizka. ... Ta odkritja nudijo le 

malo podpore hipotezi, da je majhna količina televizije 

koristna.' (Hancox et al., 2005). 

Kanadski raziskovalci so vodili raziskavo, ki je pregledovala 

tedensko izpostavljenost televiziji pri 29 in 53 

mesecev starih otrocih in njihovo kasnejšo akademsko, 

psihološko in fizičnim počutjem pri desetih letih. Med 

mnogimi negativnimi asociacijami, ki so jih odkrili, da 

vsaka dodatna ura televizije pri 29 mesecih pomeni 

(mnogo let kasneje) 7 % in 6 % slabše sodelovanje v 

razredu in dosežke pri matematiki ... Višji nivo zgodnje 

izpostavljenosti televiziji pa napovedujejo manj k cilju 

orientirano, vztrajno in avtonomno učenje v razredu. ... 

zgodnje izpostavljanje televiziji spodkopava pozornost 

... bi lahko na koncu pospešilo nevarnost večje pasivnosti 

namesto aktivnosti v učnem procesu.' (Pagani e 

tal., 2010). 


The Impact Of Screen Media On 

Children 

Cardiovascular Disease 

A 

joint American-European study has identified TV 

screen hours as being associated with increased 

blood pressure (hypertension) in children. The 

researchers believe that the ‘risks may be immediate and not 

just indicative of potential future problems’ (Martinez-Gomez 

etal 2009). 

BA previous study in the American Journal of Preventive 

Medicine looked at children who were already overweight 

and found that the ‘severity of obesity and daily TV time 

were significant independent predictors’ of high blood pressure 

in these children. Children watching 2 to 4 hours of 

TV a day had 2.5 times the likelihood of having high blood 

pressure compared with children watching 0 to less than 

2 hours. While those children watching 4 or more hours of 

TV were 3.3 times more likely to have high blood pressure. 

(Pardee et al 2007). 

Irena Zagorc 

Likovnost kot 

možnost terapije 

“Kaj je to likovna terapija?“ me ponavadi sprašujejo 

začudeni obrazi, ko jim povem s čem se ukvarjam. 

Likovna terapija je v Sloveniji resnično ena 

manj poznanih oblik pomoči otrokom, mladostnikom in 

odraslim, vendar izjemno cenjena v tujini in zelo vredna 

predstavitve tudi na slovenskem področju. 

Tudi sama sem se z likovno terapijo srečala šele med 

študijem waldorfske pedagogike; v trenutku je mojo pozornost 

ujela zanimiva besedna kombinacija. Skozi leta 

ukvarjanja z likovno umetnostjo, mi je bila terapevtska 

moč likovnosti na intuitivni ravni vedno poznana, vendar 

v zavedno jo je dvignilo šele to prvo srečanje z izrazom 

likovna terapija. Globok smisel te besedne zveze, 

ki sem ga začutila, mi je vzbudi interes, ki se je po letih 

študija in prakse v Nemčiji ter dela v Mehiki sprevrgel 

v predano ljubezen do mojega poklica. 

Kot se lahko začuti že v izrazu samem, gre za hibrid 

dveh dejavnosti, ki druga drugi dajeta podporo in se 

medsebojno bogatita. Zgodovinsko gledano je človeštvo 

sprejelo likovnost v terapevtsko religiozne namene. 

Tako je že jamski človek risal po stenah svojega prebivališča, 

in sicer ne dogodke, ki so se že zgodili, temveč 

dogodke, ki si jih želi v prihodnosti. Likovni izraz 

je tako uporabljal kot neke vrste meditacijo za ugoden 

izzid lova v prihodnosti. Likovni in glazbeni izraz sta 

imela izjemno pomembno vlogo in bila široko uporabna 

v šamanskih obredih zdravljenja (tako za zdravilca 

kot zdravljenega) že tisočletja pred rojstvom moderne 

psihologije. 

Likovnost v terapiji pa je doživela priznanje tudi v moderni 

psihologiji; uporablja se predvsem v diagnostične 

The Spanish National Research Council has found a link 

between ‘TV viewing andCardiovascular Disease Risk Factors 

in Adolescents’. After analysing blood tests, those adolescents 

watching more than 3 hours per day were found to 

have ‘significantly less favourable’ levels of HDL-cholesterol, 

glucose, apolipoprotein A1, and overall cardiovascular disease 

risk scores. The researchers also observed a ‘negative 

influence of TV viewing on waist circumference.’ (Martinez- 

Gomez 16 D Waldorfske et 2010). novice zima 2012

Va b i l o 

namene, če se spomnimo tolmačenja prostih asociacij 

na tintne madeže, ki jih je uvedel že sam oče moderne 

psihologije S. Freud, pa do sodobnih analiz likovnih 

vaj, kot so nariši človeka (DAP), hiša-drevo-človek in 

podobne. Različne veje psihologije uporabljajo likovni 

izraz kot možnosti dostopa do nezavednega, kar lahko 

razkrije nove aspekte in prinese nova spoznanja o 

pacientu/klientu. 

