Waldorfske novice - Jesen 2014

wsljubljana

Letnik X, številka 3
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

jesen 2014, zaporedna št. 83

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk

Sodelavci:

David L. Brierley, Godi Keller, Nadja Lazar,

Ana Mavsar, Mateja Petan, Maruša Žižek,

Boštjan Štrajhar, Anita Ivačič, Andreja Palčič,

Mateja Korošec, Zlatka Žbogar, Darja Ipavec,

Helena Alona Simčič

Fotografije:

Damjan Brajnik, OE Savinja, OE Maribor,

OE Gorenjska, arhiv vrtec Kresnica,

arhiv WŠL

Naslovnica:

OE Savinja

Lektoriranje:

Tatjana Kamenšek

Namesto uvodnika 3

Širimo obzorja 4

Veselje do igre in spretnost pri igri 4

Spreminjanje uma 6

Pediatrovo videnje avtizma 9

Zgodba 13

Preprost človek 13

Utrinki 14

Počitniški pozdrav 14

Prvi šolski dan 15

Skupna učna njiva 16

OE Savinja 17

Čarobnost prvega šolskega dne 17

Pastirski dnevi 18

OE Maribor 19

Na začetku široke poti 19

OE Gorenjska 20

Sprejem prvošolcev na Gorenjskem 20

Z Gorenjske 21

OE Vipavska dolina 22

Waldorfsko gibanje v Vipavski dolini 22

Vabila 24

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport

2 Waldorfske novice


N a m e s t o u v o d n i k a

Gašper Habjanič, bivši učenec in

dijak Waldorfske šole Ljubljana, je

v Portu na Portugalskem septembra

prejel nagrado European Council

of Landscape Architecture

Schools (ECLAS) za najboljšega

študenta krajinske arhitekture v

Evropi leta 2014.

Nagrado je prejel na predlog Oddelka

za krajinsko arhitekturo Biotehniške

fakultete Univerze v Ljubljani

in tako postal najboljši študent

krajinske arhitekture v Evropi.

ECLAS je združenje univerzitetnih

profesorjev in raziskovalcev

na področju krajinske arhitekture.

Vsakoletno nagrajuje najboljše

študente tako za njihove dosežke

na študijskem področju kot za obštudijsko

dejavnost, ki promovira

in prispeva k stroki krajinske arhitekture

v Evropi.

Waldorfske novice 3


Š i r i m o o b z o r j a

izredni profesor David L. Brierley

Veselje do igre in

spretnost pri igri

Ne prenehamo se igrati zato, ker se staramo;

staramo se zato, ker se prenehamo igrati.

George Bernard Shaw

Na igro mnogokrat gledamo kot na nekaj, kar

je nasprotno od dela. Še vedno radi mislimo,

da je igra nepomembna in brez pravega

smisla, čeprav so v zadnjih petih letih raziskave pokazale

prednosti igre v povezavi s čustvenim zadovoljstvom in

intelektualnimi dosežki.

Na igro mnogokrat gledamo kot na nekaj, kar je nasprotno

od dela. Še vedno radi mislimo, da je igra nepomembna

in brez pravega smisla, čeprav so v zadnjih

petih letih raziskave pokazale prednosti igre v povezavi s

čustvenim zadovoljstvom in intelektualnimi dosežki.

V zadnjih nekaj letih so v Evropi vse večji poudarek

dajali doseganju visoko kvalitetnega predšolskega in

osnovnošolskega izobraževanja. Mnenja o tem, kakšne

so posledice tega, pa so zelo različna. Na eni strani si

mnogo vzgojiteljev in osnovnošolskih učiteljev prizadeva

ustvariti bogato, čutno okolje tam, kjer je pomembna

socialna povezanost. Na drugi strani pa so politiki, ki jih

podpira manjšina ravnateljev, ki se zavzemajo za 'hitreje,

bolje', in med katerimi vlada prepričanje, da je potrebno

formalno učenje branja, pisanja in računanja uvesti že

v vrtcih. Reforme so žal podpirale to idejo, kljub dejstvu,

da obsežne raziskave kažejo , da je za zdrav razumski in

socialni razvoj življenjskega pomena skrb in podpora igri

brez pritiskov, še posebno do devetega leta starosti.

Tako Združeni narodi kot Evropska unija so pred nedavnim

začeli razvijati politiko varovanja otrokove pravice

do igre. Kot zgled lahko služi delo evropske komisije.

12. maja 2011 je evropski parlament sprejel resolucijo

o zgodnjem izobraževanju z naslednjim sklepom: 'Poleg

izobraževanja pa imajo vsi otroci pravico do počitka,

brezdelja in igre'. Toda motimo se, če mislimo, da je igra

nekaj, kar pripada izključno zgodnjemu otroštvu.

Ni dvoma, da, tako v urbani moderni družbi kot v sodobnem

izobraževalnem sistemu, obstaja pritisk na igro.

Dejstvo je, da je povsod po Evropi vedno manj igralnih

površin. In res je, da je vse več površin z določene oblike

'vodenimi' plezalnimi orodji in drsalnicami, toda pri igri

gre bolj za raziskovanje okolja. 'Zaključene, izdelane' površine

za rekreacijo ni mogoče obravnavati kot površine

za prosto igro, kjer lahko otrok sprosti svojo domišljijo.

Nekoč so se otroci preprosto igrali na ulicah.

Ena od posledic tega priporočila je ustanavljanje otroku

prijaznih mest, kot je na primer Roterdam na Nizozemskem.

Težava pa tiči predvsem v preveč zaščitniških

starših, ki svet doživljajo kot grožnjo njihovim otrokom

in jih imajo zato ves čas pod nadzorom ter jim preprečujejo

na primer plezanje na drevesa.

V zadnjih letih so bile izpeljane obsežne raziskave o

tem, kakšne so lahko posledice, če otroke v otroštvu prikrajšamo

za igro, posebno v urbanih področjih ter pri

socialno šibkih družinah. Hkrati so tudi otroci, vzgojeni

v premožnih družinah, lahko preveč nadzirani in obremenjeni

z različnimi dejavnostmi, kar lahko v kasnejših

letih sproži enake simptome.

Za vsako obdobje otrokovega razvoja obstaja določena

oblika igre. Vsaka se navezuje na in spodbuja njihovo

fizično, intelektualno in socialno-emocionalno rast.

Če pa želimo raziskati vlogo igre v otrokovem življenju

ter njen vpliv na njegov splošni razvoj, si moramo od bliže

pogledati, kaj sploh igra je ter kako jo lahko vrtci in

osnovne šole pomagajo podpreti.

Kaj je pravzaprav igra?

Psihološke raziskave so odkrile, da obstaja pri človeku

pet osnovnih oblik igre. Te so: fizična igra, igra s predmeti,

simbolna igra, igra s pretvarjanjem in igra s pravili.

Fizična igra

To igro je mogoče videti tudi pri živalih. Pri človeku zajema

tekanje, skakanje, poskakovanje, plezanje in igro

z žogo. Razvijati se začne v drugem letu otrokovega življenja.

Med četrtim in petim letom zavzema do 20 %

otrokovega časa. Pomembna je za razvoj fizičnega telesa

ter koordinacijo med roko in očesom. Gradi tako moč kot

4 Waldorfske novice


vzdržljivost. Prevračanje (valjanje z drugimi), sledenje in

lovljenje so na neki način agresivne aktivnosti. Vendar

to ni agresija, saj je videti, da udeleženci v njej uživajo.

Očitno je, da se pri tem oblikujejo navezanost in čustvene

zveze. Izguba naravnega okolja in preveč poudarjanja

skrbi za varnost pa, namesto v samo-usmerjanje, vodi v

usmerjanje.

Na waldorfski šoli tega ne zanemarjamo. Vsi otroci morajo

biti do devetega leta zmožni točno vreči žogo in jo

tudi ujeti. To morajo narediti pravilno, najprej naravnost

k drugi osebi, pozneje pa naj bi bili zmožni ujeti žogo, ki

jo je vrgel nasprotni otrok, z obeh strani ter jo ujeti z levo

ali desno roko. Poskakovanje je še ena dejavnost, ki jo

vadijo na različnih stopnjah težavnosti. Dati in prejeti,

ciljati …

Igra s predmeti

Drugo obliko igre tudi lahko vidimo pri primatih. Ko se

majhni otroci igrajo s predmeti, raziskujejo fizični svet.

To se začne takoj, ko lahko dojenček zagrabi stvari in

jih drži. Od takrat ves čas meče stvari iz vozička. Druga

stopnja se zgodi pri približno 18–24 mesecih, ko začnejo

malčki predmete razvrščati. Do četrtega leta znajo samostojno

graditi stvari. To v waldorfskem vrtcu spodbujamo

tako, da jim za prosto igro ponudimo razne vrste

naravnih materialov. Otroci pri svojem delu tudi kaj

novega iznajdejo. To obliko igre so v zadnjih nekaj letih

veliko raziskovali. Pred nekaj leti sem imel srečo, da sem

sodeloval pri projektu, ki je raziskoval radovednost pri

4–6-letnikih. Radovednost je seveda pomembna pri vseh

oblikah učenja. Pri opazovanju otrok smo tudi odkrivali

razvoj zmožnosti za reševanje problemov. Delo nam je

dalo nova dognanja o njihovi osredotočenosti, pozornosti,

vztrajnosti in zmožnosti, da brez motnje vztrajajo pri

svojem cilju.

Simbolna igra

Otroci preko glasbe in risanja postopno razvijajo fonološko

in vizualno zavedanje. Obstajajo tesne povezave

med zgodnjim risanjem in pisanjem ter njihovo vizualno

pismenostjo. Glasbeno igro je mogoče najti pri vseh kulturah

in nedvomno spodbuja družabnost.

Igra s pretvarjanjem

To je oblika igre, ki jo v waldorfskem zgodnjem izobraževanju

spodbujamo in jo pogosto imenujemo 'prosta

igra'. Lahko se dogaja v samoti ali bolj običajno v

skupinah kot socialno-dramske igre. Tukaj otroci vadijo

določena družbena pravila, ki so pomembna za poznejšo

sposobnost prevzemanja družbene odgovornosti in

samoobvladovanja.

Igre s pravili

Sčasoma se otroci vedno bolj vključujejo v igre, ki imajo

pravila. Pogosto si izmislijo svoja lastna pravila. Mnogi

učitelji, posebno tisti, ki delajo v varstvu po šoli, dobro

poznajo folklorne igre. Njihov uspeh kaže na to, kako

radi imajo otroci igre s pravili. Nekatere teh iger so univerzalne,

po navadi igre lovljenja, kot je skrivanje. Potem

so tukaj igre na plošči ali s kartami. Te igre igrajo z nekom

drugim (v nasprotju z računalnikom) in spodbujajo

vrsto družabnih veščin, kot je na primer medsebojno

menjavanje ali delitev z drugim. Igra v skupini itd. ('Opie

and opie' je čudovita zbirka iger (1959), ki še vedno velja

za pomemben vir vzgojiteljem pri njihovem delu).

Skrb za otroško igro

Vzrok za zaskrbljenost med učitelji je uporaba računalniških

igric v vse zgodnejši starosti, saj otroci postajajo

odvisni od njih, obstaja pa tudi velika verjetnost, da

se bodo otroci kasneje navdušili nad nasilnimi igricami.

Dejstvo, da vedno več otrok ostaja v varstvu po šoli, je

sprožilo vprašanje, kako ta čas dopolnjevati in ne nasprotovati

splošnim vrednotam in ciljem formalnega šolskega

dela. Zaključek naše raziskave o pomenu igre je

bil, da je potrebno povečati priložnosti za igro vseh vrst.

Zgodnji pokazatelji kažejo, da takšni ukrepi dobrodejno

delujejo na šolsko delo nasploh. Za zaključek smo razvili

'učni načrt igre' za po-šolske dejavnosti.

