Waldorfske novice - Poletje 2006

L I T E R AT U R A
Rudolf Steiner
Splošni nauk o
človeku
Prvo predavanje (2. del)
Če otroka, ki se je vrasel v svet, opazujete z zadostno
nepristranskostjo, boste tako res zaznali: tu v otroku
je duh duše ali duša duha še nepovezana s telesnim
telesom (Leibeskörper) ali telesom telesa (Körperleib).
Naloga vzgoje, dojeta v duhovnem smislu, pomeni
privesti duha duše v sozvočje s telesnim telesom ali
telesom telesa. Priti morata v sozvočje drug z drugim,
med seboj se morata uglasiti, saj se s tem, ko je otrok
rojen v fizični svet, tako rekoč še ne ujemata. Naloga
vzgojitelja in tudi učitelja je usklajevanje teh dveh
členov.
Zdaj poglejmo to nalogo nekoliko bolj konkretno. Med
vsemi temi povezavami, ki jih ima človek z zunanjim
svetom, je najpomembnejše dihanje. Toda dihati
začnemo, šele ko vstopimo v fizični svet. Dihanje v
materinem telesu je tako rekoč pripravljalno dihanje,
človeka še ne poveže popolnoma z zunanjim svetom.
S tistim, kar naj se v pravem smislu imenuje dihanje,
začne človek šele, potem ko zapusti materino telo. To
dihanje pomeni zelo, zelo veliko za človeško bitnost,
kajti to dihanje že vsebuje celoten tročleni sistem
fizičnega človeka.
K členom tročlenega fizičnega človeka najprej štejemo
presnavljanje. Ampak presnavljanje je na enem
koncu tesno povezano z dihanjem; proces dihanja je
presnovno povezan s cirkulacijo krvi. Cirkulacija krvi
sprejme v človeško telo snovi iz zunanjega sveta, ki
pridejo v telo po drugi poti, tako da je dihanje na eni
strani povezano s celotnim presnovnim sistemom.
Dihanje ima torej svoje lastne funkcije, vendar je po
eni strani povezano s sistemom presnove.
Po drugi strani je to dihanje povezano z živčnočutilnim
življenjem človeka. S tem ko vdihujemo,
neprestano potiskamo možgansko vodo v možgane; s
tem ko izdihnemo jo izpustimo nazaj v telo. Tako ritem
dihanja prenašamo na možgane. In kakor je dihanje na
eni strani povezano s sistemom presnavljanja, tako je
na drugi strani povezano z živčno-čutilnim življenjem.
Lahko rečemo: dihanje je najpomembnejši posrednik
med človekom, ki vstopi v fizični svet, in fizičnim
zunanjim svetom. Ampak moramo se zavedati, da to
dihanje vsekakor še ne poteka tako, kot mora polno
potekati za vzdrževanje fizičnega življenja pri človeku.
Po eni strani namreč ne: pri človeku, ki vstopi v fizični
obstoj, še ni vzpostavljena prava harmonija, prava
povezava med procesom dihanja in živčno-čutilnim
procesom.
Če opazujemo otroka, moramo glede na njegovo bitje
reči: otrok se še ni naučil tako dihati, da bi dihanje na
pravi način vzdrževalo živčno-čutilni proces. Tukaj gre
spet za finejšo karakteristiko tistega, kar moramo storiti
z otrokom. Človeško bitnost moramo najprej razumeti
antropološko-antropozofsko. Najpomembnejši ukrepi v
vzgoji se bodo tako skrivali v opazovanju vsega tistega,
kar na pravi način organizira proces dihanja v živčnočutilni
proces. V višjem smislu se mora otrok učiti,
da v svojega duha sprejema tisto, kar mu je lahko
podarjeno s tem, da je rojen za dihanje. Vidite, ta del
vzgoje se bo nagibal k duhovno-duševnemu: s tem da
dihanje harmoniziramo z živčno-čutilnim procesom,
vnesemo duhovno-duševno v fizično življenje otroka.
Grobo povedano bi lahko rekli: otrok notranje še ne
zna pravilno dihati, in zato mora biti vzgoja v tem, da
se nauči pravilno dihati.
Ampak otrok še nečesa drugega ne zna pravilno in
tega drugega se moramo lotiti, da bi s tem ustvarili
soglasje med dvema členoma bitja, med telesom telesa
(Körperleib) in duhovno dušo. To, česar otrok na začetku
svojega obstoja ne zna pravilno – opazili boste, da se
običajno zdi, da je to, kar moramo duhovno pudarjati,
v nasprotju z zunanjim svetovnim redom –, to česar
otrok ne zna, to je opravljati menjave med spanjem
in budnostjo na način, ki ustreza človeškemu bitju.
Vsekakor lahko rečemo, gledano na zunaj: otrok zna
čisto dobro spati; spi veliko več kot človek v kasnejšem
življenjskem obdobju, celo v življenje gre s spancem.
– Toda tega, kar je spanju in budnosti notranji temelj,
še ne zna. Otrok na fizični ravni doživi vse mogoče.
Uporablja svoje ude, jé, pije in diha. Ampak s tem, ko
na fizični ravni dela vse mogoče, s tem, ko izmenjuje
spanje in budnost, ne more vsega tega, kar izkusi na
fizični ravni – kar vidi z očmi, sliši z ušesi, izvršuje z
rokami, kako brca z nožicami – tega, kar doživi na fizični
ravni, ne more vnesti v duhovni svet, tam predelati in
rezultat dela ponovno prinesti nazaj na fizično raven.
Za njegovo spanje je značilno, da je to neko drugo
spanje, kot je spanje odraslih. V spanju odraslih se
predela predvsem to, kar človek izkusi v času med
prebujenjem in potopitvijo v spanec. Otrok tega, kar
izkusi med prebujenjem in potopitvijo v spanec, še ne
zna vnesti v spanje in se zato v splošno ureditev sveta
vživlja s spancem še tako, da v to ureditev sveta med
spanjem ne prinese tistega, kar je na zunaj izkusil v
fizičnem svetu. Zato se mora s pravilno potekajočo
vzgojo pomagati, da se to, kar človek izkusi na fizični
ravni, vnese v tisto, kar duh duše ali duša duha dela
od potopitve v spanec do prebujenja. Kot učitelji in
vzgojitelji otroka ne moremo naučiti prav ničesar o
višjih svetovih. Kajti tisto, kar od višjih svetov pride
v človeka, to pride v času od potopitve v spanec do
prebujenja. Le čas, ki ga človek preživi na fizični ravni,
lahko izkoristimo tako, da lahko to, kar mi delamo z
njim, postopno vnaša v duhovni svet, s čimer lahko
ponovno priteka moč nazaj v fizični svet, zato da je
potem v fizičnem bivanju pravi človek.
WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 9