Waldorfske novice - Poletje 2006
Letnik II, številka 2 Časopis Waldorfske šole Ljubljana
Letnik II, številka 2
Časopis Waldorfske šole Ljubljana
Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
Časopis <strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana<br />
poletje <strong>2006</strong><br />
Leonardo da Vinci in Da Vincijeva šifra<br />
intervju Werner Kuhfuss<br />
Splošni nauk o človeku<br />
Basni in pesmi<br />
Pravljica o gralu<br />
utrinki Rezija in izgubljena frulica<br />
Gledališke igre in dogodki
K A Z A L O<br />
<strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong><br />
Časopis <strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana<br />
poletje <strong>2006</strong>, zaporedna št. 50<br />
Waldorfska šola Ljubljana<br />
Streliška 12, 1000 Ljubljana<br />
Tel: (01) 28 222 40<br />
Fax: (01) 28 222 41<br />
DŠ: 65714415<br />
ŽR: 50100-603-43421<br />
E-pošta: tajnistvo@waldorf.si<br />
Splet: www.waldorf.si<br />
Urednik: Davorin Peršič<br />
Uredniški odbor:<br />
Francka Imeri, Mohor Demšar, Primož Kočar,<br />
Breda Pavlič, Alja Venturini (fotografije)<br />
Sodelavci:<br />
Darja Brecelj, Jana Dagarin, Darja Zagorc,<br />
Lucija Florjanc Lukan, Jožica Trpin, Igor<br />
Velepič, Lidija Habinc Perko, učenci<br />
in dijaki WŠL<br />
Lektoriranje: Tatjana Kamenšek<br />
Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk<br />
Tisk:<br />
Cicero Begunje d.o.o.<br />
Stegne 21 c<br />
1000 Ljubljana<br />
Časopis izhaja štirikrat letno.<br />
Izšel je kot priloga revije Svitanje.<br />
Kazalo 2<br />
Uvodnik 3<br />
Aktualno 4<br />
Da Vincijeva šifra 4<br />
Intervju 6<br />
Werner Kuhfuss 6<br />
Kallias šola 7<br />
Čez planke 8<br />
Ameriške sanje 8<br />
Literatura 9<br />
Splošni nauk o človeku 9<br />
Basni 11<br />
Pravljica o Gralu 12<br />
Parzival in jaz 13<br />
Pesmi 14<br />
4. razred 14<br />
Utrinki 15<br />
Maturanc 15<br />
Moliere: Žlahtni meščan 16<br />
Rezija in izgubljena frulica 17<br />
Ljubljanica, reka sedmih imen 18<br />
Veslanje po izvirih Ljubljanice 19<br />
Kralj Artur 20<br />
Osvajanje Primorske 20<br />
Enajstošolci na Dunaju 21<br />
Ekskurzija 9. razreda v Firence 22<br />
V gibanju 23<br />
Olimpijada petih razredov 23<br />
Darilo ob dnevu Zemlje 23<br />
Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in<br />
knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa<br />
ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem<br />
<strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.<br />
ISSN ISSN 1854-0430<br />
Najvišje<br />
Iščeš najvišje, največje? Tega te lahko nauči rastlina.<br />
Kar je brez lastne volje, bodi z voljo ti - to je to!<br />
Friedrich Schiller<br />
2 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong>
U V O D N I K<br />
<strong>Poletje</strong><br />
Davorin Peršič<br />
To je čas, ko nas narava vzame vase, ko nas topli<br />
večeri vabijo v gozd, jutra v hribe in v morje.<br />
Poleti se odkrijemo in med ljudmi se plete<br />
živahna atmosfera, sproščenost in večja odprtost ponudita<br />
priložnosti za druženje in skupinsko delo. Nasprotje zime<br />
lahko občutimo, če smo na to pozorni, sicer lahko letni čas<br />
zleti mimo nas neopaženo.<br />
Kar je bilo znotraj, se poleti<br />
pokaže zunaj in počasi bo spet<br />
prešlo v notranjost. Mnogi<br />
imamo radi poletje in če<br />
ga hočemo razumeti, ne<br />
moremo brez zime, ki pa<br />
mnogim ni tako všečna.<br />
Vendar tako kot ni<br />
avtomobila brez ideje<br />
o avtomobilu, ni<br />
poletja brez zime.<br />
Nekaj mora biti v<br />
notranjosti semena,<br />
če hoče seme vzkliti v<br />
zunanjost. In poletja ni<br />
brez zime. To je slika<br />
življenja, kulturnega<br />
in naravnega, v srednji<br />
Evropi, medtem ko je v<br />
tropskih ali polarnih krajih<br />
ta slika preobražena v drugo<br />
perspektivo.<br />
Narava v srednji Evropi kaže na kulturno oziroma<br />
duhovno vlogo srednje Evrope, ki jo tudi v tej številki<br />
Waldorfskih novic poskušamo ozavestiti. Vendar<br />
narava je nema sfinga, ki molči, in za razkritje njenih<br />
skrivnosti je potrebna notranja dejavnost človeka, šele<br />
takrat lahko skozi našo aktivnost narava govori – ter<br />
razkrije vlogo poletja za osebno življenje posameznika<br />
in razvoj človeškega duha.<br />
Igra, ki nam jo v intervjuju na kratko oriše Werner<br />
Kuhfuss, je ena izmed aktivnosti, s katero vadimo<br />
zavest za svet, ki se nam kaže v kulturi in naravi.<br />
Tudi življenje Leonarda da Vincija, ki ga na kratko<br />
skiciramo, je bilo prežeto z igro, skozi katero se je<br />
rojevala lepota, ki kot poletje ni mogla brez zime. Igro<br />
s svetom je vzel kot resnično in tako tudi ustvarjal<br />
najbolj vzvišene stvaritve umetnosti.<br />
Leonardo je feniks, ki se v lastnem ognju spoznanja<br />
tragično sežge, da se iz lastnega pepela ponovno<br />
rodi. Ta izjemna slika človeškega duha je tudi v<br />
jedru zgodb o svetem gralu, ki ga v obliki starih<br />
pozabljenih pravljic tudi objavljamo. Obenem<br />
lahko preberete tudi doživetje dijakinje, ki piše o<br />
Parzivalu, iskalcu in kralju svetega grala, ki ga je v<br />
slavnem epu oživel Wolfram von Eschenbach. Tudi<br />
on poveže sveti gral s feniksom, simbolom smrti<br />
in vstajenja. (To so le drobci, ki v poplavo gralskih<br />
govoričenj prinašajo duha.)<br />
Poleg drugega dela Splošnega nauka Rudolfa<br />
Steinerja objavljamo tudi dve komentirani<br />
basni, ki preko živalskih likov izjemno<br />
dobro opisujejo sodobnost in tudi<br />
mnogo ponujajo ... Ni nenavadno, da<br />
je bil tudi Leonardo velik ljubitelj<br />
in pisatelj nadčasnih basni.<br />
V najbolj posebnih podobah<br />
pa se izražajo risbe in pisni<br />
izdelki naših šolarjev in<br />
učiteljev. Tu je doživetje<br />
ameriške waldorfske šole,<br />
maturantski ples, igre,<br />
ekskurzije, športni<br />
dnevi ... in tudi<br />
pesem, ki si jo<br />
lahko zapojete.<br />
■ Matija Korošec, 10. razred<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong> 3
A K T U A L N O<br />
Davorin Peršič<br />
Leonardo da Vinci<br />
in Da Vincijeva<br />
šifra<br />
Leonardo da Vinci. Že njegovo ime nosi v sebi<br />
določeno moč. Zven in duševno razpoloženje,<br />
ki se pojavi, če počasi in glasno izgovorimo<br />
njegovo ime, lahko poslušalca navdušita. Še veliko bolj nas<br />
lahko prevzame lepota njegovih umetniških, znanstveni<br />
ali filozofskih del.<br />
Da Vincijevo ime se že lep čas množično pojavlja<br />
v naslovu kvaziumetniške knjige Dana Browna,<br />
ki so jo prodali že v več kot 40 milijonov izvodih,<br />
in tudi najnovejšega hollywoodskega spektakla z<br />
istoimenskim naslovom. Knjiga in film Da Vincijeva<br />
šifra nimata namena razlagati resnice, temveč le<br />
zabavati, čeprav avtor pred uvodom knjige pod<br />
naslovom Dejstva zapiše, da so "vsi opisi umetniških<br />
del, arhitekture, dokumentov in skrivnih obredov<br />
v tem romanu točni." 1 Buden bralec prav kmalu<br />
ugotovi, da so ta Dejstva že del fiktivnega romana.<br />
Resnicoljubnost torej ni v domeni tovrstne "umetnosti"<br />
in Leonardo da Vinci kot zgodovinska ali duhovna<br />
osebnost je v tem primeru le marketinško zakodirano<br />
ime, znamka, pod katero se prodajajo fantazmagorije<br />
o svetem gralu in teorije zarote.<br />
Najbolj nenavadno pri vsem je, da ljudje v takšnem<br />
številu berejo in se navdušujejo nad knjigo. Vzrokov je<br />
več in če naštejemo le nekatere: trilerski način pisanja,<br />
nenavadno velika založniška organizacija, prodaja<br />
skrivnostnega in skrivnega kot resnično … Med<br />
magneti pa je tudi iskanje odgovora na vsesplošno in<br />
resnično slutnjo o univerzalnemu Leonardu. Kdor se<br />
poskuša vsaj malo vživeti v življenje in delo Leonarda,<br />
ve, da je bil izjemna osebnost, ki je v svoji podobi<br />
sodobnemu človeku lahko resničen vir navdiha, slika<br />
izjemne notranje aktivnosti, ki na vsakem koraku<br />
stremi po resnici, lepoti in dobroti.<br />
Pri Brownovem izdelku, ki je le eden izmed<br />
simptomatičnih manifestacij potrošništva, pa se<br />
slutnja po spoznanju velike osebnosti uporabi<br />
za vzpodbujanje lažnega občutka, da zvemo za<br />
"Skrivnost", da končno spoznamo bistvo Leonarda,<br />
Zadnje večerje, Kristusa, svetega grala ... Brez<br />
napora je ravno nam dan vpogled v zakulisje in<br />
tako dobimo zmes dveh slabosti: dogmatizma in<br />
ignorance. Dogmatična slika, ki v sebi ne nosi<br />
znanstvene želje po spoznanju, se pretvori v kult, kjer<br />
gre za subjektivne projekcije (npr. da je eden izmed<br />
apostolov Marija Magdalena, ki naj bi bila Kristusova<br />
žena, in da je "iskanje svetega grala iskanje kraja,<br />
kjer poklekneš pred kostmi Marije Magdalene." 1 ) in<br />
vsakršna resničnost nam ostane skrita. Ignoranca do<br />
resničnosti pa nas v tem prepričanju le utrjuje.<br />
Prostora za spoznanje oziroma poznavanje ni. Kaj<br />
pa Leonardo pravi o spoznanju? "Velika ljubezen se<br />
namreč resnično rodi iz dobrega poznavanja stvari, ki<br />
jo ljubimo, če pa je ne boš poznal, jo boš lahko le malo<br />
ljubil, ali nič." 2 Tako pravi v svoji najbolj ohranjeni<br />
knjigi (Traktat o slikarstvu), ki je v slovenščino izšla<br />
istega leta kot Brownova Da Vincijeva šifra. Kljub<br />
temu da Leonardova knjiga, ki nikakor ni namenjena<br />
le slikarjem, sodobniku nudi neizmerno več vsebine,<br />
jo je v Sloveniji in tudi drugod prebralo neizmerno<br />
manj ljudi. Morda bi nekateri rekli, da so mnogi z<br />
Brownovo knjigo vsaj slišali za Leonarda ... Vendar<br />
se zdi, da je v mnogih primerih polresnica slabša od<br />
resnice.<br />
In kdo je bil Leonardo, ki se je 15. aprila 1452 rodil<br />
kot nezakonski sin povprečnim staršem v povprečnem<br />
okolju in do svojega štirinajstega leta ni znal ne<br />
pisati ne brati? Eden izmed najboljših glasbenikov<br />
svojega časa, slikar, kipar, anatom, botanik, tehnik,<br />
konstruktor, izumitelj, filozof, učitelj in človek<br />
prihodnosti ... Kot mladega fanta ga je oče pripeljal<br />
v uk slavnemu umetniku Verocchiu, ki je po znani<br />
anekdoti, za vedno odložil čopič, ko je videl, kako<br />
je njegov učenec Leonardo naslikal angela na sliko<br />
Kristusovega krsta, ki je danes na ogled v Firencah<br />
(Uffici).<br />
Skrivnostni genij je za seboj pustil le malo informacij<br />
o svojem življenju, vendar lahko poleg faktografskih<br />
dogodkov spoznamo tudi glavno potezo njegovega<br />
duha, ki v življenje sodobnika prinaša pronicljivo<br />
sliko o smislu človeštva. V Leonardu lahko vidimo<br />
izjemno sliko človeškega duha. S številnimi talenti<br />
in neizmernim zanimanjem je stremel po novih<br />
■ Avtoportret<br />
4 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong>
in novih spoznanjih in jih genialno upodabljal v<br />
svoji umetniških delih. Kot zaključek predavanja z<br />
naslovom Leonardova veličina na točki preobrata v<br />
nov čas Steiner poda naslednji opis:<br />
"Leonardovo dušo vidimo tako zdravo, tako<br />
zaobsegajočo, da lahko začutimo, ko Goethe iz svoje<br />
velike duše reče: ´Pravilno, lepo izgrajeno je kot<br />
vzgled stal nasproti človeštvu in kot ustreza zmožnost<br />
sprejemanja očesu in jasnost razumu, sta bila jasnost<br />
