Waldorfske novice - Poletje 2006

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

poletje 2006 

Leonardo da Vinci in Da Vincijeva šifra 

intervju Werner Kuhfuss 

Splošni nauk o človeku 

Basni in pesmi 

Pravljica o gralu 

utrinki Rezija in izgubljena frulica 

Gledališke igre in dogodki

K A Z A L O 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

poletje 2006, zaporedna št. 50 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: (01) 28 222 40 

Fax: (01) 28 222 41 

DŠ: 65714415 

ŽR: 50100-603-43421 

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si 

Splet: www.waldorf.si 

Urednik: Davorin Peršič 

Uredniški odbor: 

Francka Imeri, Mohor Demšar, Primož Kočar, 

Breda Pavlič, Alja Venturini (fotografije) 

Sodelavci: 

Darja Brecelj, Jana Dagarin, Darja Zagorc, 

Lucija Florjanc Lukan, Jožica Trpin, Igor 

Velepič, Lidija Habinc Perko, učenci 

in dijaki WŠL 

Lektoriranje: Tatjana Kamenšek 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk 

Tisk: 

Cicero Begunje d.o.o. 

Stegne 21 c 

1000 Ljubljana 

Časopis izhaja štirikrat letno. 

Izšel je kot priloga revije Svitanje. 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

Aktualno 4 

Da Vincijeva šifra 4 

Intervju 6 

Werner Kuhfuss 6 

Kallias šola 7 

Čez planke 8 

Ameriške sanje 8 

Literatura 9 

Splošni nauk o človeku 9 

Basni 11 

Pravljica o Gralu 12 

Parzival in jaz 13 

Pesmi 14 

4. razred 14 

Utrinki 15 

Maturanc 15 

Moliere: Žlahtni meščan 16 

Rezija in izgubljena frulica 17 

Ljubljanica, reka sedmih imen 18 

Veslanje po izvirih Ljubljanice 19 

Kralj Artur 20 

Osvajanje Primorske 20 

Enajstošolci na Dunaju 21 

Ekskurzija 9. razreda v Firence 22 

V gibanju 23 

Olimpijada petih razredov 23 

Darilo ob dnevu Zemlje 23 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN ISSN 1854-0430 

Najvišje 

Iščeš najvišje, največje? Tega te lahko nauči rastlina. 

Kar je brez lastne volje, bodi z voljo ti - to je to! 

Friedrich Schiller 

2 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006

U V O D N I K 

Poletje 

Davorin Peršič 

To je čas, ko nas narava vzame vase, ko nas topli 

večeri vabijo v gozd, jutra v hribe in v morje. 

Poleti se odkrijemo in med ljudmi se plete 

živahna atmosfera, sproščenost in večja odprtost ponudita 

priložnosti za druženje in skupinsko delo. Nasprotje zime 

lahko občutimo, če smo na to pozorni, sicer lahko letni čas 

zleti mimo nas neopaženo. 

Kar je bilo znotraj, se poleti 

pokaže zunaj in počasi bo spet 

prešlo v notranjost. Mnogi 

imamo radi poletje in če 

ga hočemo razumeti, ne 

moremo brez zime, ki pa 

mnogim ni tako všečna. 

Vendar tako kot ni 

avtomobila brez ideje 

o avtomobilu, ni 

poletja brez zime. 

Nekaj mora biti v 

notranjosti semena, 

če hoče seme vzkliti v 

zunanjost. In poletja ni 

brez zime. To je slika 

življenja, kulturnega 

in naravnega, v srednji 

Evropi, medtem ko je v 

tropskih ali polarnih krajih 

ta slika preobražena v drugo 

perspektivo. 

Narava v srednji Evropi kaže na kulturno oziroma 

duhovno vlogo srednje Evrope, ki jo tudi v tej številki 

Waldorfskih novic poskušamo ozavestiti. Vendar 

narava je nema sfinga, ki molči, in za razkritje njenih 

skrivnosti je potrebna notranja dejavnost človeka, šele 

takrat lahko skozi našo aktivnost narava govori – ter 

razkrije vlogo poletja za osebno življenje posameznika 

in razvoj človeškega duha. 

Igra, ki nam jo v intervjuju na kratko oriše Werner 

Kuhfuss, je ena izmed aktivnosti, s katero vadimo 

zavest za svet, ki se nam kaže v kulturi in naravi. 

Tudi življenje Leonarda da Vincija, ki ga na kratko 

skiciramo, je bilo prežeto z igro, skozi katero se je 

rojevala lepota, ki kot poletje ni mogla brez zime. Igro 

s svetom je vzel kot resnično in tako tudi ustvarjal 

najbolj vzvišene stvaritve umetnosti. 

Leonardo je feniks, ki se v lastnem ognju spoznanja 

tragično sežge, da se iz lastnega pepela ponovno 

rodi. Ta izjemna slika človeškega duha je tudi v 

jedru zgodb o svetem gralu, ki ga v obliki starih 

pozabljenih pravljic tudi objavljamo. Obenem 

lahko preberete tudi doživetje dijakinje, ki piše o 

Parzivalu, iskalcu in kralju svetega grala, ki ga je v 

slavnem epu oživel Wolfram von Eschenbach. Tudi 

on poveže sveti gral s feniksom, simbolom smrti 

in vstajenja. (To so le drobci, ki v poplavo gralskih 

govoričenj prinašajo duha.) 

Poleg drugega dela Splošnega nauka Rudolfa 

Steinerja objavljamo tudi dve komentirani 

basni, ki preko živalskih likov izjemno 

dobro opisujejo sodobnost in tudi 

mnogo ponujajo ... Ni nenavadno, da 

je bil tudi Leonardo velik ljubitelj 

in pisatelj nadčasnih basni. 

