Waldorfske novice - Pomlad 2018

da imajo določene potrebe prednost pred drugimi. Glede na
njihovo pomembnost jih je razvrstil v tako imenovano hierarhijo
potreb, od nižjih (fiziološke potrebe, potreba po varnosti,
po pripadanju in ljubezni, potreba po ugledu in spoštovanju)
do višjih potreb po osebnostni rasti (kognitivne,
estetske potrebe in potreba po samouresničitvi).
V učilnici to pomeni, da morajo biti osnovne fiziološke potrebe
učencev zadovoljene, preden lahko začutijo željo po
miselnem delu. Utrujen in lačen učenec se bo težko ostredotočil
na učenje. Prav tako se mora učenec v razredu počutiti
čustveno in fizično varnega in sprejetega, da lahko napreduje
in razvija svoje potenciale. Potrebe po varnosti ne zadovolji
le fizično varno okolje in zaščita pred morebitnimi ustrahovalci,
temveč tudi dobro strukturirana učna ura, jasno postavljene
meje in pričakovanja, doslednost, sprejemajoč odnos
učitelja in utemeljena pohvala. Otrokov občutek sprejetosti
in pripadnosti lahko učitelj krepi tudi z izražanjem interesa
za posameznika, dostopnostjo, poslušanjem, razstavljanjem
del učencev, pozitivnimi komentarji ali razrednimi debatami,
kjer pokaže, da ceni otrokove misli in mnenja.
Otroku je treba pokazati, da je cenjen in spoštovan. Nesamozavesten
učenec akademsko ne bo optimalno napredoval,
dokler ne okrepimo njegove samozavesti (McLeod,
2018). Otrok krepi svojo samozavest preko soočanja z izzivi
in uspešnega napredovanja, priznanja s strani sošolcev ali
učitelja, pa tudi z lastnim spoznanjem, da zmore nekaj narediti
samostojno. K otrokovemu občutku samouresničitve
lahko učitelj pripomore s tem, da vedno pričakuje, da se bo
potrudil, da naredi učenje smiselno (povezano z resničnim
življenjem) in mu da dovolj svobode za samostojno raziskovanje,
izražanje ter umetniško ustvarjanje.
upirajo zdravljenju svojih otrok s stimulansom ritalinom,
saj naj bi stranski učinki po besedah ge. Šram zajemali tudi
samomorilne misli, nespečnost, neješčost in apatijo (Tednik,
2018). Dr. Bruce Perry, strokovnjak na področju zgodnjega
otroškega razvoja, meni, da simptomi ADHD ne pomenijo
bolezni, in ocenjuje, da nekateri zdravniki prehitro in prepogosto
predpisujejo zdravila (Vidner, 2014). Za vedenjsko
terapijo priporoča dejavnosti, kakršni sta bobnanje in joga.
Pri otrocih s simptomi ADHD se danes posebno pozornost
posveča prehrani in telesni dejavnosti. Svetuje se prehrana
brez aditivov, z omejitvijo sladkorja, z dodatkom olj (omega
3) in z vzdrževanjem optimalnega železa v krvi. Po redni telesni
vadbi naj bi se tem otrokom izboljšala koncentracija in
počutje ter posledično šolski uspeh.
Učiteljem, ki imajo v razredu otroke s težavami s koncentracijo,
Steve Baker svetuje, naj jim pomagajo tako, da daljše
naloge razdelijo na manjše enote in za vsako določijo omejen
čas. Med dejavnosti naj vključijo gibanje in odmore, pri
roki pa naj imajo rezervne pripomočke in materiale, saj jih
ti otroci pogosto pozabijo. Navodila naj bodo kratka in jasna,
otrok naj jih glasno ponovi. Učna ura naj ima jasno in
predvidljivo strukturo, da je otroku vedno jasno, kaj mora
početi, na začetku ure naj učitelj kratko ponovi snov prejšnje
ure, pa tudi med uro naj se najde mesto za kratke povzetke
posameznih dejavnosti. Redno preverjajmo, kako učenec
napreduje, in se z njim dogovorimo za znak, ki ga bomo
dali, ko bo njegovo vedenje postajalo nesprejemljivo.
Ne sprožajmo plazilskih odzivov
Agresivno ali nespoštljivo vedenje je včasih le odziv na zaznano
grožnjo. Zdravnik in nevrolog dr. Paul MacLean je
že v petdesetih letih 20. stoletja razvil teorijo »troedinih«
Pomagajmo pri motnjah koncentracije
Za motnjo pomanjkanja pozornosti (ADHD – attention deficit
hyperactivity disorder) je značilna vrsta vedenjskih
simptomov, kot so nepozornost, hiperaktivnost in impulzivnost.
Nevrologi razlagajo ADHD s pomanjkanjem ali prehitro
razgradnjo nevrotransmiterjev, kar poskušajo uravnavati
z zdravili, ki bi pripomogla pri proizvodnji ali zavrla
razgradnjo le-teh. Kljub številnim raziskavam pa sam obstoj
te motnje ostaja kontroverzen, prav tako se številni staši
možganov, ki odsevajo našo evolucijo: plazilsko jedro skrbi
za golo preživetje in v trenutku ogroženosti prevzame nadzor
z odzivom boja ali bega, limbični sistem je odgovoren
za čustvene odzive, neokorteks pa za abstraktno razmišljanje,
jezik in učenje. V stresnih situacijah plazilski del učenčevih
možganov zavre višje dele možganov, zato se otrok
začne obnašati neracionalno. Če učitelj ali starš vpije, tolče
po mizi, kaže s prstom ali se obnaša na način, ki ga otrok
zazna kot ogrožujočega, plazilski možgani poskrbijo, da
se odzove bodisi z bojem (besednim ali celo fizičnim) ali z
Waldorfske novice 19