in razumnost, našemu umetniku popolnoma lastna.´<br />
Če hočemo te besede uporabiti za Leonarda – in te so<br />
uporabne – potem jih lahko uporabimo za mladega<br />
Leonarda, ki nam stopa telesno in duhovno nasproti<br />
kot svež, popoln, z veseljem do ustvarjanja, do sveta,<br />
obenem hrepeneč po svetu – človek popolnosti,<br />
vzor, rojen za osvajanje, človek, ki je rojen tudi za<br />
humor, ki ga je pokazal pri številnih priložnostih v<br />
svojem življenju. In potem poglejmo k risbi, ki naj<br />
bi in to upravičeno veljala, za njegov avtoportret 3 ;<br />
k staremu moškemu, v katerem so vrezane brazde<br />
številnih doživetji, veliko težkih, bolečih doživetji, ki<br />
nam s svojimi potezami okrog ust nakažejo celotno<br />
disharmonijo, v kateri končno vidimo osamljenega<br />
človeka, daleč stran od domovine, v azilu pri<br />
francoskem kralju, ki se še bojuje s svetovni obstojem,<br />
vendar samotno, zapuščeno, nerazumljeno, kljub<br />
ljubezni prijateljev, ki ga niso prenehali spremljati.<br />
Tako nam z Leonardom prihaja nasproti veličina<br />
duha, ki gre skozi številne bolečine in se poda v telo in<br />
ga najprej s popolnostjo oblikuje in potem zagrenjeno<br />
zapusti. Pogledamo lahko to obličje in čutimo samega<br />
genija človeštva, ki nas s tega človeškega obličja<br />
gleda nazaj. Da, začenjamo razumeti čas, čas večerne<br />
zarje, v kateri je živel Leonardo in čas, v katerem so<br />
živeli Kopernik, Kepler, Giordano Bruno, Galilei, s<br />
katerim vstopi neka nova jutranja zarja. Vidimo lahko<br />
omejenost in utesnjenost, ki jo je velika Leonardova<br />
duša morala doživeti. Razumemo obdobje in razumemo<br />
umetnike, ki stojijo za vsemi človeškimi sredstvi in<br />
končno tudi delujejo le s človeškimi sredstvi. Potem<br />
ko smo se duhovnoznanstveno poglobili, moramo<br />
uvesti naše celotno človeško razumevanje in se zazreti<br />
v Leonardovo obličje – in celotna narava časovnega<br />
obdobja nam iz tega obličja gleda nasproti. Da, iz teh<br />
zagrenjenih potez obraza nam nasproti gleda človeški<br />
duh, ki se najprej nagiba navzdol. Tako ga moramo<br />
spoznati, da lahko zopet spoznamo celotno velikost<br />
moči, ki je morala biti prisotna, da je lahko nastal<br />
Kopernik, Kepler, Galilei, Giordano Bruno.<br />
Resnično, šele takrat pridobimo pravo spoštovanje<br />
pred potjo in razvojem človeškega duha, ko tragiko<br />
prejšnjega obdobja zatona, ki jo občutimo do grmade<br />
Giordana Bruna, še poglobljeno preučimo s pogledom<br />
Leonardove duše, ki se čuti nemočno. Leonardova<br />
veličina nam bo jasna šele, ko bomo dobili slutnjo o<br />
tistem, česar ni zmogel. In s tem bi tudi rad zaključil<br />
današnje raziskovanje. Spada skupaj s tem, da je<br />
človeška duša lahko zadovoljna, da, osrečena ob<br />
pogledu na nepopolnost, in tudi ne najbolj osrečena<br />
ob pogledu na majhno, temveč na veliko nepopolnost,<br />
pri pogledu tistega ustvarjanja, ki zaradi svoje<br />
velikosti premine pri izvedbi. Zakaj pri preminulih<br />
močeh zaslutimo, da, na koncu ugledamo moči, ki se<br />
pripravljajo na prihodnost. In pri večerni zarji nam<br />
gre za slutnjo in upanje jutranje zarje.<br />
Za vedno mora naša duša človeški razvoj občutiti<br />
tako, da si rečemo, da vse nastajanje poteka tako, da<br />
vidimo: Tam, kjer se ustvarjeno pretvori v ruševino,<br />
tam vselej iz ruševin zacveti novo življenje." 4<br />
Kljub svojim velikim talentom in svoji vsestranskosti,<br />
je bil Leonardov odnos do sveta z vsakim letom bolj<br />
tragičen. Ko sta se z Michelangelom prvič srečala na<br />
ulici, ga je Leonardo povabil na pogovor o Božanski<br />
komedij, vendar ga je vzkipljivi mladi Michelangelo<br />
zavrnil in užalil na račun nedokončanega<br />
grandioznega bronastega konja, ki ga po večletnem<br />
delu ni ulil v Milanu. Leonardo kljub svoji moči in<br />
vplivu ni odgovoril. Ogromnega konja, ki ga je v glini<br />
že dokončal, pa ni ulil, ker je prišlo do vojne in so<br />
že zbrani bron porabili za topove. Glinastega konja<br />
so Francozi ob zasedbi uporabili za strelsko tarčo in<br />
uničili.<br />
Leonardo je znan, da je le težko popolnoma dokončal<br />
svoje delo. Eden izmed razlogov je bila prevelika<br />
študijska vnema, ki ga je vodila v vedno nove vsebine,<br />
ki so mu odvzele čas za dokončanje zastavljenega.<br />
Tako je bilo tudi s slavno fresko Zadnja večerja, za<br />
katero je dneve opazoval ljudi in iskal izraze za svoje<br />
like. Lahko je delal neprenehoma zelo dolgo, potem pa<br />
več ur le opazoval in naslikal le nekaj potez. Zgodilo se<br />
je, da ga dolgo ni bilo k sliki, potem pa je prihitel pred<br />
sliko in napravil nekaj manjših potez ter zopet odšel.<br />
Kljub pritiskom vseh vrst je ustvaril mojstrovino, ki<br />
danes ni senca svoje veličine le zaradi nenavadnih<br />
barv, ki jih je Leonardo izumljal, temveč tudi zaradi<br />
večstoletnega odklonilnega odnosa do freske, ki je<br />
bila izpostavljena slabim razmeram. Danes lahko le<br />
slutimo, kako lepo in pomembno je to delo, kjer je<br />
naslikanih 12 apostolov, 12 kvalitet, ki obkrožajo<br />
Kristusa v trenutku, ko pravi: "Nekdo izmed vas me<br />
bo izdal."<br />
Kako neobičajno je v sodobni družbi razumeti<br />
tragedijo, ki nosi v sebi klice prihodnosti, se pokaže<br />
tudi pri odnosu do Leonarda. Plehki "pozitivni" odnos<br />
do sveta počasi pelje v hollywoodsko poenostavitev<br />
duha, ki dolgoročno prinaša – ne tragedijo – temveč<br />
limonado a la Da Vincijeva šifra.<br />
1 Dan Brown, Da Vincijeva šifra, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005, str. 5<br />
1 Dan Brown, Da Vincijeva šifra, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005, str. 471<br />
2 Leonardo da Vinci, Traktat o slikarstvu, Studia humanitatis, Ljubljana,<br />
2005, str. 59<br />
3 Glej sliko Avtoportret<br />
4 Rudolf Steiner, Ergebnisse der Geistesforschung, Lionardos geistige Grösse<br />
am Wedepunkt zur neuren Zeit, Berlin, 13. februar 1913, Rudolf Steiner Verlag,<br />
Dornach, 1989, str. 379-81<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong> 5
I N T E RV J U<br />
Davorin Peršič, Darja Zagorc<br />
Werner Kuhfuss<br />
Werner Kuhfuss, otroški vzgojitelj, rojen<br />
1931, ki živi v Freiburgu, je razvil vaje, ki<br />
nas seznanjajo z dogajanjem v ljudeh, v<br />
okoliški naravi in v vsakdanji družbi. Navdihnila ga je<br />
misel Friedricha Schillerja, po kateri je človek v polni meri<br />
človek, kadar se igra. Skupaj s svojo ženo Mervi Mansikkala<br />
in z mnogimi drugimi je ustanovil Kallias - Šolo skupnega<br />
gibanja v igri (Schule gemeinsamen Bewegungs im Spiel)<br />
in poučuje v različnih krajih Evrope.<br />
Vaje Kallias šole nagovorijo sposobnosti za<br />
prihodnost, ki danes v številnih ljudeh dremljejo, skozi<br />
voden skok, skozi gibanje skupine z dobro voljo pa se<br />
jih lahko vadi in doseže. Igra je zen srednjeevropskega<br />
duha. Kot je zen cvet budizma in vidi rešitev človeštva<br />
skozi rešitev posameznika, tako je igra v smislu<br />
srednjeevropskega Schillerja oblikovanje neskončne<br />
razvojne kali v vsakem posameznem človeku z njegovo<br />
otroškostjo, da bi si v socialnem življenju z drugimi in<br />
končno z vsemi, ki so dobre volje, prizadeval k razvoju<br />
in napredku kulture.<br />
Zakaj je igra za človeka tako pomembna?<br />
Po tem, ko je Schiller napisal »Pisma o estetski<br />
vzgoji človeka« (1794), je dobila »igra« natančno<br />
in življenjsko pomembno vlogo. Rudolf Steiner je<br />
ta pomen sprejel sto let kasneje v svojo »Filozofijo<br />
svobode« in igri dal miselno podlago. Človek, ki se<br />
igra, je človek prihodnosti, saj v življenjski situaciji<br />
začuti možnosti svojih moči in iz notranjega ravnotežja<br />
ravna svobodno, lahkotno in intiutivno – tako kot<br />
pristen otrok.<br />
zapeljevanja. Kdor poskuša brskati po internetu,<br />
doživi na netu veliko anonimno mrežo, ki se igra z<br />
nami in našo intuitivno sposobnost za prihodnost<br />
izsesava kot še nihče in nič do sedaj. Elektronika je<br />
karikatura Sampa, vodi pa človeka v nič, v tem ko<br />
lažno reši vse probleme, hkrati pa ustvarja nerešljive<br />
probleme. Če izklopimo elektriko, če izključimo<br />
računalnike, je človek čisto brez moči in prazen; vse<br />
je predal niču.<br />
Kako se danes pri otrocih kaže pomanjkanje<br />
igre?<br />
Otroci so danes polni notranjega poguma, a<br />
istočasno tudi strahu. Njihovo notranje vprašanje je:<br />
pokaži nam najmočnejšega gospodarja sveta, njemu<br />
bomo sledili. Če kot vzgojitelji nimamo nič več kot<br />
poceni moralo in nesproščene načine vedenja, potem<br />
otrok sledi fascinantnosti velikega anonimneža, pajku<br />
v mreži. Če kot odrasli sami vadimo Sampo moč in<br />
delamo otipljivo z njo na kulturi prihodnosti, bo lahko<br />
otrok pravega kralja sveta, Horusa, začutil. Strah se v<br />
tem primeru izgubi, na mesto fascinantnosti pa stopi<br />
zaupanje v moči razvoja sveta.<br />
V kakšnem odnosu je do igre šport?<br />
Dokler je šport igra, ki svobodno giblje ude, neguje<br />
veselje do gibanja in krepi moči, je dober in služi<br />
razvoju. Takoj ko stopi vanj častihlepje, želja po<br />
zmagi in predvsem: ko skozi trening postane telo<br />
enostransko nagovorjeno in otrdi, je človek na poti k<br />
posebej specializirani športni živali. Trening usmrti<br />
smisel za notranje ravnotežje moči, in ustvarja novo,<br />
Kaj je igra?<br />
Igra ni nič drugega kot že v otroku naložena duhovna<br />
izvorna spretnost, ki se pusti resnični vzgoji in<br />
samovzgoji šolati in razvijati. Polnost njenega pomena<br />
bo spoznana šele v prihodnosti. V finski mitologiji<br />
je bila imenovana Sampo, v egipčanski pa se nam<br />
predstavlja skozi modrega in otroškega Horusa.<br />
Kaj z igro vadimo?<br />
Če se malce igramo z jeziki, je igra – Spiel – Sampo<br />
– potenca semen človeštva in sveta. V igri vadimo<br />
zasnovo človekove sposobnosti k »vse zmoči in rešiti<br />
vse težavne naloge«.<br />
Kaj se danes pojavlja namesto igre pri otrocih in<br />
odraslih?<br />
Enoznačno so to danes elektronika, računalniki,<br />
internet, ki sposobnosti za igro iz posameznih<br />
ljudi in človeštva srkajo vase z neustavljivo močjo<br />
6 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong>
Kallias šola<br />
Tudi v našem prostoru že sedmo leto odzvanjajo<br />
plodovi dela Kallias šole. Krog seminaristov se iz leta v<br />
leto počasi širi. Nekateri smo postali redni udeleženci,<br />
vedno pa med nas pride kdo povsem na novo. Ker so igre<br />
v tem času dozorele in se pomnožile in vedno bolj kličejo<br />
k uporabi v praktičnem življenju, smo se začeli člani<br />
šole in redni seminaristi spraševati, kako jim pomagati,<br />
da bi se služeč človekovemu razvoji v prihodnosti širile<br />
med ljudi. S strani g. Kuhfussa je sočasno prišla želja,<br />
da svojo dosedanjo obliko potujočega šolanja na nek<br />
nov način oblikuje in preko poglobljene oblike študija<br />
in dela izkušnje in znanja o igrah začenja predajati<br />
dosedanjim zainteresiranim udeležencem seminarjev in<br />
tistim, ki bi jih takšno izobraževanje zanima.<br />
Lansko leto se je v času pred Božičem rodila ideja o<br />
