Waldorfske novice - Poletje 2006

More documents

Recommendations

Info

L I T E R AT U R A Anica Nikolič Pravljica o Gralu V danes skoraj neznani knjigi je Anica Nikolič leta 1927 objavila deset resnično lepih pravljic o svetem Gralu, ki nosijo veliko večjo težo resničnosti in umetnosti kot sodobne šiki-miki uspešnice. Priredila in v slovenščino jih je prevedla po francoskih virih, ki najbrž sežejo v zgodnji srednji vek. Za vse, ki še rastejo, objavljamo prvo. Pravljica o Gralu Davorin Peršič Ko je Odrešenik sveta visel na Golgoti na križu, so žalovali vsi pravičniki, kristjani in pogani. Med njimi je bil tudi blag in pošten mož, Jožef iz Arimateje, ki je zelo ljubil Izveličarja 1 , čeprav ni bil kristjan. Ta mož je poprosil Pilata, naj mu podari truplo mrtvega Jezusa, da ga pokoplje. Pilat je ugodil Jožefovi prošnji in ko je videl, kako zelo spoštuje Arimatejec mrtvega Preroka, mu je dejal: "Prijatelj, danes zjutraj mi je prinesel neki žid skodelo, iz katere je zajemal tvoj Jezus, ko je zadnjikrat večerjal s svojimi učenci. Če hočeš, ti skodelo rad poklonim v spomin." Po teh besedah je izročil Jožefu prelepo skledo iz rezane zelene jašme 2 . Jožef jo hvaležno sprejme ter ginjen odhiti na Golgoto, da pokoplje Jezusa. Dolgo so potovali in pred njimi so nosili možje skrinjo, ki je hranila dragoceno posodo z Odrešenikovo krvjo. In glej, čudo – potovali so in potovali, a nikdar niso bili trudni, in ko je prišel čas obeda in večerje, je bila miza pogrnjena in vsi so bili siti in vsi so imeli piti, ne da bi kuhali in pekli in trošili novce. In čeprav so hodili dolgo, dolgo, dneve in noči in tedne, je bila njih obutev vedno cela in navzlic solncu in dežju in vetru njih oblačila vedno lepa in snažna. Med potom so se ustavljali v mestih in vaseh, pomagali bolnikom, učili nevedneže, krščevali pogane, kajti Jožef in vse sorodstvo so se med tem že pokristjanili. Jožefov najstarejši sin Jožefej je bil celo že škof, in zelo pobožen mož, ki je delal tudi čudeže. Ko so tako prehodili že mnogo zemlje, so prišli nekega večera, bilo je v soboto, do širokega morja. Tu je bilo konec poti. Visoke skale so oklepale obrežje na desni in na levi, pred potniki pa je ležalo neizmerno morje in vse nebeške zvezde so se lesketale v njem. Škof Jožefej je velel nosačem svete skrinje, naj stopijo v vodo in naj hodijo pogumno preko morja, kamor jih bo vodila čudotvorna skodela. Nosači so res stopili na valove in glej, hodili so po njih kakor po suhi zemlji. A ko je snemal Jezusovo truplo s križa in ga povijal v mehko platno, so sveže rane krvavele in poln usmiljenja je prestrezal Jožef dragocene kaplje v skodelo, ki jo je pravkar prejel od Pilata. Ko je bilo truplo povito, ga je pokopal, skodelo iz jašme z Odrešenikovo krvjo pa je odnesel v svojo hišo in jo skrbno shranil. Ko je Jezus že zdavnaj od mrtvih vstal in v nebesa šel, je Jožev zaslišal nekoč skrivnosten glas, ki je dejal: "Jožef, ti dobro veš, da te sovražijo židje. Strežejo ti po življenju, da bi dobili v roko skodelo iz zelene jašme, v kateri hraniš sveto kri. Zato vstani in se pripravi, da greš odtod na daljno pot proti zapadu. S seboj ne jemlji prav ničesar, ne živeža, ne denarja, ne obutve, ne platna, ne obleke. S seboj pa vzemi ženo in otroke in vse svoj rod do sedmega kolena. Izteši tudi skrinjo iz lesa v obliki ladje, vanjo postavi dragoceno posodo z Odrešenikovo krvjo ter jo s seboj odnesi v tujo zemljo, kamor ti bo sama kazala pot." Jožef Arimatejec je ubogal skrivnostni glas in storil, kakor mu je velel. Iztesal je iz lesa skrino v obliki ladje, postavil vanjo skledo iz zelene jašme, povabil vse sorodstvo na daljno potovanje in krenil brez novcev, živil in prtljage na pot proti zapadu. ■ Ana Marija Kolenc, 11. razred 12 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong>
L I T E R AT U R A Tedaj je slekel Jožefej srajco 3 , jo razprostrl po vodi, in plavala je, ne da bi se zmočila ali potopila. Zdaj je velel očetu Jožefu, naj stopi na srajco, in tudi pod njegovo nogo se ni udalo belo platno niti za las. Za očetom je stopil še sam Jožefej na čudni brod, ki ga je nosil kakor splav. Tedaj je povabil škof še vso sorodstvo. In na plavajoče platno so stopili vsi po vrsti, mati, bratje, sestre, tete, ujci, strici, bratranci in sestrične, do sedmega kolena vsi. In čim več jih je prihajalo, mož in žena, dečkov in deklet, tembolj je rastlo platno, rastlo, rastlo, se razprostiralo po temni vodi na desno in levo, naprej, nazaj in naokrog, dokler ni sprejelo vseh, ki so spremljali