Waldorfske novice - Jesen 2014

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

jesen 2014, zaporedna št. 83 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41 

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775 

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

Mario Čuletić, Simona Pajk 

Sodelavci: 

David L. Brierley, Godi Keller, Nadja Lazar, 

Ana Mavsar, Mateja Petan, Maruša Žižek, 

Boštjan Štrajhar, Anita Ivačič, Andreja Palčič, 

Mateja Korošec, Zlatka Žbogar, Darja Ipavec, 

Helena Alona Simčič 

Fotografije: 

Damjan Brajnik, OE Savinja, OE Maribor, 

OE Gorenjska, arhiv vrtec Kresnica, 

arhiv WŠL 

Naslovnica: 

OE Savinja 

Lektoriranje: 

Tatjana Kamenšek 

Namesto uvodnika 3 

Širimo obzorja 4 

Veselje do igre in spretnost pri igri 4 

Spreminjanje uma 6 

Pediatrovo videnje avtizma 9 

Zgodba 13 

Preprost človek 13 

Utrinki 14 

Počitniški pozdrav 14 

Prvi šolski dan 15 

Skupna učna njiva 16 

OE Savinja 17 

Čarobnost prvega šolskega dne 17 

Pastirski dnevi 18 

OE Maribor 19 

Na začetku široke poti 19 

OE Gorenjska 20 

Sprejem prvošolcev na Gorenjskem 20 

Z Gorenjske 21 

OE Vipavska dolina 22 

Waldorfsko gibanje v Vipavski dolini 22 

Vabila 24 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN 1854-0430 

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport 

2 Waldorfske novice

N a m e s t o u v o d n i k a 

Gašper Habjanič, bivši učenec in 

dijak Waldorfske šole Ljubljana, je 

v Portu na Portugalskem septembra 

prejel nagrado European Council 

of Landscape Architecture 

Schools (ECLAS) za najboljšega 

študenta krajinske arhitekture v 

Evropi leta 2014. 

Nagrado je prejel na predlog Oddelka 

za krajinsko arhitekturo Biotehniške 

fakultete Univerze v Ljubljani 

in tako postal najboljši študent 

krajinske arhitekture v Evropi. 

ECLAS je združenje univerzitetnih 

profesorjev in raziskovalcev 

na področju krajinske arhitekture. 

Vsakoletno nagrajuje najboljše 

študente tako za njihove dosežke 

na študijskem področju kot za obštudijsko 

dejavnost, ki promovira 

in prispeva k stroki krajinske arhitekture 

v Evropi. 

Waldorfske novice 3

Š i r i m o o b z o r j a 

izredni profesor David L. Brierley 

Veselje do igre in 

spretnost pri igri 

Ne prenehamo se igrati zato, ker se staramo; 

staramo se zato, ker se prenehamo igrati. 

George Bernard Shaw 

Na igro mnogokrat gledamo kot na nekaj, kar 

je nasprotno od dela. Še vedno radi mislimo, 

da je igra nepomembna in brez pravega 

smisla, čeprav so v zadnjih petih letih raziskave pokazale 

prednosti igre v povezavi s čustvenim zadovoljstvom in 

intelektualnimi dosežki. 

Na igro mnogokrat gledamo kot na nekaj, kar je nasprotno 

od dela. Še vedno radi mislimo, da je igra nepomembna 

in brez pravega smisla, čeprav so v zadnjih 

petih letih raziskave pokazale prednosti igre v povezavi s 

čustvenim zadovoljstvom in intelektualnimi dosežki. 

V zadnjih nekaj letih so v Evropi vse večji poudarek 

dajali doseganju visoko kvalitetnega predšolskega in 

osnovnošolskega izobraževanja. Mnenja o tem, kakšne 

so posledice tega, pa so zelo različna. Na eni strani si 

mnogo vzgojiteljev in osnovnošolskih učiteljev prizadeva 

ustvariti bogato, čutno okolje tam, kjer je pomembna 

socialna povezanost. Na drugi strani pa so politiki, ki jih 

podpira manjšina ravnateljev, ki se zavzemajo za 'hitreje, 

bolje', in med katerimi vlada prepričanje, da je potrebno 

formalno učenje branja, pisanja in računanja uvesti že 

v vrtcih. Reforme so žal podpirale to idejo, kljub dejstvu, 

da obsežne raziskave kažejo , da je za zdrav razumski in 

socialni razvoj življenjskega pomena skrb in podpora igri 

brez pritiskov, še posebno do devetega leta starosti. 

Tako Združeni narodi kot Evropska unija so pred nedavnim 

začeli razvijati politiko varovanja otrokove pravice 

do igre. Kot zgled lahko služi delo evropske komisije. 

12. maja 2011 je evropski parlament sprejel resolucijo 

o zgodnjem izobraževanju z naslednjim sklepom: 'Poleg 

izobraževanja pa imajo vsi otroci pravico do počitka, 

brezdelja in igre'. Toda motimo se, če mislimo, da je igra 

nekaj, kar pripada izključno zgodnjemu otroštvu. 

Ni dvoma, da, tako v urbani moderni družbi kot v sodobnem 

izobraževalnem sistemu, obstaja pritisk na igro. 

Dejstvo je, da je povsod po Evropi vedno manj igralnih 

površin. In res je, da je vse več površin z določene oblike 

'vodenimi' plezalnimi orodji in drsalnicami, toda pri igri 

gre bolj za raziskovanje okolja. 'Zaključene, izdelane' površine 

za rekreacijo ni mogoče obravnavati kot površine 

za prosto igro, kjer lahko otrok sprosti svojo domišljijo. 

Nekoč so se otroci preprosto igrali na ulicah. 

Ena od posledic tega priporočila je ustanavljanje otroku 

prijaznih mest, kot je na primer Roterdam na Nizozemskem. 

Težava pa tiči predvsem v preveč zaščitniških 

starših, ki svet doživljajo kot grožnjo njihovim otrokom 

in jih imajo zato ves čas pod nadzorom ter jim preprečujejo 

na primer plezanje na drevesa. 

V zadnjih letih so bile izpeljane obsežne raziskave o 

tem, kakšne so lahko posledice, če otroke v otroštvu prikrajšamo 

za igro, posebno v urbanih področjih ter pri 

socialno šibkih družinah. Hkrati so tudi otroci, vzgojeni 

v premožnih družinah, lahko preveč nadzirani in obremenjeni 

z različnimi dejavnostmi, kar lahko v kasnejših 

letih sproži enake simptome. 

Za vsako obdobje otrokovega razvoja obstaja določena 

oblika igre. Vsaka se navezuje na in spodbuja njihovo 

fizično, intelektualno in socialno-emocionalno rast. 

Če pa želimo raziskati vlogo igre v otrokovem življenju 

ter njen vpliv na njegov splošni razvoj, si moramo od bliže 

pogledati, kaj sploh igra je ter kako jo lahko vrtci in 

osnovne šole pomagajo podpreti. 

Kaj je pravzaprav igra? 

Psihološke raziskave so odkrile, da obstaja pri človeku 

pet osnovnih oblik igre. Te so: fizična igra, igra s predmeti, 

simbolna igra, igra s pretvarjanjem in igra s pravili. 

Fizična igra 

To igro je mogoče videti tudi pri živalih. Pri človeku zajema 

tekanje, skakanje, poskakovanje, plezanje in igro 

z žogo. Razvijati se začne v drugem letu otrokovega življenja. 

Med četrtim in petim letom zavzema do 20 % 

otrokovega časa. Pomembna je za razvoj fizičnega telesa 

ter koordinacijo med roko in očesom. Gradi tako moč kot 


vzdržljivost. Prevračanje (valjanje z drugimi), sledenje in 

lovljenje so na neki način agresivne aktivnosti. Vendar 

to ni agresija, saj je videti, da udeleženci v njej uživajo. 

Očitno je, da se pri tem oblikujejo navezanost in čustvene 

zveze. Izguba naravnega okolja in preveč poudarjanja 

skrbi za varnost pa, namesto v samo-usmerjanje, vodi v 

usmerjanje. 

Na waldorfski šoli tega ne zanemarjamo. Vsi otroci morajo 

biti do devetega leta zmožni točno vreči žogo in jo 

tudi ujeti. To morajo narediti pravilno, najprej naravnost 

k drugi osebi, pozneje pa naj bi bili zmožni ujeti žogo, ki 

jo je vrgel nasprotni otrok, z obeh strani ter jo ujeti z levo 

ali desno roko. Poskakovanje je še ena dejavnost, ki jo 

vadijo na različnih stopnjah težavnosti. Dati in prejeti, 

ciljati … 

Igra s predmeti 

Drugo obliko igre tudi lahko vidimo pri primatih. Ko se 

majhni otroci igrajo s predmeti, raziskujejo fizični svet. 

To se začne takoj, ko lahko dojenček zagrabi stvari in 

jih drži. Od takrat ves čas meče stvari iz vozička. Druga 

stopnja se zgodi pri približno 18–24 mesecih, ko začnejo 

malčki predmete razvrščati. Do četrtega leta znajo samostojno 

graditi stvari. To v waldorfskem vrtcu spodbujamo 

tako, da jim za prosto igro ponudimo razne vrste 

naravnih materialov. Otroci pri svojem delu tudi kaj 

novega iznajdejo. To obliko igre so v zadnjih nekaj letih 

veliko raziskovali. Pred nekaj leti sem imel srečo, da sem 

sodeloval pri projektu, ki je raziskoval radovednost pri 

4–6-letnikih. Radovednost je seveda pomembna pri vseh 

oblikah učenja. Pri opazovanju otrok smo tudi odkrivali 

razvoj zmožnosti za reševanje problemov. Delo nam je 

dalo nova dognanja o njihovi osredotočenosti, pozornosti, 

vztrajnosti in zmožnosti, da brez motnje vztrajajo pri 

svojem cilju. 

Simbolna igra 

Otroci preko glasbe in risanja postopno razvijajo fonološko 

in vizualno zavedanje. Obstajajo tesne povezave 

med zgodnjim risanjem in pisanjem ter njihovo vizualno 

pismenostjo. Glasbeno igro je mogoče najti pri vseh kulturah 

in nedvomno spodbuja družabnost. 

Igra s pretvarjanjem 

To je oblika igre, ki jo v waldorfskem zgodnjem izobraževanju 

spodbujamo in jo pogosto imenujemo 'prosta 

igra'. Lahko se dogaja v samoti ali bolj običajno v 

skupinah kot socialno-dramske igre. Tukaj otroci vadijo 

določena družbena pravila, ki so pomembna za poznejšo 

sposobnost prevzemanja družbene odgovornosti in 

samoobvladovanja. 

Igre s pravili 

Sčasoma se otroci vedno bolj vključujejo v igre, ki imajo 

pravila. Pogosto si izmislijo svoja lastna pravila. Mnogi 

učitelji, posebno tisti, ki delajo v varstvu po šoli, dobro 

poznajo folklorne igre. Njihov uspeh kaže na to, kako 

radi imajo otroci igre s pravili. Nekatere teh iger so univerzalne, 

po navadi igre lovljenja, kot je skrivanje. Potem 

so tukaj igre na plošči ali s kartami. Te igre igrajo z nekom 

drugim (v nasprotju z računalnikom) in spodbujajo 

vrsto družabnih veščin, kot je na primer medsebojno 

menjavanje ali delitev z drugim. Igra v skupini itd. ('Opie 

and opie' je čudovita zbirka iger (1959), ki še vedno velja 

za pomemben vir vzgojiteljem pri njihovem delu). 

Skrb za otroško igro 

Vzrok za zaskrbljenost med učitelji je uporaba računalniških 

igric v vse zgodnejši starosti, saj otroci postajajo 

odvisni od njih, obstaja pa tudi velika verjetnost, da 

se bodo otroci kasneje navdušili nad nasilnimi igricami. 

Dejstvo, da vedno več otrok ostaja v varstvu po šoli, je 

sprožilo vprašanje, kako ta čas dopolnjevati in ne nasprotovati 

splošnim vrednotam in ciljem formalnega šolskega 

dela. Zaključek naše raziskave o pomenu igre je 

bil, da je potrebno povečati priložnosti za igro vseh vrst. 