mednarodnem srečanju vseh tistih dosedanjih članov<br />
Kallias šole širom po Evropi, ki bi želeli razmišljati o<br />
njeni novi obliki delovanja in ob tem izraziti tudi svoje<br />
ideje, želje in zamisli.<br />
■ Barbara Podgrajšek, 10. razred<br />
bolano veselje, ki človeka vodi proč od razvojnega<br />
ravnotežja. V bolezni in trpljenje, ki so jih bili skozi<br />
napore deležni športniki, se je potrebno poglabljati<br />
v času njihovih mladih letih in ne šele takrat, ko se<br />
njihova kariera zaključi. Doping je logična posledica<br />
vrhunskega športa za uspeh, za rezultate. Torej velja,<br />
da je potrebno najti take športne igre, pri katerih<br />
naj bi se razvijale moči tekmovalnosti, ob katerih pa<br />
bi vsi prisotni zmagali in izgubil le tisti, ki ne bi bil<br />
prisoten.<br />
Kje ste sami našli vir ustvarjalne moči za igro?<br />
Kar jaz sam doživljam in izkušam kot praizvor<br />
razvoja, izhaja iz že odgovorjenega. Samo človek, ki se<br />
igra, je lahko svoboden človek. In samo iz svobodnega<br />
čutenja in intiutivnega spoznanjem vseh notranjih in<br />
zunanjih moči bo možno delati na sedanji in prihodnji<br />
kulturi. Ob tem je spoznanje Heinricha Marianusa<br />
Deinharda (1821-1880) odločilno: »Igra je osvobojena,<br />
očiščena moč človekovega dela. Pristno delo je<br />
uporaba svobodnih človekovih moči v smiselnem in<br />
ustvarjalnem naporu proti uporu.«<br />
prevedla: Darja Zagorc<br />
Od 25. – 28. maja se je v Weimarju zbralo trideset ljudi<br />
iz šestih držav. Srečanje je bilo delovno v smislu igre,<br />
medsebojnega spoznavanja in iskanja oblike delovanja<br />
Kallias šole v prihodnje. Mesto nas je sprejelo v samo<br />
duhovno naročje dveh velikih ustvarjalcev umetnikov<br />
Goetheja in Schillerja, ki sta ob Steinerju g. Kuhfussu in<br />
njegovim sodelavcem pomagala k navdihu za nastanek<br />
in širjenje iger.<br />
Prisotni smo delili mnenje, da so igre in izkušnje, ki<br />
prihajajo za njimi v življenju kot posledica, nepogrešljive<br />
in plodovite, da nas oblikujejo in postajajo središčne v<br />
življenju večine rednih seminaristov. Tako smo potrdili<br />
potrebo po intenzivnejšem poglabljanju in študiju<br />
iger in vsebin, iz katerih so se skozi življenjsko delo g.<br />
Kuhfussa in njegovih sodelavcev igre razvile.<br />
G. Kuhfuss in ga. Mansikkala sta skozi razgovor in<br />
v pisni obliki na kratko predlagala šolanje za vse, ki<br />
bi intenzivneje pristopili k študiju. Skupina bo štela<br />
vsaj sedem do dvanajst članov, saj se igro »da učiti«<br />
le v povezavi z ostalimi in v skupini. Izobraževanje bo<br />
potekalo v obliki delovnih obiskov ob koncu tedna v<br />
kraju in deželi, kjer zainteresirani živijo. Sledili bodo<br />
študijski tedni, srečanja in izmenjave med študijskimi<br />
skupinami. Navedla sta tudi učno gradivo, ki ga bo<br />
potrebno vzporedno predelati. Najkasneje po treh letih<br />
se bo šolanje po zaključni študijski epohi zaokrožilo.<br />
Znani so že nekateri seminaristi, ki jih ta študij zanima<br />
in morda je med bralci še kdo, ki bi se skozi igro želel z<br />
nami učiti rasti in vzgajati. Nadaljnje informacije lahko<br />
dobite pri Davorinu Peršiču na WŠL.<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong> 7
Č E Z P L A N K E<br />
Boštjan Štrajhar<br />
Ameriške sanje<br />
Slovenci smo začeli graditi stereotipe o Ameriki,<br />
če ne že prej, pa zagotovo po drugi svetovni<br />
vojni, ko smo dokaj množično začeli odhajati<br />
čez lužo "s trebuhom za kruhom." Skozi vsa ta leta nam<br />
je holivudska produkcija bolj ali manj uspešno vsiljevala<br />
stereotipe s "happy endom" in vsemi mogočimi zgodbami<br />
o uspehu, ki prihajajo onstran luže.<br />
Zadnja leta se podoba o Ameriki v Evropi spreminja.<br />
Kako delujejo waldorfske šole v srčiki kapitalizma,<br />
kjer je že stoletja najpomembnejši "zaključni račun"<br />
ne glede na vse ostale stranske učinke? Kakšne so<br />
waldorfske šole, oziroma kakšno je antropozofsko<br />
gibanje v Ameriki? Vsekakor nisem pristojen, da bi<br />
o tem avtonomno razpravljal, saj imam le skromne<br />
tri tedenske praktične izkušnje, ki so mi dale bežen<br />
vpogled v eno izmed mnogih ameriških waldorfskih<br />
šol. Kljub vsemu pa bi rad z bralci naših Novic podelil<br />
svoje mnenje o waldorfski šoli Monadnock, Keene, v<br />
državi New Hampshire v Ameriki.<br />
V ZDA je zelo veliko Steinerjevih šol, a so vse,<br />
glede na naše število učencev, manjše. Zadnja leta<br />
ZDA popolnoma financirajo t. i. "charter waldorfske<br />
šole", ki so posejane predvsem po Kaliforniji, za<br />
ceno sprejetja državnih učnih ter tudi nekaterih<br />
pedagoških pogojev. Velika večina šol pa se financira<br />
izključno s šolninami, ki so tudi za njihove plače<br />
visoke. V določenih krogih so waldorfske šole izredno<br />
cenjene. Tako samo podatek, da ogromno staršev<br />
zamenja službo in dom ter se preseli v okoliš, kjer je<br />
waldorfska šola, pove veliko. Nekateri starši imajo po<br />
več služb, da si lahko privoščijo takšno šolo, tisti, ki<br />
jim prihodki ne omogočajo minimalnega plačevanja<br />
šolnine, pa "oddelajo" svoj dolg z vzdrževalnimi deli,<br />
čiščenjem šole ... Šoli pa so se pred dvema letoma<br />
uresničile tudi "ameriške sanje", saj je oče neke<br />
deklice, ki obiskuje šolo, šoli za njen nadaljnji razvoj<br />
podaril 1.000.000 $. Močna povezanost staršev s šolo<br />
se odraža tudi pri učencih, kar se kaže v disciplini,<br />
redu in ostalih učnih procesih. Vse to gre zagotovo<br />
pripisati tudi kulturnim in drugim dejavnikom.<br />
Navade šolarjev se precej razlikujejo od naših. Tako<br />
v šoli nimajo kosil oziroma skupne jedilnice, vsi s<br />
seboj nosijo svojo malico, nimajo popoldanskega ali<br />
jutranjega varstva. Ob koncu osnovne šole nimajo<br />
eksternih izpitov, zato učitelji in starši s tem niso<br />
obremenjeni.<br />
Vsaka waldorfska šola ima svoj unikaten razvoj,<br />
ki ga ne gre primerjati z drugimi. V evolucijskih<br />
zgodovinah vsake šole pa lahko najdemo primerljive<br />
stopnje razvoja, ki stremijo k višjemu in boljšemu.<br />
Neumestno je prenašati delujoče navade neke šole<br />
iz popolnoma drugega okolja, z drugimi ljudmi in<br />
drugačnimi navadami, v novo okolje. Zagotovo pa je<br />
vredno prenesti vsa spoznanja.<br />
Z veseljem zaključujem, da je Waldorfska šola v<br />
Ljubljani ena izmed svetovnih waldorfskih šol s svojo<br />
identiteto, ki se razvija in raste.<br />
Učiteljica, ki me ni sprejela le v prvi razred, ampak<br />
tudi na svoj dom, je začela poučevati v waldorfskih<br />
šolah pred 27. leti. To šolsko leto je sprejela svojo<br />
četrto generacijo. Waldorfska šola Monadnock<br />
se imenuje po gori Monadnock, ki je s svojimi cca<br />
1000m najvišji hrib v okolici. Šola je bila ustanovljena<br />
v začetku sedemdesetih let. V vseh teh letih se je<br />
osnovna šola z vrtcem, ki ima približno 130 otrok,<br />
razvila v pravo damo v tridesetih letih, ki ima svojo<br />
zrelo privlačnost z mladostnim utripom, s pogledom<br />
zazrtim v prihodnost. V pogovorih sem hitro odkril, da<br />
je naša šola za ameriške waldorfske šole zelo velika.<br />
8 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong>
L I T E R AT U R A<br />
Rudolf Steiner<br />
Splošni nauk o<br />
človeku<br />
Prvo predavanje (2. del)<br />
Če otroka, ki se je vrasel v svet, opazujete z zadostno<br />
nepristranskostjo, boste tako res zaznali: tu v otroku<br />
je duh duše ali duša duha še nepovezana s telesnim<br />
telesom (Leibeskörper) ali telesom telesa (Körperleib).<br />
Naloga vzgoje, dojeta v duhovnem smislu, pomeni<br />
privesti duha duše v sozvočje s telesnim telesom ali<br />
telesom telesa. Priti morata v sozvočje drug z drugim,<br />
med seboj se morata uglasiti, saj se s tem, ko je otrok<br />
rojen v fizični svet, tako rekoč še ne ujemata. Naloga<br />
vzgojitelja in tudi učitelja je usklajevanje teh dveh<br />
členov.<br />
Zdaj poglejmo to nalogo nekoliko bolj konkretno. Med<br />
vsemi temi povezavami, ki jih ima človek z zunanjim<br />
svetom, je najpomembnejše dihanje. Toda dihati<br />
začnemo, šele ko vstopimo v fizični svet. Dihanje v<br />
materinem telesu je tako rekoč pripravljalno dihanje,<br />
človeka še ne poveže popolnoma z zunanjim svetom.<br />
S tistim, kar naj se v pravem smislu imenuje dihanje,<br />
začne človek šele, potem ko zapusti materino telo. To<br />
dihanje pomeni zelo, zelo veliko za človeško bitnost,<br />
kajti to dihanje že vsebuje celoten tročleni sistem<br />
fizičnega človeka.<br />
K členom tročlenega fizičnega človeka najprej štejemo<br />
presnavljanje. Ampak presnavljanje je na enem<br />
koncu tesno povezano z dihanjem; proces dihanja je<br />
presnovno povezan s cirkulacijo krvi. Cirkulacija krvi<br />
sprejme v človeško telo snovi iz zunanjega sveta, ki<br />
pridejo v telo po drugi poti, tako da je dihanje na eni<br />
strani povezano s celotnim presnovnim sistemom.<br />
Dihanje ima torej svoje lastne funkcije, vendar je po<br />
eni strani povezano s sistemom presnove.<br />
Po drugi strani je to dihanje povezano z živčnočutilnim<br />
življenjem človeka. S tem ko vdihujemo,<br />
neprestano potiskamo možgansko vodo v možgane; s<br />
tem ko izdihnemo jo izpustimo nazaj v telo. Tako ritem<br />
dihanja prenašamo na možgane. In kakor je dihanje na<br />
eni strani povezano s sistemom presnavljanja, tako je<br />
na drugi strani povezano z živčno-čutilnim življenjem.<br />
Lahko rečemo: dihanje je najpomembnejši posrednik<br />
med človekom, ki vstopi v fizični svet, in fizičnim<br />
zunanjim svetom. Ampak moramo se zavedati, da to<br />
dihanje vsekakor še ne poteka tako, kot mora polno<br />
potekati za vzdrževanje fizičnega življenja pri človeku.<br />
Po eni strani namreč ne: pri človeku, ki vstopi v fizični<br />
obstoj, še ni vzpostavljena prava harmonija, prava<br />
povezava med procesom dihanja in živčno-čutilnim<br />
procesom.<br />
Če opazujemo otroka, moramo glede na njegovo bitje<br />
reči: otrok se še ni naučil tako dihati, da bi dihanje na<br />
pravi način vzdrževalo živčno-čutilni proces. Tukaj gre<br />
spet za finejšo karakteristiko tistega, kar moramo storiti<br />
z otrokom. Človeško bitnost moramo najprej razumeti<br />
antropološko-antropozofsko. Najpomembnejši ukrepi v<br />
vzgoji se bodo tako skrivali v opazovanju vsega tistega,<br />
kar na pravi način organizira proces dihanja v živčnočutilni<br />
proces. V višjem smislu se mora otrok učiti,<br />
da v svojega duha sprejema tisto, kar mu je lahko<br />
podarjeno s tem, da je rojen za dihanje. Vidite, ta del<br />
vzgoje se bo nagibal k duhovno-duševnemu: s tem da<br />
dihanje harmoniziramo z živčno-čutilnim procesom,<br />
vnesemo duhovno-duševno v fizično življenje otroka.<br />
Grobo povedano bi lahko rekli: otrok notranje še ne<br />
zna pravilno dihati, in zato mora biti vzgoja v tem, da<br />
se nauči pravilno dihati.<br />
Ampak otrok še nečesa drugega ne zna pravilno in<br />
tega drugega se moramo lotiti, da bi s tem ustvarili<br />
soglasje med dvema členoma bitja, med telesom telesa<br />
(Körperleib) in duhovno dušo. To, česar otrok na začetku<br />
svojega obstoja ne zna pravilno – opazili boste, da se<br />