Likovna terapija pa se v nasprotju z verbalnimi terapijami 

ukvarja z likovnostjo kot primarnim terapevtskim 

procesom. To pomeni, da je likovni izraz kot diagnostično 

sredstvo le en aspekt likovnega izražanja. 

Pri likovni terapiji gre torej za več kot le lov po nezavednem, 

saj se spoznanja, ki pridejo na dan, umestijo 

skozi terapevtski proces. Ta poteka pretežno skozi medij 

likovnih umetnosti (risanje, slikanje in plasticiranje). 

Terapevtski proces vodi likovni terapevt, ki je vešč 

uporabe različnih likovnih tehnik, materialov in vaj za 

dosego terapevtskih ciljev. Lahko bi rekli, da likovni 

terapevt skozi izbor vaj manipulira terapevtski učinek 

in usmerja pacienta/klienta proti razrešitvi problema. 

Pri tem likovna terapija vzpodbuja osebnostni razvoj 

v smeri kreativnega in samostojnega pristopa k reševanju 

problemov. 

Likovna terapija je v tujini priznana kot del sodobne 

medicine in je še posebaj iskana na področju pomoči 

otrokom in mladostnikom. Zahvala gre temu, da likovna 

terapija dela izključno z načinom komunikacije, ki 

je otroku najbližji, torej likovno komunikacijo. Na ta 

način otroku ostanejo v zavesti doseženi terapevtski 

dosežki, ne pa tudi sam terapevtski proces, ki pri verbalnih 

terapijah ponavadi ostane v spominu kot zunanja 

intervencija. 

Ker likovna terapija v Sloveniji nima podpore kliničnega 

sektorja, bo v prihodnosti gotovo doživela rojstvo 

v zasebnem sektorju, saj s svojo učinkovitostjo, hitrimi 

delovanjem in celostnim pristopom predstavlja kakovostno 

rešitev za vse tiste, ki se ne počutijo udobno z 

verbalnim izražanjem ali pa bi enostavno radi pristopili 

k svojim problemom na nov in ustvarjalen način. 

Sarah Kane 

Srednjeveške 

božične igre danes? 

Staromodne, kmečke igre o božičnem prazniku 

v letu 2012? Ali niso te le sentimentalen del 

zgodovine? In ko jih danes izvajamo, ali ne 

povzdigujemo zgolj evropsko kulturno dediščino? Ali v 

današnjem času ne potrebujemo na odru čisto drugačne 

igre? 

To zadnje vprašanje zveni precej logično, saj živimo v 

času, ko pereča vprašanja nujno kličejo po odgovorih. 

Presenetljivo pa je, da božične igre iz Oberuferja ponujajo 

odgovore na ta vprašanja; in ko jih bomo razumeli, 

bodo ne le zadovoljile človeški intelekt, ampak tudi jasno 

nagovorile človeško srce. 

Igre so bile napisane pred več kot 700 leti. Zrasle so 

iz starodavne modrosti, ki je izvirala iz misterijev. To 

je modrost, v kateri se skriva duhovni izvor ljudi in ki 

ima sama po sebi neko večno nespornost. Danes lahko 

antropozofija ljudem 21. stoletja pomaga razumeti 

globlje skrivnosti, ki se navezujejo na ljudi, o katerih te 

igre pripovedujejo. 


Vrnitev k duhovnosti 

Igra 'O svetih treh kraljih' je igra, ki nas popelje iz 

sveta duševnega v svet duha. Pokaže nam pot, ki našim 

močem spoznanja nudi možnost, da se povrnejo k 

duhovnemu, tako kot nam 'Igra o rojstvu Kristusa' daje 

možnost prečiščenja ljubezni. 

Čisto na začetku igre kralj Melhior, zlati kralj, izgovori 

nekaj zelo skrivnostnega. V trenutku, ko zagleda 

betlehemsko zvezdo, reče: 'Wie Venus mit der sunna 

consomaniert, ... .' 

'Consomaniert' je beseda, ki označuje astrološki pojav 

konjunkcije. To je sovpadanje planeta Venere, ki 

predstavlja ljubezen, s Soncem, ki je nosilec kozmične 

modrosti in spoznanja. Tri kralje pa prepoznamo v igri 

kot nosilce tistih sil, ki v človeku delujejo kot mišljenje, 

čutenje in volja. Te sile pa potrebujejo vodnika, to je 

človekov 'višji jaz'. Tega v igri predstavlja zvezda Jezusa 

Kristusa (nemško Jesus Christus: prva črka imena in 

prva črka priimka tvorita nemško besedo za jaz tj. Ich). 

In zdaj se začne popotovanje, ki ni nič drugega kot 

pot, ki nas posveti v misterij krščanstva. In kot že od 

nekdaj nas ta pot vodi tako, da se najprej soočimo s 

slabim in z zlom. Človek sreča zlo, ko njegovo mišljenje, 

čutenje in voljo ne usmerja več njegov višji jaz. V 


igri zvezda vodnica zapusti kralje, zato jih pot najprej 

pripelje k Herodu. Ampak zlo se ne razkrije kar takoj. 