V najbolj posebnih podobah 

pa se izražajo risbe in pisni 

izdelki naših šolarjev in 

učiteljev. Tu je doživetje 

ameriške waldorfske šole, 

maturantski ples, igre, 

ekskurzije, športni 

dnevi ... in tudi 

pesem, ki si jo 

lahko zapojete. 

■ Matija Korošec, 10. razred 

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 3

A K T U A L N O 


Leonardo da Vinci 

in Da Vincijeva 

šifra 

Leonardo da Vinci. Že njegovo ime nosi v sebi 

določeno moč. Zven in duševno razpoloženje, 

ki se pojavi, če počasi in glasno izgovorimo 

njegovo ime, lahko poslušalca navdušita. Še veliko bolj nas 

lahko prevzame lepota njegovih umetniških, znanstveni 

ali filozofskih del. 

Da Vincijevo ime se že lep čas množično pojavlja 

v naslovu kvaziumetniške knjige Dana Browna, 

ki so jo prodali že v več kot 40 milijonov izvodih, 

in tudi najnovejšega hollywoodskega spektakla z 

istoimenskim naslovom. Knjiga in film Da Vincijeva 

šifra nimata namena razlagati resnice, temveč le 

zabavati, čeprav avtor pred uvodom knjige pod 

naslovom Dejstva zapiše, da so "vsi opisi umetniških 

del, arhitekture, dokumentov in skrivnih obredov 

v tem romanu točni." 1 Buden bralec prav kmalu 

ugotovi, da so ta Dejstva že del fiktivnega romana. 

Resnicoljubnost torej ni v domeni tovrstne "umetnosti" 

in Leonardo da Vinci kot zgodovinska ali duhovna 

osebnost je v tem primeru le marketinško zakodirano 

ime, znamka, pod katero se prodajajo fantazmagorije 

o svetem gralu in teorije zarote. 

Najbolj nenavadno pri vsem je, da ljudje v takšnem 

številu berejo in se navdušujejo nad knjigo. Vzrokov je 

več in če naštejemo le nekatere: trilerski način pisanja, 

nenavadno velika založniška organizacija, prodaja 

skrivnostnega in skrivnega kot resnično … Med 

magneti pa je tudi iskanje odgovora na vsesplošno in 

resnično slutnjo o univerzalnemu Leonardu. Kdor se 

poskuša vsaj malo vživeti v življenje in delo Leonarda, 

ve, da je bil izjemna osebnost, ki je v svoji podobi 

sodobnemu človeku lahko resničen vir navdiha, slika 

izjemne notranje aktivnosti, ki na vsakem koraku 

stremi po resnici, lepoti in dobroti. 

Pri Brownovem izdelku, ki je le eden izmed 

simptomatičnih manifestacij potrošništva, pa se 

slutnja po spoznanju velike osebnosti uporabi 

za vzpodbujanje lažnega občutka, da zvemo za 

"Skrivnost", da končno spoznamo bistvo Leonarda, 

Zadnje večerje, Kristusa, svetega grala ... Brez 

napora je ravno nam dan vpogled v zakulisje in 

tako dobimo zmes dveh slabosti: dogmatizma in 

ignorance. Dogmatična slika, ki v sebi ne nosi 

znanstvene želje po spoznanju, se pretvori v kult, kjer 

gre za subjektivne projekcije (npr. da je eden izmed 

apostolov Marija Magdalena, ki naj bi bila Kristusova 

žena, in da je "iskanje svetega grala iskanje kraja, 

kjer poklekneš pred kostmi Marije Magdalene." 1 ) in 

vsakršna resničnost nam ostane skrita. Ignoranca do 

resničnosti pa nas v tem prepričanju le utrjuje. 

Prostora za spoznanje oziroma poznavanje ni. Kaj 

pa Leonardo pravi o spoznanju? "Velika ljubezen se 

namreč resnično rodi iz dobrega poznavanja stvari, ki 

jo ljubimo, če pa je ne boš poznal, jo boš lahko le malo 

ljubil, ali nič." 2 Tako pravi v svoji najbolj ohranjeni 

knjigi (Traktat o slikarstvu), ki je v slovenščino izšla 

istega leta kot Brownova Da Vincijeva šifra. Kljub 

temu da Leonardova knjiga, ki nikakor ni namenjena 

le slikarjem, sodobniku nudi neizmerno več vsebine, 

jo je v Sloveniji in tudi drugod prebralo neizmerno 

manj ljudi. Morda bi nekateri rekli, da so mnogi z 

Brownovo knjigo vsaj slišali za Leonarda ... Vendar 

se zdi, da je v mnogih primerih polresnica slabša od 

resnice. 

In kdo je bil Leonardo, ki se je 15. aprila 1452 rodil 

kot nezakonski sin povprečnim staršem v povprečnem 

okolju in do svojega štirinajstega leta ni znal ne 

pisati ne brati? Eden izmed najboljših glasbenikov 

svojega časa, slikar, kipar, anatom, botanik, tehnik, 

konstruktor, izumitelj, filozof, učitelj in človek 

prihodnosti ... Kot mladega fanta ga je oče pripeljal 

v uk slavnemu umetniku Verocchiu, ki je po znani 

anekdoti, za vedno odložil čopič, ko je videl, kako 

je njegov učenec Leonardo naslikal angela na sliko 

Kristusovega krsta, ki je danes na ogled v Firencah 

(Uffici). 