sveto skrinjo. Ko so bili vsi vkrcani, in ni niti eden več ostal na bregu, je pravkar jutranje solnce razlilo svoje prve žarke po morski gladini. Srebrni valovi so se rahlo dvigali in odšumeli, škof Jožefej pa je prijel en rokav srajce, a drugega je potisnil v roke očetu Jožefu. Tedaj je zapihal vetrič, se uprl v čudna jadra, jih napel in srajca – ladja se je zazibala in splavala po morju v ono smer, kamor so nosili sveto posodo. In tako so se vozili zopet dneve in noči in nihče ni bil nikdar lačen, nikdar žejen, nikdar bolan, ne bojazljiv. Vsi so bili zelo zadovoljni in veseli in so se ljubili med seboj. Po dolgem potovanju širom morja so nekega dne uzrli suho zemljo. Tja na obal jih je vodila skrinja, tja so krenili nosači, zapustili morsko pot in stopili na kopno. Za njim je pristal platneni brod, Jožef in Jožefej sta izpustila rokava, se izkrcala in za njima je stopalo na zemljo vse sorodstvo, mati, bratje, sestre in sestrične, do sedmega kolena vsi. In kakor so se izkrcavali tako se je srajca krčila, se zmanjševala, in ko je skočil na obalo poslednji stric, ni bila srajca prav nič večja kot tedaj, ko jo je slekel Jožefej in položil na morje. In ker je bila povsem suha in lepo gladka, jo je kar pobral in oblekel in vsi so krenili naprej v deželo, ki so ji dejali Sinja Bretanja. Na primernem kraju so si sezidali domove, in v najlepši hiši sta stanovala Jožef in Jožefej, in v najlepšo sobo sta postavila skrinjo, v kateri je bila posoda z Odrešenikovo krvjo. Skrbno sta jo čuvala in vse sorodstvo jima je pomagalo, tako da nihče drugi ni izvedel, kje se nahaja, nihče ni znal, kot vodi pot do nje. Urška Polončič, 11. r Parzival in jaz Zgodba o Parzivalu ter iskanje svetega grala, popolnosti in resnice je že zelo stara. Izvira namreč iz srednjega veka. Junak pooseblja razvoj človekove osebnosti od norčka do plemenitega viteza. S svojimi prigodami te enostavno prisili k razmišljanju. Zgodba je nenavadno sodobna, zato ni čudno, da se je moral avtor večino časa skrivati. Parzival je zame pravzaprav prispodoba. Ne vidim ga kot dejanskega junaka, pač pa kot prispodobo za človekov razvoj, pa tudi za potrebe in hrepenenja. Parzival hrepeni po tem, po čemer hrepeni večina. Hrepeni po resnični ljubezni, prijateljstvu, časti in resnici. Najbolj pa hrepeni po časti in bojih (…). Svoje življenje posveti reševanju napak iz mladosti in posledično iskanju svetega grala. Sveti gral pa pooseblja spoznanje, neko božjo resnico, ki je znana le redkim izbrancem. In ravno v tem je čar te zgodbe. Človek, ki bi lahko imel vse, se odloči, da najprej reši svojo čast ter popravi napake, zato se odpravi na iskanje nečesa, česar pravzaprav ni mogoče najti. Ravno to iskanje pa mu pomaga na poti do neke skrite resnice, ki nam jo avtor podaja zavito v zgodbo. Iskanje Parzivala oblikuje, ga vrača h koreninam. Iz zgodbe se da po mojem veliko naučiti, če le znaš brati med vrsticami. Ravno to je tisto, kar mi je pri knjigi tako zelo všeč. Lahko jo jemlješ kot zgodbo, lahko pa se iz nje tudi nekaj naučiš. Jaz osebno sem šele skozi zgodbo videla, kako pomembno je preprosto vedeti, kaj hočeš in ostati zvest samemu sebi. Čim ubogaš nasvete drugih bolj kot svoje lastne nagibe in slutnje, slej nastradaš. Težko mi je pisati o Parzivalu in tem, kaj pomeni zame. Če bi, bi verjetno popisala celo knjigo. Na kratko pač ne znam povedati vsega, kar mislim. Naj povzamem le, da je zgodba o Parzivalu zame zgodba o razvoju človekove osebnosti v vseh pogledih. Vsi pa, ki so jo čuvali, so bili vedno srečni, polni zemskega in rajskega veselja. ker so si bili v svesti, da vsa njih sreča izvira iz svete. čudotvorne posode, so jo imenovali posode božje milosti ali "sveti Gral". 1 Zveličarja 2 jaspis 3 A. Nikolič sicer uporablja za srajco izraz košulja. ■ Ajda Žagar, 9. razred WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2006</strong> 13
Page 1 and 2: Časopis Waldorfske šole Ljubljana
Page 3 and 4: U V O D N I K Poletje Davorin Perš
Page 5 and 6: in novih spoznanjih in jih genialno
Page 7 and 8: Kallias šola Tudi v našem prostor
Page 9 and 10: L I T E R AT U R A Rudolf Steiner S
Page 11: L I T E R AT U R A Basni Rudolf Ste
Page 15 and 16: UT R I N K I Maturanc I. V. & J. T.
Page 17 and 18: PO P O T O V A N J A Darja Brecelj
Page 19 and 20: PO P O T O V A N J A Četrti dan je
Page 21 and 22: PO P O T O V A N J A Igor Velepič
Page 23 and 24: V G I B A N J U Mohor Demšar Olimp

Waldorfske novice - Poletje 2006

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?