Waldorfske novice - Jesen 2014

More documents

Recommendations

Info

U t r i n k i Simona Pajk Počitniški pozdrav Morda se vam bo zdelo neokusno, da pišem o počitnicah, ki so, brezpogojno, minile, a si ne morem pomagati. Spomini me hranijo, da vidim sonce tudi takrat, ko dežuje. Čisto prave počitnice se zame začnejo takrat, ko se nekje pod vročim soncem zleknem v ležalnik. Prvi dan na mah preberem knjigo, ki je celo leto čakala na polici, da pride na vrsto, pa so jo vedno prehitela branja, potrebna za šolsko delo. Že takoj naslednji dan pa začnem iz popotne torbe, počasi in po vrsti, vleči vse, ki jih (vas) imam rada. Če se spomniš nekoga, ki ti je ljub in drag, na nekem tujem mestu, potem lahko rečeš, da je tudi ta tam. Moj razred je tako imel že kar nekaj 'ekskurzij' in tudi kakšni 'spremljevalci ' se najdejo zraven. Tako je čisto mogoče, da ste bili letos z mano v Grčiji na obisku pri Pitagori, pa tega sploh ne veste. Na plažah, ob rekah in ob potokih imam vedno težave s kamni. Ti me tako neizmerno fascinirajo, da jih nabiram in tovorim domov v velikih količinah. Ko sem bila s svojim razredom skupaj prvo in drugo leto, sem imela za izgovor matematiko, zdaj jih nabiram za spomin; najprej po enega za vsakega izmed otrok. Ko ga poberem, si rečem: 'Ta bo za tega' in izgovarjam njihova imena. Doma seveda ne vem več natanko, kateri je bil za katerega, še vedno pa velja, da je bil vsak pobran z ljubeznijo in mislijo na enega izmed njih. Ko so nabrani ti kamni in še prej tudi kamni za moji ljubi dve hčeri (ki počitnice preživljata že po svoje), se še vedno ne morem ustaviti in jih naberem še za rezervo in potem doma skupaj z njimi prikličem lepe spomine. Obala na otoku Samos je bila še poseben izziv. Posuta je s tako lepimi kamni, da jih nisem le nabirala in spuščala v torbo, pač pa sem se z njimi celo igrala. Ogromno število ploščatih kamnov in kamenčkov je vabilo, da jih zlagam enega vrh drugega, postavljam v različne položaje in gradim male umetnine. Otrok v meni si je dal duška in neizmerno užival, dokler se nisem zavedala – po kakšnem dnevu ali dveh, da je ta otrok edini, ki se igra. Ob tem pa sem jih v hotelski jedilnici videla veliko. Začela sem opazovati. Na prste ene roke sem lahko preštela otroke, ki so čofotali po morju. Nikjer nobenih lopatk, mlinčkov in kanglic. Veliko večja gneča je bila v bazenu ob hotelu, še večja pa pod senčniki, kjer so se male glavice sklanjale nad tablicami (tabličnimi računalniki). Da bi vendarle dobila dokaz, da se motim, da sem čisto preveč 'waldorfska', sem odšla na dolg sprehod. Prehodila sem vso obalo z lesenimi senčniki, nadaljevala tam, kjer so bili v vrsti senčniki modre barve, pa še naprej po obali s kovinskimi ležalniki … o lopatkah in kanglicah – ne duha ne sluha … pač pa veliko 'tablic' in glav (malih in velikih), sklonjenih nadnje. Ne vem, če je kdo utegnil šteti valove in gledati tja čez modrino, občudovati jadrnice, ki so plule s tako eleganco, da me je napolnila želja, da bi se vkrcala na krov in plula z njimi - kamor koli že so se namenile, najraje pa kar okoli sveta. Morda je kdo odgovor na vprašanje, zakaj morje tako lepo valovi, iskal na spletu – namesto v globinah svoje domišljije. Zvečer, ko je bilo morje najlepše, saj se je ozaljšalo z okrasjem luninega sijaja in mnogimi zvezdnimi utrinki, je obala samevala. Najbrž so vsi – za izpolnitev želja – prepošiljali elektronska sporočila z vsebino, ki to zahteva, namesto da bi želje izročili zvezdnemu utrinku. Pa da ne bo pomote – tudi sama občudujem (poleg kamnov) zmogljivosti tabličnih računalnikov in sem vsakodnevni