Prej se mora zgoditi 'srečanje z otrokom' kot akt misterija. 

Šele po srečanju s Herodom se zvezda spet prikaže 

in popelje kralje po pravi poti k 'otroku'. A spet jih ta 

prava pot najprej pripelje do razpotja oz. notranje odločitve, 

da človek svojo voljo popolnoma preda duhovnemu 

vodstvu. 

V Herodu doživimo človeka, ki je popolnoma ujet v svet 

misli in čutov. Človeka, obsedenega z željo po moči, ki 

je vse svoje sile mišljenja, čutenja in volje podredil tej 

želji. Posledica tega pa je stalno prisoten strah. Heroda 

je strah. Bog oče v igri Izgon iz raja vpraša Adama: 'Er 

woass das bös und a das guat!' 

Herod upošteva učenosti, ki so iz modrosti misterijev 

Stare zaveze shirale na slovarsko znanje. To na nas v 

igri učinkuje kot karikatura ali kot prah, ki se nabere 

v starih ogrinjalih. V Herodu moramo doživeti človeka, 

ki je vsa svoja spoznanja podredil zlu, človeka, pri katerem 

je sila ljubezni postala popolno samoljubje, čisti 

egoizem. Posledica tega je ukaz za pomor vseh novorojencev. 

Kaj ne doživljamo nekaj od tega vsak dan? 

Vendar tudi Herod na koncu igre pride do pretresljivega 

spoznanja o sebi in svojem delovanju. 'Das zeitlich 

hat mi zu ser verwirrt; Der teifelhat mi dazua verführt.' 

Dve poti obstajata, izvejo trije kralji. Z molitvijo jim 

njihov 'višji jaz' – zvezda pokaže pot. Ali pa se je treba, 

tako kot v predkrščanskih misterijih, najprej vprašati, 

ali je to pravi kraj. Kajti vprašanje mora biti postavljeno 

ob pravem času na pravem mestu od prave osebe. 

Potem pride na vrsto žrtvovanje. Kajti le z žrtvovano 

modrostjo starih misterijev preminulih kultur, lahko 

nastane nov misterij (Baltazar – Stara Indija, Melhior – 

Stara Perzija, Kasper – Stari Egipt). 

Po čaščenju doživijo trije kralji, kot tudi pastirji, akt 

posvetitve v sanjah, v katerih jim je dano prepoznati zlo. 

To je jasno razvidno iz besed kraljev, ko se prebudijo. 

Melhior: 'An seltsamen traam hab i ghört, ... ' 

Baltezar: 'Desgleichen i a hab vernumma, von dem 

engel, derin unser Gemach i kumma, ... ..' 

Melhior sliši - inspiracija 

Baltazar vidi - imaginacija 

Tako te igre niso le čudoviti primeri ohranjene kulturne 

dediščine, lahko so tudi spodbuda, da na novo 

poiščemo in prepoznamo smisel praznovanja božičnega 

časa. 

prevod: Bojana Bošnjak 

Vabimo vas torej, 

da se na lastne oči prepričate 

in si z nami ogledate 

Igro o treh kraljih, 

ki jo bodo učitelji naše šole letos 

znova pripravili za nas. 

Predstava bo 

4.1.2013, ob 19. uri, 

v novi telovadnici naše šole. 

Mediaeval Christmas plays today? 

Old-fashioned, rustic plays about the Christmas festival in 2012? Are they not just a sentimental piece of 

history? And when we perform them today are we not just playing safe and honoring our European 

cultural heritage? Do we not need quite different plays on the stage in this day and age? 

This last question sounds quite reasonable, not least because we are living in an age in which burning questions 

are urgently demanding answers. The surprising thing is that the Christmas plays from Oberufer offer answers 

to those burning questions, and when we understand them they will satisfy not only the human intellect but also 

speak clearly to the human heart. 

The plays were first written down over 700 hundred years ago, arising out of an ancient wisdom which had its 

origins in the mysteries. This is wisdom in which the spiritual origins of human beings are revealed, which in itself 

has an eternal validity. Today anthroposophy can help modern human beings of the 21st century to understand the 

18 Waldorfske deeper secrets novice relating zima to 2012 the human being that are contained in the plays.

U t r i n k i 

Simona Pajk, razredničarka 4.b 

Nekaj iz 

4. razreda 

Boštjan Štrajhar 

Razmišljanja med 

odmori 

Zgodilo se je že septembra, a imam skrbno 

shranjeno v 'skrinji spomina'. 

Šesta šolska ura v 4.b. Ura dopolnilnega pouka. 

Učenci so imeli različne naloge: nekateri so morali 

dokončati delo glavne ure, drugi , ki so to delo že 

opravili, pa so lahko brali. V razredu je vladalo živahno, 

delavno vzdušje. Tišina ni bila obvezna: v predalu 

imam 'opomnik' na katerega sem si zapisala, da 

tišina v razredu in popolna disciplina nista cilj! Cilj 

je le radost ob delu, znanje. 