Zgodnji pokazatelji kažejo, da takšni ukrepi dobrodejno 

delujejo na šolsko delo nasploh. Za zaključek smo razvili 

'učni načrt igre' za po-šolske dejavnosti. 

Kar se tiče Evrope, so v Italiji, na Poljskem, v Veliki Britaniji 

in Španiji zabeležili, da se je količina časa, namenjenega 

za otroško igro, zmanjšala. Zdi se, da se otroci 

ob koncu tedna in med počitnicami vedno bolj dolgočasijo, 

kar pomeni, da zelo pogosto menjavajo dejavnosti. V 

teh deželah so dali poudarek zgodnjemu izobraževanju. 

Menim, da je žalostno, da se učenje in igro pojmuje kot 

dvoje ločenih stvari. V severni Evropi je potekala javna 

razprava glede narave zgodnjega izobraževanja in kaj naj 

bi to sprožilo. V Nemčiji je 'učenje skozi igro' postalo izobraževalna 

metoda. Na Danskem je velik del časa namenjen 

prosti igri, toda tako imenovani strokovnjaki, kot je 

Brostrom, so navijali za bolj strukturirano igro, medtem 

ko je v Franciji igra zelo strukturirana in njihov strokovnjak 

Brougere zagovarja večjo svobodo. 

Takšno je stanje na tem področju danes. Ne gre le za 

vprašanje formalnega učenja v primerjavi z igro, ampak 

tudi za razcepljanje igre, ki jo vodi odrasla oseba v primerjavi 

s tisto na pobudo otroka, za delo v primerjavi z 

igro, za strukturirano v primerjavi z nestrukturiranim. 

Tu ne gre le za mlajše otroke, konflikt se je razširil tudi 

na mladino: standardizirani odgovori v primerjavi z domiselnim 

posameznim odgovorom, dogme v primerjavi 

z izražanjem, umetnost in družbene vede v primerjavi s 

tehnologijo in naravoslovjem. Vsakdo vidi ustvarjalnost 

kot vse pomembnejši sestavni del pri izgradnji bodoče 

družbe – politiki jo vidijo kot gonilno silo ekonomije, psihologi 

kot vir osebnega zadovoljstva. 

Zapomniti si moramo, da je igra svobodna dejavnost po 

lastni volji. To pomeni, da v sebi nosi element svobode. 

Ta oblika svobode ji daje vesel značaj. V njej ni nobenih 

obveznosti. V svetu igre smo predani in zapeljani z veseljem. 

Iz bolj tradicionalnega stališča bi bil nekdo morda v 

skušnjavi, da za igro reče, da je nasprotje resnosti, toda 

to ni res. Igra je pogosto zelo resna, vendar brez teže, ki 



jo resnost prinaša. Eno je potrebna resnost za obstoj; 

drugo je neizmerljiva vrednost igrivega odnosa 

do življenja. 

Vemo, da je kreativnost odvisna tako od zavednega 

kot od nezavednega umskega procesa. Po drugi 

strani so Nietzsche, Schiller, Steiner in Jung vsi poudarili 

igro kot obliko estetske izkušnje, ki bi ji lahko 

rekli igrivost. Poudarili so veselje, ki je prisotno pri 

vseh oblikah igre, in kakovost zdravega fizičnega in 

domišljijskega izražanja. Obstajajo trije glavni vidiki 

igre. Prvi je žal pogosto pozabljen – veselje in toplina 

ugodja – nekaj, kar je v tem času nedvomno 

zelo pomembno. Drugi se tiče zavesti in nezavednega 

posnemanja pomembnih gibov. Tretji je potreba po 

igri kot primarni dejavnosti zaradi dejavnosti same, 

nekaj, česar ni mogoče raziskovati. Tukaj navdušenje 

nad igro nima nobenega materialnega interesa in 

torej dvigne igro v posvečen svet človeškega bitja. 

Leta 2008 je avtor članka David Brierley za to revijo 

napisal dva članka z naslovom 'Igra je čisto resna 

stvar'. Od takrat do danes je igra, to zatočišče zgodnjega 

otroštva, katerega pomemben sestavni del je, 

še bolj ogrožena. Še v večji nevarnosti pa je v poznejših 

letih otroštva in mladosti, ko igra predstavlja 

pomemben del ustvarjalnosti. 

prevod: Marina Nuvak 

The Joy and Mastery of Play 

Play is often seen in contrast to work. In this 

context we still tend to think of play as trivial 

and lacking is serious purpose, even though, 

in the last five years evidence has mounted as to the 

benefits of play in relation to emotional well-being and 

intellectual achievement. 

In Europe in the last few years there has been a 

greater emphasis on the achievement of high quality 

pre-school and lower elementary schooling. However, 

there is a great difference of opinion as to what this 

entails. On the one side there are many kindergarten 

and elementary school teachers who strive to provide 

a rich, sensory, stimulating environment where social 

contexts are important. But on the other side there are 

policy makers and politicians supported by a minority 

of school leaders who adopt the ‘the earlier the better’ 

approach where the idea is to introduce formal education 

principles of literacy and numeracy in kindergartens. 

Unfortunately reforms have been in support of 

the latter in spite of the fact that substantial research 

points to the fact that a vital ingredient for healthy 

cognitive and social development is the provision and 

support for play free from pressure particularly up to 

the age of nine 

izredni profesor David L. Brierley 

Spreminjanje uma 

Septembra lansko leto so mnogi naši učitelji, starši 

in udeleženci seminarja za waldorfske učitelje 

sodelovali na simpoziju v Zagrebu, pod naslovom 

'Od možganov do uma', kjer smo govorili o vrednotah 

waldorfske šole v povezavi z nevroznanstvenimi odkritji. 

Udeleženci so imeli čast slišati stališča ugledne, svetovno 

znane znanstvenice, pisateljice, gospe, ki nastopa v mnogih 

medijih, in baronice, Susan Greenfield. Kot profesorica 

sinaptične farmakologije na univerzi v Oxfordu se 

osredotoča predvsem na iskanje zdravila za alzheimerjevo 

in parkinsonovo bolezen. Konferenca je bila priložnost, da 

skupaj pogledamo na vprašanje izobraževanja in zdravja. 

S tem člankom vas želim spomniti na pomen te 

naveze. 

Prvi vtis, ki ga o Susan Greenfield dobimo, je, da za 

svojih 63 let izgleda odlično, in razkrije nam, da ima 

osebnega trenerja za squash. Kmalu postane tudi očitno, 

da je kot javna osebnost posebno ponosna na svoj 

videz. Njeno mnenje je polemično, posebno kar se tiče 

njenih raziskav o tem, kako na strukturo naših možganov 

vpliva pretirana raba tehnologije. Poudari, da 

tukaj ne gre za poškodbo možganov kot takih, temveč 

za 'na novo vzpostavljene povezave'. Možgani so 'plastični', 

kar pomeni, da jih je mogoče pregnesti. In zato 

leta oblikovanja v otroštvu pomembno vplivajo na to, 

kako se 'vzpostavijo povezave' v možganih. Ko nevroznanstveniki 

rečejo, da so možgani 'plastični', s tem 

mislijo, da so prilagodljivi, odzivni in takšni, da se jih 

da spreminjati. Spreminjati se dajo glede ne izzive, s 

katerimi se v vsakdanjem življenju srečujemo. Ta prilagodljivost 

ne omogoča le spremembe, ampak tudi iskanje 

kreativnih rešitev. Človek v svojem življenju ves čas 

na novo ureja zbrano bogastvo izkušenj in spominov. 

Istočasno je razvil sposobnost predstavljanja, ki mu 

omogoča, da se prilagaja svojim lastnim potrebam in 

potrebam družbe. En vidik plastičnosti je sposobnost, 

da zadržimo določene slike iz otroštva in jim damo 

novo obliko. Takšne kratkoročne in dolgoročne procese 

raziskuje Nobelov nagrajenec Eric Kandel. Drugi vidik 

plastičnosti možganov je koncept kritičnih obdobij. V 

določenih obdobjih starosti se pojavijo okna priložnosti, 

ko so najugodnejši pogoji za učenje in prilagajanje. 

Če te plastičnosti ob pravem času ne izkoristimo, se 

okna zaprejo, pogosto za vedno. To pa seveda vpliva na 

izobraževanje. To je osnovna ideja razvojnega pristopa 

v waldorfski pedagogiki, kjer je učni načrt zasnovan na 

uporabi zmožnosti, latentnih sil, izraženih v različnih 

starostnih skupinah. 

Prejšnji mesec so bili v Veliki Britaniji objavljeni podatki, 

ki kažejo na to, da povprečno preživimo dosti več 

časa ob ekranski tehnologiji, kot so pametni telefoni, 

računalnik in televizija, kot pa spimo. Ta prehod vidijo 

6 Waldorfske novice 

6

znanstvene študije, ki ostajajo znotraj izbrane skupine 

strokovnjakov, svoje izkušnje javno objavila. Meni, da se 

je zavoljo naših otrok potrebno upreti , povedati, kar je 

povedati treba, sprožiti javno razpravo. 

kot zelo pomemben. Ko vprašamo Susan Greenfield, ali 

kaj vpliva nanjo to, da je v središču tako vročih razprav, 

nam prizna, da je vsakdo rad priljubljen pri medijih. Vendar 

čuti, da gre tukaj za nekaj, česar ne smemo preprosto 

zanemariti. Razprava bo vedno imela dve plati in je dostikrat 

lahko razgreta in osebna. Že nekaj let namreč opozarja 

na možne nevarnosti, ki jih prinašajo računalniške 

igrice in internet. Trdi, da ima digitalna tehnologija velik 

vpliv na naš način življenja. Kot nevrologinja še predobro 

ve, kako okolje vpliva na razvoj možganov in kako lahko 

to stori pozitivno. To je v zadnjih letih, ob vznemirljivem 

porastu števila bolnikov z alzheimerjevo boleznijo, tudi 

del njenega dela. Profesorica Greenfield da svojim poslušalcem 

jasno vedeti, da čuti, da kultura ekranske tehnologije 

današnjega časa 'na novo vzpostavlja povezave' v 

možganih na način, ki zna biti poguben. 

Ta izjava sploh ni pretirana. Mnogi starši se že sprašujejo, 

ali so aktivnosti na računalniku zdrave. Pravzaprav 

je danes na mnogih šolah uporaba pametnih telefonov v 

času pouka prepovedana, večinoma na pritisk staršev. 

Učitelji pogosto čutijo olajšanje, saj vidijo, da mobilni telefoni 

in računalniške tablice v šoli ter pretirano igranje 

igric v prostem času motijo učni proces. Pojav 'motnje 

pozornosti' je za večino učiteljev in staršev zaskrbljujoč. 

Postal je vinjeta modernega časa, ko nas nadleguje tehnologija, 

ki smo si jo vsilili sami. Vsi mi smo raztreseni, 

vsi doživljamo, da se nas pri našem delu prekinja. Vprašanje 

v povezavi z razvojem neodvisnega mišljenja, domišljije 

in izražanja samega sebe je, ali otroci zmorejo biti 

pozorni dlje časa in ne le v krajših intervalih. 

Po drugi strani pa Susan Greenfield pogosto obdolžijo, 

da je oseba, ki širi paniko. Vendar je v njenih knjigah 

navedena vrsta raziskav, ki potrjujejo njene trditve, tako 

tudi v njeni zadnji knjigi 'Spreminjanje uma: Kako digitalne 

tehnologije vplivajo na naše možgane' ('Mind Change': 

How Digital Technologies Are Leaving Their Mark on Our 

Brain'). Uporablja izraz 'spreminjanje uma' kot analogijo 

na 'spreminjanje podnebja'. Prav tako kot je globalno, nezaslišano 

in sporno vreme, moramo narediti korake tudi 

k obrzdanju digitalne tehnologije, da bomo naredili življenje 

lepo. Njene knjige so neustavljiv dokaz, da je digitalni 

svet prava grožnja naši blaginji v prihodnje. 