običajno zdi, da je to, kar moramo duhovno pudarjati,<br />
v nasprotju z zunanjim svetovnim redom –, to česar<br />
otrok ne zna, to je opravljati menjave med spanjem<br />
in budnostjo na način, ki ustreza človeškemu bitju.<br />
Vsekakor lahko rečemo, gledano na zunaj: otrok zna<br />
čisto dobro spati; spi veliko več kot človek v kasnejšem<br />
življenjskem obdobju, celo v življenje gre s spancem.<br />
– Toda tega, kar je spanju in budnosti notranji temelj,<br />
še ne zna. Otrok na fizični ravni doživi vse mogoče.<br />
Uporablja svoje ude, jé, pije in diha. Ampak s tem, ko<br />
na fizični ravni dela vse mogoče, s tem, ko izmenjuje<br />
spanje in budnost, ne more vsega tega, kar izkusi na<br />
fizični ravni – kar vidi z očmi, sliši z ušesi, izvršuje z<br />
rokami, kako brca z nožicami – tega, kar doživi na fizični<br />
ravni, ne more vnesti v duhovni svet, tam predelati in<br />
rezultat dela ponovno prinesti nazaj na fizično raven.<br />
Za njegovo spanje je značilno, da je to neko drugo<br />
spanje, kot je spanje odraslih. V spanju odraslih se<br />
predela predvsem to, kar človek izkusi v času med<br />
prebujenjem in potopitvijo v spanec. Otrok tega, kar<br />
izkusi med prebujenjem in potopitvijo v spanec, še ne<br />
zna vnesti v spanje in se zato v splošno ureditev sveta<br />
vživlja s spancem še tako, da v to ureditev sveta med<br />
spanjem ne prinese tistega, kar je na zunaj izkusil v<br />
fizičnem svetu. Zato se mora s pravilno potekajočo<br />
vzgojo pomagati, da se to, kar človek izkusi na fizični<br />
ravni, vnese v tisto, kar duh duše ali duša duha dela<br />
od potopitve v spanec do prebujenja. Kot učitelji in<br />
vzgojitelji otroka ne moremo naučiti prav ničesar o<br />
višjih svetovih. Kajti tisto, kar od višjih svetov pride<br />
v človeka, to pride v času od potopitve v spanec do<br />
prebujenja. Le čas, ki ga človek preživi na fizični ravni,<br />
lahko izkoristimo tako, da lahko to, kar mi delamo z<br />
njim, postopno vnaša v duhovni svet, s čimer lahko<br />
ponovno priteka moč nazaj v fizični svet, zato da je<br />
potem v fizičnem bivanju pravi človek.<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong> 9
Tako bo najprej vsa dejavnost poučevanja in vzgoje<br />
usmerjena k res visokemu področju, k poučevanju<br />
pravilnega dihanja in k poučevanju pravilnega ritma v<br />
izmenjavi spanca in budnosti. Seveda bomo pri vzgoji<br />
in poučevanju spoznali takšne vedenjske ukrepe, pri<br />
katerih ne gre za dresuro dihanja ali dresuro spanca<br />
in budnosti. Vse to bo v ozadju. To, kar bomo spoznali,<br />
bodo konkretni ukrepi. Ampak vse do temeljev se<br />
moramo zavedati tega, kar počnemo. Tako se bomo<br />
morali zavedati, ko bomo nekega otroka poučevali ta<br />
ali oni učni predmet, da v eni smeri delujemo bolj na<br />
vnašanje duše duha v fizično telo in v drugi smeri bolj<br />
na vnašanje telesnega telesa v dušo duha.<br />
Ne podcenjujemo pomena tega, kar je bilo zdaj<br />
povedano, kajti ne boste postali dobri vzgojitelji in<br />
učitelji, če boste gledali zgolj na to, kaj delate, in ne<br />
boste gledali na to, kar ste. Antropozofsko orientirano<br />
duhovno znanost imamo dejansko iz razloga, da<br />
uvidimo pomenljivost dejstva, da človek v svetu ne<br />
deluje samo skozi to, kar dela, temveč predvsem skozi<br />
to, kar on je. Velika razlika je, dragi prijatelji, ali gre v<br />
šoli skozi vrata učilnice k večjemu ali manjšemu številu<br />
učencev eden ali drugi učitelj. Velika razlika je, in ta<br />
se ne skriva zgolj v tem, da je nek učitelj spretnejši pri<br />
tem, kako izvede zunanje pedagoške prijeme, kot drugi;<br />
temveč najpomembnejša razlika, ki učinkuje pri pouku,<br />
izvira iz tega, kakšna je miselna usmeritev učitelja v<br />
vsem času njegovega bivanja, kako učitelj v vsem času<br />
svojega bivanja usmerja svoje misli, ki jih prenese s<br />
seboj skozi vrata učilnice. Učitelj, ki se ukvarja z mislimi<br />
o nastajajočem človeku, deluje na učence čisto drugače,<br />
kakor učitelj, ki o vsem tem ne ve ničesar, ki svojih<br />
misli nikdar ne usmerja k temu. Kajti kaj se zgodi v<br />
trenutku, ko premišljujete o takšnih mislih, to pomeni,<br />
ko začenjate vedeti, kakšen kozmični pomen ima ta<br />
proces dihanja in njegova preobrazba v vzgoji, kakšen<br />
kozmični pomen ima ritmični proces med spanjem in<br />
budnostjo? V trenutku, ko imate takšne misli, se nekaj<br />
v vas bojuje proti vsemu, kar je goli duh osebnosti. V<br />
tem trenutku so se pridušile vse inštance, na katerih<br />
temelji duh osebnosti; izbrisano je nekaj tega, kar je<br />
ravno v človeku najbolj prisotno s tem, da je fizični<br />
človek.<br />
In s tem ko živite v tej pridušitvi in vstopite v učilnico,<br />
se preko notranjih sil zgodi, da se vzpostavi odnos med<br />
učenci in vami. Lahko se zgodi, da so zunanja dejstva<br />
sprva v nasprotju s tem. Pridete v šolo in pred seboj<br />
imate morda pobaline in pobalinke, ki se vam smejijo.<br />
Tako močno se morate okrepiti s takšnimi mislimi, kot<br />
jih hočemo negovati tu, da se na to smejanje sploh ne<br />
boste ozirali, da ga boste sprejeli kot zunanje dejstvo,<br />
hočem reči kot dejstvo, da se je med tem, ko ste šli<br />
brez dežnika na sprehod, nenadoma ulilo. Gotovo je to<br />
neprijetno presenečenje. Toda človek običajno razlikuje<br />
med tem, da se mu smejijo in tem, da ga je, ko je bil na<br />
sprehodu brez dežnika, presenetil dež. Med tema dvema<br />
stvarema ne smemo delati razlike. Razviti moramo<br />
tako močne misli, da se ta razlika ne bo ustvarila, da<br />
■ Ajda, 9. razred<br />
bomo to smejanje sprejeli kot ploho. Če smo prežeti s<br />
temi mislimi in imamo pravo vero v njih, potem nas bo<br />
doletelo to, kar morda nastopi šele čez osem dni, morda<br />
šele čez štirinajst, morda šele kasneje – pa če se nam<br />
otroci še tako smejijo: da z otroki vzpostavimo odnos, ki<br />
si ga želimo. Četudi pride do odpora, moramo vzpostaviti<br />
ta odnos s tem, kar naredimo iz samih sebe. Predvsem<br />
si moramo najprej ozavestiti prvo pedagoško nalogo, da<br />
moramo najprej sami narediti nekaj iz sebe, da vlada<br />
miselna, da vlada notranja spiritualna povezava med<br />
učiteljem in otroci in da v razred vstopimo z zavestjo:<br />
Ta spiritualna povezava je tu, ne zgolj besede, opomini,<br />
ki jih posredujem otrokom, spretnost pri pouku bo tu.<br />
To vse so zunanjosti, ki jih moramo zagotovo negovati;<br />
ampak ne bomo jih negovali pravilno, če ne bomo kot<br />
temeljnega dejstva vzpostavili celotnega odnosa med<br />
mislimi, ki izpolnjujejo nas same in med dejstvi, ki se<br />
morajo med poukom odviti na telesu in duši otrok. Naša<br />
celotna drža pri pouku ne bi bila popolna, če v sebi ne<br />
bi nosili zavesti: človek se je rodil; s tem mu je bila dana<br />
možnost, da stori tisto, česar ni mogel v duhovnem svetu.<br />
Vzgajati in poučevati moramo, da dihanju šele damo<br />
pravo harmonijo za duhovni svet. Človek ni mogel na<br />
isti način izvrševati ritmične izmenjave med budnostjo<br />
in spancem v duhovnem svetu kot v fizičnem svetu. S<br />
poukom in vzgojo moramo ta ritem urediti tako, da se v<br />
človeku na pravi način telesno telo ali telo telesa vključi<br />
duha duše ali dušo duha. To je nekaj, česar seveda<br />
nimamo pred seboj kot neke abstrakcije in naj bi jo kot<br />
tako uporabili neposredno pri pouku, temveč nas mora<br />
obvladovati kot misel o človeški bitnosti.<br />
To sem vam hotel povedati v tem uvodu in jutri bomo<br />
začeli z dejansko pedagogiko.<br />
prevedla: Bernarda Šmit in Primož Kočar<br />
10 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong>
L I T E R AT U R A<br />
Basni<br />
Rudolf Steiner<br />
Basni so eden izmed virov modrosti, ki<br />
razkrivajo človeške lastnosti in nam osvetljujejo<br />
vsakodnevno resničnost. Pedagoško so najbolj<br />
primerne v zgodnjih šolskih letih, lahko pa so izvrstne<br />
podobe za katerokoli kasnejše leto življenja. V spodnjih<br />
dveh odlomkih objavljamo dve Lessingovi basni, ki so<br />
ju komentirali in osvetlili Rudolf Steiner in učitelji na<br />
prvem seminarju za waldorfske učitelje. Presojo o njuni<br />
sodobnosti prepuščamo bralcem.<br />
Preberimo Lessingovo basen.<br />
Konj in bik<br />
Davorin Peršič<br />
Na ognjenem konju je ponosno vihral drzen fant.<br />
Divji bik zakliče konju: "Sramota! Nikoli ne bi pustil,<br />
da me vodi kak fantè!" "Vendar," odločno odvrne konj,<br />
"v kakšno čast bi mi bilo, če bi s sebe vrgel mladega<br />
fanta?"<br />
Rudolf Steiner (ko vsi preberejo): Najbrž boste, glede<br />
na to, da ste jo že tolikokrat slišali, imeli občutek, da<br />
je napisana tako, kot so bile napisane basni in tudi<br />
veliko drugih stvari v 18. stoletju. Imamo občutek,<br />
da kot veliko stvari v tistem času niso povsem<br />
dokončane.<br />
Rudolf Steiner še enkrat prebere basen in potem<br />
reče: Zdaj, v 20. stoletju, bi lahko to basen nadaljeval<br />
recimo takole:<br />
Bikova čast! In če bi iskal čast, pri kateri bi trmasto<br />
vztrajal, to ne bi bila čast konja, temveč oslovska<br />
čast.<br />
Tako bi povedali v današnjem času. Potem bi otroci<br />
takoj opazili, da obstajajo tri časti: bikova, konjska<br />
in oslovska čast. Bik bi vrgel fanta s sebe, konj ga<br />
v svojem viteštvu mirno nosi naprej in osel trmasto<br />
stoji, ker v tem vidi svojo čast.<br />
Sedmi seminarski pogovor, Stuttgart, 28. avgust 1919, v Erziehungskunst,<br />
Seminarbesprehungen und Lehrplanvortragäge, predavanja za učitelje ob<br />
odprtju <strong>Waldorfske</strong> šole (Menschenkunde und Erziehungskunst, Dritter Teil),<br />
Rudolf Steiner Verlag, Dornach, 1994, str. 73<br />
Še ena Lessingova basen:<br />
Hrast<br />
Neke viharne noči je besen severni veter pokazal<br />
moč nad vzvišenim hrastom. Zdaj je ta iztegnjeno<br />
ležal in številni nizki grmi so polomljeno ležali pod<br />
njim. Lisica, ki svojega brloga ni imela daleč stran,<br />
je naslednji dan to videla. "Kakšno drevo!" je zavpila.<br />
"Nikdar si ne bi mislila, da je zraslo tako visoko!"<br />
V čem je morala basni?<br />
T.: Da se šele ob človeški smrti opazi, kako velik je<br />
bil človek.<br />
H.: Da majhni ljudje vidijo velikega človeka šele, ko<br />
je podrt.<br />
Rudolf Steiner: Vendar zakaj je uporabljena lisica,<br />
ki je zvita?<br />
H.: Ker se lisičja zvitost vzvišenosti drevesa ne more<br />
približati.<br />
Rudolf Steiner: V katerem stavku je glede na lisičjo<br />
zvitost morala basni? – "Nikdar si ne bi mislila, da je<br />
zraslo tako visoko!"<br />
■ Ajda Hribernik, 9. razred<br />
Lisica nikoli ni pogledala navzgor. Vedno ga je<br />
gledala le spodaj, hodila je le pod njim in tam je drevo<br />
zavzemalo le malo prostora. Kljub svoji zvitosti je<br />
videla le tisti obseg, ki se vidi spodaj.<br />
Osmi seminarski pogovor, Stuttgart, 29. avgust 1919, v Erziehungskunst,<br />
Seminarbesprehungen und Lehrplanvortragäge, predavanja za učitelje ob<br />
odprtju <strong>Waldorfske</strong> šole (Menschenkunde und Erziehungskunst, Dritter Teil),<br />
Rudolf Steiner Verlag, Dornach, 1994, str. 89<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong> 11
L I T E R AT U R A<br />
Anica Nikolič<br />