Kar se tiče Evrope, so v Italiji, na Poljskem, v Veliki Britaniji

in Španiji zabeležili, da se je količina časa, namenjenega

za otroško igro, zmanjšala. Zdi se, da se otroci

ob koncu tedna in med počitnicami vedno bolj dolgočasijo,

kar pomeni, da zelo pogosto menjavajo dejavnosti. V

teh deželah so dali poudarek zgodnjemu izobraževanju.

Menim, da je žalostno, da se učenje in igro pojmuje kot

dvoje ločenih stvari. V severni Evropi je potekala javna

razprava glede narave zgodnjega izobraževanja in kaj naj

bi to sprožilo. V Nemčiji je 'učenje skozi igro' postalo izobraževalna

metoda. Na Danskem je velik del časa namenjen

prosti igri, toda tako imenovani strokovnjaki, kot je

Brostrom, so navijali za bolj strukturirano igro, medtem

ko je v Franciji igra zelo strukturirana in njihov strokovnjak

Brougere zagovarja večjo svobodo.

Takšno je stanje na tem področju danes. Ne gre le za

vprašanje formalnega učenja v primerjavi z igro, ampak

tudi za razcepljanje igre, ki jo vodi odrasla oseba v primerjavi

s tisto na pobudo otroka, za delo v primerjavi z

igro, za strukturirano v primerjavi z nestrukturiranim.

Tu ne gre le za mlajše otroke, konflikt se je razširil tudi

na mladino: standardizirani odgovori v primerjavi z domiselnim

posameznim odgovorom, dogme v primerjavi

z izražanjem, umetnost in družbene vede v primerjavi s

tehnologijo in naravoslovjem. Vsakdo vidi ustvarjalnost

kot vse pomembnejši sestavni del pri izgradnji bodoče

družbe – politiki jo vidijo kot gonilno silo ekonomije, psihologi

kot vir osebnega zadovoljstva.

Zapomniti si moramo, da je igra svobodna dejavnost po

lastni volji. To pomeni, da v sebi nosi element svobode.

Ta oblika svobode ji daje vesel značaj. V njej ni nobenih

obveznosti. V svetu igre smo predani in zapeljani z veseljem.

Iz bolj tradicionalnega stališča bi bil nekdo morda v

skušnjavi, da za igro reče, da je nasprotje resnosti, toda

to ni res. Igra je pogosto zelo resna, vendar brez teže, ki

Waldorfske novice 5


Š i r i m o o b z o r j a

jo resnost prinaša. Eno je potrebna resnost za obstoj;

drugo je neizmerljiva vrednost igrivega odnosa

do življenja.

Vemo, da je kreativnost odvisna tako od zavednega

kot od nezavednega umskega procesa. Po drugi

strani so Nietzsche, Schiller, Steiner in Jung vsi poudarili

igro kot obliko estetske izkušnje, ki bi ji lahko

rekli igrivost. Poudarili so veselje, ki je prisotno pri

vseh oblikah igre, in kakovost zdravega fizičnega in

domišljijskega izražanja. Obstajajo trije glavni vidiki

igre. Prvi je žal pogosto pozabljen – veselje in toplina

ugodja – nekaj, kar je v tem času nedvomno

zelo pomembno. Drugi se tiče zavesti in nezavednega

posnemanja pomembnih gibov. Tretji je potreba po

igri kot primarni dejavnosti zaradi dejavnosti same,

nekaj, česar ni mogoče raziskovati. Tukaj navdušenje

nad igro nima nobenega materialnega interesa in

torej dvigne igro v posvečen svet človeškega bitja.

Leta 2008 je avtor članka David Brierley za to revijo

napisal dva članka z naslovom 'Igra je čisto resna

stvar'. Od takrat do danes je igra, to zatočišče zgodnjega

otroštva, katerega pomemben sestavni del je,

še bolj ogrožena. Še v večji nevarnosti pa je v poznejših

letih otroštva in mladosti, ko igra predstavlja

pomemben del ustvarjalnosti.

prevod: Marina Nuvak

The Joy and Mastery of Play

Play is often seen in contrast to work. In this

context we still tend to think of play as trivial

and lacking is serious purpose, even though,

in the last five years evidence has mounted as to the

benefits of play in relation to emotional well-being and

intellectual achievement.

In Europe in the last few years there has been a

greater emphasis on the achievement of high quality

pre-school and lower elementary schooling. However,

there is a great difference of opinion as to what this

entails. On the one side there are many kindergarten

and elementary school teachers who strive to provide

a rich, sensory, stimulating environment where social

contexts are important. But on the other side there are

policy makers and politicians supported by a minority

of school leaders who adopt the ‘the earlier the better’

approach where the idea is to introduce formal education

principles of literacy and numeracy in kindergartens.

Unfortunately reforms have been in support of

the latter in spite of the fact that substantial research

points to the fact that a vital ingredient for healthy

cognitive and social development is the provision and

support for play free from pressure particularly up to

the age of nine

izredni profesor David L. Brierley

Spreminjanje uma

Septembra lansko leto so mnogi naši učitelji, starši

in udeleženci seminarja za waldorfske učitelje

sodelovali na simpoziju v Zagrebu, pod naslovom

'Od možganov do uma', kjer smo govorili o vrednotah

waldorfske šole v povezavi z nevroznanstvenimi odkritji.

Udeleženci so imeli čast slišati stališča ugledne, svetovno

znane znanstvenice, pisateljice, gospe, ki nastopa v mnogih

medijih, in baronice, Susan Greenfield. Kot profesorica

sinaptične farmakologije na univerzi v Oxfordu se

osredotoča predvsem na iskanje zdravila za alzheimerjevo

in parkinsonovo bolezen. Konferenca je bila priložnost, da

skupaj pogledamo na vprašanje izobraževanja in zdravja.

S tem člankom vas želim spomniti na pomen te

naveze.

Prvi vtis, ki ga o Susan Greenfield dobimo, je, da za

svojih 63 let izgleda odlično, in razkrije nam, da ima

osebnega trenerja za squash. Kmalu postane tudi očitno,

da je kot javna osebnost posebno ponosna na svoj

videz. Njeno mnenje je polemično, posebno kar se tiče

njenih raziskav o tem, kako na strukturo naših možganov

vpliva pretirana raba tehnologije. Poudari, da

tukaj ne gre za poškodbo možganov kot takih, temveč

za 'na novo vzpostavljene povezave'. Možgani so 'plastični',

kar pomeni, da jih je mogoče pregnesti. In zato

leta oblikovanja v otroštvu pomembno vplivajo na to,

kako se 'vzpostavijo povezave' v možganih. Ko nevroznanstveniki

rečejo, da so možgani 'plastični', s tem

mislijo, da so prilagodljivi, odzivni in takšni, da se jih

da spreminjati. Spreminjati se dajo glede ne izzive, s

katerimi se v vsakdanjem življenju srečujemo. Ta prilagodljivost

ne omogoča le spremembe, ampak tudi iskanje

kreativnih rešitev. Človek v svojem življenju ves čas

na novo ureja zbrano bogastvo izkušenj in spominov.

Istočasno je razvil sposobnost predstavljanja, ki mu

omogoča, da se prilagaja svojim lastnim potrebam in

potrebam družbe. En vidik plastičnosti je sposobnost,

da zadržimo določene slike iz otroštva in jim damo

novo obliko. Takšne kratkoročne in dolgoročne procese

raziskuje Nobelov nagrajenec Eric Kandel. Drugi vidik

plastičnosti možganov je koncept kritičnih obdobij. V

določenih obdobjih starosti se pojavijo okna priložnosti,

ko so najugodnejši pogoji za učenje in prilagajanje.

Če te plastičnosti ob pravem času ne izkoristimo, se

okna zaprejo, pogosto za vedno. To pa seveda vpliva na

izobraževanje. To je osnovna ideja razvojnega pristopa

v waldorfski pedagogiki, kjer je učni načrt zasnovan na

uporabi zmožnosti, latentnih sil, izraženih v različnih

starostnih skupinah.

Prejšnji mesec so bili v Veliki Britaniji objavljeni podatki,

ki kažejo na to, da povprečno preživimo dosti več

časa ob ekranski tehnologiji, kot so pametni telefoni,

računalnik in televizija, kot pa spimo. Ta prehod vidijo

6 Waldorfske novice

6


znanstvene študije, ki ostajajo znotraj izbrane skupine

strokovnjakov, svoje izkušnje javno objavila. Meni, da se

je zavoljo naših otrok potrebno upreti , povedati, kar je

povedati treba, sprožiti javno razpravo.

kot zelo pomemben. Ko vprašamo Susan Greenfield, ali

kaj vpliva nanjo to, da je v središču tako vročih razprav,

nam prizna, da je vsakdo rad priljubljen pri medijih. Vendar

čuti, da gre tukaj za nekaj, česar ne smemo preprosto

zanemariti. Razprava bo vedno imela dve plati in je dostikrat

lahko razgreta in osebna. Že nekaj let namreč opozarja

na možne nevarnosti, ki jih prinašajo računalniške

igrice in internet. Trdi, da ima digitalna tehnologija velik

vpliv na naš način življenja. Kot nevrologinja še predobro

ve, kako okolje vpliva na razvoj možganov in kako lahko

to stori pozitivno. To je v zadnjih letih, ob vznemirljivem

porastu števila bolnikov z alzheimerjevo boleznijo, tudi

del njenega dela. Profesorica Greenfield da svojim poslušalcem

jasno vedeti, da čuti, da kultura ekranske tehnologije

današnjega časa 'na novo vzpostavlja povezave' v

možganih na način, ki zna biti poguben.

Ta izjava sploh ni pretirana. Mnogi starši se že sprašujejo,

ali so aktivnosti na računalniku zdrave. Pravzaprav

je danes na mnogih šolah uporaba pametnih telefonov v

času pouka prepovedana, večinoma na pritisk staršev.

Učitelji pogosto čutijo olajšanje, saj vidijo, da mobilni telefoni

in računalniške tablice v šoli ter pretirano igranje

igric v prostem času motijo učni proces. Pojav 'motnje

pozornosti' je za večino učiteljev in staršev zaskrbljujoč.

Postal je vinjeta modernega časa, ko nas nadleguje tehnologija,

ki smo si jo vsilili sami. Vsi mi smo raztreseni,

vsi doživljamo, da se nas pri našem delu prekinja. Vprašanje

v povezavi z razvojem neodvisnega mišljenja, domišljije

in izražanja samega sebe je, ali otroci zmorejo biti

pozorni dlje časa in ne le v krajših intervalih.

Po drugi strani pa Susan Greenfield pogosto obdolžijo,

da je oseba, ki širi paniko. Vendar je v njenih knjigah

navedena vrsta raziskav, ki potrjujejo njene trditve, tako

tudi v njeni zadnji knjigi 'Spreminjanje uma: Kako digitalne

tehnologije vplivajo na naše možgane' ('Mind Change':

How Digital Technologies Are Leaving Their Mark on Our

Brain'). Uporablja izraz 'spreminjanje uma' kot analogijo

na 'spreminjanje podnebja'. Prav tako kot je globalno, nezaslišano

in sporno vreme, moramo narediti korake tudi

k obrzdanju digitalne tehnologije, da bomo naredili življenje

lepo. Njene knjige so neustavljiv dokaz, da je digitalni

svet prava grožnja naši blaginji v prihodnje.