Susan Greenfield se je odločila, da bo, namesto da bi 

sledila svojim kolegom znanstvenikom, ki objavljajo 

Susan Greenfield se je v javnosti prvič pojavila leta 

1994, ko so jo na Kraljevem inštitutu povabili, da ima 

predavanja v času božiča. Vse od leta 1825 je bila prva 

ženska, ki so jo povabili. Naslov njenega predavanja je bil 

'Potovanje v središče možganov'. Njen življenjepis je zelo 

zanimiv. Ni študirala znanosti, na Univerzi v Oxfordu je 

študirala klasike. Potem se je odločila za filozofijo, nato 

za psihologijo, na koncu pa na nevroznanost. V najinih 

razgovorih sem izvedel, da je naklonjena svobodni vzgoji, 

kjer so umetnost, znanost in družboslovje na isti ravni, 

kjer dobiš širok splošen pogled, preden se na visoki šoli 

nečemu posebno posvetiš. Leta 1998 je bila imenovana 

za direktorico Kraljevega inštituta, najvišje znanstvene 

ustanove v Veliki Britaniji, ponovno prva ženska, ki je dobila 

to mesto. Kot raziskovalki, pisateljici in predavateljici 

(kar ji je, kot pravi, v užitek in ima po svoji mami, ki je 

bila plesalka, oče pa je bil električar), ji je bil podeljen naslov 

baronica, kar pomeni, da ima svoj sedež v angleškem 

parlamentu (House of Lords), kjer ima priložnost opozarjati 

na ta, s tehnologijo povezana, področja. Toda njeno 

glavno delo je iskanje zdravila za alzheimerjevo bolezen 

– zdravilo, ki bi preprečilo odmiranje možganskih celic. 

Verjame, da bo približno čez dvajset let na voljo zdravilo 

za to bolezen. 

Jasno je, da bo to veliko olajšanje za vedno večje število 

bolnikov z alzheimerjevo boleznijo ter z demenco povezanimi 

boleznimi, toda moral sem jo vprašati po njenih 

stališčih glede možnih učinkov digitalne tehnologije, ali 

bi to na splošno pomenilo sprejetje poraza. Navsezadnje 

mora biti naš glavni cilj najti pot do tega, da se takemu 

stanju predvsem izognemo. Drugače povedano, kako do 

preventive, salutogen pristop. To nas pripelje do razprave 

o vprašanju zdravja v povezavi z izobraževanjem. Kako 

lahko metodologija v občutljivih letih šolanja prispeva k 

zdravemu razvoju sinaptične mreže v možganih in po možnosti 

pripelje do prožnosti v povezavi z manj zaželenimi 

platmi modernega življenja? 

Trenutno pa nas zanima to, kako lahko v tej smeri pomaga 

dosledna waldorfska metodologija. 

Izsek iz knjige Susan Greenfield, 

'Spreminjanje uma', ki je izšla 21. avgusta 

Izraz 'čustvena inteligenca' v vsakdanjem jeziku vedno 

pogosteje uporabljamo za označevanje 'sposobnosti, zmožnosti, 

veščine ali zaznane zmožnosti dognati identiteto, 

oceniti in obvladovati čustva pri posamezniku in drugih.' 

' Zanimivo je vprašanje, ali je čustvena inteligenca del 

splošne inteligence ali nekaj drugega, vendar to ni naše 

glavno vprašanje. Dovolj bo, da povemo, da če je to nekaj, 

kar se, kot sama inteligenca, od osebe do osebe razlikuje, 

potem čustvena inteligenca ne more biti lastnost, ki jo 

je mogoče določiti in zagotoviti od rojstva. Anketa med 

14 000 študenti v Michiganu je odkrila, da upada raven 

sočutja. Kot vse ankete tudi ta ne more pokazati vzročne 


povezave, vendar pa je strah zbujajoča povezava med 

vse večjo priljubljenostjo socialnih omrežij in upadanjem 

sočutja nedvomno vredna obravnave.' 

'Ni težko opaziti, kako lahko ta dva trenda, pojemanje 

sočutja ter povečanje števila on-line zvez, dejansko 

povežemo. Kot je poudaril psiholog Larry Rosen, 

če prizadeneš čustva nekoga, a ne moreš videti njegovega 

odziva, ne boš dobil zadosti znakov, da bi lahko 

razumel, se opravičil ali se kako drugače oddolžil. 

Povečanje občutka osamljenosti je lahko posledica povečanja 

priložnosti, da lahko zaradi hitrosti, s katero 

lahko osebne podatke objavimo, nepremišljeno, brez 

predhodnega premisleka v svet pošljemo podatke, ki 

utegnejo nekomu škoditi. Če sočutje izvira iz izkušenj 

v medosebni direktni komunikaciji in če smo dobri le 

v tem, kar vadimo, potem bi lahko bilo sočutno povezovanje 

v resničnem svetu dobra analogija mreženju 

med posameznimi nevroni, ko ti 'trčijo skupaj'. Če pa 

ne čutite, da bi vas imel kdo rad, boste morda še toliko 

bolj v skušnjavi, da vam ne bi bilo mar za druge ali pa 

vas bo to samo manj skrbelo. In kakšen vliv bi lahko ta 

brezbrižnost imela na naše lastno videnje tega, kaj je 

pomembno in primerno deliti z drugimi? 

Razen sočutja pa bi lahko prekomerna uporaba interneta 

na splošno vodila v manjšo zmožnost učinkovitega 

komuniciranja, kajti povezana je s pomanjkanjem 

čustvene inteligence, vključno s slabo zmožnostjo razumevanja 

obraznih izrazov.' 

Kratka ocena knjige 'Spreminjanje uma' 

Osnovna tema knjige je nesporno dejstvo, da na razvoj 

človekovih možganov vpliva okolje, zato bi morala 

biti razprava o vse bolj razširjeni uporabi tehnologije v 

zavesti nas vseh. 

Avtorica raziskuje tri vidike tega: tesno zvezo družbenega 

mreženja z odnosi in identiteto; povezavo med 

igranjem video iger in pozornostjo, odvisnostjo in nasiljem 

in vpliv iskalnikov na spomin in učenje. Vsaka 

trditev ima vedno dve plati: ena lahko trdi, da lahko 

socialno mreženje poveča število prijateljstev, po drugi 

strani pa je čas, ki ga preživimo ob beleženju in odzivanju 

na objavljene podatke, čas, ko ne delamo nečesa 

drugega. To bi lahko bil čas za domačo nalogo, za 

branje ali za pogovor na štiri oči z odraslimi ali prijatelji. 

Igranje video iger bi lahko podpiralo sposobnosti 

zaznavanja, vendar nesporno zmanjšuje zmožnost 

pozornosti. 

In tukaj tiči težava. Bralci knjige bodo verjetno imeli 

vnaprej določen pogled na človekova nagnjenja k 

ekranski tehnologiji. Večina učiteljev se bo strinjala z 

mnenjem Susan Greenfield, nekateri starši bodo takšno 

aktivnost videli kot razburljivo in dragoceno in ne 

bodo imeli nič proti uporabi tehnologije v zgodnjih letih 

otroštva. Nekateri se bodo pritoževali zaradi pomanjkanja 

domišljijske igre, drugi pa bodo na to gledali kot 

na 'staromodno'. O vsem tem je mogoče razpravljati in 

morda je prav to avtoričina želja. 

V zvezi s tem se je primerno vprašati, kakšen je odnos 

waldorfske šole do tega vprašanja. O waldorfski šoli v 

Kaliforniji je bilo lansko leto, tako preko članka v New 

York Timesu kot preko oddaje na CBS veliko govora, 

ker starši in učitelji šole niso verjeli, da digitalna tehnologija 

koristi razvoju njihovih otrok. To samo po sebi 

ne bi bilo nič nenavadnega, vendar je dejstvo, da je 

večina teh staršev, zaposlenih v Silicijevi dolini, kjer 

delajo za podjetja, kot so Google, Yahoo in Hewlet-Packard, 

to šolo izvzelo iz trenda modernega sveta. Eden 

največjih kritikov med starši je vodilni tehnolog eBaya. 

Morda pa nekateri bralci knjige 'Spreminjanje uma', ki 

delajo s tehnologijo, razumejo ta problem na čisto drugem 

nivoju, kot večina izmed nas. 

Knjige Susan Greenfield: 


Journey to the Centres of the Mind: Toward a Science of Consciousness 

W.H. Freeman, London 1994 

Brain Story: Why do We Feel and Think as We Do? BBC Books, 

London 2000 

Tomorrow's People: How 21st Century is Changing the Way We 

Think and Feel. Penguin 2004 

ID. The Quest for Identity in the 21st Century: The Quest for 

Meaning in the 21st Century. Sceptre, London 2009 

Mind Change. Rider, London 2014 

Book on the educational aspects by David Brierley 

The Painter of a Modern Life: Mindsets for Resilience and Creativity 

in Contemporary Education. Parsifal, Ljubljana 2012 

Mind change 

In September last year many of our teachers, parents and students participated in a conference in Zagreb 

entitled ‘From Brains to Minds’ which focused on the values and tasks of the Waldorf school in relation to the 

findings in the field of neuroscience. Participants were fortunate to listen to the views of the distinguished, 

world-famous scientist, writer, broadcaster and baroness, Susan Greenfield. 

Her work as professor of synaptic pharmacology at 

Oxford University revolves around finding a remedy 

for Alzheimer’s and Parkinson’s disease. The conference 

gave an opportunity to work together on education 

as a health issue. The following article serves as 

an update on the relevance of this connection. 

The first impression of Susan Greenfield is that 

8 Waldorfske she novice seems remarkably fit for a 63-year-old and she 

reveals she has a personal squash trainer. In addition 

it becomes evident that as a public figure she 

takes pride in her appearance. Her opinions are 

controversial particularly when it comes to her research 

into how the structure of our brains are being 

influenced by the over-driven use of technology. 

She stresses that this does not involve damage to the 

brain as such but a ‘re-wiring’.


Pediatrovo videnje 

avtizma 

Nam lahko, prosim, poveste nekaj o vaših izkušnjah? 

Dr. Allen: Že 21 let sem pediater in zaključil sem študij 

antropozofske medicine, holistične medicine in tradicionalne 

pediatrije. Leta 2008 sva z ženo ustanovila 

antropozofski medicinski center blizu Fair Oaksa v Kaliforniji. 

Sodelujeva z doktorico Susan Johnson in dr. 

Williamom Bento, kakor tudi z evritmijskim, kranosakralnim 

in umetnostnim terapevtom ter tudi terapevtom 

za posebne potrebe. 

Ali opazite med svojimi pacienti povečano število avtističnih 

otrok? 

Da, od leta 1990 opažam med svojimi pacienti znatno 

povečanje števila avtističnih otrok pa tudi po svetu 

nasploh. 

Nam lahko, prosim, opišete, katere so osnovne značilnosti 

avtizma ali spektra, ki ga trenutno s to besedo označujemo? 

Kako se je v zadnjih nekaj letih spreminjal? 

Avtistične težave (ASD) zaznamujejo: 

1. Težave s socialnim povezovanjem, kot so: ne odzivajo 

se na svoje ime, imajo manjše zanimanje za 

ljudi ter pozneje spregovorijo. V zgodnjem otroštvu 

imajo mnogi otroci z avtizmom težave pri socialnih 

igrah, ne oponašajo drugih in se raje igrajo 

sami. Nekateri ne iščejo utehe ali se ne odzovejo 

na tipični način na jezo oziroma ljubezen staršev. 

2. Težave s komunikacijo. Majhni otroci z avtizmom 

pogosto začnejo govoriti pozneje, se težje učijo 

uporabo gest in kažejo nezmožnost za razumevanje 

govorice telesa, tona glasu ter izrazov s prenesenim 

pomenom. Tudi odrasla oseba z avtizmom 

bi lahko kot sarkazem razumela naslednje besede: 

O, to je pa res super!, kar pomeni, da je res 

super. 

3. Nagnjenost k ponavljajočemu obnašanju. Običajno 

ponavljanje je tleskanje z rokami, guganje, 

poskakovanje in vrtenje, razvrščanje in ponovno 

razvrščanje predmetov, ponavljanje zvokov, besed 

ali stavkov. Včasih je ponavljanje samospodbujajoče, 

kot je na primer premikanje prstov pred 

očmi. 

Vendar pa so simptomi in njihova moč zelo različni. 

Gledano v celoti, so lahko njihovi učinki relativno 

blagi izziv za nekoga na visoko funkcionalnem koncu 

avtističnega spektra. Pri drugih so lahko bolj resni, 

ko ponavljajoče obnašanje in govor ovirata vsakdanje 

življenje. 