Pravljica o Gralu<br />
V<br />
danes skoraj neznani knjigi je Anica Nikolič<br />
leta 1927 objavila deset resnično lepih pravljic<br />
o svetem Gralu, ki nosijo veliko večjo težo<br />
resničnosti in umetnosti kot sodobne šiki-miki uspešnice.<br />
Priredila in v slovenščino jih je prevedla po francoskih<br />
virih, ki najbrž sežejo v zgodnji srednji vek. Za vse, ki še<br />
rastejo, objavljamo prvo.<br />
Pravljica o Gralu<br />
Davorin Peršič<br />
Ko je Odrešenik sveta visel na Golgoti na križu, so<br />
žalovali vsi pravičniki, kristjani in pogani. Med njimi<br />
je bil tudi blag in pošten mož, Jožef iz Arimateje, ki je<br />
zelo ljubil Izveličarja 1 , čeprav ni bil kristjan.<br />
Ta mož je poprosil Pilata, naj mu podari truplo<br />
mrtvega Jezusa, da ga pokoplje. Pilat je ugodil Jožefovi<br />
prošnji in ko je videl, kako zelo spoštuje Arimatejec<br />
mrtvega Preroka, mu je dejal: "Prijatelj, danes zjutraj<br />
mi je prinesel neki žid skodelo, iz katere je zajemal<br />
tvoj Jezus, ko je zadnjikrat večerjal s svojimi učenci.<br />
Če hočeš, ti skodelo rad poklonim v spomin." Po teh<br />
besedah je izročil Jožefu prelepo skledo iz rezane<br />
zelene jašme 2 . Jožef jo hvaležno sprejme ter ginjen<br />
odhiti na Golgoto, da pokoplje Jezusa.<br />
Dolgo so potovali in pred njimi so nosili možje skrinjo,<br />
ki je hranila dragoceno posodo z Odrešenikovo krvjo.<br />
In glej, čudo – potovali so in potovali, a nikdar niso<br />
bili trudni, in ko je prišel čas obeda in večerje, je bila<br />
miza pogrnjena in vsi so bili siti in vsi so imeli piti,<br />
ne da bi kuhali in pekli in trošili novce. In čeprav so<br />
hodili dolgo, dolgo, dneve in noči in tedne, je bila njih<br />
obutev vedno cela in navzlic solncu in dežju in vetru<br />
njih oblačila vedno lepa in snažna.<br />
Med potom so se ustavljali v mestih in vaseh,<br />
pomagali bolnikom, učili nevedneže, krščevali<br />
pogane, kajti Jožef in vse sorodstvo so se med tem že<br />
pokristjanili. Jožefov najstarejši sin Jožefej je bil celo<br />
že škof, in zelo pobožen mož, ki je delal tudi čudeže.<br />
Ko so tako prehodili že mnogo zemlje, so prišli<br />
nekega večera, bilo je v soboto, do širokega morja. Tu<br />
je bilo konec poti. Visoke skale so oklepale obrežje na<br />
desni in na levi, pred potniki pa je ležalo neizmerno<br />
morje in vse nebeške zvezde so se lesketale v njem.<br />
Škof Jožefej je velel nosačem svete skrinje, naj<br />
stopijo v vodo in naj hodijo pogumno preko morja,<br />
kamor jih bo vodila čudotvorna skodela. Nosači so<br />
res stopili na valove in glej, hodili so po njih kakor po<br />
suhi zemlji.<br />
A ko je snemal Jezusovo truplo s križa in ga povijal v<br />
mehko platno, so sveže rane krvavele in poln usmiljenja<br />
je prestrezal Jožef dragocene kaplje v skodelo, ki jo je<br />
pravkar prejel od Pilata. Ko je bilo truplo povito, ga je<br />
pokopal, skodelo iz jašme z Odrešenikovo krvjo pa je<br />
odnesel v svojo hišo in jo skrbno shranil.<br />
Ko je Jezus že zdavnaj od mrtvih vstal in v nebesa<br />
šel, je Jožev zaslišal nekoč skrivnosten glas, ki je dejal:<br />
"Jožef, ti dobro veš, da te sovražijo židje. Strežejo ti po<br />
življenju, da bi dobili v roko skodelo iz zelene jašme,<br />
v kateri hraniš sveto kri. Zato vstani in se pripravi,<br />
da greš odtod na daljno pot proti zapadu. S seboj ne<br />
jemlji prav ničesar, ne živeža, ne denarja, ne obutve,<br />
ne platna, ne obleke. S seboj pa vzemi ženo in otroke<br />
in vse svoj rod do sedmega kolena. Izteši tudi skrinjo<br />
iz lesa v obliki ladje, vanjo postavi dragoceno posodo z<br />
Odrešenikovo krvjo ter jo s seboj odnesi v tujo zemljo,<br />
kamor ti bo sama kazala pot."<br />
Jožef Arimatejec je ubogal skrivnostni glas in storil,<br />
kakor mu je velel. Iztesal je iz lesa skrino v obliki<br />
ladje, postavil vanjo skledo iz zelene jašme, povabil<br />
vse sorodstvo na daljno potovanje in krenil brez<br />
novcev, živil in prtljage na pot proti zapadu.<br />
■ Ana Marija Kolenc, 11. razred<br />
12 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong>
L I T E R AT U R A<br />
Tedaj je slekel Jožefej srajco 3 , jo razprostrl po vodi,<br />
in plavala je, ne da bi se zmočila ali potopila. Zdaj je<br />
velel očetu Jožefu, naj stopi na srajco, in tudi pod<br />
njegovo nogo se ni udalo belo platno niti za las. Za<br />
očetom je stopil še sam Jožefej na čudni brod, ki ga<br />
je nosil kakor splav.<br />
Tedaj je povabil škof še vso sorodstvo. In na plavajoče<br />
platno so stopili vsi po vrsti, mati, bratje, sestre, tete,<br />
ujci, strici, bratranci in sestrične, do sedmega kolena<br />
vsi. In čim več jih je prihajalo, mož in žena, dečkov<br />
in deklet, tembolj je rastlo platno, rastlo, rastlo, se<br />
razprostiralo po temni vodi na desno in levo, naprej,<br />
nazaj in naokrog, dokler ni sprejelo vseh, ki so<br />
spremljali sveto skrinjo.<br />
Ko so bili vsi vkrcani, in ni niti eden več ostal na<br />
bregu, je pravkar jutranje solnce razlilo svoje prve<br />
žarke po morski gladini. Srebrni valovi so se rahlo<br />
dvigali in odšumeli, škof Jožefej pa je prijel en rokav<br />
srajce, a drugega je potisnil v roke očetu Jožefu. Tedaj<br />
je zapihal vetrič, se uprl v čudna jadra, jih napel in<br />
srajca – ladja se je zazibala in splavala po morju v ono<br />
smer, kamor so nosili sveto posodo.<br />
In tako so se vozili zopet dneve in noči in nihče ni bil<br />
nikdar lačen, nikdar žejen, nikdar bolan, ne bojazljiv.<br />
Vsi so bili zelo zadovoljni in veseli in so se ljubili med<br />
seboj.<br />
Po dolgem potovanju širom morja so nekega dne<br />
uzrli suho zemljo. Tja na obal jih je vodila skrinja,<br />
tja so krenili nosači, zapustili morsko pot in stopili<br />
na kopno. Za njim je pristal platneni brod, Jožef in<br />
Jožefej sta izpustila rokava, se izkrcala in za njima je<br />
stopalo na zemljo vse sorodstvo, mati, bratje, sestre<br />
in sestrične, do sedmega kolena vsi. In kakor so se<br />
izkrcavali tako se je srajca krčila, se zmanjševala, in<br />
ko je skočil na obalo poslednji stric, ni bila srajca prav<br />
nič večja kot tedaj, ko jo je slekel Jožefej in položil na<br />
morje. In ker je bila povsem suha in lepo gladka, jo je<br />
kar pobral in oblekel in vsi so krenili naprej v deželo,<br />
ki so ji dejali Sinja Bretanja.<br />
Na primernem kraju so si sezidali domove, in v<br />
najlepši hiši sta stanovala Jožef in Jožefej, in v<br />
najlepšo sobo sta postavila skrinjo, v kateri je bila<br />
posoda z Odrešenikovo krvjo. Skrbno sta jo čuvala in<br />
vse sorodstvo jima je pomagalo, tako da nihče drugi<br />
ni izvedel, kje se nahaja, nihče ni znal, kot vodi pot<br />
do nje.<br />
Urška Polončič, 11. r<br />
Parzival in jaz<br />
Zgodba o Parzivalu ter iskanje svetega grala,<br />
popolnosti in resnice je že zelo stara. Izvira<br />
namreč iz srednjega veka. Junak pooseblja razvoj<br />
človekove osebnosti od norčka do plemenitega viteza.<br />
S svojimi prigodami te enostavno prisili k razmišljanju.<br />
Zgodba je nenavadno sodobna, zato ni čudno, da se je<br />
moral avtor večino časa skrivati.<br />
Parzival je zame pravzaprav prispodoba. Ne vidim<br />
ga kot dejanskega junaka, pač pa kot prispodobo za<br />
človekov razvoj, pa tudi za potrebe in hrepenenja.<br />
Parzival hrepeni po tem, po čemer hrepeni večina.<br />
Hrepeni po resnični ljubezni, prijateljstvu, časti<br />
in resnici. Najbolj pa hrepeni po časti in bojih (…).<br />
Svoje življenje posveti reševanju napak iz mladosti<br />
in posledično iskanju svetega grala. Sveti gral pa<br />
pooseblja spoznanje, neko božjo resnico, ki je znana<br />
le redkim izbrancem. In ravno v tem je čar te zgodbe.<br />
Človek, ki bi lahko imel vse, se odloči, da najprej<br />
reši svojo čast ter popravi napake, zato se odpravi<br />
na iskanje nečesa, česar pravzaprav ni mogoče najti.<br />
Ravno to iskanje pa mu pomaga na poti do neke<br />
skrite resnice, ki nam jo avtor podaja zavito v zgodbo.<br />
Iskanje Parzivala oblikuje, ga vrača h koreninam. Iz<br />
zgodbe se da po mojem veliko naučiti, če le znaš brati<br />
med vrsticami. Ravno to je tisto, kar mi je pri knjigi<br />
tako zelo všeč. Lahko jo jemlješ kot zgodbo, lahko pa<br />
se iz nje tudi nekaj naučiš. Jaz osebno sem šele skozi<br />
zgodbo videla, kako pomembno je preprosto vedeti,<br />
kaj hočeš in ostati zvest samemu sebi. Čim ubogaš<br />
nasvete drugih bolj kot svoje lastne nagibe in slutnje,<br />
slej nastradaš.<br />
Težko mi je pisati o Parzivalu in tem, kaj pomeni<br />
zame. Če bi, bi verjetno popisala celo knjigo. Na<br />
kratko pač ne znam povedati vsega, kar mislim. Naj<br />
povzamem le, da je zgodba o Parzivalu zame zgodba o<br />
razvoju človekove osebnosti v vseh pogledih.<br />
Vsi pa, ki so jo čuvali, so bili vedno srečni, polni<br />
zemskega in rajskega veselja. ker so si bili v svesti, da<br />
vsa njih sreča izvira iz svete. čudotvorne posode, so jo<br />
imenovali posode božje milosti ali "sveti Gral".<br />
1 Zveličarja<br />
2 jaspis<br />
3 A. Nikolič sicer uporablja za srajco izraz košulja.<br />
■ Ajda Žagar, 9. razred<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong> 13
PE S M I<br />
Breda Pavlovič<br />
Vloga pesmi pri<br />
vzgoji<br />
Za otroka je v času od predšolskega obdobja do<br />
vključno 3. razreda najbolj primerna »pentatonična«<br />
glasba. Mlajši kot je, bolj naj se približa t. i. »kvintnemu«<br />
vzdušju. To je najbolj primerno njegovemu razvoju in<br />
temu se poskušamo bolj ali manj približati tudi na<br />
naši waldorfski šoli.<br />
Pri delu z majhnimi otroki mora učitelj še posebej<br />
paziti, kaj je to »muzikalično po meri otroka«. Tako<br />
je dihanje in glasbeno gibanje v tej starosti dosti bolj<br />
gibljivo kot kasneje, ko zrastejo. Tudi njihova tonska<br />
višina je prilagodljiva, rahlo netočna, vendar je ne<br />
smemo označiti za netočno.<br />
Zato je razumljivo, da vsaka dokončna notacija<br />
poraja vprašanje, kako dopustiti tudi v notnem zapisu<br />
določeno odprtost.<br />
Pri petju z otroki sem opazila, da so na začetku<br />
začudeni nad tonsko višino in pesmicami, vendar jim<br />
kaj kmalu to ne povzroča več težav.<br />
Večji problem je v starejših, ker ne znamo otroke<br />
obvarovat pred glasbo, ki se nam vsiljuje. Tako<br />
hranimo otroka z agresivnostjo, seksualnostjo, kičem<br />
in največkrat slabim okusom.<br />
Ja, v katerem domu pa danes še slišimo petje? Zato<br />
vas vabim k petju s tole pesmico:<br />
Volk<br />
Ko volkec se skoti,<br />
pri mamici leži.<br />
ko volkec hodit zna,<br />
se z drugimi igra.<br />
Ko volkec v krdelu je,<br />
z drugimi lovit gre.<br />
ko volkec zraste,<br />
samico si poišče.<br />
ko mladički se skotijo,<br />
se življenja veselijo.<br />
Ko volk mladičke dobi,<br />
življenjski krog se zavrti.<br />
Pes<br />
Laris Eržen, 4. r<br />
Pes laja<br />
in nam včasih ponagaja.<br />
Kost rad ima<br />
in nikomur je ne da!<br />
Z repkom pomiglja<br />
in rad nas ima.<br />
V utici prebiva,<br />
v njej se včasih skriva,<br />
od gospodarja hrano dobiva.<br />
Zdaj pesmice je konec,<br />
ker psu je padel lonec.<br />
Veverica<br />
Neža Jakofčič, 4. r<br />
Veverica Mica je bila<br />
kuharska kraljica.<br />
njena najljubša jed:<br />