Skrivnostni genij je za seboj pustil le malo informacij 

o svojem življenju, vendar lahko poleg faktografskih 

dogodkov spoznamo tudi glavno potezo njegovega 

duha, ki v življenje sodobnika prinaša pronicljivo 

sliko o smislu človeštva. V Leonardu lahko vidimo 

izjemno sliko človeškega duha. S številnimi talenti 

in neizmernim zanimanjem je stremel po novih 

■ Avtoportret 


in novih spoznanjih in jih genialno upodabljal v 

svoji umetniških delih. Kot zaključek predavanja z 

naslovom Leonardova veličina na točki preobrata v 

nov čas Steiner poda naslednji opis: 

"Leonardovo dušo vidimo tako zdravo, tako 

zaobsegajočo, da lahko začutimo, ko Goethe iz svoje 

velike duše reče: ´Pravilno, lepo izgrajeno je kot 

vzgled stal nasproti človeštvu in kot ustreza zmožnost 

sprejemanja očesu in jasnost razumu, sta bila jasnost 

in razumnost, našemu umetniku popolnoma lastna.´ 

Če hočemo te besede uporabiti za Leonarda – in te so 

uporabne – potem jih lahko uporabimo za mladega 

Leonarda, ki nam stopa telesno in duhovno nasproti 

kot svež, popoln, z veseljem do ustvarjanja, do sveta, 

obenem hrepeneč po svetu – človek popolnosti, 

vzor, rojen za osvajanje, človek, ki je rojen tudi za 

humor, ki ga je pokazal pri številnih priložnostih v 

svojem življenju. In potem poglejmo k risbi, ki naj 

bi in to upravičeno veljala, za njegov avtoportret 3 ; 

k staremu moškemu, v katerem so vrezane brazde 

številnih doživetji, veliko težkih, bolečih doživetji, ki 

nam s svojimi potezami okrog ust nakažejo celotno 

disharmonijo, v kateri končno vidimo osamljenega 

človeka, daleč stran od domovine, v azilu pri 

francoskem kralju, ki se še bojuje s svetovni obstojem, 

vendar samotno, zapuščeno, nerazumljeno, kljub 

ljubezni prijateljev, ki ga niso prenehali spremljati. 

Tako nam z Leonardom prihaja nasproti veličina 

duha, ki gre skozi številne bolečine in se poda v telo in 

ga najprej s popolnostjo oblikuje in potem zagrenjeno 

zapusti. Pogledamo lahko to obličje in čutimo samega 

genija človeštva, ki nas s tega človeškega obličja 

gleda nazaj. Da, začenjamo razumeti čas, čas večerne 

zarje, v kateri je živel Leonardo in čas, v katerem so 

živeli Kopernik, Kepler, Giordano Bruno, Galilei, s 

katerim vstopi neka nova jutranja zarja. Vidimo lahko 

omejenost in utesnjenost, ki jo je velika Leonardova 

duša morala doživeti. Razumemo obdobje in razumemo 

umetnike, ki stojijo za vsemi človeškimi sredstvi in 

končno tudi delujejo le s človeškimi sredstvi. Potem 

ko smo se duhovnoznanstveno poglobili, moramo 

uvesti naše celotno človeško razumevanje in se zazreti 

v Leonardovo obličje – in celotna narava časovnega 

obdobja nam iz tega obličja gleda nasproti. Da, iz teh 

zagrenjenih potez obraza nam nasproti gleda človeški 

duh, ki se najprej nagiba navzdol. Tako ga moramo 

spoznati, da lahko zopet spoznamo celotno velikost 

moči, ki je morala biti prisotna, da je lahko nastal 

Kopernik, Kepler, Galilei, Giordano Bruno. 

Resnično, šele takrat pridobimo pravo spoštovanje 

pred potjo in razvojem človeškega duha, ko tragiko 

prejšnjega obdobja zatona, ki jo občutimo do grmade 

Giordana Bruna, še poglobljeno preučimo s pogledom 

Leonardove duše, ki se čuti nemočno. Leonardova 

veličina nam bo jasna šele, ko bomo dobili slutnjo o 

tistem, česar ni zmogel. In s tem bi tudi rad zaključil 

današnje raziskovanje. Spada skupaj s tem, da je 

človeška duša lahko zadovoljna, da, osrečena ob 

pogledu na nepopolnost, in tudi ne najbolj osrečena 

ob pogledu na majhno, temveč na veliko nepopolnost, 

pri pogledu tistega ustvarjanja, ki zaradi svoje 

velikosti premine pri izvedbi. Zakaj pri preminulih 

močeh zaslutimo, da, na koncu ugledamo moči, ki se 

pripravljajo na prihodnost. In pri večerni zarji nam 

gre za slutnjo in upanje jutranje zarje. 

Za vedno mora naša duša človeški razvoj občutiti 

tako, da si rečemo, da vse nastajanje poteka tako, da 

vidimo: Tam, kjer se ustvarjeno pretvori v ruševino, 

tam vselej iz ruševin zacveti novo življenje." 4 

Kljub svojim velikim talentom in svoji vsestranskosti, 

je bil Leonardov odnos do sveta z vsakim letom bolj 

tragičen. Ko sta se z Michelangelom prvič srečala na 

ulici, ga je Leonardo povabil na pogovor o Božanski 

komedij, vendar ga je vzkipljivi mladi Michelangelo 

zavrnil in užalil na račun nedokončanega 

grandioznega bronastega konja, ki ga po večletnem 

delu ni ulil v Milanu. Leonardo kljub svoji moči in 

vplivu ni odgovoril. Ogromnega konja, ki ga je v glini 

že dokončal, pa ni ulil, ker je prišlo do vojne in so 

že zbrani bron porabili za topove. Glinastega konja 

so Francozi ob zasedbi uporabili za strelsko tarčo in 

uničili. 

Leonardo je znan, da je le težko popolnoma dokončal 

svoje delo. Eden izmed razlogov je bila prevelika 

študijska vnema, ki ga je vodila v vedno nove vsebine, 

ki so mu odvzele čas za dokončanje zastavljenega. 