Prvo oznako avtizma je leta 1908 dal švicarski psihiater 

Paul Eugen Bleuler. Z njo je označil shizofrenega 

bolnika, ki se je umaknil v svoj svet. Koren besede avtizem 

prihaja iz grške besede 'autos', kar pomeni 'sam'. 

Če to dopolnimo z grško besedo 'ismos', kar pomeni 

'dejanje ali stanje', dobimo izvirno besedo, ki pomeni 

približno stanje zamaknjenosti ali potegnjenosti vase. 

To je danes jasno, kajti ljudje z avtizmom pogosto dajejo 

videz, da so izgubljeni sami v sebi. 

Pionirja v raziskovanju avtizma sta bila Hans Asperger 

in Leo Kanner, ki sta v 1940-ih letih delala vsak 

zase. Ameriški otroški psihiater Leo Kanner je proučeval 

otroke, ki so kazali težave v socialnem delovanju, 

težave pri prilagajanju spremembam in rutinskim 

opravilom, dober spomin, občutljivost na dražljaje (posebno 

zvok), odpor in alergije na hrano, dober umski 

potencial, ekolalio ali nagnjenje k ponavljanju besed 

za drugimi ter težave pri spontanih dejavnostih. To so 

bili otroci, ki so bili močno prizadeti. Hans Asperger je 

proučeval drugačno skupino otrok. Tudi njegovi otroci 

so bili podobni tistim, ki jih je proučeval Kanner, 

toda razlikovali so se v enem pomembnem vidiku: niso 

imeli jezikovne težave ecolaile. Ti so govorili kot odrasli. 

Omenil je tudi, da so bili mnogi med njimi nerodni 

in glede motoričnih spretnosti drugačni od normalnih 

otrok. To so bili zelo sposobni otroci. 

Poleg tega so okoli 1940. leta starše avtističnih otrok 

začeli kriviti za otrokov avtizem, posebno matere, ki so 

jih imenovali 'mame hladilniki'. Za tem je tičala ideja, 

da postanejo otroci avtistični zaradi materine brezčutnosti. 

Predvidevali so, da so matere 'hladne' do svojih 

otrok, da se niso z njimi igrale in družile, jih niso ljubkovale. 

Zdaj seveda vemo, da je to smešna teorija in 

posledica prehitrega sklepanja. 

Šele do šestdesetih let je bil avtizem priznan kot posebna 

motnja, ločena od ostalih, kot sta na primer 

shizofrenija in zaostalost. Do tedaj so ga zdravili zelo 

podobno kot te motnje. Od šestdesetih let dalje in skozi 


sedemdeseta leta je raziskovanje zdravljenja te motnje 

temeljilo na zdravljenju z zdravili, kot so LSD, z elektrošoki 

in tehnikami spreminjanja vedenja. Te so temeljile 

na bolečini in kazni. 

V osemdesetih in devetdesetih letih so se kot primarna 

oblika zdravljenja mnogih oblik avtizma in z njim 

povezanih stanj pojavila nadzorovana učna okolja. Po 

potrebi so bile dodane tudi druge vrste zdravljenja. 

Trenutno je osnovna oblika zdravljenja avtizma vedenjska 

terapija. 

V priročniku o diagnostiki in statistiki duševnih motenj 

iz leta 1994, ki je trenutno veljaven za psihiatrično 

diagnosticiranje v Ameriki, je prepoznanih vrsta posameznih 

razvojnih motenj, ki jih uvrščajo v spekter 

avtističnih motenj (ASD). Med te spadajo avtistične 

motnje, aspergerjeve motnje in druge razvojne motnje, 

rettov sindrom in motnje otrokovega razkroja. 

Ena najpomembnejših sprememb pa je, da so vse 

motnje avtističnega spektra poimenovali s skupnim 

imenom 'Motnje avtističnega spektra'. Novi termin ima 

nova merila in rettov sindrom ne spada več med njih. 

Te spremembe v avtističnih krogih že razvnemajo kar 

precej polemik. 

Ali je povečanje števila diagnoz posledica boljšega diagnosticiranja, 

ali bi lahko bilo povezano s povečanjem 

števila dražljajev, s spremembami zmožnosti pri učiteljih, 

ali gre za neko temeljno gensko spremembo? 

Res je, število otrok z avtizmom se je resnično povečalo. 

Res je, da smo zdaj vsi bolje usposobljeni za prepoznavanje 

te motnje, tudi pri zelo majhnih otrocih, toda 

to je neposredna posledica epidemije novih primerov. 

Leta 1960 je bila razširjenost avtizma v razmerju 1 : 

4000. Leta 2000 je bila 1 : 2000. Zdaj pa je v Združenih 

državah Amerike 1 : 88 otrok. 

Ko sem leta 1992 začel s prakso, sem delal v veliki, 

tradicionalni pediatrični bolnišnici, kjer smo lahko 

vsak dan videli 250 otrok in več. V tako veliki bolnišnici 

dobi človek precej jasen občutek glede zdravja oziroma 

pomanjkanja le-tega v družbi na sploh. Mogoče je 

prepoznati trende v zdravstvu, kot je na primer povečanje 

primerov diabetesa in drugih avtoimunih motenj 

pri otrocih, ki smo jim bili priča v naši bolnišnici. V 

zgodnjih devetdesetih letih otrok z ASD nismo srečevali, 

avtizem je bil še vedno redek! 

V poznih devetdesetih letih pa sem začel opažati vedno 

več otrok, ki se niso inkarnirali na tipičen način. 

Pri njih ni bilo videti iskric v očeh, prisotna je bila 

neka medlost, kot bi bila čez njih nekakšna koprena. 

Ti otroci niso gledali vate, kot da bi te prepoznali, niso 

se s tabo povezali, se ti nasmehnili, ampak so preprosto 

gledali vate, kot bi bil eden od predmetov v prostoru. 

Globoko sem bil ganjen. Name je to vplivalo tako 

močno, da se po petnajstih letih še vedno spomnim 

prvega otroka z motnjo, ki smo jo pozneje imenovali 

avtizem. Ko sem začel sprejemati te otroke, jim s kolegi 

nismo znali postaviti diagnoze, toda v njihov karton 

sem zabeležil svoje opažanje glede njihovih oči. Kmalu 

po tem je postal avtizem zelo znan tako meni kot tudi 

celemu svetu. 

Povečanje števila primerov avtizma (in/ali drugih motenj 

odzivanja, ki lahko kažejo blage znake, podobne 

tistim pri ASD) ni le posledica prevelikega števila dražljajev 

ali nesposobnosti učiteljev. Res je, učitelji imajo 

težave s temi otroki, toda ne zato, ker bi bili kaj manj 

sposobni, kot so bili učitelji nekoč. To je zato, ker je 

epidemija takih otrok, ki se ne inkarnirajo pravilno, mi 

vsi pa še vedno spoznavamo njihove darove in izzive. 

Odkrili so gensko komponento, kajti pri otrocih, ki so 

pozneje dobili diagnozo avtizem, je bilo pri pregledu 

krvi iz hrbtenjače opaziti več mutacij genske strukture 

kot pri ostalih otrocih. Vendar to drži le za nekatere 

otroke z diagnozo avtizma, ne pa za vse. 

Katere so tiste oblike zdravljenja, ki otroku, ki mu je 

bila postavljena diagnoza avtizem, pomagajo (terapije, 

spodbujanje, umetnost, glasba, fizična aktivnost, zdravila 

itd.)? 

Vsak otrok ali odrasla oseba z avtizmom je poseben, 

zato mora biti vsak načrt pomoči oblikovan tako, da 

upošteva specifične potrebe. Tradicionalno zdravljenje 

lahko vključuje vedenjsko terapijo, zdravila ali oboje. 

Mnogi ljudje z avtistično motnjo imajo dodatne zdravstvene 

težave, kot so motnje spanja, ADD/ADHD, 

strah, epileptične napade in želodčno-črevesne težave. 

Če zdravimo te znake, lahko izboljšamo pozornost, 

sposobnost učenja in s tem povezano vedenje. 

To po navadi poteka takole: težave s spanjem (navajanje 

na zdrave spalne navade, melatonin ali zdravila); 

ADD/ADHD (zdravila); strah (kognitivno vedenjska 

terapija in/ali zdravila); napadi ( zdravila) in želodčno-črevesne 

težave (občutljivost/alergija na mleko in 

gluten – prehranske omejitve, probiotiki). Nepristranske 

znanstvene raziskave so potrdile kot učinkoviti dve 

vedenjski terapiji, model Lavaas in Denver. 

Raziskave kažejo, da intenzivna zgodnja vedenjska 

pomoč pri majhnih otrocih z avtizmom izboljša sposobnost 

učenja, komunikacijo in socialne veščine. Čeprav 

se učinki zgodnje pomoči razlikujejo, pa koristijo 

vsem otrokom. Raziskovalci so razvili številne oblike 

zgodnje pomoči, ki so najbolj učinkovite, kadar je pomoč 

usmerjena v osnovna področja, ki jih avtizem prizadene 

(socialne veščine, jezik in komunikacija, oponašanje, 

veščine igranja, dnevno bivanje in motorične 

sposobnosti); če so otroku dane možnosti, da se druži 

z vrstniki, ki se pravilno razvijajo in če se v program 

pomoči dejavno vključi starše, tako pri odločanju o pomoči 

kakor tudi pri izvajanju le-te. 

Starši in terapevti poročajo tudi o uspehu drugih 

običajnih vedenjskih terapij, vključno z glasbeno terapijo, 

terapijo odzivanja in terapijo ustnega izražanja. 

Antropozofske oblike zdravljenja, ki so bile uspešne, 

vključujejo antropozofska zdravila, evritmijo, ritmično 

masažo, umetniško in govorno terapijo. Rudolf Steiner 


je v svojem delu 'Izobraževanje otrok s posebnimi potrebami' 

rekel, da kadar zdravimo prizadetega otroka, 

vedno posegamo v karmo in da moramo to posvečeno 

poslanstvo sprejeti kot koristno za nas vse. 

Osnovno vedenje, ki ga dobimo od vzgojiteljic v waldorfskih 

vrtcih – prednost primerne toplote, spanja, 

zmanjšanja vplivov tehnologije in preobilice dražljajev 

ter dobre prehrane – so dobrodejne in pomagajo vsem 

otrokom, posebno tistim z avtizmom. 

Vse več je dokazov, da lahko manjše število oseb z 

avtizmom tako dobro napreduje, da več ne ustrezajo 

merilom za diagnozo avtističnega spektra (ASD). Glede 

vzrokov za to pa obstajajo različne teorije. Med njimi 

so: možnost napačne osnovne diagnoze, možnost, da 

nekateri otroci ob dozorevanju izgubijo določene znake 

avtizma ali da lahko uspešno zdravljenje v nekaterih 

primerih privede do stanja, ko ne kažejo več znakov 

avtizma. Sam verjamem, da lahko otrok, ki je prekinjen 

v procesu inkarniranja, kaže znake, podobne simptomom 

avtizma. Če se lahko z njimi spoprimemo in jih 

antropozofsko zdravimo, lahko posežemo v njihovo 

karmo in jim pomagamo ozdraveti. 

Bistvo avtizma je neubrano delovanje jaza. Ta ne potegne 

iz površja navznoter dovolj spodnjega sistema 

(metabolizma). To se odraža na zavestnem delu, ker je 

koncentracija jaza v zgornjem sistemu prav tako pomanjkljiva. 

Zaradi motene povezave jaza je oslabel tudi 

etrski tok iz spodnjega sistema, ki je premajhen, prešibak 

za zdravo zvezo s silami duše. Zato ni mogoča 

povezava med mišljenjem, čutenjem in voljo.2 V mili 

obliki se to lahko pokaže kot bister otrok z avtizmom, 

ki je pretirano osredotočen v eno tematiko, ima pa težave 

z drugimi, ne zmore razbrati namigov iz okolja, 

ni zmožen čutiti ljubezni, pozneje začne govoriti in se 

znova in znova zaposli s tleskanjem z rokami. Otrok se 

lahko z avtizmom rodi ali pa se ta razvije zaradi cepiva 

ali kakšne druge fizične poškodbe, bodisi možganov 

bodisi drobovja. Če je poškodba na možganih, ta vpliva 

na poškodbo drobovja, če pa je poškodba na drobovju, 

se ta zrcali na možganih. 