Susan Greenfield se je odločila, da bo, namesto da bi

sledila svojim kolegom znanstvenikom, ki objavljajo

Susan Greenfield se je v javnosti prvič pojavila leta

1994, ko so jo na Kraljevem inštitutu povabili, da ima

predavanja v času božiča. Vse od leta 1825 je bila prva

ženska, ki so jo povabili. Naslov njenega predavanja je bil

'Potovanje v središče možganov'. Njen življenjepis je zelo

zanimiv. Ni študirala znanosti, na Univerzi v Oxfordu je

študirala klasike. Potem se je odločila za filozofijo, nato

za psihologijo, na koncu pa na nevroznanost. V najinih

razgovorih sem izvedel, da je naklonjena svobodni vzgoji,

kjer so umetnost, znanost in družboslovje na isti ravni,

kjer dobiš širok splošen pogled, preden se na visoki šoli

nečemu posebno posvetiš. Leta 1998 je bila imenovana

za direktorico Kraljevega inštituta, najvišje znanstvene

ustanove v Veliki Britaniji, ponovno prva ženska, ki je dobila

to mesto. Kot raziskovalki, pisateljici in predavateljici

(kar ji je, kot pravi, v užitek in ima po svoji mami, ki je

bila plesalka, oče pa je bil električar), ji je bil podeljen naslov

baronica, kar pomeni, da ima svoj sedež v angleškem

parlamentu (House of Lords), kjer ima priložnost opozarjati

na ta, s tehnologijo povezana, področja. Toda njeno

glavno delo je iskanje zdravila za alzheimerjevo bolezen

– zdravilo, ki bi preprečilo odmiranje možganskih celic.

Verjame, da bo približno čez dvajset let na voljo zdravilo

za to bolezen.

Jasno je, da bo to veliko olajšanje za vedno večje število

bolnikov z alzheimerjevo boleznijo ter z demenco povezanimi

boleznimi, toda moral sem jo vprašati po njenih

stališčih glede možnih učinkov digitalne tehnologije, ali

bi to na splošno pomenilo sprejetje poraza. Navsezadnje

mora biti naš glavni cilj najti pot do tega, da se takemu

stanju predvsem izognemo. Drugače povedano, kako do

preventive, salutogen pristop. To nas pripelje do razprave

o vprašanju zdravja v povezavi z izobraževanjem. Kako

lahko metodologija v občutljivih letih šolanja prispeva k

zdravemu razvoju sinaptične mreže v možganih in po možnosti

pripelje do prožnosti v povezavi z manj zaželenimi

platmi modernega življenja?

Trenutno pa nas zanima to, kako lahko v tej smeri pomaga

dosledna waldorfska metodologija.

Izsek iz knjige Susan Greenfield,

'Spreminjanje uma', ki je izšla 21. avgusta

Izraz 'čustvena inteligenca' v vsakdanjem jeziku vedno

pogosteje uporabljamo za označevanje 'sposobnosti, zmožnosti,

veščine ali zaznane zmožnosti dognati identiteto,

oceniti in obvladovati čustva pri posamezniku in drugih.'

' Zanimivo je vprašanje, ali je čustvena inteligenca del

splošne inteligence ali nekaj drugega, vendar to ni naše

glavno vprašanje. Dovolj bo, da povemo, da če je to nekaj,

kar se, kot sama inteligenca, od osebe do osebe razlikuje,

potem čustvena inteligenca ne more biti lastnost, ki jo

je mogoče določiti in zagotoviti od rojstva. Anketa med

14 000 študenti v Michiganu je odkrila, da upada raven

sočutja. Kot vse ankete tudi ta ne more pokazati vzročne

Waldorfske novice 7


povezave, vendar pa je strah zbujajoča povezava med

vse večjo priljubljenostjo socialnih omrežij in upadanjem

sočutja nedvomno vredna obravnave.'

'Ni težko opaziti, kako lahko ta dva trenda, pojemanje

sočutja ter povečanje števila on-line zvez, dejansko

povežemo. Kot je poudaril psiholog Larry Rosen,

če prizadeneš čustva nekoga, a ne moreš videti njegovega

odziva, ne boš dobil zadosti znakov, da bi lahko

razumel, se opravičil ali se kako drugače oddolžil.

Povečanje občutka osamljenosti je lahko posledica povečanja

priložnosti, da lahko zaradi hitrosti, s katero

lahko osebne podatke objavimo, nepremišljeno, brez

predhodnega premisleka v svet pošljemo podatke, ki

utegnejo nekomu škoditi. Če sočutje izvira iz izkušenj

v medosebni direktni komunikaciji in če smo dobri le

v tem, kar vadimo, potem bi lahko bilo sočutno povezovanje

v resničnem svetu dobra analogija mreženju

med posameznimi nevroni, ko ti 'trčijo skupaj'. Če pa

ne čutite, da bi vas imel kdo rad, boste morda še toliko

bolj v skušnjavi, da vam ne bi bilo mar za druge ali pa

vas bo to samo manj skrbelo. In kakšen vliv bi lahko ta

brezbrižnost imela na naše lastno videnje tega, kaj je

pomembno in primerno deliti z drugimi?

Razen sočutja pa bi lahko prekomerna uporaba interneta

na splošno vodila v manjšo zmožnost učinkovitega

komuniciranja, kajti povezana je s pomanjkanjem

čustvene inteligence, vključno s slabo zmožnostjo razumevanja

obraznih izrazov.'

Kratka ocena knjige 'Spreminjanje uma'

Osnovna tema knjige je nesporno dejstvo, da na razvoj

človekovih možganov vpliva okolje, zato bi morala

biti razprava o vse bolj razširjeni uporabi tehnologije v

zavesti nas vseh.

Avtorica raziskuje tri vidike tega: tesno zvezo družbenega

mreženja z odnosi in identiteto; povezavo med

igranjem video iger in pozornostjo, odvisnostjo in nasiljem

in vpliv iskalnikov na spomin in učenje. Vsaka

trditev ima vedno dve plati: ena lahko trdi, da lahko

socialno mreženje poveča število prijateljstev, po drugi

strani pa je čas, ki ga preživimo ob beleženju in odzivanju

na objavljene podatke, čas, ko ne delamo nečesa

drugega. To bi lahko bil čas za domačo nalogo, za

branje ali za pogovor na štiri oči z odraslimi ali prijatelji.

Igranje video iger bi lahko podpiralo sposobnosti

zaznavanja, vendar nesporno zmanjšuje zmožnost

pozornosti.

In tukaj tiči težava. Bralci knjige bodo verjetno imeli

vnaprej določen pogled na človekova nagnjenja k

ekranski tehnologiji. Večina učiteljev se bo strinjala z

mnenjem Susan Greenfield, nekateri starši bodo takšno

aktivnost videli kot razburljivo in dragoceno in ne

bodo imeli nič proti uporabi tehnologije v zgodnjih letih

otroštva. Nekateri se bodo pritoževali zaradi pomanjkanja

domišljijske igre, drugi pa bodo na to gledali kot

na 'staromodno'. O vsem tem je mogoče razpravljati in

morda je prav to avtoričina želja.

V zvezi s tem se je primerno vprašati, kakšen je odnos

waldorfske šole do tega vprašanja. O waldorfski šoli v

Kaliforniji je bilo lansko leto, tako preko članka v New

York Timesu kot preko oddaje na CBS veliko govora,

ker starši in učitelji šole niso verjeli, da digitalna tehnologija

koristi razvoju njihovih otrok. To samo po sebi

ne bi bilo nič nenavadnega, vendar je dejstvo, da je

večina teh staršev, zaposlenih v Silicijevi dolini, kjer

delajo za podjetja, kot so Google, Yahoo in Hewlet-Packard,

to šolo izvzelo iz trenda modernega sveta. Eden

največjih kritikov med starši je vodilni tehnolog eBaya.

Morda pa nekateri bralci knjige 'Spreminjanje uma', ki

delajo s tehnologijo, razumejo ta problem na čisto drugem

nivoju, kot večina izmed nas.

Knjige Susan Greenfield:

prevod: Marina Nuvak

Journey to the Centres of the Mind: Toward a Science of Consciousness

W.H. Freeman, London 1994

Brain Story: Why do We Feel and Think as We Do? BBC Books,

London 2000

Tomorrow's People: How 21st Century is Changing the Way We

Think and Feel. Penguin 2004

ID. The Quest for Identity in the 21st Century: The Quest for

Meaning in the 21st Century. Sceptre, London 2009

Mind Change. Rider, London 2014

Book on the educational aspects by David Brierley

The Painter of a Modern Life: Mindsets for Resilience and Creativity

in Contemporary Education. Parsifal, Ljubljana 2012

Mind change

In September last year many of our teachers, parents and students participated in a conference in Zagreb

entitled ‘From Brains to Minds’ which focused on the values and tasks of the Waldorf school in relation to the

findings in the field of neuroscience. Participants were fortunate to listen to the views of the distinguished,

world-famous scientist, writer, broadcaster and baroness, Susan Greenfield.

Her work as professor of synaptic pharmacology at

Oxford University revolves around finding a remedy

for Alzheimer’s and Parkinson’s disease. The conference

gave an opportunity to work together on education

as a health issue. The following article serves as

an update on the relevance of this connection.

The first impression of Susan Greenfield is that

8 Waldorfske she novice seems remarkably fit for a 63-year-old and she

reveals she has a personal squash trainer. In addition

it becomes evident that as a public figure she

takes pride in her appearance. Her opinions are

controversial particularly when it comes to her research

into how the structure of our brains are being

influenced by the over-driven use of technology.

She stresses that this does not involve damage to the

brain as such but a ‘re-wiring’.


Š i r i m o o b z o r j a

Pediatrovo videnje

avtizma

Nam lahko, prosim, poveste nekaj o vaših izkušnjah?

Dr. Allen: Že 21 let sem pediater in zaključil sem študij

antropozofske medicine, holistične medicine in tradicionalne

pediatrije. Leta 2008 sva z ženo ustanovila

antropozofski medicinski center blizu Fair Oaksa v Kaliforniji.

Sodelujeva z doktorico Susan Johnson in dr.

Williamom Bento, kakor tudi z evritmijskim, kranosakralnim

in umetnostnim terapevtom ter tudi terapevtom

za posebne potrebe.

Ali opazite med svojimi pacienti povečano število avtističnih

otrok?

Da, od leta 1990 opažam med svojimi pacienti znatno

povečanje števila avtističnih otrok pa tudi po svetu

nasploh.

Nam lahko, prosim, opišete, katere so osnovne značilnosti

avtizma ali spektra, ki ga trenutno s to besedo označujemo?

Kako se je v zadnjih nekaj letih spreminjal?

Avtistične težave (ASD) zaznamujejo:

1. Težave s socialnim povezovanjem, kot so: ne odzivajo

se na svoje ime, imajo manjše zanimanje za

ljudi ter pozneje spregovorijo. V zgodnjem otroštvu

imajo mnogi otroci z avtizmom težave pri socialnih

igrah, ne oponašajo drugih in se raje igrajo

sami. Nekateri ne iščejo utehe ali se ne odzovejo

na tipični način na jezo oziroma ljubezen staršev.

2. Težave s komunikacijo. Majhni otroci z avtizmom

pogosto začnejo govoriti pozneje, se težje učijo

uporabo gest in kažejo nezmožnost za razumevanje

govorice telesa, tona glasu ter izrazov s prenesenim

pomenom. Tudi odrasla oseba z avtizmom

bi lahko kot sarkazem razumela naslednje besede:

O, to je pa res super!, kar pomeni, da je res

super.

3. Nagnjenost k ponavljajočemu obnašanju. Običajno

ponavljanje je tleskanje z rokami, guganje,

poskakovanje in vrtenje, razvrščanje in ponovno

razvrščanje predmetov, ponavljanje zvokov, besed

ali stavkov. Včasih je ponavljanje samospodbujajoče,

kot je na primer premikanje prstov pred

očmi.

Vendar pa so simptomi in njihova moč zelo različni.

Gledano v celoti, so lahko njihovi učinki relativno

blagi izziv za nekoga na visoko funkcionalnem koncu

avtističnega spektra. Pri drugih so lahko bolj resni,

ko ponavljajoče obnašanje in govor ovirata vsakdanje

življenje.