Tako je bilo tudi s slavno fresko Zadnja večerja, za 

katero je dneve opazoval ljudi in iskal izraze za svoje 

like. Lahko je delal neprenehoma zelo dolgo, potem pa 

več ur le opazoval in naslikal le nekaj potez. Zgodilo se 

je, da ga dolgo ni bilo k sliki, potem pa je prihitel pred 

sliko in napravil nekaj manjših potez ter zopet odšel. 

Kljub pritiskom vseh vrst je ustvaril mojstrovino, ki 

danes ni senca svoje veličine le zaradi nenavadnih 

barv, ki jih je Leonardo izumljal, temveč tudi zaradi 

večstoletnega odklonilnega odnosa do freske, ki je 

bila izpostavljena slabim razmeram. Danes lahko le 

slutimo, kako lepo in pomembno je to delo, kjer je 

naslikanih 12 apostolov, 12 kvalitet, ki obkrožajo 

Kristusa v trenutku, ko pravi: "Nekdo izmed vas me 

bo izdal." 

Kako neobičajno je v sodobni družbi razumeti 

tragedijo, ki nosi v sebi klice prihodnosti, se pokaže 

tudi pri odnosu do Leonarda. Plehki "pozitivni" odnos 

do sveta počasi pelje v hollywoodsko poenostavitev 

duha, ki dolgoročno prinaša – ne tragedijo – temveč 

limonado a la Da Vincijeva šifra. 

1 Dan Brown, Da Vincijeva šifra, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005, str. 5 

1 Dan Brown, Da Vincijeva šifra, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005, str. 471 

2 Leonardo da Vinci, Traktat o slikarstvu, Studia humanitatis, Ljubljana, 

2005, str. 59 

3 Glej sliko Avtoportret 

4 Rudolf Steiner, Ergebnisse der Geistesforschung, Lionardos geistige Grösse 

am Wedepunkt zur neuren Zeit, Berlin, 13. februar 1913, Rudolf Steiner Verlag, 

Dornach, 1989, str. 379-81 


I N T E RV J U 

Davorin Peršič, Darja Zagorc 

Werner Kuhfuss 

Werner Kuhfuss, otroški vzgojitelj, rojen 

1931, ki živi v Freiburgu, je razvil vaje, ki 

nas seznanjajo z dogajanjem v ljudeh, v 

okoliški naravi in v vsakdanji družbi. Navdihnila ga je 

misel Friedricha Schillerja, po kateri je človek v polni meri 

človek, kadar se igra. Skupaj s svojo ženo Mervi Mansikkala 

in z mnogimi drugimi je ustanovil Kallias - Šolo skupnega 

gibanja v igri (Schule gemeinsamen Bewegungs im Spiel) 

in poučuje v različnih krajih Evrope. 

Vaje Kallias šole nagovorijo sposobnosti za 

prihodnost, ki danes v številnih ljudeh dremljejo, skozi 

voden skok, skozi gibanje skupine z dobro voljo pa se 

jih lahko vadi in doseže. Igra je zen srednjeevropskega 

duha. Kot je zen cvet budizma in vidi rešitev človeštva 

skozi rešitev posameznika, tako je igra v smislu 

srednjeevropskega Schillerja oblikovanje neskončne 

razvojne kali v vsakem posameznem človeku z njegovo 

otroškostjo, da bi si v socialnem življenju z drugimi in 

končno z vsemi, ki so dobre volje, prizadeval k razvoju 

in napredku kulture. 

Zakaj je igra za človeka tako pomembna? 

Po tem, ko je Schiller napisal »Pisma o estetski 

vzgoji človeka« (1794), je dobila »igra« natančno 

in življenjsko pomembno vlogo. Rudolf Steiner je 

ta pomen sprejel sto let kasneje v svojo »Filozofijo 

svobode« in igri dal miselno podlago. Človek, ki se 

igra, je človek prihodnosti, saj v življenjski situaciji 

začuti možnosti svojih moči in iz notranjega ravnotežja 

ravna svobodno, lahkotno in intiutivno – tako kot 

pristen otrok. 

zapeljevanja. Kdor poskuša brskati po internetu, 

doživi na netu veliko anonimno mrežo, ki se igra z 

nami in našo intuitivno sposobnost za prihodnost 

izsesava kot še nihče in nič do sedaj. Elektronika je 

karikatura Sampa, vodi pa človeka v nič, v tem ko 

lažno reši vse probleme, hkrati pa ustvarja nerešljive 

probleme. Če izklopimo elektriko, če izključimo 

računalnike, je človek čisto brez moči in prazen; vse 

je predal niču. 

Kako se danes pri otrocih kaže pomanjkanje 

igre? 

Otroci so danes polni notranjega poguma, a 

istočasno tudi strahu. Njihovo notranje vprašanje je: 

pokaži nam najmočnejšega gospodarja sveta, njemu 

bomo sledili. Če kot vzgojitelji nimamo nič več kot 

poceni moralo in nesproščene načine vedenja, potem 

otrok sledi fascinantnosti velikega anonimneža, pajku 

v mreži. Če kot odrasli sami vadimo Sampo moč in 

delamo otipljivo z njo na kulturi prihodnosti, bo lahko 

otrok pravega kralja sveta, Horusa, začutil. Strah se v 

tem primeru izgubi, na mesto fascinantnosti pa stopi 

zaupanje v moči razvoja sveta. 

V kakšnem odnosu je do igre šport? 

Dokler je šport igra, ki svobodno giblje ude, neguje 

veselje do gibanja in krepi moči, je dober in služi 

razvoju. Takoj ko stopi vanj častihlepje, želja po 

zmagi in predvsem: ko skozi trening postane telo 

enostransko nagovorjeno in otrdi, je človek na poti k 

posebej specializirani športni živali. Trening usmrti 

smisel za notranje ravnotežje moči, in ustvarja novo, 

Kaj je igra? 

