Waldorfske novice - Jesen 2014

vzdržljivost. Prevračanje (valjanje z drugimi), sledenje in
lovljenje so na neki način agresivne aktivnosti. Vendar
to ni agresija, saj je videti, da udeleženci v njej uživajo.
Očitno je, da se pri tem oblikujejo navezanost in čustvene
zveze. Izguba naravnega okolja in preveč poudarjanja
skrbi za varnost pa, namesto v samo-usmerjanje, vodi v
usmerjanje.
Na waldorfski šoli tega ne zanemarjamo. Vsi otroci morajo
biti do devetega leta zmožni točno vreči žogo in jo
tudi ujeti. To morajo narediti pravilno, najprej naravnost
k drugi osebi, pozneje pa naj bi bili zmožni ujeti žogo, ki
jo je vrgel nasprotni otrok, z obeh strani ter jo ujeti z levo
ali desno roko. Poskakovanje je še ena dejavnost, ki jo
vadijo na različnih stopnjah težavnosti. Dati in prejeti,
ciljati …
Igra s predmeti
Drugo obliko igre tudi lahko vidimo pri primatih. Ko se
majhni otroci igrajo s predmeti, raziskujejo fizični svet.
To se začne takoj, ko lahko dojenček zagrabi stvari in
jih drži. Od takrat ves čas meče stvari iz vozička. Druga
stopnja se zgodi pri približno 18–24 mesecih, ko začnejo
malčki predmete razvrščati. Do četrtega leta znajo samostojno
graditi stvari. To v waldorfskem vrtcu spodbujamo
tako, da jim za prosto igro ponudimo razne vrste
naravnih materialov. Otroci pri svojem delu tudi kaj
novega iznajdejo. To obliko igre so v zadnjih nekaj letih
veliko raziskovali. Pred nekaj leti sem imel srečo, da sem
sodeloval pri projektu, ki je raziskoval radovednost pri
4–6-letnikih. Radovednost je seveda pomembna pri vseh
oblikah učenja. Pri opazovanju otrok smo tudi odkrivali
razvoj zmožnosti za reševanje problemov. Delo nam je
dalo nova dognanja o njihovi osredotočenosti, pozornosti,
vztrajnosti in zmožnosti, da brez motnje vztrajajo pri
svojem cilju.
Simbolna igra
Otroci preko glasbe in risanja postopno razvijajo fonološko
in vizualno zavedanje. Obstajajo tesne povezave
med zgodnjim risanjem in pisanjem ter njihovo vizualno
pismenostjo. Glasbeno igro je mogoče najti pri vseh kulturah
in nedvomno spodbuja družabnost.
Igra s pretvarjanjem
To je oblika igre, ki jo v waldorfskem zgodnjem izobraževanju
spodbujamo in jo pogosto imenujemo 'prosta
igra'. Lahko se dogaja v samoti ali bolj običajno v
skupinah kot socialno-dramske igre. Tukaj otroci vadijo
določena družbena pravila, ki so pomembna za poznejšo
sposobnost prevzemanja družbene odgovornosti in
samoobvladovanja.
Igre s pravili
Sčasoma se otroci vedno bolj vključujejo v igre, ki imajo
pravila. Pogosto si izmislijo svoja lastna pravila. Mnogi
učitelji, posebno tisti, ki delajo v varstvu po šoli, dobro
poznajo folklorne igre. Njihov uspeh kaže na to, kako
radi imajo otroci igre s pravili. Nekatere teh iger so univerzalne,
po navadi igre lovljenja, kot je skrivanje. Potem
so tukaj igre na plošči ali s kartami. Te igre igrajo z nekom
drugim (v nasprotju z računalnikom) in spodbujajo
vrsto družabnih veščin, kot je na primer medsebojno
menjavanje ali delitev z drugim. Igra v skupini itd. ('Opie
and opie' je čudovita zbirka iger (1959), ki še vedno velja
za pomemben vir vzgojiteljem pri njihovem delu).
Skrb za otroško igro
Vzrok za zaskrbljenost med učitelji je uporaba računalniških
igric v vse zgodnejši starosti, saj otroci postajajo
odvisni od njih, obstaja pa tudi velika verjetnost, da
se bodo otroci kasneje navdušili nad nasilnimi igricami.
Dejstvo, da vedno več otrok ostaja v varstvu po šoli, je
sprožilo vprašanje, kako ta čas dopolnjevati in ne nasprotovati
splošnim vrednotam in ciljem formalnega šolskega
dela. Zaključek naše raziskave o pomenu igre je
bil, da je potrebno povečati priložnosti za igro vseh vrst.
Zgodnji pokazatelji kažejo, da takšni ukrepi dobrodejno
delujejo na šolsko delo nasploh. Za zaključek smo razvili
'učni načrt igre' za po-šolske dejavnosti.
Kar se tiče Evrope, so v Italiji, na Poljskem, v Veliki Britaniji
in Španiji zabeležili, da se je količina časa, namenjenega
za otroško igro, zmanjšala. Zdi se, da se otroci
ob koncu tedna in med počitnicami vedno bolj dolgočasijo,
kar pomeni, da zelo pogosto menjavajo dejavnosti. V
teh deželah so dali poudarek zgodnjemu izobraževanju.
Menim, da je žalostno, da se učenje in igro pojmuje kot
dvoje ločenih stvari. V severni Evropi je potekala javna
razprava glede narave zgodnjega izobraževanja in kaj naj
bi to sprožilo. V Nemčiji je 'učenje skozi igro' postalo izobraževalna
metoda. Na Danskem je velik del časa namenjen
prosti igri, toda tako imenovani strokovnjaki, kot je
Brostrom, so navijali za bolj strukturirano igro, medtem
ko je v Franciji igra zelo strukturirana in njihov strokovnjak
Brougere zagovarja večjo svobodo.
Takšno je stanje na tem področju danes. Ne gre le za
vprašanje formalnega učenja v primerjavi z igro, ampak
tudi za razcepljanje igre, ki jo vodi odrasla oseba v primerjavi
s tisto na pobudo otroka, za delo v primerjavi z
igro, za strukturirano v primerjavi z nestrukturiranim.
Tu ne gre le za mlajše otroke, konflikt se je razširil tudi
na mladino: standardizirani odgovori v primerjavi z domiselnim
posameznim odgovorom, dogme v primerjavi
z izražanjem, umetnost in družbene vede v primerjavi s
tehnologijo in naravoslovjem. Vsakdo vidi ustvarjalnost
kot vse pomembnejši sestavni del pri izgradnji bodoče
družbe – politiki jo vidijo kot gonilno silo ekonomije, psihologi
kot vir osebnega zadovoljstva.
Zapomniti si moramo, da je igra svobodna dejavnost po
lastni volji. To pomeni, da v sebi nosi element svobode.
Ta oblika svobode ji daje vesel značaj. V njej ni nobenih
obveznosti. V svetu igre smo predani in zapeljani z veseljem.
Iz bolj tradicionalnega stališča bi bil nekdo morda v
skušnjavi, da za igro reče, da je nasprotje resnosti, toda
to ni res. Igra je pogosto zelo resna, vendar brez teže, ki
Waldorfske novice 5