potica in krvavica.<br />
Ko okusila je, kaj je to pica,<br />
vzkliknila je: "Oooo, to je veselica!"<br />
Katarina Novak, 4. r<br />
Pajek<br />
Pajek v kotu stoji,<br />
mreža čaka, da plen ulovi.<br />
Ena muha prileti<br />
in se v mrežo zaleti.<br />
Pajek nič ne reče,<br />
tudi muhe ne speče,<br />
ampak jo da v usta<br />
in jo kar takoj pohrusta.<br />
Maruša Cizl, 4. r<br />
Pajek<br />
Paiek ima dlačice,<br />
ne pa kakšne mačice.<br />
Na vsaki strani štiri noge ima,<br />
vesel z njimi mrežo plesti zna.<br />
Pajkov je več vrst,<br />
a vseh ni dobro dati na prst,<br />
saj med njimi so strupeni,<br />
če te pičijo si v karanteni.<br />
Nekateri so veliki,<br />
drugi majhni,<br />
tretji siti.<br />
Mrčes in muhe imajo radi,<br />
tako zajtrk, kosilo, večerjo<br />
si vsak pajek pripravi.<br />
Alja Bernik, 4. r<br />
14 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong>
UT R I N K I<br />
Maturanc<br />
I. V. & J. T.<br />
Objavljamo žalostno, pa hkrati veselo vest, da<br />
so naši ljubki letošnji dvanajstošolci sklenili<br />
svoj družabni del waldorfske srednješolske<br />
kariere z elitnim, pravzaprav eminentnim maturantskim<br />
plesom, ki se je imel goditi v soboto, 20. maja tega leta<br />
v slavnostni dvorani <strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana od osme<br />
ure zvečer pa do poznih jutranjih ur (menda so upoštevali<br />
zgolj nasvet, da naj pridejo domov zgodaj …), vmes pa<br />
se je godilo toliko zanimivih programov in prigod, da so<br />
člani živega ansambla, ki je na prireditvi špilou, dejali,<br />
da še niso nikoli tako malo igrali na časovno enoto; so<br />
pa se taisti vseeno izkazali z igranjem za živahen ples<br />
še po tretji uri zjutraj, ko je kakopak večina slavljencev<br />
bila še daleč od kakšne omaganosti. Pa bi bili upravičeno<br />
zmatrani glede na to,da so se tako potrudili s programom,<br />
katerega so pripravili za prijatelje, učitelje, starše in ostalo<br />
žlahto.<br />
Po oblekah so se ozirali že na začetku šolskega leta<br />
v evropskih modnih prestolnicah, tako da je bil izgled<br />
maturantov temu primerno nobl oziroma šik! In tako<br />
so večer pričeli v jako raznolikih toaletah dekoriranih<br />
s ponosnimi nasmehi, ko so s svečami po rdeči<br />
preprogi vstopili v skoraj nabito dvorano. So zapeli<br />
obvezno himno Gaudeamus igitur kot se spodobi,<br />
potlej so se pa še izkazali s četvorko in ostalimi<br />
standardnimi… in manj standardnimi plesi. Lično<br />
pripravljena in najbrž zelo okusna hrana v razpašnih<br />
količinah pa je čakala in čakala in čakala na kakšno<br />
pavzo med programom… Po treh urah smo le prišli<br />
do prvega hoda jedi. Vmes pa smo bili deležni še<br />
navdahnjenega govora g. Kordiša, ter pa ganljivega<br />
ozrtja na skupaj prehojeno pot od mene. Tudi Jan<br />
se je izkazal z metaforo o sončnicah in nas učitelje<br />
pocrkljal s prisrčno zahvalo za skoraj že minulo delo.<br />
Starši so radoživo prepevali in veselo palčkovali, jim<br />
je pri celi prigodi očitno nekaj zelo ustrezalo …<br />
»Učitelji smo bli pa najboljši!« (J. T.).<br />
»Bilo je zelo lepo, nikoli še tko.« (M. Če.).<br />
»Kako to mislš? Ja, fajn!« (I. K.)<br />
»Hja, lepo.« (B. S. U.)<br />
»V mislih sem biu zraven.« (D. P.)<br />
»Joj, krasno, sam sm bla mal prehlajena.« (M. Ča.)<br />
»Sm tok slabe vole. A sam en stauk nej bi povedala?!« (B. Šm.)<br />
»Je blo super, sm se ful naplesala!!« (D. B.)<br />
»Na kerem maturancu?« (A. Kr.)<br />
»Aja, na plesu, kako da je blo? A je nujno odgovorit?<br />
Men se j zdelo mal neorganizirano.« (A. Kl.)<br />
»Ja, prima!« (M. M. K.)<br />
»Sem bla s petarčki na olimpijadi… So mi vsi rekli, da<br />
je blo zlo fajn.« (T. P.)<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong>1515
NA O D R U<br />
8. razred<br />
Moliere:<br />
Žlahtni meščan<br />
Francka Imeri<br />
Učenci 8.r. <strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana imamo za<br />
seboj izredno lepo in plodno šolsko leto. Šola<br />
jadranja v Izoli septembra, zaključne projektne<br />
naloge januarja, nacionalno preverjanje znanja maja,<br />
zaključna igra, valeta in zaključni izlet 'objem Slovenije' v<br />
juniju so popestrili tudi sicer poglobljeno delo pri pouku.<br />
Po končanih NPZ 9. maja so učenci prejeli besedilo<br />
igre, ki so ga na podlagi predstavitve izbrali. Po hitrem,<br />
tihem branju smo besedilo brali po vlogah in po enem<br />
tednu so učenci v dogovoru s sošolci izbrali vloge.<br />
Začeli smo z vajami po prizorih. Spoznanje, da<br />
učenje besedila na pamet ni na prvem mestu, je bilo<br />
za večino pravo odkritje. »Kaj pa je tisto najbolj važno?<br />
Kaj je naše glavno delo?« smo se spraševali. Odkrivali<br />
smo nov svet umetnosti izražanja skozi besedo, gib<br />
in kretnjo ter skozi glas. Kmalu pa se nam je moč<br />
gledališkega dela razkrila še na novo. Skrivnost<br />
dobre igre na odru je morda v razumevanju vzrokov<br />
in posledic, poznavanju miselnega toka (rdeča nit) in<br />
dogajanja?! To pomeni, da mora igralec dobro poznati,<br />
kaj se z njim in drugimi dogaja prej in potem, da bi<br />
lahko izrazil miselno in čustveno stanje v danem<br />
prizoru. Le tako lahko zaživijo odnosi in postanejo<br />
vidni, gib in kretnja postaneta živa in igralec lahko<br />
oblikuje svoj govor.<br />
Bolj ko so se učenci poglabljali, bolj se jim je<br />
razodevala širina Molierovega dela. Vedno bolj so<br />
dojemali, da je priložnost vabljiva, a zahtevna. Eni<br />
so se odzvali pogumno, navdušeno, drugi plašno in<br />
so bežali pred soočenjem v učenje besedila na pamet<br />
ali v nedelo.<br />
Doživetja z vaj so nepozabna. Koliko smeha, koliko<br />
nepozabnih drobnih dogodkov!<br />
V soboto, 3. junija, ko smo se zbrali v šoli na<br />
celodnevni vaji, smo prvič pripeljali besedilo od začetka<br />
do konca. Evina babica nam je ob pomoči deklet<br />
skuhala okusno kosilo, poskrbeli smo za dobro voljo<br />
in doživeli nepozaben dan – šolo na drugačen način.<br />
V nedeljo, 4. junija, smo s skupino staršev postavili<br />
sceno, v torek, 6. junija, smo prvič igrali v kostumih,<br />
v sredo smo pred učenci 5., 6., in 7. razreda prvič<br />
odigrali igro brez prekinitev in odkrili, kako dolga je<br />
ter kako težko je igralcem, če nekdo ne ve, kaj mora<br />
povedati. Odkrili smo, da potrebujemo šepetalce in<br />
da je njihovo delo izredno zahtevno (poslušati igralca,<br />
v njegovih besedah najti smisel, ki je v originalnem<br />
besedilu ter pomagati, če se zatakne). Ves čas smo<br />
vadili tudi glasbene in plesne vložke. Skupaj smo se<br />
odločili, da se zvečer na premieri jaz kot razrednik<br />
in režiser odmaknem od odra. Kakšen pogum so za<br />
to odločitev morali zbrati otroci in koliko zaupanja v<br />
njih jaz, vemo le mi. In odločitev je bila pravilna.<br />
Čeprav je predstava trajala dve uri, smo uspeli z<br />
jasno izreko nekaterih, plesom in glasbo ter otroško<br />
simpatičnimi napakami držati pozornost in do solz<br />
nasmejati gledalce.<br />
In ko sem jih opazovala, sem videla, da so začeli<br />
igrati. Srečna sem za te trenutke in čestitam vsem<br />
učencem za njihove dosežke.<br />
Hvala vsem učencem, staršem, ga. Maletin, g.<br />
Velepiču in ga. Venturini za tako lepo izkušnjo.<br />
16 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong>
PO P O T O V A N J A<br />
Darja Brecelj<br />
Rezija in<br />
izgubljena frulica<br />
Rezijo in njene ljudi sem spoznala že v ranem<br />
otroštvu, vendar naše srečanje ni bilo srečanje<br />
iz oči v oči, nisem je namreč najprej videla,<br />
ampak sem jo najprej slišala. Po radiu, na programu Rai,<br />
radio Trst A. In ne samo slišala, ampak tudi poslušala<br />
– cele dneve. Tata je v svoji delavnici, v dnevni sobi,<br />
kuhinji in spalnici vedno poslušal te Tržačane, Furlane in<br />
Rezijane, ki jih ni bilo prav nič razumeti. IN to je poslušal<br />
naglas. Petje – dretje, pripovedovanje pravljic, pogovori<br />
v živo z nekimi starimi babami, ki se niso mogle nehati<br />
smejati … teh ljudi nisem prenašala, nisem mu mogla, že<br />
potem kot najstnica, dopovedati, da so čudni. Ali sem s<br />
tem mislila tudi tuji? Ne vem.<br />
Danes se je to moje zavračanje prelevilo – kot grdi<br />
raček – v ljubezen, in ne samo da sama poslušam<br />
Rezijane (po Radiu trst A), tudi svoje dijake sem začela<br />
navduševati nad Rezijo, obiskali smo jo in vrnili se<br />
bomo, če ne prej, za pustno rajanje.<br />
Enajsti razred je močno zdesetkan komaj zapolnil<br />
nekaj zadnjih in srednjih vrst avtobusa, zapustili<br />
smo ljubljansko sonce in se začeli ovijati s primorsko<br />
megleno tančico. V Furlaniji je bila 'preja' že zelo<br />
gosta in ko smo se ustavili v Pušji vasi, nas je<br />
skrivnostna oblačnost pospremila v davno leto 1976.<br />
Vas je bila tega leta zaradi katastrofalnega potresa<br />
zravnana s tlemi. Ostalo je nekaj stebrov in nekaj<br />
obzidja. Po nekaj letih so se osiroteli vaščani skupaj<br />
s strokovnjaki lotili obnove. Vsak kamen posebej so<br />
oštevilčili, cela polja so bila posejana s »temi kamni«,<br />
vsak je bil v svoji vrsti, in nato so vas v slabem letu<br />
zgradili znova. Če nam naš vodič, gospod Janko<br />
Žigon (še en Primorec zaljubljen v Rezijo), o potresu<br />
ne bi nič povedal, potem posledic potresa sploh ne bi<br />
opazili. Vas je bila obnovljena, kot da se nič ni zgodilo.<br />
Kamen res vse prenese?<br />
Končno Rezija – Prato di Resia. Globlje kot smo<br />
prodirali v njeno med visoke gore skrito zatočišče,<br />
več slovenskih besed smo prepoznali – na hišah,<br />
kulturnem domu, smerokazih ... Pozdravili smo jo s<br />
pesmijo, naslovljeno gori Ćanin, slovensko Kaninu.<br />
Ana, Maja in Martina so nas naučile več pesmi, pa<br />
ne samo to.<br />
Ko wo na warh mi pridawa,<br />
ko wo na warh mi pridawa,<br />
nu ta no së pogledawa,<br />
nu ta no së pogledawa ...<br />
Peli smo bolj plaho, vendar nismo hoteli nehat – vse<br />
do prihoda v vas Osojane. Po poti nas je v nasprotno<br />
smer pozdravljala Bela, tudi Bila – reka, ki že tisočletja<br />
vsa zelena in modra teče po belih skalah, ne da bi<br />
jih umazala. Ob vhodu v naravovarstveni park nas je<br />
pričakal nepozabni Alessandro in njegova pomočnica.<br />
Z nami je govoril tekoče slovensko, kar pa niti ni tako<br />
samoumevno. Rezijani živijo v italijanskem kulturnem<br />
in političnem prostoru, zato jim je slovenščina precej<br />
tuja. Seveda razen nekaterim kulturnim delavcem, kot<br />
sta recimo Luisa Negro, pravljičarka in raziskovalka,<br />
in naš Alessandro. Povedal mi je namreč, da vodi<br />
tedensko oddajo o Reziji, in to na Radiu Trst A!<br />
No, potem bo pa še zabavno. Znan glas – nepoznan<br />
obraz.<br />
V sobi, namenjeni manjšim kulturnim dogodkom,<br />
smo se ob fotografijah iz Rezije prepustili hudomušnim<br />
zgodbam o preteklosti Rezije, izvedeli smo, kako so<br />
si gradili hiše, kje so preživljali poletje, kje so pasli<br />
drobnico, kako so si popestrili nedelje in praznike,<br />
kako je vse to ostalo v ljudeh živo še danes. Vse to<br />
po rozajanskö. Smo, smo razumeli, ampak našemu<br />
učitelju ni bilo dovolj, naučiti smo se morali tudi kontat<br />
po rozajanskö. Priznam, da je šteti v rezijanščini še<br />