Prvo oznako avtizma je leta 1908 dal švicarski psihiater

Paul Eugen Bleuler. Z njo je označil shizofrenega

bolnika, ki se je umaknil v svoj svet. Koren besede avtizem

prihaja iz grške besede 'autos', kar pomeni 'sam'.

Če to dopolnimo z grško besedo 'ismos', kar pomeni

'dejanje ali stanje', dobimo izvirno besedo, ki pomeni

približno stanje zamaknjenosti ali potegnjenosti vase.

To je danes jasno, kajti ljudje z avtizmom pogosto dajejo

videz, da so izgubljeni sami v sebi.

Pionirja v raziskovanju avtizma sta bila Hans Asperger

in Leo Kanner, ki sta v 1940-ih letih delala vsak

zase. Ameriški otroški psihiater Leo Kanner je proučeval

otroke, ki so kazali težave v socialnem delovanju,

težave pri prilagajanju spremembam in rutinskim

opravilom, dober spomin, občutljivost na dražljaje (posebno

zvok), odpor in alergije na hrano, dober umski

potencial, ekolalio ali nagnjenje k ponavljanju besed

za drugimi ter težave pri spontanih dejavnostih. To so

bili otroci, ki so bili močno prizadeti. Hans Asperger je

proučeval drugačno skupino otrok. Tudi njegovi otroci

so bili podobni tistim, ki jih je proučeval Kanner,

toda razlikovali so se v enem pomembnem vidiku: niso

imeli jezikovne težave ecolaile. Ti so govorili kot odrasli.

Omenil je tudi, da so bili mnogi med njimi nerodni

in glede motoričnih spretnosti drugačni od normalnih

otrok. To so bili zelo sposobni otroci.

Poleg tega so okoli 1940. leta starše avtističnih otrok

začeli kriviti za otrokov avtizem, posebno matere, ki so

jih imenovali 'mame hladilniki'. Za tem je tičala ideja,

da postanejo otroci avtistični zaradi materine brezčutnosti.

Predvidevali so, da so matere 'hladne' do svojih

otrok, da se niso z njimi igrale in družile, jih niso ljubkovale.

Zdaj seveda vemo, da je to smešna teorija in

posledica prehitrega sklepanja.

Šele do šestdesetih let je bil avtizem priznan kot posebna

motnja, ločena od ostalih, kot sta na primer

shizofrenija in zaostalost. Do tedaj so ga zdravili zelo

podobno kot te motnje. Od šestdesetih let dalje in skozi

Waldorfske novice 9


sedemdeseta leta je raziskovanje zdravljenja te motnje

temeljilo na zdravljenju z zdravili, kot so LSD, z elektrošoki

in tehnikami spreminjanja vedenja. Te so temeljile

na bolečini in kazni.

V osemdesetih in devetdesetih letih so se kot primarna

oblika zdravljenja mnogih oblik avtizma in z njim

povezanih stanj pojavila nadzorovana učna okolja. Po

potrebi so bile dodane tudi druge vrste zdravljenja.

Trenutno je osnovna oblika zdravljenja avtizma vedenjska

terapija.

V priročniku o diagnostiki in statistiki duševnih motenj

iz leta 1994, ki je trenutno veljaven za psihiatrično

diagnosticiranje v Ameriki, je prepoznanih vrsta posameznih

razvojnih motenj, ki jih uvrščajo v spekter

avtističnih motenj (ASD). Med te spadajo avtistične

motnje, aspergerjeve motnje in druge razvojne motnje,

rettov sindrom in motnje otrokovega razkroja.

Ena najpomembnejših sprememb pa je, da so vse

motnje avtističnega spektra poimenovali s skupnim

imenom 'Motnje avtističnega spektra'. Novi termin ima

nova merila in rettov sindrom ne spada več med njih.

Te spremembe v avtističnih krogih že razvnemajo kar

precej polemik.

Ali je povečanje števila diagnoz posledica boljšega diagnosticiranja,

ali bi lahko bilo povezano s povečanjem

števila dražljajev, s spremembami zmožnosti pri učiteljih,

ali gre za neko temeljno gensko spremembo?

Res je, število otrok z avtizmom se je resnično povečalo.

Res je, da smo zdaj vsi bolje usposobljeni za prepoznavanje

te motnje, tudi pri zelo majhnih otrocih, toda

to je neposredna posledica epidemije novih primerov.

Leta 1960 je bila razširjenost avtizma v razmerju 1 :

4000. Leta 2000 je bila 1 : 2000. Zdaj pa je v Združenih

državah Amerike 1 : 88 otrok.

Ko sem leta 1992 začel s prakso, sem delal v veliki,

tradicionalni pediatrični bolnišnici, kjer smo lahko

vsak dan videli 250 otrok in več. V tako veliki bolnišnici

dobi človek precej jasen občutek glede zdravja oziroma

pomanjkanja le-tega v družbi na sploh. Mogoče je

prepoznati trende v zdravstvu, kot je na primer povečanje

primerov diabetesa in drugih avtoimunih motenj

pri otrocih, ki smo jim bili priča v naši bolnišnici. V

zgodnjih devetdesetih letih otrok z ASD nismo srečevali,

avtizem je bil še vedno redek!

V poznih devetdesetih letih pa sem začel opažati vedno

več otrok, ki se niso inkarnirali na tipičen način.

Pri njih ni bilo videti iskric v očeh, prisotna je bila

neka medlost, kot bi bila čez njih nekakšna koprena.

Ti otroci niso gledali vate, kot da bi te prepoznali, niso

se s tabo povezali, se ti nasmehnili, ampak so preprosto

gledali vate, kot bi bil eden od predmetov v prostoru.

Globoko sem bil ganjen. Name je to vplivalo tako

močno, da se po petnajstih letih še vedno spomnim

prvega otroka z motnjo, ki smo jo pozneje imenovali

avtizem. Ko sem začel sprejemati te otroke, jim s kolegi

nismo znali postaviti diagnoze, toda v njihov karton

sem zabeležil svoje opažanje glede njihovih oči. Kmalu

po tem je postal avtizem zelo znan tako meni kot tudi

celemu svetu.

Povečanje števila primerov avtizma (in/ali drugih motenj

odzivanja, ki lahko kažejo blage znake, podobne

tistim pri ASD) ni le posledica prevelikega števila dražljajev

ali nesposobnosti učiteljev. Res je, učitelji imajo

težave s temi otroki, toda ne zato, ker bi bili kaj manj

sposobni, kot so bili učitelji nekoč. To je zato, ker je

epidemija takih otrok, ki se ne inkarnirajo pravilno, mi

vsi pa še vedno spoznavamo njihove darove in izzive.

Odkrili so gensko komponento, kajti pri otrocih, ki so

pozneje dobili diagnozo avtizem, je bilo pri pregledu

krvi iz hrbtenjače opaziti več mutacij genske strukture

kot pri ostalih otrocih. Vendar to drži le za nekatere

otroke z diagnozo avtizma, ne pa za vse.

Katere so tiste oblike zdravljenja, ki otroku, ki mu je

bila postavljena diagnoza avtizem, pomagajo (terapije,

spodbujanje, umetnost, glasba, fizična aktivnost, zdravila

itd.)?

Vsak otrok ali odrasla oseba z avtizmom je poseben,

zato mora biti vsak načrt pomoči oblikovan tako, da

upošteva specifične potrebe. Tradicionalno zdravljenje

lahko vključuje vedenjsko terapijo, zdravila ali oboje.

Mnogi ljudje z avtistično motnjo imajo dodatne zdravstvene

težave, kot so motnje spanja, ADD/ADHD,

strah, epileptične napade in želodčno-črevesne težave.

Če zdravimo te znake, lahko izboljšamo pozornost,

sposobnost učenja in s tem povezano vedenje.

To po navadi poteka takole: težave s spanjem (navajanje

na zdrave spalne navade, melatonin ali zdravila);

ADD/ADHD (zdravila); strah (kognitivno vedenjska

terapija in/ali zdravila); napadi ( zdravila) in želodčno-črevesne

težave (občutljivost/alergija na mleko in

gluten – prehranske omejitve, probiotiki). Nepristranske

znanstvene raziskave so potrdile kot učinkoviti dve

vedenjski terapiji, model Lavaas in Denver.

Raziskave kažejo, da intenzivna zgodnja vedenjska

pomoč pri majhnih otrocih z avtizmom izboljša sposobnost

učenja, komunikacijo in socialne veščine. Čeprav

se učinki zgodnje pomoči razlikujejo, pa koristijo

vsem otrokom. Raziskovalci so razvili številne oblike

zgodnje pomoči, ki so najbolj učinkovite, kadar je pomoč

usmerjena v osnovna področja, ki jih avtizem prizadene

(socialne veščine, jezik in komunikacija, oponašanje,

veščine igranja, dnevno bivanje in motorične

sposobnosti); če so otroku dane možnosti, da se druži

z vrstniki, ki se pravilno razvijajo in če se v program

pomoči dejavno vključi starše, tako pri odločanju o pomoči

kakor tudi pri izvajanju le-te.

Starši in terapevti poročajo tudi o uspehu drugih

običajnih vedenjskih terapij, vključno z glasbeno terapijo,

terapijo odzivanja in terapijo ustnega izražanja.

Antropozofske oblike zdravljenja, ki so bile uspešne,

vključujejo antropozofska zdravila, evritmijo, ritmično

masažo, umetniško in govorno terapijo. Rudolf Steiner

10 Waldorfske novice


je v svojem delu 'Izobraževanje otrok s posebnimi potrebami'

rekel, da kadar zdravimo prizadetega otroka,

vedno posegamo v karmo in da moramo to posvečeno

poslanstvo sprejeti kot koristno za nas vse.

Osnovno vedenje, ki ga dobimo od vzgojiteljic v waldorfskih

vrtcih – prednost primerne toplote, spanja,

zmanjšanja vplivov tehnologije in preobilice dražljajev

ter dobre prehrane – so dobrodejne in pomagajo vsem

otrokom, posebno tistim z avtizmom.

Vse več je dokazov, da lahko manjše število oseb z

avtizmom tako dobro napreduje, da več ne ustrezajo

merilom za diagnozo avtističnega spektra (ASD). Glede

vzrokov za to pa obstajajo različne teorije. Med njimi

so: možnost napačne osnovne diagnoze, možnost, da

nekateri otroci ob dozorevanju izgubijo določene znake

avtizma ali da lahko uspešno zdravljenje v nekaterih

primerih privede do stanja, ko ne kažejo več znakov

avtizma. Sam verjamem, da lahko otrok, ki je prekinjen

v procesu inkarniranja, kaže znake, podobne simptomom

avtizma. Če se lahko z njimi spoprimemo in jih

antropozofsko zdravimo, lahko posežemo v njihovo

karmo in jim pomagamo ozdraveti.

Bistvo avtizma je neubrano delovanje jaza. Ta ne potegne

iz površja navznoter dovolj spodnjega sistema

(metabolizma). To se odraža na zavestnem delu, ker je

koncentracija jaza v zgornjem sistemu prav tako pomanjkljiva.

Zaradi motene povezave jaza je oslabel tudi

etrski tok iz spodnjega sistema, ki je premajhen, prešibak

za zdravo zvezo s silami duše. Zato ni mogoča

povezava med mišljenjem, čutenjem in voljo.2 V mili

obliki se to lahko pokaže kot bister otrok z avtizmom,

ki je pretirano osredotočen v eno tematiko, ima pa težave

z drugimi, ne zmore razbrati namigov iz okolja,

ni zmožen čutiti ljubezni, pozneje začne govoriti in se

znova in znova zaposli s tleskanjem z rokami. Otrok se

lahko z avtizmom rodi ali pa se ta razvije zaradi cepiva

ali kakšne druge fizične poškodbe, bodisi možganov

bodisi drobovja. Če je poškodba na možganih, ta vpliva

na poškodbo drobovja, če pa je poškodba na drobovju,

se ta zrcali na možganih.

