Waldorfske novice - Jesen 2014

sedemdeseta leta je raziskovanje zdravljenja te motnje
temeljilo na zdravljenju z zdravili, kot so LSD, z elektrošoki
in tehnikami spreminjanja vedenja. Te so temeljile
na bolečini in kazni.
V osemdesetih in devetdesetih letih so se kot primarna
oblika zdravljenja mnogih oblik avtizma in z njim
povezanih stanj pojavila nadzorovana učna okolja. Po
potrebi so bile dodane tudi druge vrste zdravljenja.
Trenutno je osnovna oblika zdravljenja avtizma vedenjska
terapija.
V priročniku o diagnostiki in statistiki duševnih motenj
iz leta 1994, ki je trenutno veljaven za psihiatrično
diagnosticiranje v Ameriki, je prepoznanih vrsta posameznih
razvojnih motenj, ki jih uvrščajo v spekter
avtističnih motenj (ASD). Med te spadajo avtistične
motnje, aspergerjeve motnje in druge razvojne motnje,
rettov sindrom in motnje otrokovega razkroja.
Ena najpomembnejših sprememb pa je, da so vse
motnje avtističnega spektra poimenovali s skupnim
imenom 'Motnje avtističnega spektra'. Novi termin ima
nova merila in rettov sindrom ne spada več med njih.
Te spremembe v avtističnih krogih že razvnemajo kar
precej polemik.
Ali je povečanje števila diagnoz posledica boljšega diagnosticiranja,
ali bi lahko bilo povezano s povečanjem
števila dražljajev, s spremembami zmožnosti pri učiteljih,
ali gre za neko temeljno gensko spremembo?
Res je, število otrok z avtizmom se je resnično povečalo.
Res je, da smo zdaj vsi bolje usposobljeni za prepoznavanje
te motnje, tudi pri zelo majhnih otrocih, toda
to je neposredna posledica epidemije novih primerov.
Leta 1960 je bila razširjenost avtizma v razmerju 1 :
4000. Leta 2000 je bila 1 : 2000. Zdaj pa je v Združenih
državah Amerike 1 : 88 otrok.
Ko sem leta 1992 začel s prakso, sem delal v veliki,
tradicionalni pediatrični bolnišnici, kjer smo lahko
vsak dan videli 250 otrok in več. V tako veliki bolnišnici
dobi človek precej jasen občutek glede zdravja oziroma
pomanjkanja le-tega v družbi na sploh. Mogoče je
prepoznati trende v zdravstvu, kot je na primer povečanje
primerov diabetesa in drugih avtoimunih motenj
pri otrocih, ki smo jim bili priča v naši bolnišnici. V
zgodnjih devetdesetih letih otrok z ASD nismo srečevali,
avtizem je bil še vedno redek!
V poznih devetdesetih letih pa sem začel opažati vedno
več otrok, ki se niso inkarnirali na tipičen način.
Pri njih ni bilo videti iskric v očeh, prisotna je bila
neka medlost, kot bi bila čez njih nekakšna koprena.
Ti otroci niso gledali vate, kot da bi te prepoznali, niso
se s tabo povezali, se ti nasmehnili, ampak so preprosto
gledali vate, kot bi bil eden od predmetov v prostoru.
Globoko sem bil ganjen. Name je to vplivalo tako
močno, da se po petnajstih letih še vedno spomnim
prvega otroka z motnjo, ki smo jo pozneje imenovali
avtizem. Ko sem začel sprejemati te otroke, jim s kolegi
nismo znali postaviti diagnoze, toda v njihov karton
sem zabeležil svoje opažanje glede njihovih oči. Kmalu
po tem je postal avtizem zelo znan tako meni kot tudi
celemu svetu.
Povečanje števila primerov avtizma (in/ali drugih motenj
odzivanja, ki lahko kažejo blage znake, podobne
tistim pri ASD) ni le posledica prevelikega števila dražljajev
ali nesposobnosti učiteljev. Res je, učitelji imajo
težave s temi otroki, toda ne zato, ker bi bili kaj manj
sposobni, kot so bili učitelji nekoč. To je zato, ker je
epidemija takih otrok, ki se ne inkarnirajo pravilno, mi
vsi pa še vedno spoznavamo njihove darove in izzive.
Odkrili so gensko komponento, kajti pri otrocih, ki so
pozneje dobili diagnozo avtizem, je bilo pri pregledu
krvi iz hrbtenjače opaziti več mutacij genske strukture
kot pri ostalih otrocih. Vendar to drži le za nekatere
otroke z diagnozo avtizma, ne pa za vse.
Katere so tiste oblike zdravljenja, ki otroku, ki mu je
bila postavljena diagnoza avtizem, pomagajo (terapije,
spodbujanje, umetnost, glasba, fizična aktivnost, zdravila
itd.)?
Vsak otrok ali odrasla oseba z avtizmom je poseben,
zato mora biti vsak načrt pomoči oblikovan tako, da
upošteva specifične potrebe. Tradicionalno zdravljenje
lahko vključuje vedenjsko terapijo, zdravila ali oboje.
Mnogi ljudje z avtistično motnjo imajo dodatne zdravstvene
težave, kot so motnje spanja, ADD/ADHD,
strah, epileptične napade in želodčno-črevesne težave.
Če zdravimo te znake, lahko izboljšamo pozornost,
sposobnost učenja in s tem povezano vedenje.
To po navadi poteka takole: težave s spanjem (navajanje
na zdrave spalne navade, melatonin ali zdravila);
ADD/ADHD (zdravila); strah (kognitivno vedenjska
terapija in/ali zdravila); napadi ( zdravila) in želodčno-črevesne
težave (občutljivost/alergija na mleko in
gluten – prehranske omejitve, probiotiki). Nepristranske
znanstvene raziskave so potrdile kot učinkoviti dve
vedenjski terapiji, model Lavaas in Denver.
Raziskave kažejo, da intenzivna zgodnja vedenjska
pomoč pri majhnih otrocih z avtizmom izboljša sposobnost
učenja, komunikacijo in socialne veščine. Čeprav
se učinki zgodnje pomoči razlikujejo, pa koristijo
vsem otrokom. Raziskovalci so razvili številne oblike
zgodnje pomoči, ki so najbolj učinkovite, kadar je pomoč
usmerjena v osnovna področja, ki jih avtizem prizadene
(socialne veščine, jezik in komunikacija, oponašanje,
veščine igranja, dnevno bivanje in motorične
sposobnosti); če so otroku dane možnosti, da se druži
z vrstniki, ki se pravilno razvijajo in če se v program
pomoči dejavno vključi starše, tako pri odločanju o pomoči
kakor tudi pri izvajanju le-te.
Starši in terapevti poročajo tudi o uspehu drugih
običajnih vedenjskih terapij, vključno z glasbeno terapijo,
terapijo odzivanja in terapijo ustnega izražanja.
Antropozofske oblike zdravljenja, ki so bile uspešne,
vključujejo antropozofska zdravila, evritmijo, ritmično
masažo, umetniško in govorno terapijo. Rudolf Steiner
10 Waldorfske novice