Igra ni nič drugega kot že v otroku naložena duhovna 

izvorna spretnost, ki se pusti resnični vzgoji in 

samovzgoji šolati in razvijati. Polnost njenega pomena 

bo spoznana šele v prihodnosti. V finski mitologiji 

je bila imenovana Sampo, v egipčanski pa se nam 

predstavlja skozi modrega in otroškega Horusa. 

Kaj z igro vadimo? 

Če se malce igramo z jeziki, je igra – Spiel – Sampo 

– potenca semen človeštva in sveta. V igri vadimo 

zasnovo človekove sposobnosti k »vse zmoči in rešiti 

vse težavne naloge«. 

Kaj se danes pojavlja namesto igre pri otrocih in 

odraslih? 

Enoznačno so to danes elektronika, računalniki, 

internet, ki sposobnosti za igro iz posameznih 

ljudi in človeštva srkajo vase z neustavljivo močjo 


Kallias šola 

Tudi v našem prostoru že sedmo leto odzvanjajo 

plodovi dela Kallias šole. Krog seminaristov se iz leta v 

leto počasi širi. Nekateri smo postali redni udeleženci, 

vedno pa med nas pride kdo povsem na novo. Ker so igre 

v tem času dozorele in se pomnožile in vedno bolj kličejo 

k uporabi v praktičnem življenju, smo se začeli člani 

šole in redni seminaristi spraševati, kako jim pomagati, 

da bi se služeč človekovemu razvoji v prihodnosti širile 

med ljudi. S strani g. Kuhfussa je sočasno prišla želja, 

da svojo dosedanjo obliko potujočega šolanja na nek 

nov način oblikuje in preko poglobljene oblike študija 

in dela izkušnje in znanja o igrah začenja predajati 

dosedanjim zainteresiranim udeležencem seminarjev in 

tistim, ki bi jih takšno izobraževanje zanima. 

Lansko leto se je v času pred Božičem rodila ideja o 

mednarodnem srečanju vseh tistih dosedanjih članov 

Kallias šole širom po Evropi, ki bi želeli razmišljati o 

njeni novi obliki delovanja in ob tem izraziti tudi svoje 

ideje, želje in zamisli. 

■ Barbara Podgrajšek, 10. razred 

bolano veselje, ki človeka vodi proč od razvojnega 

ravnotežja. V bolezni in trpljenje, ki so jih bili skozi 

napore deležni športniki, se je potrebno poglabljati 

v času njihovih mladih letih in ne šele takrat, ko se 

njihova kariera zaključi. Doping je logična posledica 

vrhunskega športa za uspeh, za rezultate. Torej velja, 

da je potrebno najti take športne igre, pri katerih 

naj bi se razvijale moči tekmovalnosti, ob katerih pa 

bi vsi prisotni zmagali in izgubil le tisti, ki ne bi bil 

prisoten. 

Kje ste sami našli vir ustvarjalne moči za igro? 

Kar jaz sam doživljam in izkušam kot praizvor 

razvoja, izhaja iz že odgovorjenega. Samo človek, ki se 

igra, je lahko svoboden človek. In samo iz svobodnega 

čutenja in intiutivnega spoznanjem vseh notranjih in 

zunanjih moči bo možno delati na sedanji in prihodnji 

kulturi. Ob tem je spoznanje Heinricha Marianusa 

Deinharda (1821-1880) odločilno: »Igra je osvobojena, 

očiščena moč človekovega dela. Pristno delo je 

uporaba svobodnih človekovih moči v smiselnem in 

ustvarjalnem naporu proti uporu.« 

prevedla: Darja Zagorc 

Od 25. – 28. maja se je v Weimarju zbralo trideset ljudi 

iz šestih držav. Srečanje je bilo delovno v smislu igre, 

medsebojnega spoznavanja in iskanja oblike delovanja 

Kallias šole v prihodnje. Mesto nas je sprejelo v samo 

duhovno naročje dveh velikih ustvarjalcev umetnikov 

Goetheja in Schillerja, ki sta ob Steinerju g. Kuhfussu in 

njegovim sodelavcem pomagala k navdihu za nastanek 

in širjenje iger. 

Prisotni smo delili mnenje, da so igre in izkušnje, ki 

prihajajo za njimi v življenju kot posledica, nepogrešljive 

in plodovite, da nas oblikujejo in postajajo središčne v 

življenju večine rednih seminaristov. Tako smo potrdili 

potrebo po intenzivnejšem poglabljanju in študiju 

iger in vsebin, iz katerih so se skozi življenjsko delo g. 

Kuhfussa in njegovih sodelavcev igre razvile. 

G. Kuhfuss in ga. Mansikkala sta skozi razgovor in 

v pisni obliki na kratko predlagala šolanje za vse, ki 

bi intenzivneje pristopili k študiju. Skupina bo štela 

vsaj sedem do dvanajst članov, saj se igro »da učiti« 

le v povezavi z ostalimi in v skupini. Izobraževanje bo 

potekalo v obliki delovnih obiskov ob koncu tedna v 

kraju in deželi, kjer zainteresirani živijo. Sledili bodo 

študijski tedni, srečanja in izmenjave med študijskimi 

skupinami. Navedla sta tudi učno gradivo, ki ga bo 

potrebno vzporedno predelati. Najkasneje po treh letih 

se bo šolanje po zaključni študijski epohi zaokrožilo. 

Znani so že nekateri seminaristi, ki jih ta študij zanima 

in morda je med bralci še kdo, ki bi se skozi igro želel z 

nami učiti rasti in vzgajati. Nadaljnje informacije lahko 

dobite pri Davorinu Peršiču na WŠL. 