težje kot v francoščini. Dijaki so kar hitro dojeli, kako<br />
koristna je lahko poštevanka.<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong> 17
PO P O T O V A N J A<br />
Šola v naravi<br />
Lucija Florjanc Lukan<br />
Ljubljanica,<br />
reka sedmih imen<br />
In po učenju pride še zabava. Rezijani z izražanjem<br />
veselja nimajo nobenih težav, lahko plešejo tudi po<br />
tri noči zapored, ob pustovanju celo po cel teden.<br />
Značilno za njihov ples je, da se med sabo sploh ne<br />
dotikajo, no, lahko bi rekla, da drug drugega oplazijo.<br />
Estetsko dovršena koreografija, tako preprosta, tako<br />
njihova. Alessandro in Lucia sta seveda povabila tudi<br />
nas in nas naučila korake, obrate, ploskati in topotati<br />
z nogami. Neverjetno, kako blažilno vpliva na človeka,<br />
da udarja z nogo ob tla, ta udarec je kot neke vrste<br />
vrhunec plesa, gonilni motiv celega gibanja. Rezijo<br />
smo srečali v teh slikovitih, navihanih ljudeh, in takoj<br />
smo jo vsi vzljubili. Nekateri znova.<br />
Napotili smo se v Solbico, kjer smo si ogledali muzej<br />
brusačev (Rezijani so dobili svoje ime po poklicu, ki<br />
so ga opravljali - brusili so nože, in to po vsej Evropi.<br />
Domov so prihajali le enkrat, dvakrat na mesec). Na<br />
poti tja smo se oglasili pri gospe Luisi Negro, in kar<br />
tako, namesto sladice po kosilu – dobili pravljico.<br />
Rezijansko. O petelinčku, ki je izgubil svojo frulico<br />
– piščalko in zaposlil vse kokoši svojega kokošnjaka<br />
z iskanjem te nesrečne frulice. In so jo našle? Niso.<br />
Če boste kdaj videli kokoši, kako brskajo po pesku,<br />
zemlji, vsem mogočem, se spomnite, da še danes<br />
iščejo izgubljeno petelinčkovo frulico.<br />
Hvaležni smo bili njeni zgodbi, da nam je bilo kar<br />
težko tako na vratih odvihrati naprej. Vendar nam je<br />
zaupala pomembno skrivnost: da se v Ljubljani drugo<br />
leto začne tečaj rezijanščine. Jezik je tako sočen,<br />
tako svetel in hkrati skrivnosten, domač in hkrati<br />
tuj, nerazumljiv. Po ogledu muzeja smo se povzpeli<br />
na hrib, kjer so za božič imeli žive jaslice in od koder<br />
je nad vasjo s pomočjo posebniih napeljav razsvetlila<br />
nebo skoraj prava zvezda repatica. V krogu smo še<br />
enkrat zapeli gori Ćaniniwi, tokrat močno, skupaj<br />
z vetrom. Zapeli smo tudi beneško pesem in z njo<br />
pozdravili dolino.<br />
Oj božime tele dolince, ker vas moram zapustit ...<br />
Spletle so se nevidne svilene nitke med nami in<br />
to deželo, temi ljudmi, s starimi nonicami na ulici,<br />
s katerimi smo se morali na žalost pogovarjati v<br />
italijanščini, ker nas niso čisto nič razumele, s<br />
kokoškami in pravljicami … Pustili smo sledi za sabo,<br />
da bomo vedeli, kam se vrniti.<br />
Vsaka reka je nekaj posebnega, svojevrsten<br />
fenomen pa je reka Ljubljanica, posebnost<br />
slovenskega kraškega sveta. Njeno porečje<br />
obsega večji del slovenskega kraškega sveta, po kraških<br />
kamninah pa se igrivo prikazuje in izginja. Njene vode<br />
se sedemkrat pojavijo na površju in sedemkrat zamenja<br />
svoje ime, skriti pa se ne more. Ko zapusti kraško območje<br />
Notranjske, odnese s seboj vsako leto več kot 250.000<br />
ton raztopljenega apnenca. Nastajajo zanimive naravne<br />
pojavnosti: hribi se nižajo, doline se višajo, tla se udirajo.<br />
Nastajajo jame, vodoravne in navpične, velike in majhne,<br />
vse pa predstavljajo skrivnostne poti skozi zemeljsko<br />
skorjo. Izviri in studenci pa so kot srečen konec v tej<br />
čudoviti pravljici, ki je mnogim ljudem še nepoznana in<br />
ravno zato zelo topla in prijetna.<br />
Tako nekako se je pričela tudi naša zgodba, ko smo<br />
se za pet dni podali na popotovanje po tej prelepi poti.<br />
Začeli smo ga pri vasi Prezid na Hrvaškem, od koder<br />
smo se peš podali proti prvem izviru Trbuhovica. Bolj,<br />
ko smo se bližali, vse bolj je bilo jasno, da potoka<br />
Trbuhovica ne bomo videli na površju. Kasneje smo<br />
izvedeli, da potok Trbuhovica le ob izjemno visoki<br />
vodi teče po polju, zato smo bili zaradi nizke količine<br />
padavin prikrajšani za ta del. Preveč misli namenjenih<br />
dežnim kapljam pa se nam je še isto noč in naslednji<br />
dan močno maščevalo.<br />
Tako smo prvo in drugo noč namesto v šotorih<br />
preživeli na skednju. Prvi dan smo obiskali prav<br />
posebno jamo Golobina, kjer smo se v popolni temi<br />
prebijali skozi in za povrhu imeli še zanimiv pogovor<br />
o bližnjem srečanju z medvedom. Naše veslanje smo<br />
morali drugi dan zaradi človeške nemoči proti naravi<br />
prestaviti na naslednji dan, obiskali pa smo Križno<br />
jamo in se podrobno seznanili s Cerkniškim jezerom.<br />
Druga noč na skednju je bila zaradi družbe nočnih<br />
obiskovalcev (polhov, podgan in netopirjev) prav<br />
popestrena. Še dobro, da je nekaj pogumnih deklic<br />
razbijalo tišino z glasnim petjem, drugače bi nenehno<br />
razmišljali o obisku naših nočnih obiskovalcev in<br />
nastala bi prava panika.<br />
Pogum je bil poplačan in naslednje jutro se je počasi<br />
prikazalo sonce. Ta dan smo veliko hodili v okolici<br />
Rakovega Škocjana, popoldan dolgo veslali po Unici,<br />
zvečer pa postavili šotore in preizkušali vse vrste<br />
toplih oblačil, ki smo jih imeli s seboj.<br />
18 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong>
PO P O T O V A N J A<br />
Četrti dan je bil kljub že dobro utrjenim mišicam<br />
najbolj zahteven. Ta dan smo v šestih urah prehodili<br />
približno 20 km, od tega nekaj tudi skozi Mrzlo in<br />
Vranjo jamo, nato pa prišli do Močilnika in od tam<br />
popoldan še aktivno veslali, postavili šotore in popadali<br />
v spalne vreče ter od utrujenosti hitro zaspali.<br />
Kljub temu, da smo bili samo še nekaj dni nazaj<br />
na hrvaški strani, pa je bil pred nami zadnji dan<br />
našega popotovanja, ko smo ob lepem vremenu in<br />
polni energije iz Vrhnike močno veslali do Ljubljane.<br />
Pri tromostovju smo iz čolnov ponovno vstopili v<br />
popolnoma drug svet, nam znan vsakdan, se osvežili<br />
s sladoledom, potem pa pri Kajak kanu klubu v<br />
Ljubljani sklenili našo šolo v naravi in s starši, ki so<br />
nas prišli počakat na končno postajo, na družinskem<br />
pikniku zaključili naše popotovanje. Najbolj pogumni<br />
starši so se z veseljem pridružili kratki vožnji s<br />
kanujem in preizkusili veslaške sposobnosti svojih<br />
otrok. Proti večeru pa smo se utrujeni, vendar srečni,<br />
da nam je tudi ta šola v naravi lepo uspela, odpravili<br />
k mehkim in toplim posteljam naproti.<br />
Ana Perič, 7. r<br />
Veslanje po sedmih izvirih Ljubljanice<br />
Po tem, ko smo v začetku šolskega leta prehodili Pohorje, smo sedaj ubrali bolj vodeno pot. Odpravili smo se na<br />
veslanje po sedmih izvirih Ljubljanice.<br />
Čeprav nas je v glavnem, spremljalo oblačno, deževno in precej mrzlo vreme, nam to ni pokvarilo lepih trenutkov,<br />
veselega vzdušja in prijetnega druženja. Tudi dokaj naporna hoja in veslanje od Prezida, Vrhnike, Dolenje vasi,<br />
Rakovega Škocjana, Barja in nazaj do Ljubljane ter spolzke jame nam niso mogli priti do živega. Naše veselje in<br />
sreča mladosti sta se samo še stopnjevali.<br />
Bivanje v naravi v poznih pomladnih dneh je res nekaj posebnega. Cvetoča polja, gozdovi, živalce, ki iščejo<br />
zavetja za svoje bodoče potomce, žuboreči potoki, reke in jezera, vzbudijo v vsakem človeku čudovite občutke, ki<br />
so res nekaj posebnega.Vsa ta veličina življenja se prenaša tudi na ljudi in jih polni z neznansko energijo.<br />
Eden od dogodkov, ki je bil zares nekaj posebnega, je bil obisk jame Golobina. To je kraj, kjer reka Obrh ponikne<br />
in se ponovno pojavi na površju pod istim imenom pri Cerkniškem jezeru. V jamo smo se odpravili kar peš, saj je<br />
bila blizu kmetije, kjer naj bi prenočili to noč. Primerno smo se oblekli, vzeli vsak svojo svetilko in se podali jami<br />
naproti. Bila je vlažna in spolzka, vendar smo imeli primerno opremo, ki nas je obvarovala pred poškodbami.<br />
Strop jame je bil nizek, zato smo se morali pošteno skloniti. Kljub previdnosti pa smo dobili kar nekaj manjših<br />
bušk. Na koncu jame je bil en meter globok kanal, ki je vodil do jezera v notranjosti jame. Gospod, ki nas je<br />
vodil po jami, nam je povedal, da ga je nekoč preplaval njegov brat. Nato pa smo se odpravili proti izhodu jame,<br />
pravzaprav smo morali del izhoda najti kar sami. S sošolcem Janom sva našla nekakšen rov, ki je spominjal<br />
na pot do izhoda. Medtem ko sva se plazila po vseh štirih, sva zagledala tri bele netopirje, ki niso bili nič kaj<br />
prikupni, zato sva malce pohitela in prišla v dokaj velik odprt prostor. Spominjal je na nekakšen pravljičen gozd<br />
groze. Kmalu so prišli še ostali iz našega razreda. Povzpeli smo se po leseni lestvi in nadaljevali pot po gozdu proti<br />
domačiji Kandare, kjer smo tudi prenočili.<br />
Ta šola v naravi mi bo ostala v lepem spominu.<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong> 19
I G R A<br />
Igra 7. razreda<br />
Kralj Artur<br />
Lidija Habinc Perko<br />
Osvajanje<br />
Primorske<br />
Davorin Peršič<br />
Briti ječijo pod težo saškega meča,<br />
nadnje se zgrinjajo svinčeni oblaki brezupa.<br />
Težo saškega meča smo občutili tudi mi, ko smo<br />
si letošnje šolsko leto v 7. razredu privoščili<br />
zajeten zalogaj - igro King Arthur v angleškem<br />
jeziku. Včasih so se tudi nad nas zgrnili svinčeni oblaki<br />
brezupa, ko besedilo ni in ni šlo gladko. Študij igre, ki<br />
smo ji namenili dva meseca, nas je zelo lepo povezal, kajti<br />
takšno delo je celovit proces, ki zajema prva, negotova<br />
spoznavanja z besedilom, ki je v tujem jeziku in nas<br />
postopoma vodi v doživljanje in oživljanje oseb. Ko se<br />
je končno vse zlilo v celoto, je vsak posameznik poznal<br />
igro do potankosti. To spoznanje je bilo vredno vsega<br />
truda, tudi tistih »zamujenih« ur rednega pouka, saj<br />
Kralj Artur s svojimi vitezi okrogle mize v tem razredu še<br />
vedno živi. Ne mine angleška ura, da učenci v medsebojni<br />
komunikaciji ne bi uporabljali citatov iz te igre.<br />
Naj jih duh viteštva spremlja še dolgo.<br />
Z<br />
devetim razredom smo na dvodnevnem<br />
športnem dnevu odkrili izjemno pokrajino<br />
med zaledjem kraškega roba, Hrastovljami<br />
in Ankaranom. Z zgodnjim vlakom smo se pripeljali v<br />
Prešnico (pri Kozini), kjer smo po prijetni poti kmalu prišli<br />
do kraškega roba. Od tam je pogled ujel istrske vasi, ki so<br />
rasle sredi zelenih gričev in ob belih cestah, ki so vodile<br />
do živo modrega morja, so vse bolj polno rasla obdelana<br />
polja in vinogradi.<br />
Na mogočnih stenah smo preizkušali svoje plezalske<br />
sposobnosti in večina je dijakov je med ostrim<br />
kamnom, razpokami in vrtoglavim pogledom v globino<br />
našla pot do razveseljivega vrha. Pred nami je bila še<br />
dolga pot in preko Marčevega hriba smo se spustili v<br />
Podpeč do kmetije, kjer so nas čakali konji, pripravljeni<br />
za počasen sprehod. Vreme, pokrajina in ljudje smo<br />
bili prijetno umirjeni, vendar v spletu okoliščin je<br />
dijakinja padla s konj, kar je vse zelo vznemirilo. Na<br />
srečo se je vse končalo le z modricami.<br />