Do kakšnih družbeno/duhovnih zapletov prihaja zaradi

dejstva, da tako veliko otrok dobi diagnozo avtizem?

Kot pravi učitelj Eugene Schwartz, če na bolezni gledamo

kot na ogledalo časa, vidimo v ogledalu našega

Kako nam lahko pogled antropozofske medicine pomaga

razumeti avtizem?

Na avtizem lahko gledamo kot na atipični proces inkarnacije.

Ta specifična 'nenormalnost' se kaže v vzorcu

simptomov, ki jih imenujemo avtizem. Vendar bi se

morali vprašati, kakšen je namen avtizma. V antropozofiji

je Steiner rekel, da se ljudje v času med smrtjo in

ponovnim rojstvom pripravimo na prihajajočo inkarnacijo.

Kozmos, posamezna duša in določena karma se

združijo, ko načrtujemo tisto, na čemer želimo v naši

naslednji inkarnaciji delati.

Ali je namen avtizma nesebičnost, služiti kot žrtveno

ogledalo družbi ali kot odskočna deska posamezne

duše pri oblikovanju bodočega zemeljskega življenja,

kot Steiner nakazuje v svoji knjigi 'Izobraževanje otrok s

posebnimi potrebami'?

časa brezbrižnost, družbeno osamitev, boječnost in pomanjkanje

sočutja. Pri avtizmu imamo posameznike,

ki imajo te lastnosti 'vdiha' in služijo kot žrtvena ogledala,

da odsevajo današnji čas.3

Živimo v času materializma. Ta pretiran materializem

nas odvrača od duhovnega razvoja. Ljudje z avtizmom

so prizadeti na način, ki jim preprečuje duhovni razvoj.

To je znak našega časa. Namen avtizma je, da ta

pretiran materializem ohranimo v ravnovesju. Trpimo

zaradi nezmožnosti, da bi se duhovno razvili in se trdno

povezali s soljudmi. Avtizem nam to razkriva in

nam daje priložnost, da se odmaknemo od samih sebe

in našega utapljanja v svet materializma ter se osredotočimo

na pomoč našim otrokom z avtizmom in svetu

nasploh. Biti moramo dovolj tenkočutni, skrbni in

ljubeči, da se odpremo sposobnostim, ki jih ti ljudje

prinesejo na svet. Z zdravim sočutjem in strpnostjo jim

Waldorfske novice 11


lahko pomagamo in spoznamo smisel ter protiutež njihove

inkarnacije. Pri tem se naučimo truditi za zdravo

družbeno povezavo ter še naprej razvijamo naše skrite

sile kot duhovna človeška bitja.

Ali lahko razložite, kaj sta Rudolf Steiner in Karl Koenig

rekla o tem, kaj ti posamezniki v svojo inkarnacijo

prinesejo?

Ljudje, ki so prizadeti, prinašajo karmično milost in

karmično delo staršem, bratom in sestram, vzgojiteljem

– vsem, ki so kakor koli povezani z njimi. To je

pravi Kristusov zdravilni impulz, da se naučimo družbeno

povezovati in skrbeti za soljudi. Vsak prizadet človek

prinese posamezniku, staršem, družini in družbi

posebno sporočilo.

Rudolf Steiner je nekoč rekel, da v primeru, da hočemo

'nepravilnost', ki jo opazimo pri otroku, takoj

'popraviti', se je skušamo znebiti, potem se pravzaprav

ne naučimo nauka, ki ga ta prinaša, hkrati pa morda

izženemo delec genija. Sam verjamem, da je to res, saj

je moj sin Kieran, kar pomeni 'sončni žarek', prišel na

ta svet kot angel, ki je mene in mojo družino spodbudil,

da smo se vrnili nazaj na duhovno pot, ko smo bili

izgubljeni v morju materializma.

Rodil se je s cerebralno paralizo in je kasneje dobil

tudi napade. Konvencionalna medicina mu ni mogla

pomagati in zato me je Kieran popeljal na holistično

potovanje, kjer sem se, ko sem iskal način, kako pozdraviti

svojega sina, srečal tudi z antropozofijo. To, kar

sem na poti odkril, pa je pomagalo pozdraviti mene. Kakovost

Kieranovega življenja se je izboljšala in z nami

je ostal dovolj dolgo, da smo zaključili naše življenjske

naloge. Dva tedna po sedmem rojstnem dnevu pa je nenadoma

umrl. To je bila najtežja preizkušnja zame kot

očeta, kot zdravnika in kot človeka. Vendar sem mu

bil hvaležen za njegovo učenje, da sem lahko že v času

njegovega življenja spoznal njegove darove. To je bila

najtežja in hkrati najboljša izkušnja v mojem življenju.

Kieran je bil žarek svetlobe, angel na zemlji, ki se je

globoko dotaknil vsakogar, ki je prišel z njim v stik.

Verjamem, da so otroci z avtizmom, tako kot moj sin,

tukaj zato, da nas učijo.

Kaj se zgodi s starši? Kot razumem, je zelo velik odstotek

ločitev v družinah z avtističnimi otroki. Ali je tem

družinam mogoče pomagati?

Starši otrok z avtizmom so na splošno izčrpani, osamljeni

in prizadeti. Fizična, čustvena in finančna bremena

so velika in prijatelji ter družina se umaknejo. Vendar

je podatek, da se 80 % staršev avtističnih otrok loči, napačno.

Nedavne študije so pokazale, da ima 64 procentov

otrok s težavami avtističnega spektra dva poročena

biološka starša ali starša, ki sta jih posvojila, medtem ko

ima dva starša tudi 65 odstotkov otrok brez teh težav.

Druga študija je razkrila, da je možnost ločitve med starši

avtističnih otrok 24 odstotna, medtem ko je med starši

neavtističnih otrok ta 14 odstotna. Kateri koli od njih

verjamete, obe kažeta na precej manj kot 80 odstotkov.

Družinam avtističnih otrok in odraslih je na voljo

mnogo virov, od zagovornikov do financ, diagnostike,

knjig, diet, skrbnikov, podpornih skupin, socialnih

programov, izobraževanja, starševske podpore, blogov,

odvetnikov itd.

Z nekaterimi se je mogoče povezati na: www.autismspeaks.org/family-services/resource-guide

Kaj se zgodi, ko avtistični otroci odrastejo?

Vse je odvisno od stopnje njihove funkcionalnosti in

tega, koliko smo jim lahko pomagali, da se vključijo v

svet. Zelo pomembno je zgodnje ukrepanje, razumevanje

posameznikov z njihovimi posebnimi darovi in problemi,

nato pa od podpore, ki jim jo nudimo, da so se

sposobni odpreti, prenašati svojo okolje in biti zmožni

v njem živeti.

Na splošno se stvari izboljšajo, ko avtistični otroci odrastejo,

vendar blizu 35 odstotkov odraslih avtistov še

vedno nima plačane zaposlitve ali višje izobrazbe od

srednje šole. Statistika je dramatična: v približno desetih

letih bo več kot 500 000 otrok z avtizmom odraslo.

Nekateri od njih bodo imeli lažje oblike, kot je na primer

Aspergerjev sindrom ali 'visoko funkcionalni avtizem'

in bi lahko bili sposobni živeti bolj neodvisno in

bolj izpolnjujoče življenje. Toda tudi ti bodo potrebovali

neke vrste podporo, potrebe tistih z nizko funkcionalnimi

oblikami avtizma pa bodo velike in stalne, saj bodo

nekateri večno živeli v varovanem okolju, bodisi doma

ali v skupnem domu, in ne bodo nikoli imeli službe.

So pa tudi taki, ki živijo, ne le normalno, ampak neverjetno

življenje, ker lahko svetu veliko dajo v smislu

ustvarjalnosti in znanja, ko z nami delijo svoje darove

in slabosti ter tako naredijo svet boljši za vse nas. Le

'odprti' moramo biti do njih, jim dati priložnost brez

naših tradicionalnih meja, ki 'omejujejo'.

Kakšne so raziskave, ki potekajo in ki nam bodo omogočile

načrtovati prihodnost?

Raziskave kažejo, da se tveganje s starostjo očeta in

matere ob spočetju povečuje. Prav tako je tveganje večje

pri višji stopnji folne kisline, pri vročini in gripi v

času nosečnosti itd. Trenutno raziskujemo tako genske

kot okoljske činitelje. Poleg tega potekajo pomembne

raziskave o tem, kakšna je povezava med drobovjem

in možgani (na kar nakazuje tudi Steinerjev pogled na

povezavo ali odsev med zgornjimi in spodnjimi silami).

Bliža se tsunami avtizma. Število otrok, ki jim je bila

postavljena ta diagnoza, je poletelo v nebo in v ZDA

bomo kmalu imeli milijon 18 let in več starih mladih

ljudi z avtizmom. To je globalen klic k prebujanju!

Članek je bil objavljen v reviji Lilipoh.

prevod: Marina Nuvak

12 Waldorfske novice


Z g o d b a

Godi Keller

Preprost človek

Moj oče je bil preprost človek. Mrtev je že več

kot trideset let. Ali, kot bi sam rekel, leži pod

rožicami. Vendar to ni čisto res, kajti tam je

ležal prvih 25 let. Potem pa so morali obnoviti grob. To se

zgodi na mnogih področjih, kjer je več običajnih ljudi, kot

je stalnih mest za grobove. Kot sem že rekel, bil je preprost

človek.

In to pomeni, da ni bil izobražen. Zato je delal v livarni,

kjer je bilo tako vroče in prašno, da so delavci pili že od

jutra. In še več, pivo je bilo hladnejše in bolj osvežujoče

kot čaj, ki so ga dobili iz velikih posod. Ko veliko piva

združiš z veliko prahu, je to slabo za vsakogar, še toliko

bolj pa za nekoga, ki je v mladosti trpel pomanjkanje

hrane. In tako je kasneje, v 50-ih letih običajno poslal

nas otroke k mesarju z naročilom: 4 svinjske zrezke,

ampak naj bodo čim bolj mastni, prosim! Maščoba je

še poslabšala učinek piva in prahu in povzročila smrt

mnogih, ne le mojega očeta, ki je doživel 52 let.

Zanimivo pa je, da kljub vsemu še vedno ostaja moj

najboljši učitelj. Ni dosti vedel, toda bil je moder človek.

In poleg tega je bil strog. Ni mi dovolil obiskovati

gimnazije, ker ni bila uporabna, poleg tega pa smo bili

delavska družina. In tako dalje.

In tako sem opustil misel, da bi šel na gimnazijo. Pozneje

sem kljub temu dokončal višjo izobrazbo. Našel

sem svojo pot med socialnimi oblikami šolanja in končno

prišel na univerzo. V svetu mojega očeta je bila beseda

'univerza' čarobna oznaka za nerešeno uganko.

To sem dojel, ko me je nekoč, ko sva sedela ob pivu,

vprašal: 'Kaj pa pravzaprav delate tam?' Moral sem

mu razložiti, da študiram s profesorico, ki se ukvarja z

vprašanjem, do katere mere je črka 'n' neodvisen glas v

besedah, kot sta 'thank' ali 'bank'. Razlike v plači med

profesorico in delavcem v livarni nisem omenjal. Da to

izhaja iz dejstva, da ona, ki dela na univerzi, očitno ni

običajna ženska, ampak zapletena, kar ji očitno daje

pravico do višje plače.

Toda ne želim žaliti akademikov in poleg tega vprašanje

plač danes ni več tako enostavno, še več, sam

sebe spravljam v past, kajti tudi moje življenje je zaradi

mojega študija zapleteno. Univerza je pomembna in

koristna. Svet je zaradi nje bogatejši in tam si gotovo

vsakdo zasluži svojo plačo.

