Waldorfske novice - Poletje 2006

Tako bo najprej vsa dejavnost poučevanja in vzgoje
usmerjena k res visokemu področju, k poučevanju
pravilnega dihanja in k poučevanju pravilnega ritma v
izmenjavi spanca in budnosti. Seveda bomo pri vzgoji
in poučevanju spoznali takšne vedenjske ukrepe, pri
katerih ne gre za dresuro dihanja ali dresuro spanca
in budnosti. Vse to bo v ozadju. To, kar bomo spoznali,
bodo konkretni ukrepi. Ampak vse do temeljev se
moramo zavedati tega, kar počnemo. Tako se bomo
morali zavedati, ko bomo nekega otroka poučevali ta
ali oni učni predmet, da v eni smeri delujemo bolj na
vnašanje duše duha v fizično telo in v drugi smeri bolj
na vnašanje telesnega telesa v dušo duha.
Ne podcenjujemo pomena tega, kar je bilo zdaj
povedano, kajti ne boste postali dobri vzgojitelji in
učitelji, če boste gledali zgolj na to, kaj delate, in ne
boste gledali na to, kar ste. Antropozofsko orientirano
duhovno znanost imamo dejansko iz razloga, da
uvidimo pomenljivost dejstva, da človek v svetu ne
deluje samo skozi to, kar dela, temveč predvsem skozi
to, kar on je. Velika razlika je, dragi prijatelji, ali gre v
šoli skozi vrata učilnice k večjemu ali manjšemu številu
učencev eden ali drugi učitelj. Velika razlika je, in ta
se ne skriva zgolj v tem, da je nek učitelj spretnejši pri
tem, kako izvede zunanje pedagoške prijeme, kot drugi;
temveč najpomembnejša razlika, ki učinkuje pri pouku,
izvira iz tega, kakšna je miselna usmeritev učitelja v
vsem času njegovega bivanja, kako učitelj v vsem času
svojega bivanja usmerja svoje misli, ki jih prenese s
seboj skozi vrata učilnice. Učitelj, ki se ukvarja z mislimi
o nastajajočem človeku, deluje na učence čisto drugače,
kakor učitelj, ki o vsem tem ne ve ničesar, ki svojih
misli nikdar ne usmerja k temu. Kajti kaj se zgodi v
trenutku, ko premišljujete o takšnih mislih, to pomeni,
ko začenjate vedeti, kakšen kozmični pomen ima ta
proces dihanja in njegova preobrazba v vzgoji, kakšen
kozmični pomen ima ritmični proces med spanjem in
budnostjo? V trenutku, ko imate takšne misli, se nekaj
v vas bojuje proti vsemu, kar je goli duh osebnosti. V
tem trenutku so se pridušile vse inštance, na katerih
temelji duh osebnosti; izbrisano je nekaj tega, kar je
ravno v človeku najbolj prisotno s tem, da je fizični
človek.
In s tem ko živite v tej pridušitvi in vstopite v učilnico,
se preko notranjih sil zgodi, da se vzpostavi odnos med
učenci in vami. Lahko se zgodi, da so zunanja dejstva
sprva v nasprotju s tem. Pridete v šolo in pred seboj
imate morda pobaline in pobalinke, ki se vam smejijo.
Tako močno se morate okrepiti s takšnimi mislimi, kot
jih hočemo negovati tu, da se na to smejanje sploh ne
boste ozirali, da ga boste sprejeli kot zunanje dejstvo,
hočem reči kot dejstvo, da se je med tem, ko ste šli
brez dežnika na sprehod, nenadoma ulilo. Gotovo je to
neprijetno presenečenje. Toda človek običajno razlikuje
med tem, da se mu smejijo in tem, da ga je, ko je bil na
sprehodu brez dežnika, presenetil dež. Med tema dvema
stvarema ne smemo delati razlike. Razviti moramo
tako močne misli, da se ta razlika ne bo ustvarila, da
■ Ajda, 9. razred
bomo to smejanje sprejeli kot ploho. Če smo prežeti s
temi mislimi in imamo pravo vero v njih, potem nas bo
doletelo to, kar morda nastopi šele čez osem dni, morda
šele čez štirinajst, morda šele kasneje – pa če se nam
otroci še tako smejijo: da z otroki vzpostavimo odnos, ki
si ga želimo. Četudi pride do odpora, moramo vzpostaviti
ta odnos s tem, kar naredimo iz samih sebe. Predvsem
si moramo najprej ozavestiti prvo pedagoško nalogo, da
moramo najprej sami narediti nekaj iz sebe, da vlada
miselna, da vlada notranja spiritualna povezava med
učiteljem in otroci in da v razred vstopimo z zavestjo:
Ta spiritualna povezava je tu, ne zgolj besede, opomini,
ki jih posredujem otrokom, spretnost pri pouku bo tu.
To vse so zunanjosti, ki jih moramo zagotovo negovati;
ampak ne bomo jih negovali pravilno, če ne bomo kot
temeljnega dejstva vzpostavili celotnega odnosa med
mislimi, ki izpolnjujejo nas same in med dejstvi, ki se
morajo med poukom odviti na telesu in duši otrok. Naša
celotna drža pri pouku ne bi bila popolna, če v sebi ne
bi nosili zavesti: človek se je rodil; s tem mu je bila dana
možnost, da stori tisto, česar ni mogel v duhovnem svetu.
Vzgajati in poučevati moramo, da dihanju šele damo
pravo harmonijo za duhovni svet. Človek ni mogel na
isti način izvrševati ritmične izmenjave med budnostjo
in spancem v duhovnem svetu kot v fizičnem svetu. S
poukom in vzgojo moramo ta ritem urediti tako, da se v
človeku na pravi način telesno telo ali telo telesa vključi
duha duše ali dušo duha. To je nekaj, česar seveda
nimamo pred seboj kot neke abstrakcije in naj bi jo kot
tako uporabili neposredno pri pouku, temveč nas mora
obvladovati kot misel o človeški bitnosti.
To sem vam hotel povedati v tem uvodu in jutri bomo
začeli z dejansko pedagogiko.
prevedla: Bernarda Šmit in Primož Kočar
10 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006