Kmalu smo prišli v živopisano cerkev Sv. trojice<br />
v Hrastovljah. Po zelo kratkem vodstvu, ki ga je<br />
dopolnila izredna svetloba zahajajočega sonca, smo<br />
se odpravili proti kulturnemu domu v Kubedu. Na<br />
tej poti, ki se je počasi a vztrajno vse bolj dvigovala<br />
in vedno bolj daljšala, smo prvič naleteli na meje<br />
naših moči. Vendar so bile to le trenutne slabosti in<br />
po topli večerji se je pokazala sveža moč. Fantje so jo<br />
v glavnem vložili v nogometno zmago nad domačini,<br />
dekleta so jo preobrazila v pogovore.<br />
Iz gostoljubnega Kubeda, smo se po krepkem zajtrku<br />
in rednim obiranjem češenj obrnili proti zahodu in se<br />
skozi svež primorski gozd približevali morju. Ampak<br />
drugi dan je bilo sil manj in večina je morala vložiti<br />
zadnje kaplje, da smo dosegli Tinjan, vas, ki stoji na<br />
zadnjem hribu pred morjem. Tam je bila malica in<br />
še dve uri nas je ločilo od Ankarana. Čez Škofije in<br />
Hrtvatine smo prišli na sončno obalo. Voda je bila<br />
zelo sveža, vendar to ni ustavilo nekaterih fantov<br />
in deklet, ki jih je po pripovedovanju le še slika<br />
osvežilnega morja držala pokonci.<br />
Vsaka ekskurzija, vsako potovanje je posebna slika<br />
velikega potovanja, je slika življenja, kjer se v odnosu<br />
do narave, soljudi in sebe učimo vedno novih in novih<br />
korakov. V tej vaji je nam uspelo.<br />
20 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong>
PO P O T O V A N J A<br />
Igor Velepič<br />
Enajstošolci na<br />
Dunaju<br />
V<br />
petek, 2. 6. <strong>2006</strong>, smo se za sklep epohe<br />
zgodovine umetnosti kot vsako leto za štiri<br />
dni odpravili v cesarsko mesto Dunaj (Bog<br />
ohrani, Bog obvari, nam cesarja, Avstrijo …). Tokrat<br />
(bilo nas je 24 dijakov in trije učitelji, ena dijakinja pa<br />
žal ni mogla z nami) smo sicer pot nameravali obogatiti<br />
še z obiskom Esterhazy-jeve palače in Budimpešte, a<br />
so se stvari drugače iztekle. Že lani, ko smo družno<br />
obiskali München, se je letošnji enajsti razred izkazal s<br />
svojo vzdržljivostjo, zanimanjem, prisrčnostjo in dobro<br />
voljo (s pridihom prepoznavne začimbe permanentne<br />
jamrajočnosti nekaterih …).<br />
Glavna rdeča nit ekskurzije je bila tokrat glasba, zato<br />
smo si kakopak ogledali »Haus der Musik«, dvorane<br />
v Musikvereinu, predkoncilski obred latinske maše<br />
v Hofburški kapeli z Dunajskimi dečki (Schubertova<br />
Maša v F-duru), prisluhnili pa smo tudi prvima<br />
deloma (Kyrie in Gloria) Mozartove Misse Solemnis<br />
v Auguštinski cerkvi, koncertu pihalnega orkestra<br />
ameriških študentov v Votivkirche … Glavni glasbeni<br />
dogodek pa je bil obisk Dunajske državne opere,<br />
kjer smo prisluhnili scensko malce modernizirani<br />
interpretaciji Puccinijeve opere Manon Lescaut<br />
(junakinje tragično razpete med srcem in razkošjem).<br />
Ta opera je sicer skladateljevo zgodnje delo, a večino<br />
nas je izvedba, tako kot tudi monumentalna zgradba<br />
v celoti navdušila.<br />
Doslej smo z drugimi generacijami enajstošolcev<br />
poslušali Carmen, Traviato, Othella in Čarobno<br />
piščal.<br />
Kot uvod v jesensko ekskurzijo smo si ogledali nekaj<br />
arhitekture in galerij: Kunsthaus, Hudertwasser<br />
haus, Kunsthistorisches Museum, palačo Belvedere,<br />
Plečnikovo Zaherlovo palačo, MuseumsQuartier,<br />
Cesarske muzeje, Zakladnico in grobnico<br />
Habsburžanov. Seveda smo obiskali tudi Štefanovo<br />
katedralo, dve železniški postaji, se ustavili ob<br />
Donauturmu in v spletu okoliščin zavili tudi v Prater.<br />
Prizadevali smo si tudi za ogled musicala Romeo<br />
in Julija, pa nam ni uspelo. Spali smo na eni od<br />
dunajskih waldorfskih šol (Pötzleinsdorf), ki so jo za<br />
nas prijazno ogreli, saj so bili dnevi - oz. predvsem noči<br />
- kaj hladni. Tuši so bili pa vseeno preveč osvežilni …<br />
Ker so bili prazniki, se z učenci te šole nismo srečali,<br />
smo jim pa malce zavidali umeščenost njihove šole<br />
med livade in parke, pa tudi prostorno zgradbo, ki<br />
je bila nekdaj nekakšen dvorec. Vreme je bilo skoraj<br />
aprilsko, razen zadnji dan, ko nas je že od ranega<br />
jutra ožarjalo praznično sonce (Binkoštni ponedeljek<br />
je v Avstriji namreč velik praznik!).<br />
Zadnji dan smo obiskali tudi islamsko mošejo.<br />
Pripeljali smo se pred zgradbo, se znotraj sezuli ter<br />
se posedli po preprogah, potem pa z občudujočo<br />
zbranostjo uro in pol poslušali gospoda , ki nam<br />
je razložil marsikaj o Islamu, muslimanih, njihovi<br />
kulturi in običajih. Sodeč tudi po vprašanjih dijakov,<br />
so se z nemščino zelo dobro znašli, predvsem pa smo,<br />
mislim da vsi, občudujoče poslušali prevod gospe<br />
Maletin.<br />
V ponedeljek smo zvečer nekako pravočasno prišli<br />
domov, hvaležni šoferju Vojku za prilagodljivost in<br />
zabavnost, dijaki so bili blago utrujeni a pravzaprav<br />
polni izrazov navdušenja nad doživetim, s še več<br />
zaupanja in vere v poslanstvo naše šole pa smo prišli<br />
domov tudi učitelji, saj je pravo veselje stati ob strani<br />
tako prisrčno razigrani, zvedavi in prijetni druščini v<br />
odgovorno življenje postavljajočih se mladostnikov.<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong> 21
PO P O T O V A N J A<br />
Neithan, 9. r<br />
Ekskurzija 9.<br />
razreda v Firence<br />
Naš razred se je v sredo, 31. 5. <strong>2006</strong> podal na<br />
ekskurzijo v Firence. Tja smo odšli z avtobusom<br />
firme Frelih, ki si zaradi pomanjkanja prostora<br />
za vse noge in vsa trupla pet zvezdic res ni zaslužil.<br />
Naslednjo ploho neodobravanj je ta izlet požel, ko je naš<br />
razred izvedel za nečloveško uro odhoda – 5:00 zjutraj,<br />
a ta se je na dan odhoda zaradi nekaterih posameznikov<br />
jasno zavlekla toliko, da smo odšli šele pribl. ob 5:45.<br />
Na avtobusu se je prve pol ure odvijal pogovor, po<br />
tem dokaj kratkem pogovoru pa je ves avtobus razen<br />
šoferja in nekaterih drugih (redkih) osebkov 'pomrl'.<br />
Naslednji pomemben dogodek je bil odkritje žoge, ki<br />
je zaposlovala moški del razreda večino odmorov. Ko<br />
smo prišli v Firence smo odšli v Museo del bargello,<br />
kjer smo si, predvsem, ogledali grškega boga Bakhusa<br />
oz. Dioniza in pa boga Merkurja. Tam smo se usedli<br />
in narisali ali Dioniza ali Merkurja. (...)<br />
Naslednji dan smo navsezgodaj zjutraj bili brutalno<br />
zbujeni brez simpatije do našega stokanja ali<br />
prošenja, saj smo imeli zajtrk. Ne smem pozabiti<br />
omeniti zajtrka, saj je bil kruh verjetno od prejšnjega<br />
dne, kar je le dodalo k njegovi žlahtni trdoti (tu<br />
verjetno velja rek, da kar plačaš, to dobiš), zraven pa<br />
je bil kos masla, ki niti ni bil star, niti slab (začuda)<br />
in skoraj užitno marmelado, katere starost verjetno<br />
presega leto prve svetovne vojne. Po hrani sodeč je<br />
pod hostlom nek bunker, ki izvira iz prve svetovne<br />
vojne in iz tam črpajo zaloge hrane. Po zajtrku smo<br />
pospravili šotore in pripravili šoferja, da je naredil<br />
resen prekršek, da nam ni bilo treba preveč hoditi.<br />
Odšli smo v galerijo Accademia, kjer smo si ogledali<br />
Michelangelove ujetnike in, smisel tega potovanja,<br />
Davida. Original je bil presenetljivo natančen in<br />
z pribl. nad štirimi metri zelo mogočen. Ko smo<br />
narisali kar smo hoteli smo odšli ven. Zopet smo<br />
odšli do kupole, nas je zopet rešila vrsta, dolga kot<br />
vrsta v Harrodsu. Kasneje smo odpotovali do mosta<br />
Ponte Vecchio, kjer smo imeli dve uri prostega časa.<br />
Zatem pa smo si še odšli ogledati kapelo Medičejcev.<br />
Po ogledu smo se odpravili do Marine di Masse, kjer<br />
smo vstopili v hostel. Ob desetih so se odšli tisti, ki<br />
so želeli se kopati. Za kopanjem je bila večerja, ko<br />
je imela Nina Grbič rojstni dan. Večerja je bila zelo<br />
kvalitetna in dobra. Potem smo odšli 'spat'.<br />
Tretji dan smo odšli v Carraro, kjer smo si ogledali<br />
kamnolom v srcu gore, 400 metrov od vsakega začetka<br />
in 250 metrov od vrha gore. Iz kamnoloma smo odšli<br />
v mesto, kjer smo hoteli iti na pizzo, a je bila siesta<br />
in nič ni bilo odprto. Hoteli so nam 'uturiti' le pašto<br />
z paradižnikom, a smo se spuntali in odšli. Jest smo<br />
odšli na avtocesto v tako imenovani autogrill. Tam so<br />
bili sendviči ali krompir z mesom. Po kosilu pa smo<br />
odšli naravnost domov.<br />
22 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong>
V G I B A N J U<br />
Mohor Demšar<br />
Olimpiada petih<br />
razredov<br />
Ker je peti razred v znamenju Grčije, naj<br />
vam opišem waldorfsko olimpiado, ki se je<br />
konec maja že osmo leto odvijala na Dunaju,<br />
pravzaprav v predmestju Dunaja, v kraju Schönau.<br />
Na prelepem travniku smo se zbrali peti razredi<br />
štirinajstih šol iz Slovenije, Hrvaške, Slovaške in<br />
Avstrije. Res je pravi raj okolica šole v Schönau,<br />
saj je tam toliko travnikov, da je več sto učencev in<br />
nekaj ducatov spremljevalcev lahko postavilo svoje<br />
šotore in še je ostal ogromen travnik, ki je bil posebej<br />
namenjen olimpijskim disciplinam: maratonu, teku<br />
štafet, šprintu, rokoborbi, metanju kopja, metanju<br />
diska, skokom v daljino ter skokom v višino.<br />
Četrtek je bil namenjen zbiranju in mi smo ta dan<br />
izkoristili za obisk živalskega vrta. Petek smo cel dan<br />
vsi vadili vse discipline, v soboto pa je bil tekmovalni<br />
dan, kjer je bila lepota prav tako pomembna kot<br />
hitrost, moč, najpomembnejše je bilo, da je vsak dal<br />
res vse od sebe. Večina se je res potrudila na vso moč<br />
in marsikdo je naslednji dan večji del dneva prespal.<br />
V soboto popoldne smo okusili še kanček pravega<br />
mestnega utripa in jo mahnili proti domu v glavnem<br />
kar zadovoljni. Krasno je, da je vseh štiriindvajset<br />
učenk in učencev doživelo to olimpiado, ki je niti<br />
nočni dež ni uspel pokvariti, saj je čez dan vedno<br />
posijalo sonce.<br />
Vsaka šola je imela svoje predstavnike razdeljene v<br />
deset grških polisov, mestnih državic, kot razred pa<br />
smo taborili in hodili jest. Tako so se otroci pomešali<br />
med sabo in dva naša fanta sta kar hitro imela polno<br />
občudovalk iz Avstrije.<br />
Darilo ob<br />
praznovanju dneva<br />
Zemlje<br />
Za Waldorfsko šolo Ljubljana je bila sreda, 19.<br />
aprila, ko je bilo praznovanje dneva Zemlje,<br />
še posebej pomembna. Poleg zanimivega<br />
pogleda na podnebne spremembe, vzroke in posledice<br />
teh sprememb, ki jih je predstavila dr. Lučka Kajfež<br />
Bogataj z Biotehnične fakultete, je direktor Iztok Kordiš<br />
iz rok predsednika Lions kluba Ljubljana Emona, g. Aleša<br />
Slavca, prejel ček v vrednosti 1.700.000,00 SIT. Sredstva so<br />
namenjena nakupu športne opreme.<br />
To je pomemben korak k izboljšanju pogojev za<br />
športno vzgojo, saj se trenutno večji del tega predmeta<br />
izvede v naravi, na grajskem griču ali na Golovcu.<br />
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong> 23
Valovanje<br />
Ah, to je tisto valovanje,<br />
ki ponese me v spanje.<br />
Ah, to je tisti šum,<br />
ki vliva mi pogum.<br />
Ah, to je tista lepota,<br />
ki v meni postane dobrota.<br />
Urša Zupanc, 8. razred