Stvar je v tem, da iz nekega težko razumljivega vzroka

ljudje vztrajno uvrščamo nekatere poklice nižje kot

druge, nekatere pa višje. Eden tipičnih poklicev, ki so

zelo visoko cenjeni, je poklic pilota, medtem ko šofer avtobusa

pripada nižjim. Potem ko pilot, specialist, ki ga

tudi sam zelo visoko spoštujem, preveri vse aparature,

zapelje letalo na vzletno stezo in varno vzleti, zaupa

letenje avtomatskemu pilotu. Po tem je njegovo delo le

nadzor poleta in ukrepanje v nujnem primeru. Manj ga

je, bolje.

Kako bi bilo, če bi tudi šofer avtobusa naredil tako

malo? O ne! V spodnjih območjih delajo ves čas in promet

na cesti je bolj nevaren kot tisti v zraku.

Problem ni v tem, da se pilotova plača uvršča v višino

njegovega dela. Gre za to, da mu njegova višja izobrazba

daje višji status. Šoferji avtobusa in delavci v železarni

tega nimajo. So le preprosti ljudje.

Vse to temelji na nesporazumu, ki bi ga, v imenu

mojega očeta, rad razčistil. Nagnjeni smo k temu, da

mislimo, da je modrost sinonim za znanje. Vendar modrosti

ne moremo meriti preprosto kot znanje. Zato je

družbeni status običajno osnovan na znanju, medtem

ko bi ga morala določiti modrost. Ta pa, kot sem že rekel,

ni znanje. Modrost je mnogokrat raje enostavnejša

kot zapletena. Ni je mogoče študirati, človek si jo mora

v času svojega življenja pridobiti. In zato je prav tako

mogoče, da naletimo nanjo tako v pralnici kot na univerzi,

da je plačana, ali tudi ne. In prav gotovo lahko

nanjo naletite v vaši soseski.

Pa lepo jih pozdravite v mojem imenu.

prevedla: Marina Nuvak

d Tammy Mcallister (Dreamstime)

Waldorfske novice 13


U t r i n k i

Simona Pajk

Počitniški pozdrav

Morda se vam bo zdelo neokusno, da pišem

o počitnicah, ki so, brezpogojno, minile, a si

ne morem pomagati. Spomini me hranijo, da

vidim sonce tudi takrat, ko dežuje.

Čisto prave počitnice se zame začnejo takrat, ko se

nekje pod vročim soncem zleknem v ležalnik. Prvi dan

na mah preberem knjigo, ki je celo leto čakala na polici,

da pride na vrsto, pa so jo vedno prehitela branja,

potrebna za šolsko delo. Že takoj naslednji dan pa začnem

iz popotne torbe, počasi in po vrsti, vleči vse, ki

jih (vas) imam rada. Če se spomniš nekoga, ki ti je ljub

in drag, na nekem tujem mestu, potem lahko rečeš,

da je tudi ta tam. Moj razred je tako imel že kar nekaj

'ekskurzij'

in tudi kakšni 'spremljevalci ' se najdejo zraven. Tako

je čisto mogoče, da ste bili letos z mano v Grčiji na obisku

pri Pitagori, pa tega sploh ne veste.

Na plažah, ob rekah in ob potokih imam vedno težave

s kamni. Ti me tako neizmerno fascinirajo, da jih

nabiram in tovorim domov v velikih količinah. Ko sem

bila s svojim razredom skupaj prvo in drugo leto, sem

imela za izgovor matematiko, zdaj jih nabiram za spomin;

najprej po enega za vsakega izmed otrok. Ko ga

poberem, si rečem: 'Ta bo za tega' in izgovarjam njihova

imena. Doma seveda ne vem več natanko, kateri je bil

za katerega, še vedno pa velja, da je bil vsak pobran z

ljubeznijo in mislijo na enega izmed njih. Ko so nabrani

ti kamni in še prej tudi kamni za moji ljubi dve hčeri (ki

počitnice preživljata že po svoje), se še vedno ne morem

ustaviti in jih naberem še za rezervo in potem doma

skupaj z njimi prikličem lepe spomine.

Obala na otoku Samos je bila še poseben izziv. Posuta

je s tako lepimi kamni, da jih nisem le nabirala in spuščala

v torbo, pač pa sem se z njimi celo igrala. Ogromno

število ploščatih kamnov in kamenčkov je vabilo,

da jih zlagam enega vrh drugega, postavljam v različne

položaje in gradim male umetnine. Otrok v meni si je

dal duška in neizmerno užival, dokler se nisem zavedala

– po kakšnem dnevu ali dveh, da je ta otrok edini,

ki se igra. Ob tem pa sem jih v hotelski jedilnici videla

veliko.

Začela sem opazovati. Na prste ene roke sem lahko

preštela otroke, ki so čofotali po morju. Nikjer nobenih

lopatk, mlinčkov in kanglic. Veliko večja gneča je bila

v bazenu ob hotelu, še večja pa pod senčniki, kjer so

se male glavice sklanjale nad tablicami (tabličnimi računalniki).

Da bi vendarle dobila dokaz, da se motim,

da sem čisto preveč 'waldorfska', sem odšla na dolg

sprehod. Prehodila sem vso obalo z lesenimi senčniki,

nadaljevala tam, kjer so bili v vrsti senčniki modre barve,

pa še naprej po obali s kovinskimi ležalniki … o

lopatkah in kanglicah – ne duha ne sluha … pač pa veliko

'tablic' in glav (malih in velikih), sklonjenih nadnje.

Ne vem, če je kdo utegnil šteti valove in gledati tja

čez modrino, občudovati jadrnice, ki so plule s tako

eleganco, da me je napolnila želja, da bi se vkrcala na

krov in plula z njimi - kamor koli že so se namenile,

najraje pa kar okoli sveta. Morda je kdo odgovor na

vprašanje, zakaj morje tako lepo valovi, iskal na spletu

– namesto v globinah svoje domišljije.

Zvečer, ko je bilo morje najlepše, saj se je ozaljšalo z

okrasjem luninega sijaja in mnogimi zvezdnimi utrinki,

je obala samevala. Najbrž so vsi – za izpolnitev želja –

prepošiljali elektronska sporočila z vsebino, ki to zahteva,

namesto da bi želje izročili zvezdnemu utrinku.

Pa da ne bo pomote – tudi sama občudujem (poleg kamnov)

zmogljivosti tabličnih računalnikov in sem vsakodnevni

uporabnik spleta. Ni pa 'tablica' moj oltar, v

katerega bi strmela 12 ur na dan.

Če morda sodite med tiste, ki jih skrbi, da bo otrok

'preveč čuden' in nerazgledan, če ne bo imel tablice, se,

prosim, pomirite. Tudi če bo 'čuden', je bolje tako, kot

da mu tablica zakrije vse horizonte. V avtu mu lahko

namesto risank ponudite program 'pogled skozi okno'

in skupaj z njim zapojete kakšno pesmico ali poveste

zgodbo, prigodo iz svojega življenja. Tako vožnja z avtom

ne bo več neizogibna izguba časa, pač pa prijeten

začetek in konec delovnega dneva, tako za otroka kot

za vas.

In če vas jaz nisem prepričala, vzemite v roke tablico

in med članki na Flipboardu poiščite katerega od

mnogih, ki govorijo o nevarnosti otroške odvisnosti od

'ekranov in ekrančkov', o boleznih, ki se pojavljajo pri

mladostnikih, ki premalo spijo in tako sploh ne dosežejo

več najglobljih stadijev spanja –v katerih se telo zares

regenerira – in se tako njihovi možgani hitreje starajo

… (zadnji, ki sem ga prebrala, tudi odrasle močno

nagovarja, naj gremo v posteljo prej, če želimo ohraniti

zdrave možgane (Flipboard Picks, Time/ Health : The

Power of Sleep – Alice Park).

Naj mi bo oproščeno moraliziranje. In sploh – tisto, o

čemer pišem, je bilo tam, ob Egejskem morju, tukaj, ob

Ljubljanici, pa je vse drugače, kajne!?

14 Waldorfske novice


U t r i n k i

Ana Mavsar in Nadja Lazar

Prvi šolski dan

Ko nam je zadnji avgustovski konec tedna

poletno vreme še enkrat obrnilo hrbet, je čas

dozorel, da se spet vrnemo v šolo. Zagoreli,

spočiti, radovedni, zgovorni in radoživi so učenci višjih

razredov spet prestopili naš prag, prvošolčki pa kar

pogumno, a še malo bolj zadržano, z velikimi pričakovanji

in s čisto pravimi šolskimi torbami ter malce negotovo,

najraje zelo blizu svojih staršev.

Prvošolci so prišli, devetarčki se poslavljajo. Ta življenjski

krog predstavljajo tudi pisani venčki, ki so

jih starejši okoli glave privezali novincem, preden so

ti prvič kot razred (kot dva razreda) zakorakali v šolo.

Ob zvokih orkestra, skozi špalir in ob ganjenih pogledih

staršev so se posedli pred oder, prisluhnili čudoviti

zgodbi gospe Šelih o palčku Cvetoljubu in eden po eden

od devetarčkov dobili sončnico in se kar malo ponosno

v polkrogu postavili na oder.

Skupaj smo se postavili na ogled staršem, ki so s fotoaparati

obeležili velik korak svojih otrok, v razredu pa

nas je, tako kot vse waldorfske šolarje v več kot tisočih

waldorfskih šolah po svetu, čakala prva šolska ura z

gospodom Ravnim in gospo Krivo, ki nas bosta spremljala

na vsakem koraku. Šolska ura je zelo hitro minila,

posladkali smo se s tradicionalno rojstnodnevno

torto, starši pa so nas že težko čakali.

Za nami je nekaj dni pouka, pa se že poznamo med

seboj po imenih, tkejo se nova prijateljstva, spoznavamo

veliko šolsko zgradbo, po glavni uri pa komaj čakamo

na malico in dolg odmor. Naj sije sonce ali pa

dežuje, vemo, da nas tam zgoraj med zvezdami nekdo

še posebej varuje.

Waldorfske novice 15


U t r i n k i

Mateja Petan

Skupna učna njiva

Tudi letos smo nadaljevali vrtnarjenje in učenje

po biodinamiki na naši skupni učni njivi v Črni

vasi na Barju. Mesto za našo njivo nam je zopet

prijazno namenila gospa Cvetka Bogovčič, pri delu pa

nam je z marsikaterim koristnim nasvetom iz biodinamike

pomagala gospa Štefka Kozamernik iz biodinamičnega

društva Ajda. Lani pridobljeno znanje in izkušnje, ki so

zelo pomembne pri vrtnarjenju po biodinamični metodi, so

nam prišli zelo prav in z zagnanostjo smo se tudi letos lotili

dela. Čeprav se je potem izkazalo, da je bilo letošnje delo na

skupni njivi veliko težje kot lani, saj je bil odziv ljudi precej

slab in nas je posledično njivo obiskovalo zelo malo ljudi,

pa tudi vreme poleti nam ni bilo preveč naklonjeno.

Spomladi smo z velikim pričakovanjem na njivo posadili

čebulo, česen, krompir, korenje, peteršilj, rdečo

peso in še kaj bi se našlo. Kmalu nam je začel nagajati

plevel, ki je letos zaradi obilnega dežja zelo hitro rasel

in se ga res nismo mogli znebiti. Poleti pa nam je precej

nagajal dež, zaradi katerega smo bili ob paradižnik in

pa marsikaj so nam pojedli polži, ki so bili na naši njivi

zaradi dežja stari znanci. Tudi srne in zajčki so nam

snedli marsikatero rastlinico. Kljub naštetim težavam

smo vztrajali in se trudili tudi z biodinamičnimi pripravki,

ki so nam pomagali, da smo vsaj malo zaščitili

pridelek. Prav zaradi tega smo se marsikaj naučili in je

bil težek poligon kot nalašč za to, da smo izvedeli marsikaj

novega. Vztrajnost se nam je izplačala in marsikaj

nam je na njivi tudi lepo uspelo. Kot ima vsak izmed

nas v življenju vzpone in padce, je bilo tudi na naši njivi

tako, enkrat nam je sijal sonček, drugič nam je padal

dež. Oboje je del življenja in prav to je njegov čar. In

seveda se vsi v življenju prav iz padcev največ naučimo

in tudi na naši njivi smo se. Izplačalo se je vztrajati.