Nenadoma se je živahnost umirila, otroci so utihnili. 

Dvignila sem pogled iznad zvezkov, ki sem jih pregledovala 

in eden od učencev mi je zašepetal: 'Psst, 

Jin je zaspala!' 

Pogled mi je zaplaval po razredu; deklica je položila 

glavo na knjigo in sladko zaspala, vsi otroci v razredu 

pa so le še šepetali, po prstih pospravljali zvezke 

v omaro, da je ne bi zbudili. 

Tišina in disciplina sta bili popolni in z namenom! 

Na srečo solze tečejo potiho. Sicer bi jo zbudila jaz 

sama. Nepopisna sreča je, če si lahko v krogu tako 

čudovitih otrok. Nepopisno zadovoljstvo, če si šteješ 

vsaj majčken delček zaslug za to, da so taki kot so (z 

vso ponižnostjo – zares le majhen delček!) 

In ker verjamem, da se na naši šoli take in podobne 

stvari dogajajo po vseh razredih – me ni strah prihodnosti. 

Oni bodo znali gledati s srcem! 

Od vzgoje k samovzgoji 

Vsaka vzgoja je tudi samovzgoja, saj se v procesu poučevanja 

nenehno samovzgajamo. Če izzivov ne spregledujemo 

(tako da neprimerno obnašanje otrok, ki je 

sicer res v porastu, ne prepisujemo zgolj staršem in 

razmeram v družbi), potem zmoremo prav preko izzivov 

najti nove pristope in uspešno vzgajati. Kadar pa je 

vzgoja enosmeren proces, potem je slaba; v tem primeru 

učitelj išče zgolj potrditve svojih lastnih konceptov 

in ne dopušča možnosti, da bi obstoječa prepričanja 

spremenil ali nadgradil. S takšnim ravnanjem zgolj varujemo 

svojo identiteto, ki je povezana s prepričanji. 

Seveda pa smo tudi učitelji samo ljudje in pri svojem 

delu delamo zmote. Toda pomembno je, da smo jih pripravljeni 

prepoznati. Ta (samo)vzgoja pa je dosti bolj v 

domeni umetnosti kot znanosti. Če bi vzgoja v večjem 

delu pripadala le analitičnemu umu, potem otroke ne 

bi zmogli veliko naučiti, saj se otroci učijo prek zgleda, 

posnemanja, pravo znanje pa prihaja iz konstruiranja 

lastnega znanja ter ne iz ponavljanja faktografskih podatkov. 

Seveda pa moramo imeti tudi teoretično, znanstveno 

znanje, da lahko to delamo. 

Otrok ni nepopisan list papirja 

Otrok ni tabula rasa, nepopisan list papirja, ki ga 

bodo starši in učitelji popisali ter tako odločilno vplivali 

na otrokovo življenje. Nezavedno, ustvarjeno v 

otroštvu, seveda odločilno vpliva na naše življenje, a 

vprašanje je, kaj je bilo prej: kokoš ali jajce, torej nezavedno 

ali izbira staršev? Prihajamo v novo obdobje, ko 

bo širša družba začela prepoznavati, da otrok dejansko 

prihaja iz duhovnega sveta ter s seboj nekaj prinaša, 

da to ni zgolj sofisticirano fizično bitje, katerega bistvo 

je čim bolj uživati v naslednjih sedemdesetih, osemdesetih 

letih. Prav takšno mišljenje je ustvarilo krizo, 

ki smo ji priča danes. Če bi imeli vsi otroci tega planeta 

možnost negovati potenciale, s katerimi so se rodili 

oziroma jih prinesli s seboj, potem bi prav vsak posameznik 

bil delček velikega urejenega mozaika. Naloga 

učiteljev je prepoznati, negovati in povzdigniti tisto, kar 

mladi idealisti prinesejo seboj. Kajti če bomo znali to, 

potem bodo otroci izbirali poklice, ki bodo temeljili iz 

(po)klica in jih bodo radi opravljali. Če bodo nekaj radi 

delali, potem bodo pri delu z vsem srcem in posledično 

bodo v tem postali resnično dobri, v delu videli smisel 

in ob njem doživljali izpopolnjenost. Če pa bi poučevali 

zgolj za to, da otrok pridobi čim več faktografskih 


O E C e l j e 

podatkov in dobre ocene, takrat bodo otroci imeli le 

dobre ocene, ki pa s poznejšim življenjskim uspehom 

in zadovoljstvom nimajo dosti povezave. Da bi zmogli 

videti, kaj otroci prinašajo s seboj, potem bi morali 

priznati duhovni svet. Treba je poudariti, da je takšno 

stališče – da je vesolje živo in zavestno, da otroci od 

nekod pridejo – obstajalo v vseh kulturah, razen v naši 

zahodnjaški, temelječi na dosedanji znanosti. In do takrat, 

ko širša družba duhovnih dimenzij bivanja ne bo 

priznala, do takrat bodo na otroke, vzgojo in šolo gledali 

strogo materialistično, kar pomeni, da se bo poudarjal 

zgolj ozek vidik življenja. Waldorfski učitelj mora 

sicer biti uravnotežen med zemljo in nebom. Nekdo, ki 

bi meditiral po več ur na dan, zagotovo ni primeren za 

waldorfsko šolo. Zakaj? Ker bi mu zmanjkalo časa, da 

se kvalitetno pripravi na pouk; posledično bi to hitro 

opazili v razredu, takšen pouk bi bil slab, otroci bi bili 

nemirni. Meditacija v smislu sedenja in osredotočanja 

navznoter pomaga, a priprava navzven je prav tako 

nujno in potrebna. 