Do kakšnih družbeno/duhovnih zapletov prihaja zaradi 

dejstva, da tako veliko otrok dobi diagnozo avtizem? 

Kot pravi učitelj Eugene Schwartz, če na bolezni gledamo 

kot na ogledalo časa, vidimo v ogledalu našega 

Kako nam lahko pogled antropozofske medicine pomaga 

razumeti avtizem? 

Na avtizem lahko gledamo kot na atipični proces inkarnacije. 

Ta specifična 'nenormalnost' se kaže v vzorcu 

simptomov, ki jih imenujemo avtizem. Vendar bi se 

morali vprašati, kakšen je namen avtizma. V antropozofiji 

je Steiner rekel, da se ljudje v času med smrtjo in 

ponovnim rojstvom pripravimo na prihajajočo inkarnacijo. 

Kozmos, posamezna duša in določena karma se 

združijo, ko načrtujemo tisto, na čemer želimo v naši 

naslednji inkarnaciji delati. 

Ali je namen avtizma nesebičnost, služiti kot žrtveno 

ogledalo družbi ali kot odskočna deska posamezne 

duše pri oblikovanju bodočega zemeljskega življenja, 

kot Steiner nakazuje v svoji knjigi 'Izobraževanje otrok s 

posebnimi potrebami'? 

časa brezbrižnost, družbeno osamitev, boječnost in pomanjkanje 

sočutja. Pri avtizmu imamo posameznike, 

ki imajo te lastnosti 'vdiha' in služijo kot žrtvena ogledala, 

da odsevajo današnji čas.3 

Živimo v času materializma. Ta pretiran materializem 

nas odvrača od duhovnega razvoja. Ljudje z avtizmom 

so prizadeti na način, ki jim preprečuje duhovni razvoj. 

To je znak našega časa. Namen avtizma je, da ta 

pretiran materializem ohranimo v ravnovesju. Trpimo 

zaradi nezmožnosti, da bi se duhovno razvili in se trdno 

povezali s soljudmi. Avtizem nam to razkriva in 

nam daje priložnost, da se odmaknemo od samih sebe 

in našega utapljanja v svet materializma ter se osredotočimo 

na pomoč našim otrokom z avtizmom in svetu 

nasploh. Biti moramo dovolj tenkočutni, skrbni in 

ljubeči, da se odpremo sposobnostim, ki jih ti ljudje 

prinesejo na svet. Z zdravim sočutjem in strpnostjo jim 


lahko pomagamo in spoznamo smisel ter protiutež njihove 

inkarnacije. Pri tem se naučimo truditi za zdravo 

družbeno povezavo ter še naprej razvijamo naše skrite 

sile kot duhovna človeška bitja. 

Ali lahko razložite, kaj sta Rudolf Steiner in Karl Koenig 

rekla o tem, kaj ti posamezniki v svojo inkarnacijo 

prinesejo? 

Ljudje, ki so prizadeti, prinašajo karmično milost in 

karmično delo staršem, bratom in sestram, vzgojiteljem 

– vsem, ki so kakor koli povezani z njimi. To je 

pravi Kristusov zdravilni impulz, da se naučimo družbeno 

povezovati in skrbeti za soljudi. Vsak prizadet človek 

prinese posamezniku, staršem, družini in družbi 

posebno sporočilo. 

Rudolf Steiner je nekoč rekel, da v primeru, da hočemo 

'nepravilnost', ki jo opazimo pri otroku, takoj 

'popraviti', se je skušamo znebiti, potem se pravzaprav 

ne naučimo nauka, ki ga ta prinaša, hkrati pa morda 

izženemo delec genija. Sam verjamem, da je to res, saj 

je moj sin Kieran, kar pomeni 'sončni žarek', prišel na 

ta svet kot angel, ki je mene in mojo družino spodbudil, 

da smo se vrnili nazaj na duhovno pot, ko smo bili 

izgubljeni v morju materializma. 

Rodil se je s cerebralno paralizo in je kasneje dobil 

tudi napade. Konvencionalna medicina mu ni mogla 

pomagati in zato me je Kieran popeljal na holistično 

potovanje, kjer sem se, ko sem iskal način, kako pozdraviti 

svojega sina, srečal tudi z antropozofijo. To, kar 

sem na poti odkril, pa je pomagalo pozdraviti mene. Kakovost 

Kieranovega življenja se je izboljšala in z nami 

je ostal dovolj dolgo, da smo zaključili naše življenjske 

naloge. Dva tedna po sedmem rojstnem dnevu pa je nenadoma 

umrl. To je bila najtežja preizkušnja zame kot 

očeta, kot zdravnika in kot človeka. Vendar sem mu 

bil hvaležen za njegovo učenje, da sem lahko že v času 

njegovega življenja spoznal njegove darove. To je bila 

najtežja in hkrati najboljša izkušnja v mojem življenju. 

Kieran je bil žarek svetlobe, angel na zemlji, ki se je 

globoko dotaknil vsakogar, ki je prišel z njim v stik. 

Verjamem, da so otroci z avtizmom, tako kot moj sin, 

tukaj zato, da nas učijo. 

Kaj se zgodi s starši? Kot razumem, je zelo velik odstotek 

ločitev v družinah z avtističnimi otroki. Ali je tem 

družinam mogoče pomagati? 

Starši otrok z avtizmom so na splošno izčrpani, osamljeni 

in prizadeti. Fizična, čustvena in finančna bremena 

so velika in prijatelji ter družina se umaknejo. Vendar 

je podatek, da se 80 % staršev avtističnih otrok loči, napačno. 

Nedavne študije so pokazale, da ima 64 procentov 

otrok s težavami avtističnega spektra dva poročena 

biološka starša ali starša, ki sta jih posvojila, medtem ko 

ima dva starša tudi 65 odstotkov otrok brez teh težav. 

Druga študija je razkrila, da je možnost ločitve med starši 

avtističnih otrok 24 odstotna, medtem ko je med starši 

neavtističnih otrok ta 14 odstotna. Kateri koli od njih 

verjamete, obe kažeta na precej manj kot 80 odstotkov. 

Družinam avtističnih otrok in odraslih je na voljo 

mnogo virov, od zagovornikov do financ, diagnostike, 

knjig, diet, skrbnikov, podpornih skupin, socialnih 

programov, izobraževanja, starševske podpore, blogov, 

odvetnikov itd. 

Z nekaterimi se je mogoče povezati na: www.autismspeaks.org/family-services/resource-guide 

Kaj se zgodi, ko avtistični otroci odrastejo? 

Vse je odvisno od stopnje njihove funkcionalnosti in 

tega, koliko smo jim lahko pomagali, da se vključijo v 

svet. Zelo pomembno je zgodnje ukrepanje, razumevanje 

posameznikov z njihovimi posebnimi darovi in problemi, 

nato pa od podpore, ki jim jo nudimo, da so se 

sposobni odpreti, prenašati svojo okolje in biti zmožni 

v njem živeti. 

Na splošno se stvari izboljšajo, ko avtistični otroci odrastejo, 

vendar blizu 35 odstotkov odraslih avtistov še 

vedno nima plačane zaposlitve ali višje izobrazbe od 

srednje šole. Statistika je dramatična: v približno desetih 

letih bo več kot 500 000 otrok z avtizmom odraslo. 

Nekateri od njih bodo imeli lažje oblike, kot je na primer 

Aspergerjev sindrom ali 'visoko funkcionalni avtizem' 

in bi lahko bili sposobni živeti bolj neodvisno in 

bolj izpolnjujoče življenje. Toda tudi ti bodo potrebovali 

neke vrste podporo, potrebe tistih z nizko funkcionalnimi 

oblikami avtizma pa bodo velike in stalne, saj bodo 

nekateri večno živeli v varovanem okolju, bodisi doma 

ali v skupnem domu, in ne bodo nikoli imeli službe. 

So pa tudi taki, ki živijo, ne le normalno, ampak neverjetno 

življenje, ker lahko svetu veliko dajo v smislu 

ustvarjalnosti in znanja, ko z nami delijo svoje darove 

in slabosti ter tako naredijo svet boljši za vse nas. Le 

'odprti' moramo biti do njih, jim dati priložnost brez 

naših tradicionalnih meja, ki 'omejujejo'. 

Kakšne so raziskave, ki potekajo in ki nam bodo omogočile 

načrtovati prihodnost? 

Raziskave kažejo, da se tveganje s starostjo očeta in 

matere ob spočetju povečuje. Prav tako je tveganje večje 

pri višji stopnji folne kisline, pri vročini in gripi v 

času nosečnosti itd. Trenutno raziskujemo tako genske 

kot okoljske činitelje. Poleg tega potekajo pomembne 

raziskave o tem, kakšna je povezava med drobovjem 

in možgani (na kar nakazuje tudi Steinerjev pogled na 

povezavo ali odsev med zgornjimi in spodnjimi silami). 

Bliža se tsunami avtizma. Število otrok, ki jim je bila 

postavljena ta diagnoza, je poletelo v nebo in v ZDA 

bomo kmalu imeli milijon 18 let in več starih mladih 

ljudi z avtizmom. To je globalen klic k prebujanju! 

Članek je bil objavljen v reviji Lilipoh. 



Z g o d b a 

Godi Keller 

Preprost človek 

Moj oče je bil preprost človek. Mrtev je že več 

kot trideset let. Ali, kot bi sam rekel, leži pod 

rožicami. Vendar to ni čisto res, kajti tam je 

ležal prvih 25 let. Potem pa so morali obnoviti grob. To se 

zgodi na mnogih področjih, kjer je več običajnih ljudi, kot 

je stalnih mest za grobove. Kot sem že rekel, bil je preprost 

človek. 

In to pomeni, da ni bil izobražen. Zato je delal v livarni, 

kjer je bilo tako vroče in prašno, da so delavci pili že od 

jutra. In še več, pivo je bilo hladnejše in bolj osvežujoče 

kot čaj, ki so ga dobili iz velikih posod. Ko veliko piva 

združiš z veliko prahu, je to slabo za vsakogar, še toliko 

bolj pa za nekoga, ki je v mladosti trpel pomanjkanje 

hrane. In tako je kasneje, v 50-ih letih običajno poslal 

nas otroke k mesarju z naročilom: 4 svinjske zrezke, 

ampak naj bodo čim bolj mastni, prosim! Maščoba je 

še poslabšala učinek piva in prahu in povzročila smrt 

mnogih, ne le mojega očeta, ki je doživel 52 let. 

Zanimivo pa je, da kljub vsemu še vedno ostaja moj 

najboljši učitelj. Ni dosti vedel, toda bil je moder človek. 

In poleg tega je bil strog. Ni mi dovolil obiskovati 

gimnazije, ker ni bila uporabna, poleg tega pa smo bili 

delavska družina. In tako dalje. 

In tako sem opustil misel, da bi šel na gimnazijo. Pozneje 

sem kljub temu dokončal višjo izobrazbo. Našel 

sem svojo pot med socialnimi oblikami šolanja in končno 

prišel na univerzo. V svetu mojega očeta je bila beseda 

'univerza' čarobna oznaka za nerešeno uganko. 

To sem dojel, ko me je nekoč, ko sva sedela ob pivu, 

vprašal: 'Kaj pa pravzaprav delate tam?' Moral sem 

mu razložiti, da študiram s profesorico, ki se ukvarja z 

vprašanjem, do katere mere je črka 'n' neodvisen glas v 

besedah, kot sta 'thank' ali 'bank'. Razlike v plači med 

profesorico in delavcem v livarni nisem omenjal. Da to 

izhaja iz dejstva, da ona, ki dela na univerzi, očitno ni 

običajna ženska, ampak zapletena, kar ji očitno daje 

pravico do višje plače. 

Toda ne želim žaliti akademikov in poleg tega vprašanje 

plač danes ni več tako enostavno, še več, sam 

sebe spravljam v past, kajti tudi moje življenje je zaradi 

mojega študija zapleteno. Univerza je pomembna in 

koristna. Svet je zaradi nje bogatejši in tam si gotovo 

vsakdo zasluži svojo plačo. 