Č E Z P L A N K E 

Boštjan Štrajhar 

Ameriške sanje 

Slovenci smo začeli graditi stereotipe o Ameriki, 

če ne že prej, pa zagotovo po drugi svetovni 

vojni, ko smo dokaj množično začeli odhajati 

čez lužo "s trebuhom za kruhom." Skozi vsa ta leta nam 

je holivudska produkcija bolj ali manj uspešno vsiljevala 

stereotipe s "happy endom" in vsemi mogočimi zgodbami 

o uspehu, ki prihajajo onstran luže. 

Zadnja leta se podoba o Ameriki v Evropi spreminja. 

Kako delujejo waldorfske šole v srčiki kapitalizma, 

kjer je že stoletja najpomembnejši "zaključni račun" 

ne glede na vse ostale stranske učinke? Kakšne so 

waldorfske šole, oziroma kakšno je antropozofsko 

gibanje v Ameriki? Vsekakor nisem pristojen, da bi 

o tem avtonomno razpravljal, saj imam le skromne 

tri tedenske praktične izkušnje, ki so mi dale bežen 

vpogled v eno izmed mnogih ameriških waldorfskih 

šol. Kljub vsemu pa bi rad z bralci naših Novic podelil 

svoje mnenje o waldorfski šoli Monadnock, Keene, v 

državi New Hampshire v Ameriki. 

V ZDA je zelo veliko Steinerjevih šol, a so vse, 

glede na naše število učencev, manjše. Zadnja leta 

ZDA popolnoma financirajo t. i. "charter waldorfske 

šole", ki so posejane predvsem po Kaliforniji, za 

ceno sprejetja državnih učnih ter tudi nekaterih 

pedagoških pogojev. Velika večina šol pa se financira 

izključno s šolninami, ki so tudi za njihove plače 

visoke. V določenih krogih so waldorfske šole izredno 

cenjene. Tako samo podatek, da ogromno staršev 

zamenja službo in dom ter se preseli v okoliš, kjer je 

waldorfska šola, pove veliko. Nekateri starši imajo po 

več služb, da si lahko privoščijo takšno šolo, tisti, ki 

jim prihodki ne omogočajo minimalnega plačevanja 

šolnine, pa "oddelajo" svoj dolg z vzdrževalnimi deli, 

čiščenjem šole ... Šoli pa so se pred dvema letoma 

uresničile tudi "ameriške sanje", saj je oče neke 

deklice, ki obiskuje šolo, šoli za njen nadaljnji razvoj 

podaril 1.000.000 $. Močna povezanost staršev s šolo 

se odraža tudi pri učencih, kar se kaže v disciplini, 

redu in ostalih učnih procesih. Vse to gre zagotovo 

pripisati tudi kulturnim in drugim dejavnikom. 

Navade šolarjev se precej razlikujejo od naših. Tako 

v šoli nimajo kosil oziroma skupne jedilnice, vsi s 

seboj nosijo svojo malico, nimajo popoldanskega ali 

jutranjega varstva. Ob koncu osnovne šole nimajo 

eksternih izpitov, zato učitelji in starši s tem niso 

obremenjeni. 

Vsaka waldorfska šola ima svoj unikaten razvoj, 

ki ga ne gre primerjati z drugimi. V evolucijskih 

zgodovinah vsake šole pa lahko najdemo primerljive 

stopnje razvoja, ki stremijo k višjemu in boljšemu. 

Neumestno je prenašati delujoče navade neke šole 

iz popolnoma drugega okolja, z drugimi ljudmi in 

drugačnimi navadami, v novo okolje. Zagotovo pa je 

vredno prenesti vsa spoznanja. 

Z veseljem zaključujem, da je Waldorfska šola v 

Ljubljani ena izmed svetovnih waldorfskih šol s svojo 

identiteto, ki se razvija in raste. 

Učiteljica, ki me ni sprejela le v prvi razred, ampak 

tudi na svoj dom, je začela poučevati v waldorfskih 

šolah pred 27. leti. To šolsko leto je sprejela svojo 

četrto generacijo. Waldorfska šola Monadnock 

se imenuje po gori Monadnock, ki je s svojimi cca 

1000m najvišji hrib v okolici. Šola je bila ustanovljena 

v začetku sedemdesetih let. V vseh teh letih se je 

osnovna šola z vrtcem, ki ima približno 130 otrok, 

razvila v pravo damo v tridesetih letih, ki ima svojo 

zrelo privlačnost z mladostnim utripom, s pogledom 

zazrtim v prihodnost. V pogovorih sem hitro odkril, da 

je naša šola za ameriške waldorfske šole zelo velika. 


L I T E R AT U R A 

Rudolf Steiner 

Splošni nauk o 

človeku 

Prvo predavanje (2. del) 

Če otroka, ki se je vrasel v svet, opazujete z zadostno 

nepristranskostjo, boste tako res zaznali: tu v otroku 

je duh duše ali duša duha še nepovezana s telesnim 

telesom (Leibeskörper) ali telesom telesa (Körperleib). 

Naloga vzgoje, dojeta v duhovnem smislu, pomeni 

privesti duha duše v sozvočje s telesnim telesom ali 

telesom telesa. Priti morata v sozvočje drug z drugim, 

med seboj se morata uglasiti, saj se s tem, ko je otrok 

rojen v fizični svet, tako rekoč še ne ujemata. Naloga 

vzgojitelja in tudi učitelja je usklajevanje teh dveh 

členov. 