Šola naj vzgaja za prihodnost 

Šola bi morala vzgajati za prihodnost. Kakšna bo ta 

prihodnost, pa ne vemo. V preteklosti nas je politika 

preko usmerjenega izobraževanja vgajala v to, kar je 

pač iz nas hotela narediti, kritične mislece prav gotovo 

ne, in če mislite, da danes politika nima interesa 

vplivati na bodoče volivce, se motite. A večji problem 

leži v človeku samem: navsezadnje smo bitja, ki potrebujemo 

ogromno časa, da sprejmemo nekaj novega. 

Današnja nevroznanost natančno govori o razvoju možganov, 

kaj in kako je treba delati v otroštvu, da bi se 

ti optimalno razvili, a večina ob tem skomigne z rameni 

in dela naprej po starem. 

Šola bi morala v vseh pogledih prilagoditi vzgojo in 

šolanje posamezniku, ki bo zmožen delati v družbi. Cilj 

waldorfske šole je človek, ki je popolnoma individualiziran, 

a hkrati široko udeležen v skupnosti, človek, ki 

bo zmogel biti svoboden, pa ne v hedonističnem smislu, 

temveč da bo delal tisto, kar je prav, to pa ni vedno 

nujno pogojeno z užitkom. To so naši ideali in vsak dan 

lahko naredimo nekaj, da se temu približamo. Tukaj 

govorim o čisto konkretnih zadevah; poznamo deset 

vrst inteligenc, ki se razvijajo v času našega šolanja. 

Če ne poznamo razvojnih obdobij in delamo izključno 

z otroki od vrtca naprej samo intelektualno, kar se v 

večini primerov danes dogaja, potem bo, ironično, takšen 

intelekt zelo slabo razvit, da ne govorim o ostalih 

sposobnostih. Danes so ljudje prepričani, da morajo 

otroka čim prej izpostaviti 'realnim' življenjskim razmeram, 

če hočejo otroka dobro pripraviti na življenje. To 

naj bi jih pripravilo in utrdilo za 'pravo' življenje – to so 

nebulozne ideje, ki otrokom najbolj škodijo. To je ravno 

tako, kot bi pričakovali, da bo dojenček naprej tekel, 

nato pa se plazil. Če ne boste imeli dobrega temelja za 

razvoj neokorteksa, torej predhodno razvit, nagovorjen 

in stimuliran čutni del možganov, potem pač ne morete 

pričakovati, da bo takšen človek dober mislec. Seveda 

pa nočem reči, da waldorfske šole vzgajajo zgolj dobre 

mislece; kot sem že rekel, vsak mora najti v sebi tisto, 

kar ga izpopolnjuje. 

Ne prepričuj prepričanih 

Velikokrat se srečam s stereotipom, da se waldorfci ne 

znajdejo v poznejšem, t. i. realnem življenju. Raziskave 

kažejo prav nasprotno, popolnoma pa razumem, od 

kod takšen stereotip prihaja. Ker želimo majhne otroke 

obvarovati pred škodljivimi vplivi sodobne družbe 

(npr. droga, seks, alkohol), s čimer se večina popolnoma 

strinja, jih želimo obvarovati tudi pred škodljivimi 

stranskimi učinki televizije, računalnika, igralnih konzol, 

intelektualizacijo - s tem pa ima večina že težave. 

A na podlagi česa se ne strinjajo? Poznajo raziskave o 

tem ali zgolj na podlagi nekega občutka? Stereotipov o 

waldorfski šoli je polno. Nekega dne, ko sem še delal 

v Ljubljani, sem med odmorom sedel na Tromostovju, 

ko je mimo prišel znanec in me povprašal, če še vedno 

delam v tisti farški (cerkveni) šoli. Čeprav sem mu pojasnil, 

da waldorfska šola nima nič opraviti s cerkvijo, 

je rekel, da on že ve in da ga ne morem prepričati 

drugače. Naj povem še to, da je bil možakar univerzitetno 

izobražen. Freud je imel popolnoma prav, ko je 

rekel 'Ne prepričuj prepričanih. Tisti starši, ki zmorejo 

kritično razmišljati, bodo prišli na naša predavanja in 

neposredno poizvedeli, kako in kaj učimo, tisti, ki tega 

ne zmorejo, se bodo zadovoljili s stereotipi in si na tak 

način zavarovali svojo identiteto. 