Stvar je v tem, da iz nekega težko razumljivega vzroka 

ljudje vztrajno uvrščamo nekatere poklice nižje kot 

druge, nekatere pa višje. Eden tipičnih poklicev, ki so 

zelo visoko cenjeni, je poklic pilota, medtem ko šofer avtobusa 

pripada nižjim. Potem ko pilot, specialist, ki ga 

tudi sam zelo visoko spoštujem, preveri vse aparature, 

zapelje letalo na vzletno stezo in varno vzleti, zaupa 

letenje avtomatskemu pilotu. Po tem je njegovo delo le 

nadzor poleta in ukrepanje v nujnem primeru. Manj ga 

je, bolje. 

Kako bi bilo, če bi tudi šofer avtobusa naredil tako 

malo? O ne! V spodnjih območjih delajo ves čas in promet 

na cesti je bolj nevaren kot tisti v zraku. 

Problem ni v tem, da se pilotova plača uvršča v višino 

njegovega dela. Gre za to, da mu njegova višja izobrazba 

daje višji status. Šoferji avtobusa in delavci v železarni 

tega nimajo. So le preprosti ljudje. 

Vse to temelji na nesporazumu, ki bi ga, v imenu 

mojega očeta, rad razčistil. Nagnjeni smo k temu, da 

mislimo, da je modrost sinonim za znanje. Vendar modrosti 

ne moremo meriti preprosto kot znanje. Zato je 

družbeni status običajno osnovan na znanju, medtem 

ko bi ga morala določiti modrost. Ta pa, kot sem že rekel, 

ni znanje. Modrost je mnogokrat raje enostavnejša 

kot zapletena. Ni je mogoče študirati, človek si jo mora 

v času svojega življenja pridobiti. In zato je prav tako 

mogoče, da naletimo nanjo tako v pralnici kot na univerzi, 

da je plačana, ali tudi ne. In prav gotovo lahko 

nanjo naletite v vaši soseski. 

Pa lepo jih pozdravite v mojem imenu. 

prevedla: Marina Nuvak 

d Tammy Mcallister (Dreamstime) 


U t r i n k i 

Simona Pajk 

Počitniški pozdrav 

Morda se vam bo zdelo neokusno, da pišem 

o počitnicah, ki so, brezpogojno, minile, a si 

ne morem pomagati. Spomini me hranijo, da 

vidim sonce tudi takrat, ko dežuje. 

Čisto prave počitnice se zame začnejo takrat, ko se 

nekje pod vročim soncem zleknem v ležalnik. Prvi dan 

na mah preberem knjigo, ki je celo leto čakala na polici, 

da pride na vrsto, pa so jo vedno prehitela branja, 

potrebna za šolsko delo. Že takoj naslednji dan pa začnem 

iz popotne torbe, počasi in po vrsti, vleči vse, ki 

jih (vas) imam rada. Če se spomniš nekoga, ki ti je ljub 

in drag, na nekem tujem mestu, potem lahko rečeš, 

da je tudi ta tam. Moj razred je tako imel že kar nekaj 

'ekskurzij' 

in tudi kakšni 'spremljevalci ' se najdejo zraven. Tako 

je čisto mogoče, da ste bili letos z mano v Grčiji na obisku 

pri Pitagori, pa tega sploh ne veste. 

Na plažah, ob rekah in ob potokih imam vedno težave 

s kamni. Ti me tako neizmerno fascinirajo, da jih 

nabiram in tovorim domov v velikih količinah. Ko sem 

bila s svojim razredom skupaj prvo in drugo leto, sem 

imela za izgovor matematiko, zdaj jih nabiram za spomin; 

najprej po enega za vsakega izmed otrok. Ko ga 

poberem, si rečem: 'Ta bo za tega' in izgovarjam njihova 

imena. Doma seveda ne vem več natanko, kateri je bil 

za katerega, še vedno pa velja, da je bil vsak pobran z 

ljubeznijo in mislijo na enega izmed njih. Ko so nabrani 

ti kamni in še prej tudi kamni za moji ljubi dve hčeri (ki 

počitnice preživljata že po svoje), se še vedno ne morem 

ustaviti in jih naberem še za rezervo in potem doma 

skupaj z njimi prikličem lepe spomine. 

Obala na otoku Samos je bila še poseben izziv. Posuta 

je s tako lepimi kamni, da jih nisem le nabirala in spuščala 

v torbo, pač pa sem se z njimi celo igrala. Ogromno 

število ploščatih kamnov in kamenčkov je vabilo, 

da jih zlagam enega vrh drugega, postavljam v različne 

položaje in gradim male umetnine. Otrok v meni si je 

dal duška in neizmerno užival, dokler se nisem zavedala 

– po kakšnem dnevu ali dveh, da je ta otrok edini, 

ki se igra. Ob tem pa sem jih v hotelski jedilnici videla 

veliko. 

Začela sem opazovati. Na prste ene roke sem lahko 

preštela otroke, ki so čofotali po morju. Nikjer nobenih 

lopatk, mlinčkov in kanglic. Veliko večja gneča je bila 

v bazenu ob hotelu, še večja pa pod senčniki, kjer so 

se male glavice sklanjale nad tablicami (tabličnimi računalniki). 

Da bi vendarle dobila dokaz, da se motim, 

da sem čisto preveč 'waldorfska', sem odšla na dolg 

sprehod. Prehodila sem vso obalo z lesenimi senčniki, 

nadaljevala tam, kjer so bili v vrsti senčniki modre barve, 

pa še naprej po obali s kovinskimi ležalniki … o 

lopatkah in kanglicah – ne duha ne sluha … pač pa veliko 

'tablic' in glav (malih in velikih), sklonjenih nadnje. 

Ne vem, če je kdo utegnil šteti valove in gledati tja 

čez modrino, občudovati jadrnice, ki so plule s tako 

eleganco, da me je napolnila želja, da bi se vkrcala na 

krov in plula z njimi - kamor koli že so se namenile, 

najraje pa kar okoli sveta. Morda je kdo odgovor na 

vprašanje, zakaj morje tako lepo valovi, iskal na spletu 

– namesto v globinah svoje domišljije. 

Zvečer, ko je bilo morje najlepše, saj se je ozaljšalo z 

okrasjem luninega sijaja in mnogimi zvezdnimi utrinki, 

je obala samevala. Najbrž so vsi – za izpolnitev želja – 

prepošiljali elektronska sporočila z vsebino, ki to zahteva, 

namesto da bi želje izročili zvezdnemu utrinku. 

Pa da ne bo pomote – tudi sama občudujem (poleg kamnov) 

zmogljivosti tabličnih računalnikov in sem vsakodnevni 

uporabnik spleta. Ni pa 'tablica' moj oltar, v 

katerega bi strmela 12 ur na dan. 

Če morda sodite med tiste, ki jih skrbi, da bo otrok 

'preveč čuden' in nerazgledan, če ne bo imel tablice, se, 

prosim, pomirite. Tudi če bo 'čuden', je bolje tako, kot 

da mu tablica zakrije vse horizonte. V avtu mu lahko 

namesto risank ponudite program 'pogled skozi okno' 

in skupaj z njim zapojete kakšno pesmico ali poveste 

zgodbo, prigodo iz svojega življenja. Tako vožnja z avtom 

ne bo več neizogibna izguba časa, pač pa prijeten 

začetek in konec delovnega dneva, tako za otroka kot 

za vas. 

In če vas jaz nisem prepričala, vzemite v roke tablico 

in med članki na Flipboardu poiščite katerega od 

mnogih, ki govorijo o nevarnosti otroške odvisnosti od 

'ekranov in ekrančkov', o boleznih, ki se pojavljajo pri 

mladostnikih, ki premalo spijo in tako sploh ne dosežejo 

več najglobljih stadijev spanja –v katerih se telo zares 

regenerira – in se tako njihovi možgani hitreje starajo 

… (zadnji, ki sem ga prebrala, tudi odrasle močno 

nagovarja, naj gremo v posteljo prej, če želimo ohraniti 

zdrave možgane (Flipboard Picks, Time/ Health : The 

Power of Sleep – Alice Park). 

Naj mi bo oproščeno moraliziranje. In sploh – tisto, o 

čemer pišem, je bilo tam, ob Egejskem morju, tukaj, ob 

Ljubljanici, pa je vse drugače, kajne!? 


U t r i n k i 

Ana Mavsar in Nadja Lazar 

Prvi šolski dan 

Ko nam je zadnji avgustovski konec tedna 

poletno vreme še enkrat obrnilo hrbet, je čas 

dozorel, da se spet vrnemo v šolo. Zagoreli, 

spočiti, radovedni, zgovorni in radoživi so učenci višjih 

razredov spet prestopili naš prag, prvošolčki pa kar 

pogumno, a še malo bolj zadržano, z velikimi pričakovanji 

in s čisto pravimi šolskimi torbami ter malce negotovo, 

najraje zelo blizu svojih staršev. 

Prvošolci so prišli, devetarčki se poslavljajo. Ta življenjski 

krog predstavljajo tudi pisani venčki, ki so 

jih starejši okoli glave privezali novincem, preden so 

ti prvič kot razred (kot dva razreda) zakorakali v šolo. 

Ob zvokih orkestra, skozi špalir in ob ganjenih pogledih 

staršev so se posedli pred oder, prisluhnili čudoviti 

zgodbi gospe Šelih o palčku Cvetoljubu in eden po eden 

od devetarčkov dobili sončnico in se kar malo ponosno 

v polkrogu postavili na oder. 

Skupaj smo se postavili na ogled staršem, ki so s fotoaparati 

obeležili velik korak svojih otrok, v razredu pa 

nas je, tako kot vse waldorfske šolarje v več kot tisočih 

waldorfskih šolah po svetu, čakala prva šolska ura z 

gospodom Ravnim in gospo Krivo, ki nas bosta spremljala 

na vsakem koraku. Šolska ura je zelo hitro minila, 

posladkali smo se s tradicionalno rojstnodnevno 

torto, starši pa so nas že težko čakali. 

Za nami je nekaj dni pouka, pa se že poznamo med 

seboj po imenih, tkejo se nova prijateljstva, spoznavamo 

veliko šolsko zgradbo, po glavni uri pa komaj čakamo 

na malico in dolg odmor. Naj sije sonce ali pa 

dežuje, vemo, da nas tam zgoraj med zvezdami nekdo 

še posebej varuje. 


U t r i n k i 

Mateja Petan 

Skupna učna njiva 

Tudi letos smo nadaljevali vrtnarjenje in učenje 

po biodinamiki na naši skupni učni njivi v Črni 

vasi na Barju. Mesto za našo njivo nam je zopet 

prijazno namenila gospa Cvetka Bogovčič, pri delu pa 

nam je z marsikaterim koristnim nasvetom iz biodinamike 

pomagala gospa Štefka Kozamernik iz biodinamičnega 

društva Ajda. Lani pridobljeno znanje in izkušnje, ki so 

zelo pomembne pri vrtnarjenju po biodinamični metodi, so 

nam prišli zelo prav in z zagnanostjo smo se tudi letos lotili 

dela. Čeprav se je potem izkazalo, da je bilo letošnje delo na 

skupni njivi veliko težje kot lani, saj je bil odziv ljudi precej 

slab in nas je posledično njivo obiskovalo zelo malo ljudi, 

pa tudi vreme poleti nam ni bilo preveč naklonjeno. 

Spomladi smo z velikim pričakovanjem na njivo posadili 

čebulo, česen, krompir, korenje, peteršilj, rdečo 

peso in še kaj bi se našlo. Kmalu nam je začel nagajati 

plevel, ki je letos zaradi obilnega dežja zelo hitro rasel 

in se ga res nismo mogli znebiti. Poleti pa nam je precej 

nagajal dež, zaradi katerega smo bili ob paradižnik in 

pa marsikaj so nam pojedli polži, ki so bili na naši njivi 

zaradi dežja stari znanci. Tudi srne in zajčki so nam 

snedli marsikatero rastlinico. Kljub naštetim težavam 

smo vztrajali in se trudili tudi z biodinamičnimi pripravki, 

ki so nam pomagali, da smo vsaj malo zaščitili 

pridelek. Prav zaradi tega smo se marsikaj naučili in je 

bil težek poligon kot nalašč za to, da smo izvedeli marsikaj 

novega. Vztrajnost se nam je izplačala in marsikaj 

nam je na njivi tudi lepo uspelo. Kot ima vsak izmed 

nas v življenju vzpone in padce, je bilo tudi na naši njivi 

tako, enkrat nam je sijal sonček, drugič nam je padal 

dež. Oboje je del življenja in prav to je njegov čar. In 

seveda se vsi v življenju prav iz padcev največ naučimo 

in tudi na naši njivi smo se. Izplačalo se je vztrajati. 