Zdaj poglejmo to nalogo nekoliko bolj konkretno. Med 

vsemi temi povezavami, ki jih ima človek z zunanjim 

svetom, je najpomembnejše dihanje. Toda dihati 

začnemo, šele ko vstopimo v fizični svet. Dihanje v 

materinem telesu je tako rekoč pripravljalno dihanje, 

človeka še ne poveže popolnoma z zunanjim svetom. 

S tistim, kar naj se v pravem smislu imenuje dihanje, 

začne človek šele, potem ko zapusti materino telo. To 

dihanje pomeni zelo, zelo veliko za človeško bitnost, 

kajti to dihanje že vsebuje celoten tročleni sistem 

fizičnega človeka. 

K členom tročlenega fizičnega človeka najprej štejemo 

presnavljanje. Ampak presnavljanje je na enem 

koncu tesno povezano z dihanjem; proces dihanja je 

presnovno povezan s cirkulacijo krvi. Cirkulacija krvi 

sprejme v človeško telo snovi iz zunanjega sveta, ki 

pridejo v telo po drugi poti, tako da je dihanje na eni 

strani povezano s celotnim presnovnim sistemom. 

Dihanje ima torej svoje lastne funkcije, vendar je po 

eni strani povezano s sistemom presnove. 

Po drugi strani je to dihanje povezano z živčnočutilnim 

življenjem človeka. S tem ko vdihujemo, 

neprestano potiskamo možgansko vodo v možgane; s 

tem ko izdihnemo jo izpustimo nazaj v telo. Tako ritem 

dihanja prenašamo na možgane. In kakor je dihanje na 

eni strani povezano s sistemom presnavljanja, tako je 

na drugi strani povezano z živčno-čutilnim življenjem. 

Lahko rečemo: dihanje je najpomembnejši posrednik 

med človekom, ki vstopi v fizični svet, in fizičnim 

zunanjim svetom. Ampak moramo se zavedati, da to 

dihanje vsekakor še ne poteka tako, kot mora polno 

potekati za vzdrževanje fizičnega življenja pri človeku. 

Po eni strani namreč ne: pri človeku, ki vstopi v fizični 

obstoj, še ni vzpostavljena prava harmonija, prava 

povezava med procesom dihanja in živčno-čutilnim 

procesom. 

Če opazujemo otroka, moramo glede na njegovo bitje 

reči: otrok se še ni naučil tako dihati, da bi dihanje na 

pravi način vzdrževalo živčno-čutilni proces. Tukaj gre 

spet za finejšo karakteristiko tistega, kar moramo storiti 

z otrokom. Človeško bitnost moramo najprej razumeti 

antropološko-antropozofsko. Najpomembnejši ukrepi v 

vzgoji se bodo tako skrivali v opazovanju vsega tistega, 

kar na pravi način organizira proces dihanja v živčnočutilni 

proces. V višjem smislu se mora otrok učiti, 

da v svojega duha sprejema tisto, kar mu je lahko 

podarjeno s tem, da je rojen za dihanje. Vidite, ta del 

vzgoje se bo nagibal k duhovno-duševnemu: s tem da 

dihanje harmoniziramo z živčno-čutilnim procesom, 

vnesemo duhovno-duševno v fizično življenje otroka. 

Grobo povedano bi lahko rekli: otrok notranje še ne 

zna pravilno dihati, in zato mora biti vzgoja v tem, da 

se nauči pravilno dihati. 

Ampak otrok še nečesa drugega ne zna pravilno in 

tega drugega se moramo lotiti, da bi s tem ustvarili 

soglasje med dvema členoma bitja, med telesom telesa 

(Körperleib) in duhovno dušo. To, česar otrok na začetku 

svojega obstoja ne zna pravilno – opazili boste, da se 

običajno zdi, da je to, kar moramo duhovno pudarjati, 

v nasprotju z zunanjim svetovnim redom –, to česar 

otrok ne zna, to je opravljati menjave med spanjem 

in budnostjo na način, ki ustreza človeškemu bitju. 

Vsekakor lahko rečemo, gledano na zunaj: otrok zna 

čisto dobro spati; spi veliko več kot človek v kasnejšem 

življenjskem obdobju, celo v življenje gre s spancem. 

– Toda tega, kar je spanju in budnosti notranji temelj, 

še ne zna. Otrok na fizični ravni doživi vse mogoče. 

Uporablja svoje ude, jé, pije in diha. Ampak s tem, ko 

na fizični ravni dela vse mogoče, s tem, ko izmenjuje 

spanje in budnost, ne more vsega tega, kar izkusi na 

fizični ravni – kar vidi z očmi, sliši z ušesi, izvršuje z 

rokami, kako brca z nožicami – tega, kar doživi na fizični 

ravni, ne more vnesti v duhovni svet, tam predelati in 

rezultat dela ponovno prinesti nazaj na fizično raven. 

Za njegovo spanje je značilno, da je to neko drugo 

spanje, kot je spanje odraslih. V spanju odraslih se 

predela predvsem to, kar človek izkusi v času med 

prebujenjem in potopitvijo v spanec. Otrok tega, kar 

izkusi med prebujenjem in potopitvijo v spanec, še ne 

zna vnesti v spanje in se zato v splošno ureditev sveta 

vživlja s spancem še tako, da v to ureditev sveta med 

spanjem ne prinese tistega, kar je na zunaj izkusil v 

fizičnem svetu. Zato se mora s pravilno potekajočo 

vzgojo pomagati, da se to, kar človek izkusi na fizični 

ravni, vnese v tisto, kar duh duše ali duša duha dela 

od potopitve v spanec do prebujenja. Kot učitelji in 

vzgojitelji otroka ne moremo naučiti prav ničesar o 

višjih svetovih. Kajti tisto, kar od višjih svetov pride 

v človeka, to pride v času od potopitve v spanec do 

prebujenja. Le čas, ki ga človek preživi na fizični ravni, 

lahko izkoristimo tako, da lahko to, kar mi delamo z 

njim, postopno vnaša v duhovni svet, s čimer lahko 

ponovno priteka moč nazaj v fizični svet, zato da je 

potem v fizičnem bivanju pravi človek. 