Letos je deževno poletje pravzaprav zagodlo vrtičkarjem

po celi Sloveniji, ni kaj, takšno je bilo to leto. Njiva

na Barju je drugače zelo primerna in zelo rodovitna za

vrtnarjenje, rastline na njej super uspevajo, tako da bi

bilo dobra, če bi z delom na tej skupni učni njivi nadaljevali

tudi v prihodnje. Seveda pa za to potrebujemo

čim več ljudi, ki bi se želeli učiti in udejstvovati na ta

način skupaj z nami. Prav zato vas vljudno vabimo, da

se nam pridružite, da se družimo in učimo skupaj! Namen

naše učne njive je v tem, da je skupna, to pomeni,

da si med seboj lahko razporedimo delo in se družimo,

kar je veliko zabavneje, kot če smo sami. Druga stvar

pa je to, da je njiva učna, učimo se vrtnariti po biodinamični

metodi, to je metoda, ki spoštuje naravo in

njene naravne cikle. Prav ti dve stvari delata našo njivo

posebno. Letos jeseni nas čaka še priprava zemlje za

zimo, da jo čim bolje pripravimo za naslednjo pomlad,

ko bomo vanjo zopet posadili in posejali rastline. Zelo

bomo veseli, če se nam boste takrat pridružili in bomo

naslednje leto naše sadove že lahko uživali skupaj.

Za več informacij oziroma, če vas karkoli zanima, pišite

na petan.mateja@gmail.com ali irena.brecko@loreal.com

Lepo vas pozdravljam in vam želim obilo jesenskih

sončnih žarkov.

16 Waldorfske novice


O E S a v i n j a

Maruša Žižek

Čarobnost

prvega šolskega

dne

Nekoč je na robu vasi živela deklica.

Vsak dan je nabirala cvetje in zvedavo

gledala v svet. Imela je prav posebno

željo. Tako zelo si je želela iti v šolo. Z nestrpnostjo

je pričakovala prvi šolski dan. Kako bo v novi

šoli? Ali bom vse zmogla? Ali bom opazila vse in

vsakega posebej v razredu? Veter je v tej deželi

ves čas pihljal. Tako je včasih s seboj kaj prinesel,

spet drugič kaj odnesel.

V prvem septembrskem jutru sta se sonce

in dež bojevala za svojo prevlado. Kakor da je

vsak želel pokazati vso svojo čarobnost. Tukaj

sem, poglejte me. Sijem v vsej svoji podobi.

Zdaj te božam s svojimi žarki, v naslednjem

hipu s svojimi kapljicami, ki polzijo po tvoji

dlani. Ves čas te varujem in pogumno spremljam

na poti.

Zvečerilo se je in deklica je mirno zaspala.

Občutila je, da je varna. Vsako jutro z radovednostjo

pričakuje, kaj bo prinesel nov dan. Naj

sije sonce, pada dež ali piha veter.

Waldorfske novice 17


O E S a v i n j a

Boštjan Štrajhar

Pastirski dnevi

Drugi teden pouka so četrtošolci odšli na prvo

šolo v naravi. Po krajši vožnji z lokalnim

avtobusom nas je čakala skoraj triurna hoja. Če

ne bi bili otroci opremljeni s težkimi nahrbtniki, v katerih so

imeli prav vso opremo, bi pot premagali hitreje, tako pa se

je pot, čeprav precej položna, na trenutke zdela neskončna.

Navkljub občasnemu pritoževanju so otroci ob pogledu na

ribnik in lično urejen kozolec, ki sta nas pričakala na koncu

poti, imeli še vedno dovolj energije za raziskovanje bližnje

okolice.

Po kosilu smo se ponovno podali na polurno hojo do

kmetije Laznik. Tokrat je bilo dosti lažje, saj so težko

prtljago pustili v taboru. S kmetom smo odšli na pašnik,

kjer se krave prosto pasejo skozi celo leto. Ob

sedenju na prijetnem jesenskem soncu (da, oba dneva

smo imeli čudovito vreme) nas je kmalu obkrožila čreda

krav. Ob kmetovem pripovedovanju, kako pomembno

je, da se krave prosto pasejo, saj da med drugim

lahko prav zaradi tega brez pomoči veterinarja povržejo

tele, za razliko od krav, ki so v hlevu, ter da krave, ki se

dosti gibajo, le redko potrebujejo antibiotike, za razliko

od živine v hlevu, ki se ji antibiotiki dajejo tudi preventivno,

sem pomislil na današnje družbene navade in

se vprašal, ali se današnji otroci dovolj gibajo, ali je to

gibanje na prostem ali v telovednici, ko imajo popoldan

obšolske dejavnosti, ali imajo dovolj proste igre ter ali

zmore njihov imunski sistem premagati lažje bolezni.

Odgovor se ponuja na dlani.

Popoldan nas je g. Jože Črnec iz Zavoda za gozdove

popeljal po prekrasnem taborskem gozdu in nam na

slikovit način predstavil gozdni ekosistem in pomembnost

človekovega sobivanja z naravo. Ste vedeli, da

je vrednost večje bukve med 300 in 400 €? Seveda je

drevo treba prej požagati, če pa ga ne požagamo in ga

pustimo v gozdu, je vrednost dosti večja. Ta namreč

v enem dnevu proizvede toliko kisika, kot ga v dnevu

porabi štiričlanska družina.

Natovorjeni z drvmi, ki nam jih je za taborni ogenj

odstopil moj sosed, smo se ob mraku odpravili nazaj v

bazni tabor. Po slastni obilni večerji gostinstva Lisjak

smo zakurili ogenj, poslušali zgodbo in odšli na zaslužen

počitek. Seveda sva si počitka bolj želela učitelja

kot pa otroci, ki so ob ugasnjeni luči iz minute v minuto

dobivali več energije. Čudno? Niti ne. Ko so trije

zaradi govorjenja morali zapustiti spalnico, je v nekaj

minutah vse potihnilo in vsi smo sladko zaspali. Okrog

polnoči nas je prebudil ropot fanta, ki je padel s pograda,

verjetno je temu botrovala tudi polna luna, na

srečo se ni poškodoval.

Ker smo prvi dan vsega skupaj prehodili 14 kilometrov,

smo si naslednje jutro brez kakršnekoli slabe

vesti privoščili vožnjo s skoraj 60 let starim traktorjem

in malce mlajšim lojtrnikom. Gospod Lesjak nas

je odpeljal do kmetije Weiss, ki je bila od našega tabora

oddaljena vsaj dve uri hoda. Po turističnem ogledu

kmetije in božanju zajčkov nas je čakalo konkretno

delo: striženje ovce. Gospodar je suvereno prijel ovco,

jo položil na improvizirano mizo in jo začel striči. Otroci

so jo skrbno držali, da ni padla z mize. Volno smo nato

prečesali, starejša gospa pa nam je pokazala, kako se

prede na kolovratu. Fascinantno je bilo videti, kako se

je v dobre pol ure ovca spremenila v nit, in če bi imeli

še malce več časa, bi videli, kako se je del ovce s spretnimi

prsti prelevil v nogavice.

Zadnji del dneva smo preživeli v gozdu, kjer smo se

namenili narediti gozdna bivališča. Poleg nekaj škode,

ki smo jo pustili za sabo, je vsem trem skupinam uspelo

narediti impresivno improvizirano zatočišče. Dež

nam je pokvaril načrte za nočni pohod na Lovsko kočo,

kljub temu pa so otroci bili mokri. Vodni jašek, ki se

je vil nekaj metrov pod površjem in v dolžino meril kakšnih

20 metrov, iztekal pa se je v ribnik, je bil preveč

mikaven, da ne bi bil osvojen. Otroci so se s svetilkami

suvereno podali v popolno temo, večinoma v spodnjih

hlačah, nekateri pa se niso bali zmočiti niti zgornjih

oblačil in so v potoku kar zaplavali.

18 Waldorfske novice


O E M a r i b o r

Anita Ivačič, razredna učiteljica

Na začetku široke

poti

Slavnostni duh je napolnil širok obokan hodnik,

pod katerim smo v čarobno skrivnostni tišini

čakali, ko so naši prvošolci skupaj s starši

premagovali stopnice do vrha, kjer smo jih ovili v nežno

melodijo. Tudi sama sem se počutila čarobno, najbrž

začarano, malo nelagodno, a radostno …

Učenci drugega razreda so nam s ponosom predstavili

delček pouka in njihova učiteljica je povedala, da se

kar ne more načuditi, kako hitro je minilo leto, odkar

so tudi sami stali na začetku nove poti.

Začudeni obrazi ljubkih palčkov in palčic so bili nato

okronani s pletenimi kronicami živahnih pisanih barv

in s svojimi starejšimi brati in sestrami ter sošolci so

se smelo podali na široko in dolgo pot do konca hodnika.

Tam jih je čakala učilnica, kamor bodo odslej dan

za dnevom prihajali po modrost, spretnosti ter nova in

nova prijateljstva.

Otroci so prestopili prag učilnice, jo napolnili s svetlobo

otroške pristnosti in lepote in zdaj vsi skupaj polnimo

prazen in čist začetek …

Darovi

Kakšne rože cvetó po polju!

Rdeče in modre in zlate.

In vse čakajo noč in dan

samo nate.

Kakšne ribe plavajo v morju!

Take pa take in tudi – take.

In vse čakajo noč in dan

na vas, svoje junake.

Kakšne knjige žive po policah!

Polne zvezd in mavrice čiste.

In vse čakajo noč in dan,

da jim obrneš liste.

Roža in riba in knjiga

so kakor pesem, ki poje:

Pridi, iztegni dlan,

vse to je tvoje!

Tone Pavček

Waldorfske novice 19


O E G o r e n j s k a

Sprejem

prvošolcev na

Gorenjskem

Mateja Korošec

Sledilo je še sladko presenečenje za pogumne šolarje,

tete iz vrtca pa so poskrbele, da smo se tudi vsi ostali

sladkali s sladko-sadnimi prigrizki.

Lepo je spremljati, kako šola na Gorenjskem počasi, a

vztrajno raste. Zahvaljujemo se gospe Simoni Pajk, da

nas je do letošnjega leta vodila in pripomogla, da se je

waldorfska šola na Gorenjskem uresničila.

Na Gorenjskem smo 1. septembra sprejeli 15

prvošolcev!!!! Srečni in ponosni smo bili tako

starši, učiteljice, tete iz vrtca, kot tudi naši 'ta

veliki' šolarji.

Ob zvokih violine, ki nam jih je pričaral waldorfski oče

Aleš Ujčič Šef, so se prvošolci podali na široko šolsko

pot. Nanjo so jih s pesmijo in sončnicami pospremili

učenci 2. in 3. razreda, vodja enote in za večino otrok

tudi teta Andreja iz vrtca, ki je za njih sestavila pesem

in jim za srečo na poti znanja podarila petnajst štiriperesnih

deteljic.

S sončnicami smo poleg petnajstih prvošolcev sprejeli

še tri drugošolce in nove sodelavke.

Prvi šolski dan je bil poseben tudi na gospo Zgaga, ki

je postala razredničarka 1. razreda in njeno pomočnico,

gospo Košir. Medtem ko sta s prvošolci imeli prvo

učno uro, so starši, tete in učiteljice pripravljali presenečenje.