O E M a r i b o r 

Darja Žunič Lojen, razredničarka 6. razreda 

Bazar na 

waldorfski šoli v 

Mariboru 

Zakoračili smo v drugo polovico novembra in po 

šoli se je tako med učenci kot učitelji širil rahel 

val vznemirjenosti: še nekaj dni do božičnega 

bazarja. Letos smo ga organizirali teden prej kot običajno, 

in to 24. novembra. 

Dober mesec in pol so se odvijale delavnice, kjer smo 

se srečavali učitelji, starši in otroci ter ustvarjali izdelke 

za bazar. In bilo je kaj videti! Šolska stojnica je 

bila bogato založena. Otroške oči so očarane strmele v 

majhne in velike vile, pleteni palčki so našli svoje domovanje 

pri otrocih, ki so jih napletli, otroške in odrasle 

dlani so preizkušale, kako letijo 'japonski zmaji', ki 

so jih ustvarili učenci pri lesorezu. Pisane zapestnice iz 

filca so na koncu dneva krasile marsikatero roko. Vsak 

je lahko našel kako malenkost zase ali za svoje bližnje. 

Seveda smo poskrbeli tudi za vesel začetek druženja 

na bazarju: bazar sta tokrat odprla naša šolska virtuoza 

na violini in harmoniki, g. Antončič in g. Marinič, in 

aplavz na koncu je bil najbolj zgovoren. 

Tudi ostale stojnice so bile polne prečudovitih reči. 

Tete iz obeh vrtcev in seveda starši so se tudi tokrat 

izkazali z ročnimi spretnostmi. 

Po zelenju je zadišalo že od daleč, ko si se približal 

prostoru, kjer so nastajali adventni venčki. Koliko rok 

je pridno spletalo zelenje, pritrjevalo okraske, pentlje in 

sveče; vsake roke so ustvarile svojo umetnino. Zagotovo 

se bodo družine z veseljem zbirale ob teh adventnih 

venčkih vse tja do božiča in občudovale rastočo svetlobo 

sveč. 

Iz šolske kavarnice se je širil prijeten vonj po hrani. 

Prav prijetno se je bilo usesti, malo poklepetati in si 

napolniti želodček. Dobrote, ki so jih napekli starši, so 

bile prava paša za oči. Nadstropje više je bilo tudi živahno; 

tam je bila čajnica 'Pri pojočem čajniku', v kateri 

so bili gostitelji osmošolci. Tam si se lahko posladkal 

s palačinkami, sladkorno peno in še in še dobrotami. 

'Le kaj je za tistimi vrati?' se je marsikdo vprašal, ko 

so za njimi izginjali otroci in jih kar ni in ni bilo ven. 

Ta prostorček je bil 'razvajalnica' in tudi odrasli so tam 

našli nekaj zase; lahko so si odpočili na ležalniku ali 

ob nadvse prijetni masaži rok. Otroci pa so tam mirno 

sedeli in čakali, da pridejo na vrsto, da jim Vanjina mamica 

naslika na roko rožo iz čudežne dežele. 

Če ste želeli dobiti zanimivo pričesko ali se naličiti, ste 

se ustavili pri gospodičnah, ki so ustvarjale z glavniki 

in čopiči. Tokrat so nam namreč prijazno priskočile na 

pomoč dijakinje frizerske šole iz Maribora. Njihovi pomočniki 

so bili tudi učenci 6. razreda, ki so se specializirali 

za otroške pričeske in z geli obdelovali lase. 

Šola je bila ves dan polna živžava. Družili so se otroci 

in odrasli. Ko se je ura bližala šesti zvečer, smo se vsi 

zbrali in bazar zaključili s skupnim petjem. 



Monika Oštir 

Naši prvi koraki 

V 

sreda, 5. septembra 2012, je OE Waldorfska šola v 

Mariboru praznovala svoj 9. rojstni dan. Pod perut 

smo v prvi razred s hvaležnostjo sprejeli sedemnajst 

otrok, ki jih vzgajamo z ljubeznijo in željo, da nekoč otroško 

srce iz gnezda odleti v svet svobodno kot ptica. V svet, odet v 

lepoto, dobroto in resničnost, kjer lahko ljubeča misel postane 

realnost. 

Spomin na prvi dan je še kako živ 

Vse je pripravljeno. Čas je. Praznično vzdušje in v zraku 

poplesavanje melodije: 'Široka pot je pred teboj, ne hodi 

sam po njej ... ' Potem pa že zagledam naše palčke, ki prihajajo 

po stopnicah navzgor v spremstvu svojih staršev, 

novim dogodivščinam naproti. 

Ooo, te iskrive otroške oči, pogumen prvi korak, stisk 

roke in pozdrav. Z venčkom na glavi se zberemo. Kako lepo 

jih je opazovati. 

Čaroben je občutek in srce razbija močno. Nežno jih prevzamem 

pod perut in skupaj z go. Falež se pogumno podamo 

v kraljestvo 1. razreda. Kot se spodobi, je po prvi 

šolski uri sledila praznična pogostitev, ki so jo pripravili 

dragi starši. 