Letos je deževno poletje pravzaprav zagodlo vrtičkarjem 

po celi Sloveniji, ni kaj, takšno je bilo to leto. Njiva 

na Barju je drugače zelo primerna in zelo rodovitna za 

vrtnarjenje, rastline na njej super uspevajo, tako da bi 

bilo dobra, če bi z delom na tej skupni učni njivi nadaljevali 

tudi v prihodnje. Seveda pa za to potrebujemo 

čim več ljudi, ki bi se želeli učiti in udejstvovati na ta 

način skupaj z nami. Prav zato vas vljudno vabimo, da 

se nam pridružite, da se družimo in učimo skupaj! Namen 

naše učne njive je v tem, da je skupna, to pomeni, 

da si med seboj lahko razporedimo delo in se družimo, 

kar je veliko zabavneje, kot če smo sami. Druga stvar 

pa je to, da je njiva učna, učimo se vrtnariti po biodinamični 

metodi, to je metoda, ki spoštuje naravo in 

njene naravne cikle. Prav ti dve stvari delata našo njivo 

posebno. Letos jeseni nas čaka še priprava zemlje za 

zimo, da jo čim bolje pripravimo za naslednjo pomlad, 

ko bomo vanjo zopet posadili in posejali rastline. Zelo 

bomo veseli, če se nam boste takrat pridružili in bomo 

naslednje leto naše sadove že lahko uživali skupaj. 

Za več informacij oziroma, če vas karkoli zanima, pišite 

na petan.mateja@gmail.com ali irena.brecko@loreal.com 

Lepo vas pozdravljam in vam želim obilo jesenskih 

sončnih žarkov. 


O E S a v i n j a 

Maruša Žižek 

Čarobnost 

prvega šolskega 

dne 

Nekoč je na robu vasi živela deklica. 

Vsak dan je nabirala cvetje in zvedavo 

gledala v svet. Imela je prav posebno 

željo. Tako zelo si je želela iti v šolo. Z nestrpnostjo 

je pričakovala prvi šolski dan. Kako bo v novi 

šoli? Ali bom vse zmogla? Ali bom opazila vse in 

vsakega posebej v razredu? Veter je v tej deželi 

ves čas pihljal. Tako je včasih s seboj kaj prinesel, 

spet drugič kaj odnesel. 

V prvem septembrskem jutru sta se sonce 

in dež bojevala za svojo prevlado. Kakor da je 

vsak želel pokazati vso svojo čarobnost. Tukaj 

sem, poglejte me. Sijem v vsej svoji podobi. 

Zdaj te božam s svojimi žarki, v naslednjem 

hipu s svojimi kapljicami, ki polzijo po tvoji 

dlani. Ves čas te varujem in pogumno spremljam 

na poti. 

Zvečerilo se je in deklica je mirno zaspala. 

Občutila je, da je varna. Vsako jutro z radovednostjo 

pričakuje, kaj bo prinesel nov dan. Naj 

sije sonce, pada dež ali piha veter. 


O E S a v i n j a 

Boštjan Štrajhar 

Pastirski dnevi 

Drugi teden pouka so četrtošolci odšli na prvo 

šolo v naravi. Po krajši vožnji z lokalnim 

avtobusom nas je čakala skoraj triurna hoja. Če 

ne bi bili otroci opremljeni s težkimi nahrbtniki, v katerih so 

imeli prav vso opremo, bi pot premagali hitreje, tako pa se 

je pot, čeprav precej položna, na trenutke zdela neskončna. 

Navkljub občasnemu pritoževanju so otroci ob pogledu na 

ribnik in lično urejen kozolec, ki sta nas pričakala na koncu 

poti, imeli še vedno dovolj energije za raziskovanje bližnje 

okolice. 

Po kosilu smo se ponovno podali na polurno hojo do 

kmetije Laznik. Tokrat je bilo dosti lažje, saj so težko 

prtljago pustili v taboru. S kmetom smo odšli na pašnik, 

kjer se krave prosto pasejo skozi celo leto. Ob 

sedenju na prijetnem jesenskem soncu (da, oba dneva 

smo imeli čudovito vreme) nas je kmalu obkrožila čreda 

krav. Ob kmetovem pripovedovanju, kako pomembno 

je, da se krave prosto pasejo, saj da med drugim 

lahko prav zaradi tega brez pomoči veterinarja povržejo 

tele, za razliko od krav, ki so v hlevu, ter da krave, ki se 

dosti gibajo, le redko potrebujejo antibiotike, za razliko 

od živine v hlevu, ki se ji antibiotiki dajejo tudi preventivno, 

sem pomislil na današnje družbene navade in 

se vprašal, ali se današnji otroci dovolj gibajo, ali je to 

gibanje na prostem ali v telovednici, ko imajo popoldan 

obšolske dejavnosti, ali imajo dovolj proste igre ter ali 

zmore njihov imunski sistem premagati lažje bolezni. 

Odgovor se ponuja na dlani. 

Popoldan nas je g. Jože Črnec iz Zavoda za gozdove 

popeljal po prekrasnem taborskem gozdu in nam na 

slikovit način predstavil gozdni ekosistem in pomembnost 

človekovega sobivanja z naravo. Ste vedeli, da 

je vrednost večje bukve med 300 in 400 €? Seveda je 

drevo treba prej požagati, če pa ga ne požagamo in ga 

pustimo v gozdu, je vrednost dosti večja. Ta namreč 

v enem dnevu proizvede toliko kisika, kot ga v dnevu 

porabi štiričlanska družina. 

Natovorjeni z drvmi, ki nam jih je za taborni ogenj 

odstopil moj sosed, smo se ob mraku odpravili nazaj v 

bazni tabor. Po slastni obilni večerji gostinstva Lisjak 

smo zakurili ogenj, poslušali zgodbo in odšli na zaslužen 

počitek. Seveda sva si počitka bolj želela učitelja 

kot pa otroci, ki so ob ugasnjeni luči iz minute v minuto 

dobivali več energije. Čudno? Niti ne. Ko so trije 

zaradi govorjenja morali zapustiti spalnico, je v nekaj 

minutah vse potihnilo in vsi smo sladko zaspali. Okrog 

polnoči nas je prebudil ropot fanta, ki je padel s pograda, 

verjetno je temu botrovala tudi polna luna, na 

srečo se ni poškodoval. 

Ker smo prvi dan vsega skupaj prehodili 14 kilometrov, 

smo si naslednje jutro brez kakršnekoli slabe 

vesti privoščili vožnjo s skoraj 60 let starim traktorjem 

in malce mlajšim lojtrnikom. Gospod Lesjak nas 

je odpeljal do kmetije Weiss, ki je bila od našega tabora 

oddaljena vsaj dve uri hoda. Po turističnem ogledu 

kmetije in božanju zajčkov nas je čakalo konkretno 

delo: striženje ovce. Gospodar je suvereno prijel ovco, 

jo položil na improvizirano mizo in jo začel striči. Otroci 

so jo skrbno držali, da ni padla z mize. Volno smo nato 

prečesali, starejša gospa pa nam je pokazala, kako se 

prede na kolovratu. Fascinantno je bilo videti, kako se 

je v dobre pol ure ovca spremenila v nit, in če bi imeli 

še malce več časa, bi videli, kako se je del ovce s spretnimi 

prsti prelevil v nogavice. 

Zadnji del dneva smo preživeli v gozdu, kjer smo se 

namenili narediti gozdna bivališča. Poleg nekaj škode, 

ki smo jo pustili za sabo, je vsem trem skupinam uspelo 

narediti impresivno improvizirano zatočišče. Dež 

nam je pokvaril načrte za nočni pohod na Lovsko kočo, 

kljub temu pa so otroci bili mokri. Vodni jašek, ki se 

je vil nekaj metrov pod površjem in v dolžino meril kakšnih 

20 metrov, iztekal pa se je v ribnik, je bil preveč 

mikaven, da ne bi bil osvojen. Otroci so se s svetilkami 

suvereno podali v popolno temo, večinoma v spodnjih 

hlačah, nekateri pa se niso bali zmočiti niti zgornjih 

oblačil in so v potoku kar zaplavali. 


O E M a r i b o r 

Anita Ivačič, razredna učiteljica 

Na začetku široke 

poti 

Slavnostni duh je napolnil širok obokan hodnik, 

pod katerim smo v čarobno skrivnostni tišini 

čakali, ko so naši prvošolci skupaj s starši 

premagovali stopnice do vrha, kjer smo jih ovili v nežno 

melodijo. Tudi sama sem se počutila čarobno, najbrž 

začarano, malo nelagodno, a radostno … 

Učenci drugega razreda so nam s ponosom predstavili 

delček pouka in njihova učiteljica je povedala, da se 

kar ne more načuditi, kako hitro je minilo leto, odkar 

so tudi sami stali na začetku nove poti. 

Začudeni obrazi ljubkih palčkov in palčic so bili nato 

okronani s pletenimi kronicami živahnih pisanih barv 

in s svojimi starejšimi brati in sestrami ter sošolci so 

se smelo podali na široko in dolgo pot do konca hodnika. 

Tam jih je čakala učilnica, kamor bodo odslej dan 

za dnevom prihajali po modrost, spretnosti ter nova in 

nova prijateljstva. 

Otroci so prestopili prag učilnice, jo napolnili s svetlobo 

otroške pristnosti in lepote in zdaj vsi skupaj polnimo 

prazen in čist začetek … 

Darovi 

Kakšne rože cvetó po polju! 

Rdeče in modre in zlate. 

In vse čakajo noč in dan 

samo nate. 

Kakšne ribe plavajo v morju! 

Take pa take in tudi – take. 

In vse čakajo noč in dan 

na vas, svoje junake. 

Kakšne knjige žive po policah! 

Polne zvezd in mavrice čiste. 

In vse čakajo noč in dan, 

da jim obrneš liste. 

Roža in riba in knjiga 

so kakor pesem, ki poje: 

Pridi, iztegni dlan, 

vse to je tvoje! 

Tone Pavček 


O E G o r e n j s k a 

Sprejem 

prvošolcev na 

Gorenjskem 

Mateja Korošec 

Sledilo je še sladko presenečenje za pogumne šolarje, 

tete iz vrtca pa so poskrbele, da smo se tudi vsi ostali 

sladkali s sladko-sadnimi prigrizki. 

Lepo je spremljati, kako šola na Gorenjskem počasi, a 

vztrajno raste. Zahvaljujemo se gospe Simoni Pajk, da 

nas je do letošnjega leta vodila in pripomogla, da se je 

waldorfska šola na Gorenjskem uresničila. 

Na Gorenjskem smo 1. septembra sprejeli 15 

prvošolcev!!!! Srečni in ponosni smo bili tako 

starši, učiteljice, tete iz vrtca, kot tudi naši 'ta 

veliki' šolarji. 

Ob zvokih violine, ki nam jih je pričaral waldorfski oče 

Aleš Ujčič Šef, so se prvošolci podali na široko šolsko 

pot. Nanjo so jih s pesmijo in sončnicami pospremili 

učenci 2. in 3. razreda, vodja enote in za večino otrok 

tudi teta Andreja iz vrtca, ki je za njih sestavila pesem 

in jim za srečo na poti znanja podarila petnajst štiriperesnih 

deteljic. 

S sončnicami smo poleg petnajstih prvošolcev sprejeli 

še tri drugošolce in nove sodelavke. 

Prvi šolski dan je bil poseben tudi na gospo Zgaga, ki 

je postala razredničarka 1. razreda in njeno pomočnico, 

gospo Košir. Medtem ko sta s prvošolci imeli prvo 

učno uro, so starši, tete in učiteljice pripravljali presenečenje. 

