Waldorfske novice - Jesen 2014

Z g o d b a
Godi Keller
Preprost človek
Moj oče je bil preprost človek. Mrtev je že več
kot trideset let. Ali, kot bi sam rekel, leži pod
rožicami. Vendar to ni čisto res, kajti tam je
ležal prvih 25 let. Potem pa so morali obnoviti grob. To se
zgodi na mnogih področjih, kjer je več običajnih ljudi, kot
je stalnih mest za grobove. Kot sem že rekel, bil je preprost
človek.
In to pomeni, da ni bil izobražen. Zato je delal v livarni,
kjer je bilo tako vroče in prašno, da so delavci pili že od
jutra. In še več, pivo je bilo hladnejše in bolj osvežujoče
kot čaj, ki so ga dobili iz velikih posod. Ko veliko piva
združiš z veliko prahu, je to slabo za vsakogar, še toliko
bolj pa za nekoga, ki je v mladosti trpel pomanjkanje
hrane. In tako je kasneje, v 50-ih letih običajno poslal
nas otroke k mesarju z naročilom: 4 svinjske zrezke,
ampak naj bodo čim bolj mastni, prosim! Maščoba je
še poslabšala učinek piva in prahu in povzročila smrt
mnogih, ne le mojega očeta, ki je doživel 52 let.
Zanimivo pa je, da kljub vsemu še vedno ostaja moj
najboljši učitelj. Ni dosti vedel, toda bil je moder človek.
In poleg tega je bil strog. Ni mi dovolil obiskovati
gimnazije, ker ni bila uporabna, poleg tega pa smo bili
delavska družina. In tako dalje.
In tako sem opustil misel, da bi šel na gimnazijo. Pozneje
sem kljub temu dokončal višjo izobrazbo. Našel
sem svojo pot med socialnimi oblikami šolanja in končno
prišel na univerzo. V svetu mojega očeta je bila beseda
'univerza' čarobna oznaka za nerešeno uganko.
To sem dojel, ko me je nekoč, ko sva sedela ob pivu,
vprašal: 'Kaj pa pravzaprav delate tam?' Moral sem
mu razložiti, da študiram s profesorico, ki se ukvarja z
vprašanjem, do katere mere je črka 'n' neodvisen glas v
besedah, kot sta 'thank' ali 'bank'. Razlike v plači med
profesorico in delavcem v livarni nisem omenjal. Da to
izhaja iz dejstva, da ona, ki dela na univerzi, očitno ni
običajna ženska, ampak zapletena, kar ji očitno daje
pravico do višje plače.
Toda ne želim žaliti akademikov in poleg tega vprašanje
plač danes ni več tako enostavno, še več, sam
sebe spravljam v past, kajti tudi moje življenje je zaradi
mojega študija zapleteno. Univerza je pomembna in
koristna. Svet je zaradi nje bogatejši in tam si gotovo
vsakdo zasluži svojo plačo.
Stvar je v tem, da iz nekega težko razumljivega vzroka
ljudje vztrajno uvrščamo nekatere poklice nižje kot
druge, nekatere pa višje. Eden tipičnih poklicev, ki so
zelo visoko cenjeni, je poklic pilota, medtem ko šofer avtobusa
pripada nižjim. Potem ko pilot, specialist, ki ga
tudi sam zelo visoko spoštujem, preveri vse aparature,
zapelje letalo na vzletno stezo in varno vzleti, zaupa
letenje avtomatskemu pilotu. Po tem je njegovo delo le
nadzor poleta in ukrepanje v nujnem primeru. Manj ga
je, bolje.
Kako bi bilo, če bi tudi šofer avtobusa naredil tako
malo? O ne! V spodnjih območjih delajo ves čas in promet
na cesti je bolj nevaren kot tisti v zraku.
Problem ni v tem, da se pilotova plača uvršča v višino
njegovega dela. Gre za to, da mu njegova višja izobrazba
daje višji status. Šoferji avtobusa in delavci v železarni
tega nimajo. So le preprosti ljudje.
Vse to temelji na nesporazumu, ki bi ga, v imenu
mojega očeta, rad razčistil. Nagnjeni smo k temu, da
mislimo, da je modrost sinonim za znanje. Vendar modrosti
ne moremo meriti preprosto kot znanje. Zato je
družbeni status običajno osnovan na znanju, medtem
ko bi ga morala določiti modrost. Ta pa, kot sem že rekel,
ni znanje. Modrost je mnogokrat raje enostavnejša
kot zapletena. Ni je mogoče študirati, človek si jo mora
v času svojega življenja pridobiti. In zato je prav tako
mogoče, da naletimo nanjo tako v pralnici kot na univerzi,
da je plačana, ali tudi ne. In prav gotovo lahko
nanjo naletite v vaši soseski.
Pa lepo jih pozdravite v mojem imenu.
prevedla: Marina Nuvak
d Tammy Mcallister (Dreamstime)
Waldorfske novice 13