In kako se spominjajo prvih korakov starši? 

'Lepšega sprejema za najinega prvošolca si ne znava 

predstavljati. Zbrane starše je pričakala pesem starejših 

otrok, ki je naše prvošolčke pospremila do njihovega razreda. 

Vsak je doživel poseben sprejem, ki se bo njim in nam, 

staršem, zagotovo za vedno vtisnil v spomin. S torbami na 

ramenih in s sončnicami v rokah so se poslovili od enega obdobja 

svoje rane mladosti in stopili na novo pot, ki se bo vila 

devet let osnovne šole. Staršem so se solzile oči, otrokom pa 

je zatrepetalo srce, ko so se zdrznili ob klicu svojega imena 

in simbolično zapustili starše ter se predali v varstvo svoje 

razredničarke, ki jih bo vodila po novi poti.' 

družina Obronek 

'Prvi šolski dan se je dotaknil naših src tako globoko, da 

nam bo ostal v spominu za vse čase. Vse je bilo pripravljeno 

z veliko mero ljubezni in skrbnosti. Čutenje te povezanosti 

šole s prvošolčki nas je napolnilo z neverjetno dobrimi občutki 

sreče in varnosti.' 

hitrimi koraki do učiteljice, ki mu bo odslej predstavljala vse 

človeštvo in ki ji bo zaupal in verjel z vsem srcem in dušo ... ' 

Anita Ivačič, Janezova mama 

Tako bo spomin na prvi šolski dan živel še naprej v naših 

srcih. Od prvega dne pa do danes rajamo, da je veselje. 

Našo palčkovo deželo 1. razreda je obiskal g. Ravni in ga. 

Kriva. Pogumno in zvedavo smo z vilo Katarino pokukali v 

kotičke naše šole in okolice. Z vilo Jesen smo klepetali v 

parku in pekli slastne piškote. G. Zakladnik nam je razkril 

skrivnostni svet prstnih števil. G. Modrijan pa nam je te 

dni predstavil svojega prijatelja g. Glasovnika, ki nam pošilja 

glasove z neba. 

Iz dneva v dan naše roke postajajo spretnejše, z začudenjem 

in hvaležnostjo opazujemo, kaj vse lepega in dobrega 

zmorejo zgraditi. Vila Katarina nam pomaga poskrbeti za 

garderobo. Muca Copatarica nima z nami veliko dela, saj 

naši palčki ponosno pospravijo svoje copate v vrečice, ki so 

jih med počitnicami zašili starši. 

Naša otroška duša pa najbolj zaživi v čarobni modrosti 

gozda in takrat otroška srca zapojejo, ko se prosto igrajo, 

rajajo in raziskujejo v varnem objemu narave. Imamo pa 

to srečo, da nas na vsakem koraku lahko spremljajo modri 

možje (g. Zakladnik, g. Glasovnik, ... ), naša vila Katarina 

in naša ljuba ga. Falež. 

Zadnje tedne nas pogosto obišče Zobna vila. Če prebudite 

dom za domišljijo, si lahko predstavljate, kako klepetata 

Zobna vila in g. Glasovnik – prav smešna sta. 

Polno doživetij je za nami in še več pred nami. Hvala vam, 

ljubi otroci, da se lahko vsak dan znova učim. Hvala draga 

ga.Falež, da mi stojiš ob strani. Hvala g. Vogrinec za igre. 

Hvala ga. Jobstl za pisan svet v angleškem jeziku. Hvala g. 

Ornik za mavrični svet v nemškem jeziku, kjer se s svojimi 

copati kar zliješ z našo palčkovo deželico. In hvala ge. Ćuletić 

za svet evritmije. Hvala vsem učiteljem na šoli. 

Hvala vam, dragi starši, da stopimo skupaj in zavihamo 

rokave ob vikendih, kjer delamo in ustvarjamo lepe in dobre 

stvari za razred. Hvala mojemu mentorju, g. Stefanu 

Herkommerju, in mentorici, ge. Darji Žunič Lojen, za nasvete. 

Srčna hvala vsem. 

V temni noči se zvezda je rodila, 

na nebesnem svodu jasno zasvetila, 

svetu vsemu svetlobo podarila. 

družina Šobak 

'Prevzela me je veličastna tišina in čudovita pesem po 

mnogih stopnicah do vrha, kjer je svoje prvošolčke čakala 

praznično odeta razredna učiteljica, ga. Oštir. Šibek in 

droban, vznemirjen pred pomembnim korakom, a vendar 

pogumen in močan, je stopil Janez na novo, široko pot. S 



učenci 9. razreda 

Ustvarjalni 

kamenčki 

Deveti je slovenski književnosti dodal nove 

ustvarjalne kamenčke. 

Zima 

Bela zima je pri nas, 

ledeni vse in zmrzuje, 

tak je tale zimski čas, 

ko spet na jug vse odpotuje. 

Beli hribi, bele gore, 

svet je kakor bel zaklad, 

kmetič dela vse do zore, 

kida sneg od oken, vrat. 