Waldorfska mama, Nataša Vester Trseglav, je 

iz nas ustvarila pravi pevski zbor, ki je s ponosom vadil 

pesem Široka pot in z njo pričakal prvošolce, ko so se 

iz svoje učilnice, navdušeni od pouka, vrnili k staršem. 

Pesem za prvošolčke 

Ko jaz v šolo sem odšel, 

nisem vedel, kaj bom 'mel. 

Bral bom knjige, 

pisal zvezke, 

sam si pletel bom obeske. 

Ko 'krog sebe se ozrem, 

imena vseh sošolcev vem. 

Eni višji, drugi manjši, 

vsi pa črk, številk so lačni. 

Gospa Zgaga nas bo učila, 

z nami vse, kar ve, delila. 

Flavto bom pri sebi imel, 

z njo srca vam bom ogrel. 

Angel bo nad mano bdel, 

mamico in atija pa še vedno rad 

vsak dan bom objel. 

Andreja Palčič 


O E G o r e n j s k a 

Andreja Palčič in Katka Žbogar 

Z Gorenjske 

Dediščina gre v šole 

Waldorfski vrtec in šola sta prepoznavna tudi po tem, 

da spoštujeta šege in navade praznika in vsakdanjika. 

Dediščina je tako vtkana v naše vsakdanje delo. Vrtec 

Čebelica in Sončnica ter šola v Radovljici se vključujemo 

v projekt Dnevi evropske kulturne dediščine. Letos 

je naslov prireditev, ki bodo na Gorenjskem potekale 

med 27. septembrom in 4. oktobrom, Dediščina gre v 

šole. 

Mihaelov žetveni hlebec ob pravljici 

Čez nekaj dni bo mihaelovo. Otroci in odrasli bodo 

na delavnici izvedeli, kako je nadangel Mihael pomagal 

ljudem in ukrotil zmaja. Ob pravljici bomo spekli hlebec 

in si ga razdelili. Da bi udeleženci delavnice zmogli 

ostati hrabri, nas bo spremljala pesem: 

Ko bom velik, 

ko bom velik, 

kot gora krepak, 

pogumen bom vitez 

in velik junak. 

Mati Zemlja, sestre Zvezde 

in Mesečev sij, 

še Sonce na nebu 

in ves Svet je moj. 

Ko močan bom, 

ko močan bom, 

močan bom kot hrast, 

ukrotil bom sredi gozda 

to zmajsko pošast. 

Barvanje z rastlinami ter razstava izdelkov 

Ladke Peneš in učencev waldorfske šole 

V Radovljici so barvarji delovali že od 17. stoletja. V 

Muzejih radovljiške občine so že raziskovali barvarske 

družine, o samih postopkih barvanja pa je malo znanega. 

Vemo, da so zadnji barvarji iz družine Wagner 

že uporabljali modrotisk in da so barvali volno, o barvanju 

v starejših obdobjih pa je znanega bolj malo. V 

galeriji Šivčeva hiša se bomo na delavnici preizkusili v 

preprosti tehniki barvanja volne in svile z rastlinami. 

Hkrati bomo pripravili tudi razstavo volnenih in svilenih 

izdelkov, barvanih z rastlinami avtorice Ladke Peneš. 

Za barvanje uporablja šentjanževko, čebulne lupine, 

zelene orehe, lučnik, vrbo, jelšo in druge. Razstavili 

bomo tudi izdelke učencev Waldorfske šole Gorenjska. 

Ličkanje koruze v waldorfskem vrtcu 

Čebelica 

Med najpomembnejša jesenska kmečka opravila je 

sodilo ličkanje koruze. Na delavnici bomo ličkali in iz 

ličja izdelovali punčke in ptičke. 

Volna, kolovrat, gredeše in polstenje 

Z volno ustvarjamo vso dolgo jesen in zimo, zato se 

bomo poizkusili v polstenju, česanju volne z gredešami, 

naredili prejo in na koncu ustvarili lep izdelek iz 

tople, počesane volne. 


O E V i p a v s k a d o l i n a 

Darja Ipavec 

Waldorfsko gibanje 

v Vipavski dolini 

Dve leti sta minili, od kar smo praznovali odprtje 

prvega waldorfskega vrtca na Primorskem. 

Jesen je čas obilja vseh plodov, sadov in letošnja 

je za waldorfski vrtec Kresnica v Bukovici že tretja. In tako 

kot nas je naša stara jablana obdarila z obiljem slastnih 

jabolk, tako je naš vrtec poln malih, radovednih in iskrivih 

kresničk. Skupinica letos šteje 15 otrok starih od 1 do 5 let, 

za katere skrbita dve vzgojiteljici. Ne smemo pa pozabiti 

tudi na naše srčne, neutrudne starše, ki nam ves čas stojijo 

ob strani in skupaj z nami zorijo in se medijo. 

Kresnica iz Bukovice je prižgala pogum še drugim pobudnikom 

v Vipavski dolini. Na zadnje se je nov vrtec 

odprl tudi v mestu Ajdovščina. Ime je dobil po zlati ptici, 

ki jo vsi poznamo iz več ljudskih pravljic in simbolizira 

tisto najbolj dragoceno, skrito, očem komaj vidno. 

Mogoče je 'samo' otroštvo tisto, kar moramo danes 

ohraniti, zaščititi in podariti nazaj otroku. Koliko moči 

in znanja potrebujemo, da ohranimo čarobnost, mir in 

varnost otroštva, to vsi varuhi otroštva vemo. 

Zlata ptica ima letos vpisanih 13 otrok, vzgojiteljici 

sta Urška Dugulin in Darja B. Ipavec. Otroci prihajajo 

iz vseh kotičkov Vipavske doline, od Vipave do Dobravelj. 

Naša hišica leži na robu vasi Ustje, kjer življenje 

poteka v tesnem stiku z naravo. Vse hiše imajo svoj vrt, 

imamo dve večji kmetiji, kjer se krave pasejo kar zunaj, 

v ogradi. Vsak petek gremo na dolg sprehod do planjave, 

kjer pod milim nebom domuje velika kozja družina. 

Mi temu rečemo kar 'kozja nebesa', tako lepo je tam pri 

njih. Imamo tudi svoj vrt, kjer smo letos pridelali krompir, 

rdečo peso, rukolo, špinačo, brokoli, korenje, vsa 

zelišča za čaj … kaj bi naštevali. Danes lahko rečemo: 

'Hvalabogu, da nismo v mestu!' Vas nam je dala toliko 

dobrih sosedov, veliko starih, srčnih ljudi, ki nas obiskujejo, 

nas obdarujejo s svojimi pridelki in se iskreno 

veselijo vriskanja otrok na dvorišču. 

Prav veselje je pogledati v razred izobraževanja za 

waldorfske učitelje, kjer sedi 8 primorskih bodočih učiteljev, 

učiteljic in vzgojiteljic, ki so letos zaključili prvo 

leto izobraževanja. Naši otroci rastejo in če smo uspeli 

z vrtcema, zakaj ne bi zmogli tudi s šolo? Tako vrtec 

kot tudi šola morata zrasti iz tesnega sodelovanja med 

učitelji in starši, iz iste želje staršev, učiteljev in prepletenih 

vezi med njimi. Učitelji že kar dobro poznajo 

prve starše in otroke - skozi številne dogodke, srečanja, 

delavnice se je med njimi vzpostavila vez zaupanja 

in želja po skupnem cilju: pripraviti otrokom varno in 

kakovostno prihodnost, ki se lahko zgodi samo zaradi 

stika med učiteljem, starši in otrokom. 


Letos iniciativa za waldorfsko šolo na Primorskem s 

pomočjo gostov, ki prihajajo tudi v Ljubljano, pripravlja 

vrsto predavanj, učnih ur osnovnošolskih predmetov, 

odprtje že vsem znane mednarodne razstave 

… Učitelje, ki smo jih v Novi Gorici in Ajdovščini že 

gostili, bomo letos vključili v širše dogajanje. Godi 

Keller bo predaval v ciklusu predavanj '5 za vzgojo', 

ki ga prireja letošnji kandidat za župana mesta Nova 

Gorica, Luka Manojlovič. 

Staršem bi radi posredovali čim več strokovnega 

znanja in izkušenj, s čimer bi jim pomagali razumeti, 

kaj pomeni biti otrok, ki se znajde tik pred vstopom v 

šolo, kaj pomeni biti zrel za sedenje v šolskih klopeh 

... Učitelj mora biti pripravljen na vsako novo razvojno 

etapo, v katero otrok vstopa, še preden se zgodi. 

Prvo predavanje bo že v septembru, 23. 9., ko v 

Novo Gorico (Velika dvorana gimnazije, ob 18h) prihaja 

izkušen pedagog Christof Wiechert, ki je mojster 

posebne veščine waldorfske pedagogike – poglobljenega 

opazovanja otroka. Staršem bo skušal 

odgovoriti na vprašanje: 'Po čem res vem, da je otrok 

pripravljen za sedenje v šolskih klopeh?' Vsi, ki bi si 

želeli spremljati naše dogajanje, nas lahko najdete 

na strani 'knjige obrazov' (FB Kresnica in Zlata ptica) 

ali kar na naši spletni strani Iniciativa za wald. šolo 

na Primorskem. 

Zahvala 

Pozdravljeni! 

Sem mama dveh otrok, dveh malih kresničk, ki obiskujejo waldorfski vrtec 'Kresnica' v Bukovici 

že od začetka njegovega delovanja. Zaradi nastalih družinskih okoliščin so moji otroci konec poletja 

zapustili vrtec. S težkim srcem, kot starš, zapuščam ta vrtec tudi jaz. V dveh letih delovanja 

vrteca smo se starši med seboj povezali kot ena velika družina. 

Želim se zahvaliti, iz vsega srca, Waldorfski šoli Ljubljana in vrtcu 'Kresnica' v Bukovici, ker so 

pomagali moji družini prebiti se skozi hude čase. Še posebej se zahvaljujem čudovitim vzojiteljicam 

Tadeji Faganelj, Martini Pahor Stanič in Alenki Tomažin, ki sem jim brez pomislekov zaupala 

svoje otroke. Želim jim vso srečo in veliko poguma v nadaljevanju njihovega dela. 

Lep pozdrav! 

Helena Alona Simčič 


V a b i l a 

Waldorfska šola in vrtec 

Savinja 

Vas vabi na 

Božični semenj 

v soboto, 29. 11. 2014, 

ki bo potekal 

v naših prostorih v Žalcu 

Vas prisrčno vabi na 

Božični semenj 

v soboto, 29. 11. 2014 

Prireditev se prične ob 10.00 uri 

z glasbenim nastopom ter nato z ogledom 

razstavljenih in prodajnih izdelkov. 

od 10. do 18. ure. 

Razvajali se boste lahko od ob 

domačih kulinaričnih specialitetah, 

kupili boste lahko božično novoletne izdelke, 

pokramrljali ob kavi, soku ali čaju. 

Prisrčno vabljeni! 

Več informacij na www.waldorf-savinja.si 

Od 11. do 18. ure bo potekala prodaja ročno izdelanih 

igrač, adventnih venčkov, novoletnih okraskov, 

pletenin, izdelkov iz filca, gline in lesa; prodaja Demeter, 

biodinamičnih in ekoloških pridelkov in proizvodov ter 

mnogih drugih lepih in uporabnih stvari. 

Restavracija, ki bo odprta od 12. do 20. ure ure, bo dobro 

preskrbljena s hrano in pijačo, delovala pa bo tudi kavarna 

KWA in slaščičarna. Na semnju bo vsakdo lahko našel 

nekaj zanimivega zase. Pripravili bomo: 

Za otroke: lutkovne igrice, palčkovo pravljično deželo z mini 

delavnicami, rajanje, vilinsko hišico, labirint, srečolov 

Za odrasle: predstavitev dela waldorfske šole in vrtca, 

predavanja 

Delavnice: izdelovanje angelov iz volnene preje, oblikovanje 

gline, izdelovanje zvezdic 

Kulturni program:glasbeni nastopi učencev in učiteljev 

glasbene šole, Božični koncert Pevskega zbora staršev in 

učiteljev WŠL 

Vljudno vabljeni! 

24 Waldorfske novice 

Prireditev bo potekala v prostorih 

Waldorfske šole Ljubljana, Streliška 12, Ljubljana

Waldorfske novice - Jesen 2014

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?