Waldorfske novice - Poletje 2006

in novih spoznanjih in jih genialno upodabljal v
svoji umetniških delih. Kot zaključek predavanja z
naslovom Leonardova veličina na točki preobrata v
nov čas Steiner poda naslednji opis:
"Leonardovo dušo vidimo tako zdravo, tako
zaobsegajočo, da lahko začutimo, ko Goethe iz svoje
velike duše reče: ´Pravilno, lepo izgrajeno je kot
vzgled stal nasproti človeštvu in kot ustreza zmožnost
sprejemanja očesu in jasnost razumu, sta bila jasnost
in razumnost, našemu umetniku popolnoma lastna.´
Če hočemo te besede uporabiti za Leonarda – in te so
uporabne – potem jih lahko uporabimo za mladega
Leonarda, ki nam stopa telesno in duhovno nasproti
kot svež, popoln, z veseljem do ustvarjanja, do sveta,
obenem hrepeneč po svetu – človek popolnosti,
vzor, rojen za osvajanje, človek, ki je rojen tudi za
humor, ki ga je pokazal pri številnih priložnostih v
svojem življenju. In potem poglejmo k risbi, ki naj
bi in to upravičeno veljala, za njegov avtoportret 3 ;
k staremu moškemu, v katerem so vrezane brazde
številnih doživetji, veliko težkih, bolečih doživetji, ki
nam s svojimi potezami okrog ust nakažejo celotno
disharmonijo, v kateri končno vidimo osamljenega
človeka, daleč stran od domovine, v azilu pri
francoskem kralju, ki se še bojuje s svetovni obstojem,
vendar samotno, zapuščeno, nerazumljeno, kljub
ljubezni prijateljev, ki ga niso prenehali spremljati.
Tako nam z Leonardom prihaja nasproti veličina
duha, ki gre skozi številne bolečine in se poda v telo in
ga najprej s popolnostjo oblikuje in potem zagrenjeno
zapusti. Pogledamo lahko to obličje in čutimo samega
genija človeštva, ki nas s tega človeškega obličja
gleda nazaj. Da, začenjamo razumeti čas, čas večerne
zarje, v kateri je živel Leonardo in čas, v katerem so
živeli Kopernik, Kepler, Giordano Bruno, Galilei, s
katerim vstopi neka nova jutranja zarja. Vidimo lahko
omejenost in utesnjenost, ki jo je velika Leonardova
duša morala doživeti. Razumemo obdobje in razumemo
umetnike, ki stojijo za vsemi človeškimi sredstvi in
končno tudi delujejo le s človeškimi sredstvi. Potem
ko smo se duhovnoznanstveno poglobili, moramo
uvesti naše celotno človeško razumevanje in se zazreti
v Leonardovo obličje – in celotna narava časovnega
obdobja nam iz tega obličja gleda nasproti. Da, iz teh
zagrenjenih potez obraza nam nasproti gleda človeški
duh, ki se najprej nagiba navzdol. Tako ga moramo
spoznati, da lahko zopet spoznamo celotno velikost
moči, ki je morala biti prisotna, da je lahko nastal
Kopernik, Kepler, Galilei, Giordano Bruno.
Resnično, šele takrat pridobimo pravo spoštovanje
pred potjo in razvojem človeškega duha, ko tragiko
prejšnjega obdobja zatona, ki jo občutimo do grmade
Giordana Bruna, še poglobljeno preučimo s pogledom
Leonardove duše, ki se čuti nemočno. Leonardova
veličina nam bo jasna šele, ko bomo dobili slutnjo o
tistem, česar ni zmogel. In s tem bi tudi rad zaključil
današnje raziskovanje. Spada skupaj s tem, da je
človeška duša lahko zadovoljna, da, osrečena ob
pogledu na nepopolnost, in tudi ne najbolj osrečena
ob pogledu na majhno, temveč na veliko nepopolnost,
pri pogledu tistega ustvarjanja, ki zaradi svoje
velikosti premine pri izvedbi. Zakaj pri preminulih
močeh zaslutimo, da, na koncu ugledamo moči, ki se
pripravljajo na prihodnost. In pri večerni zarji nam
gre za slutnjo in upanje jutranje zarje.
Za vedno mora naša duša človeški razvoj občutiti
tako, da si rečemo, da vse nastajanje poteka tako, da
vidimo: Tam, kjer se ustvarjeno pretvori v ruševino,
tam vselej iz ruševin zacveti novo življenje." 4
Kljub svojim velikim talentom in svoji vsestranskosti,
je bil Leonardov odnos do sveta z vsakim letom bolj
tragičen. Ko sta se z Michelangelom prvič srečala na
ulici, ga je Leonardo povabil na pogovor o Božanski
komedij, vendar ga je vzkipljivi mladi Michelangelo
zavrnil in užalil na račun nedokončanega
grandioznega bronastega konja, ki ga po večletnem
delu ni ulil v Milanu. Leonardo kljub svoji moči in
vplivu ni odgovoril. Ogromnega konja, ki ga je v glini
že dokončal, pa ni ulil, ker je prišlo do vojne in so
že zbrani bron porabili za topove. Glinastega konja
so Francozi ob zasedbi uporabili za strelsko tarčo in
uničili.
Leonardo je znan, da je le težko popolnoma dokončal
svoje delo. Eden izmed razlogov je bila prevelika
študijska vnema, ki ga je vodila v vedno nove vsebine,
ki so mu odvzele čas za dokončanje zastavljenega.
Tako je bilo tudi s slavno fresko Zadnja večerja, za
katero je dneve opazoval ljudi in iskal izraze za svoje
like. Lahko je delal neprenehoma zelo dolgo, potem pa
več ur le opazoval in naslikal le nekaj potez. Zgodilo se
je, da ga dolgo ni bilo k sliki, potem pa je prihitel pred
sliko in napravil nekaj manjših potez ter zopet odšel.
Kljub pritiskom vseh vrst je ustvaril mojstrovino, ki
danes ni senca svoje veličine le zaradi nenavadnih
barv, ki jih je Leonardo izumljal, temveč tudi zaradi
večstoletnega odklonilnega odnosa do freske, ki je
bila izpostavljena slabim razmeram. Danes lahko le
slutimo, kako lepo in pomembno je to delo, kjer je
naslikanih 12 apostolov, 12 kvalitet, ki obkrožajo
Kristusa v trenutku, ko pravi: "Nekdo izmed vas me
bo izdal."
Kako neobičajno je v sodobni družbi razumeti
tragedijo, ki nosi v sebi klice prihodnosti, se pokaže
tudi pri odnosu do Leonarda. Plehki "pozitivni" odnos
do sveta počasi pelje v hollywoodsko poenostavitev
duha, ki dolgoročno prinaša – ne tragedijo – temveč
limonado a la Da Vincijeva šifra.
1 Dan Brown, Da Vincijeva šifra, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005, str. 5
1 Dan Brown, Da Vincijeva šifra, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005, str. 471
2 Leonardo da Vinci, Traktat o slikarstvu, Studia humanitatis, Ljubljana,
2005, str. 59
3 Glej sliko Avtoportret
4 Rudolf Steiner, Ergebnisse der Geistesforschung, Lionardos geistige Grösse
am Wedepunkt zur neuren Zeit, Berlin, 13. februar 1913, Rudolf Steiner Verlag,
Dornach, 1989, str. 379-81
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 5