Waldorfska mama, Nataša Vester Trseglav, je

iz nas ustvarila pravi pevski zbor, ki je s ponosom vadil

pesem Široka pot in z njo pričakal prvošolce, ko so se

iz svoje učilnice, navdušeni od pouka, vrnili k staršem.

Pesem za prvošolčke

Ko jaz v šolo sem odšel,

nisem vedel, kaj bom 'mel.

Bral bom knjige,

pisal zvezke,

sam si pletel bom obeske.

Ko 'krog sebe se ozrem,

imena vseh sošolcev vem.

Eni višji, drugi manjši,

vsi pa črk, številk so lačni.

Gospa Zgaga nas bo učila,

z nami vse, kar ve, delila.

Flavto bom pri sebi imel,

z njo srca vam bom ogrel.

Angel bo nad mano bdel,

mamico in atija pa še vedno rad

vsak dan bom objel.

Andreja Palčič

20 Waldorfske novice


O E G o r e n j s k a

Andreja Palčič in Katka Žbogar

Z Gorenjske

Dediščina gre v šole

Waldorfski vrtec in šola sta prepoznavna tudi po tem,

da spoštujeta šege in navade praznika in vsakdanjika.

Dediščina je tako vtkana v naše vsakdanje delo. Vrtec

Čebelica in Sončnica ter šola v Radovljici se vključujemo

v projekt Dnevi evropske kulturne dediščine. Letos

je naslov prireditev, ki bodo na Gorenjskem potekale

med 27. septembrom in 4. oktobrom, Dediščina gre v

šole.

Mihaelov žetveni hlebec ob pravljici

Čez nekaj dni bo mihaelovo. Otroci in odrasli bodo

na delavnici izvedeli, kako je nadangel Mihael pomagal

ljudem in ukrotil zmaja. Ob pravljici bomo spekli hlebec

in si ga razdelili. Da bi udeleženci delavnice zmogli

ostati hrabri, nas bo spremljala pesem:

Ko bom velik,

ko bom velik,

kot gora krepak,

pogumen bom vitez

in velik junak.

Mati Zemlja, sestre Zvezde

in Mesečev sij,

še Sonce na nebu

in ves Svet je moj.

Ko močan bom,

ko močan bom,

močan bom kot hrast,

ukrotil bom sredi gozda

to zmajsko pošast.

Barvanje z rastlinami ter razstava izdelkov

Ladke Peneš in učencev waldorfske šole

V Radovljici so barvarji delovali že od 17. stoletja. V

Muzejih radovljiške občine so že raziskovali barvarske

družine, o samih postopkih barvanja pa je malo znanega.

Vemo, da so zadnji barvarji iz družine Wagner

že uporabljali modrotisk in da so barvali volno, o barvanju

v starejših obdobjih pa je znanega bolj malo. V

galeriji Šivčeva hiša se bomo na delavnici preizkusili v

preprosti tehniki barvanja volne in svile z rastlinami.

Hkrati bomo pripravili tudi razstavo volnenih in svilenih

izdelkov, barvanih z rastlinami avtorice Ladke Peneš.

Za barvanje uporablja šentjanževko, čebulne lupine,

zelene orehe, lučnik, vrbo, jelšo in druge. Razstavili

bomo tudi izdelke učencev Waldorfske šole Gorenjska.

Ličkanje koruze v waldorfskem vrtcu

Čebelica

Med najpomembnejša jesenska kmečka opravila je

sodilo ličkanje koruze. Na delavnici bomo ličkali in iz

ličja izdelovali punčke in ptičke.

Volna, kolovrat, gredeše in polstenje

Z volno ustvarjamo vso dolgo jesen in zimo, zato se

bomo poizkusili v polstenju, česanju volne z gredešami,

naredili prejo in na koncu ustvarili lep izdelek iz

tople, počesane volne.

Waldorfske novice 21


O E V i p a v s k a d o l i n a

Darja Ipavec

Waldorfsko gibanje

v Vipavski dolini

Dve leti sta minili, od kar smo praznovali odprtje

prvega waldorfskega vrtca na Primorskem.

Jesen je čas obilja vseh plodov, sadov in letošnja

je za waldorfski vrtec Kresnica v Bukovici že tretja. In tako

kot nas je naša stara jablana obdarila z obiljem slastnih

jabolk, tako je naš vrtec poln malih, radovednih in iskrivih

kresničk. Skupinica letos šteje 15 otrok starih od 1 do 5 let,

za katere skrbita dve vzgojiteljici. Ne smemo pa pozabiti

tudi na naše srčne, neutrudne starše, ki nam ves čas stojijo

ob strani in skupaj z nami zorijo in se medijo.

Kresnica iz Bukovice je prižgala pogum še drugim pobudnikom

v Vipavski dolini. Na zadnje se je nov vrtec

odprl tudi v mestu Ajdovščina. Ime je dobil po zlati ptici,

ki jo vsi poznamo iz več ljudskih pravljic in simbolizira

tisto najbolj dragoceno, skrito, očem komaj vidno.

Mogoče je 'samo' otroštvo tisto, kar moramo danes

ohraniti, zaščititi in podariti nazaj otroku. Koliko moči

in znanja potrebujemo, da ohranimo čarobnost, mir in

varnost otroštva, to vsi varuhi otroštva vemo.

Zlata ptica ima letos vpisanih 13 otrok, vzgojiteljici

sta Urška Dugulin in Darja B. Ipavec. Otroci prihajajo

iz vseh kotičkov Vipavske doline, od Vipave do Dobravelj.

Naša hišica leži na robu vasi Ustje, kjer življenje

poteka v tesnem stiku z naravo. Vse hiše imajo svoj vrt,

imamo dve večji kmetiji, kjer se krave pasejo kar zunaj,

v ogradi. Vsak petek gremo na dolg sprehod do planjave,

kjer pod milim nebom domuje velika kozja družina.

Mi temu rečemo kar 'kozja nebesa', tako lepo je tam pri

njih. Imamo tudi svoj vrt, kjer smo letos pridelali krompir,

rdečo peso, rukolo, špinačo, brokoli, korenje, vsa

zelišča za čaj … kaj bi naštevali. Danes lahko rečemo:

'Hvalabogu, da nismo v mestu!' Vas nam je dala toliko

dobrih sosedov, veliko starih, srčnih ljudi, ki nas obiskujejo,

nas obdarujejo s svojimi pridelki in se iskreno

veselijo vriskanja otrok na dvorišču.

Prav veselje je pogledati v razred izobraževanja za

waldorfske učitelje, kjer sedi 8 primorskih bodočih učiteljev,

učiteljic in vzgojiteljic, ki so letos zaključili prvo

leto izobraževanja. Naši otroci rastejo in če smo uspeli

z vrtcema, zakaj ne bi zmogli tudi s šolo? Tako vrtec

kot tudi šola morata zrasti iz tesnega sodelovanja med

učitelji in starši, iz iste želje staršev, učiteljev in prepletenih

vezi med njimi. Učitelji že kar dobro poznajo

prve starše in otroke - skozi številne dogodke, srečanja,

delavnice se je med njimi vzpostavila vez zaupanja

in želja po skupnem cilju: pripraviti otrokom varno in

kakovostno prihodnost, ki se lahko zgodi samo zaradi

stika med učiteljem, starši in otrokom.

22 Waldorfske novice


Letos iniciativa za waldorfsko šolo na Primorskem s

pomočjo gostov, ki prihajajo tudi v Ljubljano, pripravlja

vrsto predavanj, učnih ur osnovnošolskih predmetov,

odprtje že vsem znane mednarodne razstave

… Učitelje, ki smo jih v Novi Gorici in Ajdovščini že

gostili, bomo letos vključili v širše dogajanje. Godi

Keller bo predaval v ciklusu predavanj '5 za vzgojo',

ki ga prireja letošnji kandidat za župana mesta Nova

Gorica, Luka Manojlovič.

Staršem bi radi posredovali čim več strokovnega

znanja in izkušenj, s čimer bi jim pomagali razumeti,

kaj pomeni biti otrok, ki se znajde tik pred vstopom v

šolo, kaj pomeni biti zrel za sedenje v šolskih klopeh

... Učitelj mora biti pripravljen na vsako novo razvojno

etapo, v katero otrok vstopa, še preden se zgodi.

Prvo predavanje bo že v septembru, 23. 9., ko v

Novo Gorico (Velika dvorana gimnazije, ob 18h) prihaja

izkušen pedagog Christof Wiechert, ki je mojster

posebne veščine waldorfske pedagogike – poglobljenega

opazovanja otroka. Staršem bo skušal

odgovoriti na vprašanje: 'Po čem res vem, da je otrok

pripravljen za sedenje v šolskih klopeh?' Vsi, ki bi si

želeli spremljati naše dogajanje, nas lahko najdete

na strani 'knjige obrazov' (FB Kresnica in Zlata ptica)

ali kar na naši spletni strani Iniciativa za wald. šolo

na Primorskem.

Zahvala

Pozdravljeni!

Sem mama dveh otrok, dveh malih kresničk, ki obiskujejo waldorfski vrtec 'Kresnica' v Bukovici

že od začetka njegovega delovanja. Zaradi nastalih družinskih okoliščin so moji otroci konec poletja

zapustili vrtec. S težkim srcem, kot starš, zapuščam ta vrtec tudi jaz. V dveh letih delovanja

vrteca smo se starši med seboj povezali kot ena velika družina.

Želim se zahvaliti, iz vsega srca, Waldorfski šoli Ljubljana in vrtcu 'Kresnica' v Bukovici, ker so

pomagali moji družini prebiti se skozi hude čase. Še posebej se zahvaljujem čudovitim vzojiteljicam

Tadeji Faganelj, Martini Pahor Stanič in Alenki Tomažin, ki sem jim brez pomislekov zaupala

svoje otroke. Želim jim vso srečo in veliko poguma v nadaljevanju njihovega dela.

Lep pozdrav!

Helena Alona Simčič

Waldorfske novice 23


V a b i l a

Waldorfska šola in vrtec

Savinja

Vas vabi na

Božični semenj

v soboto, 29. 11. 2014,

ki bo potekal

v naših prostorih v Žalcu

Vas prisrčno vabi na

Božični semenj

v soboto, 29. 11. 2014

Prireditev se prične ob 10.00 uri

z glasbenim nastopom ter nato z ogledom

razstavljenih in prodajnih izdelkov.

od 10. do 18. ure.

Razvajali se boste lahko od ob

domačih kulinaričnih specialitetah,

kupili boste lahko božično novoletne izdelke,

pokramrljali ob kavi, soku ali čaju.

Prisrčno vabljeni!

Več informacij na www.waldorf-savinja.si

Od 11. do 18. ure bo potekala prodaja ročno izdelanih

igrač, adventnih venčkov, novoletnih okraskov,

pletenin, izdelkov iz filca, gline in lesa; prodaja Demeter,

biodinamičnih in ekoloških pridelkov in proizvodov ter

mnogih drugih lepih in uporabnih stvari.

Restavracija, ki bo odprta od 12. do 20. ure ure, bo dobro

preskrbljena s hrano in pijačo, delovala pa bo tudi kavarna

KWA in slaščičarna. Na semnju bo vsakdo lahko našel

nekaj zanimivega zase. Pripravili bomo:

Za otroke: lutkovne igrice, palčkovo pravljično deželo z mini

delavnicami, rajanje, vilinsko hišico, labirint, srečolov

Za odrasle: predstavitev dela waldorfske šole in vrtca,

predavanja

Delavnice: izdelovanje angelov iz volnene preje, oblikovanje

gline, izdelovanje zvezdic

Kulturni program:glasbeni nastopi učencev in učiteljev

glasbene šole, Božični koncert Pevskega zbora staršev in

učiteljev WŠL

Vljudno vabljeni!

24 Waldorfske novice

Prireditev bo potekala v prostorih

Waldorfske šole Ljubljana, Streliška 12, Ljubljana

More magazines by this user
Similar magazines