uporabnik spleta. Ni pa 'tablica' moj oltar, v katerega bi strmela 12 ur na dan. Če morda sodite med tiste, ki jih skrbi, da bo otrok 'preveč čuden' in nerazgledan, če ne bo imel tablice, se, prosim, pomirite. Tudi če bo 'čuden', je bolje tako, kot da mu tablica zakrije vse horizonte. V avtu mu lahko namesto risank ponudite program 'pogled skozi okno' in skupaj z njim zapojete kakšno pesmico ali poveste zgodbo, prigodo iz svojega življenja. Tako vožnja z avtom ne bo več neizogibna izguba časa, pač pa prijeten začetek in konec delovnega dneva, tako za otroka kot za vas. In če vas jaz nisem prepričala, vzemite v roke tablico in med članki na Flipboardu poiščite katerega od mnogih, ki govorijo o nevarnosti otroške odvisnosti od 'ekranov in ekrančkov', o boleznih, ki se pojavljajo pri mladostnikih, ki premalo spijo in tako sploh ne dosežejo več najglobljih stadijev spanja –v katerih se telo zares regenerira – in se tako njihovi možgani hitreje starajo … (zadnji, ki sem ga prebrala, tudi odrasle močno nagovarja, naj gremo v posteljo prej, če želimo ohraniti zdrave možgane (Flipboard Picks, Time/ Health : The Power of Sleep – Alice Park). Naj mi bo oproščeno moraliziranje. In sploh – tisto, o čemer pišem, je bilo tam, ob Egejskem morju, tukaj, ob Ljubljanici, pa je vse drugače, kajne!? 14 Waldorfske novice
U t r i n k i Ana Mavsar in Nadja Lazar Prvi šolski dan Ko nam je zadnji avgustovski konec tedna poletno vreme še enkrat obrnilo hrbet, je čas dozorel, da se spet vrnemo v šolo. Zagoreli, spočiti, radovedni, zgovorni in radoživi so učenci višjih razredov spet prestopili naš prag, prvošolčki pa kar pogumno, a še malo bolj zadržano, z velikimi pričakovanji in s čisto pravimi šolskimi torbami ter malce negotovo, najraje zelo blizu svojih staršev. Prvošolci so prišli, devetarčki se poslavljajo. Ta življenjski krog predstavljajo tudi pisani venčki, ki so jih starejši okoli glave privezali novincem, preden so ti prvič kot razred (kot dva razreda) zakorakali v šolo. Ob zvokih orkestra, skozi špalir in ob ganjenih pogledih staršev so se posedli pred oder, prisluhnili čudoviti zgodbi gospe Šelih o palčku Cvetoljubu in eden po eden od devetarčkov dobili sončnico in se kar malo ponosno v polkrogu postavili na oder. Skupaj smo se postavili na ogled staršem, ki so s fotoaparati obeležili velik korak svojih otrok, v razredu pa nas je, tako kot vse waldorfske šolarje v več kot tisočih waldorfskih šolah po svetu, čakala prva šolska ura z gospodom Ravnim in gospo Krivo, ki nas bosta spremljala na vsakem koraku. Šolska ura je zelo hitro minila, posladkali smo se s tradicionalno rojstnodnevno torto, starši pa so nas že težko čakali. Za nami je nekaj dni pouka, pa se že poznamo med seboj po imenih, tkejo se nova prijateljstva, spoznavamo veliko šolsko zgradbo, po glavni uri pa komaj čakamo na malico in dolg odmor. Naj sije sonce ali pa dežuje, vemo, da nas tam zgoraj med zvezdami nekdo še posebej varuje. Waldorfske novice 15
Page 2 and 3: K a z a l o Waldorfske novice Časo
Page 4 and 5: Š i r i m o o b z o r j a izredni
Page 6 and 7: Š i r i m o o b z o r j a jo resno
Page 8 and 9: povezave, vendar pa je strah zbujaj
Page 10 and 11: sedemdeseta leta je raziskovanje zd
Page 12 and 13: lahko pomagamo in spoznamo smisel t
Page 16 and 17: U t r i n k i Mateja Petan Skupna u
Page 18 and 19: O E S a v i n j a Boštjan Štrajha
Page 20 and 21: O E G o r e n j s k a Sprejem prvo
Page 22 and 23: O E V i p a v s k a d o l i n a Dar
Page 24: V a b i l a Waldorfska šola in vrt

Waldorfske novice - Jesen 2014

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?