Tak je tale zimski čas, 

vse je tiho, vse belo, 

zima v mir popelje nas 

v beloti je veselo. 

Luna Bela Kavchich 


Zima se rima 

na sod kuhan'ga vina, 

ki rdeč nos ti naredi 

in avto v popravljalnici pusti. 

Ko belina pokrije svet 

in jezera led, 

se iz dimnikov kadi, 

pecivo pečejo že vsi. 

Še mal' pa pesmi bom pel 

in božič doživel, 

to se zgodilo bo še enkrat 

in enkrat in enkrat in še večkrat. 


Zunaj je vse belo, 

ko plug opravlja svoje delo, 

v kaminu pa ogenj gori 

in greje nas veselo. 

Ko pogledam skozi okno, 

vse strehe in travniki so beli, 

drevo pred hišo je povesilo veje 

in vrtovi so oveneli. 

Jesen 

Nekoč, kdaj točno več ne vem, 

je naše kraje obiskala 

pisana gospa Jesen. 

To šele smo opazili, 

ko so listi barve spremenili, 

da je gozd prej ves zelen 

postal tako pisano vznesen, 

kakor je pisana gospa Jesen. 

A nekoč, kdaj točno, 

v tej vasi nihče pojma nima, 

jesen je nasledila 

bela teta Zima. 

Lan Vračun 

Istok Cerić 

Pot 

V življenju ni vse tako lepo, 

kot si misliš, ko si majhen, da bo. 

Prepreke so, ki ti nekaj govorijo, 

a ne veš kaj storiti, ko se ti zgodijo. 

Zato potrebuješ nekoga, ki ob strani ti stoji, 

ti pove, kaj čudnega v tebi se godi. 

da pomaga ti staro zapustiti in v nove čase oditi. 

Ko prideš v novi čas, vse staro izgubi oblast 

in zagledaš svetlo pot, ki odpira se povsod. 

Valentina Glavica 

Gabriel Kovačič 

Svoboda 

Svoboda v mojem srcu živi, 

ko mrak na zemljo se spusti. 

Ko jutro se zbudi, 

svoboda kot ptica vzleti. 

Ves dan me spremlja na poti, 

mi z veje žvrgoli. 

Ko pa večer nastopi, 

spet v srcu mirno zaspi. 

Lana Mohorič 


O E R a d o v l j i c a 

Simona Pajk 

Iz Radovljice 

Sedela sem v razredu, v novi waldorfski šoli 

v Radovljici in urejala ene od mnogih nujnih 

papirjev. Blaga tišina je napolnjevala prostor. 

Prvošolci so že zdavnaj odšli. Nenadoma pa je planil v 

razred eden od njih, prvošolec, ki je prišel po pozabljen 

nahrbtnik. Ni se prestrašil, ko me je zagledal, pač pa je 

odločno postavil vprašanje: 

'Kaj pa ti delaš v našem razredu?' 

Opravičila sem se in ga prijazno zaprosila, naj pove 

gospe Korošec, da sem ji pustila na mizi neke papirje. 

In pogovor se je razvil takole: 

Fantič: 'Ja, a na mizi jih boš pustila?' 

Jaz: 'Ja, glej tule. Povej ji, prosim!' 

Fantič: 'Ja, saj, če jih boš pustila na mizi, bo itak 

videla!' 

Jaz: 'No, seveda bo videla, ampak ti ji prosim povej, 

da sem jih jaz dala. Da ne bo slučajno mislila, da jih je 

kakšen škrat prinesel!' 

Ob tem se je mali nadebudnež namuznil pogledal naokrog, 

se prepričal, da sva sama, se zarotniško sklonil 

k meni in rekel: 

'Ej, a ti veš, da tale naša gospa Korošec verjame, da 

škrati govorijo?' 

Skoraj bi človek mislil, da mi naroča: Preveri ti malo, 

koga ste tukaj zaposlili! 

Jaz: 'A ti pa ne verjameš, da škrati govorijo?' 

Fantič: ' Ne! ' Njegov pogled pa je še dodal: A si ti tudi 

malo čudna? 

Jaz (vajena tega, da me imajo za malo čudno): 'Aha, to 

je pa gotovo zato, ker nisi še nobenega slišal, ko ga boš, 

boš pa tudi ti verjel!' 

Hudo nejeverno me je pogledal, pograbil nahrbtnik in 

odšel. Na hodniku ga je čakal dedek. 

Naslednje jutro (po poročilu gospe Korošec), je ta isti 

dvomljivček prišel v razred, odšel naravnost k mestu, 

kjer prebiva razredni škrat – in nastavil uho. Kaj mu je 

povedal, ni povedal. Slišal pa je! 

Opomba: 

Pa da ne bo pomote. Ni cilj, da verjamejo, da škrati 

govorijo. Cilj je, da imajo doooolgo otroštvo in pravljice v 

sebi, kajti tako bodo lažje postali zadovoljni odrasli.

Waldorfske novice - Zima 2012

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?