Tako bo najprej vsa dejavnost poučevanja in vzgoje 

usmerjena k res visokemu področju, k poučevanju 

pravilnega dihanja in k poučevanju pravilnega ritma v 

izmenjavi spanca in budnosti. Seveda bomo pri vzgoji 

in poučevanju spoznali takšne vedenjske ukrepe, pri 

katerih ne gre za dresuro dihanja ali dresuro spanca 

in budnosti. Vse to bo v ozadju. To, kar bomo spoznali, 

bodo konkretni ukrepi. Ampak vse do temeljev se 

moramo zavedati tega, kar počnemo. Tako se bomo 

morali zavedati, ko bomo nekega otroka poučevali ta 

ali oni učni predmet, da v eni smeri delujemo bolj na 

vnašanje duše duha v fizično telo in v drugi smeri bolj 

na vnašanje telesnega telesa v dušo duha. 

Ne podcenjujemo pomena tega, kar je bilo zdaj 

povedano, kajti ne boste postali dobri vzgojitelji in 

učitelji, če boste gledali zgolj na to, kaj delate, in ne 

boste gledali na to, kar ste. Antropozofsko orientirano 

duhovno znanost imamo dejansko iz razloga, da 

uvidimo pomenljivost dejstva, da človek v svetu ne 

deluje samo skozi to, kar dela, temveč predvsem skozi 

to, kar on je. Velika razlika je, dragi prijatelji, ali gre v 

šoli skozi vrata učilnice k večjemu ali manjšemu številu 

učencev eden ali drugi učitelj. Velika razlika je, in ta 

se ne skriva zgolj v tem, da je nek učitelj spretnejši pri 

tem, kako izvede zunanje pedagoške prijeme, kot drugi; 

temveč najpomembnejša razlika, ki učinkuje pri pouku, 

izvira iz tega, kakšna je miselna usmeritev učitelja v 

vsem času njegovega bivanja, kako učitelj v vsem času 

svojega bivanja usmerja svoje misli, ki jih prenese s 

seboj skozi vrata učilnice. Učitelj, ki se ukvarja z mislimi 

o nastajajočem človeku, deluje na učence čisto drugače, 

kakor učitelj, ki o vsem tem ne ve ničesar, ki svojih 

misli nikdar ne usmerja k temu. Kajti kaj se zgodi v 

trenutku, ko premišljujete o takšnih mislih, to pomeni, 

ko začenjate vedeti, kakšen kozmični pomen ima ta 

proces dihanja in njegova preobrazba v vzgoji, kakšen 

kozmični pomen ima ritmični proces med spanjem in 

budnostjo? V trenutku, ko imate takšne misli, se nekaj 

v vas bojuje proti vsemu, kar je goli duh osebnosti. V 

tem trenutku so se pridušile vse inštance, na katerih 

temelji duh osebnosti; izbrisano je nekaj tega, kar je 

ravno v človeku najbolj prisotno s tem, da je fizični 

človek. 

In s tem ko živite v tej pridušitvi in vstopite v učilnico, 

se preko notranjih sil zgodi, da se vzpostavi odnos med 

učenci in vami. Lahko se zgodi, da so zunanja dejstva 

sprva v nasprotju s tem. Pridete v šolo in pred seboj 

imate morda pobaline in pobalinke, ki se vam smejijo. 

Tako močno se morate okrepiti s takšnimi mislimi, kot 

jih hočemo negovati tu, da se na to smejanje sploh ne 

boste ozirali, da ga boste sprejeli kot zunanje dejstvo, 

hočem reči kot dejstvo, da se je med tem, ko ste šli 

brez dežnika na sprehod, nenadoma ulilo. Gotovo je to 

neprijetno presenečenje. Toda človek običajno razlikuje 

med tem, da se mu smejijo in tem, da ga je, ko je bil na 

sprehodu brez dežnika, presenetil dež. Med tema dvema 

stvarema ne smemo delati razlike. Razviti moramo 

tako močne misli, da se ta razlika ne bo ustvarila, da 

■ Ajda, 9. razred 

bomo to smejanje sprejeli kot ploho. Če smo prežeti s 

temi mislimi in imamo pravo vero v njih, potem nas bo 

doletelo to, kar morda nastopi šele čez osem dni, morda 

šele čez štirinajst, morda šele kasneje – pa če se nam 

otroci še tako smejijo: da z otroki vzpostavimo odnos, ki 

si ga želimo. Četudi pride do odpora, moramo vzpostaviti 

ta odnos s tem, kar naredimo iz samih sebe. Predvsem 

si moramo najprej ozavestiti prvo pedagoško nalogo, da 

moramo najprej sami narediti nekaj iz sebe, da vlada 

miselna, da vlada notranja spiritualna povezava med 

učiteljem in otroci in da v razred vstopimo z zavestjo: 

Ta spiritualna povezava je tu, ne zgolj besede, opomini, 

ki jih posredujem otrokom, spretnost pri pouku bo tu. 

To vse so zunanjosti, ki jih moramo zagotovo negovati; 

ampak ne bomo jih negovali pravilno, če ne bomo kot 

temeljnega dejstva vzpostavili celotnega odnosa med 

mislimi, ki izpolnjujejo nas same in med dejstvi, ki se 

morajo med poukom odviti na telesu in duši otrok. Naša 

celotna drža pri pouku ne bi bila popolna, če v sebi ne 

bi nosili zavesti: človek se je rodil; s tem mu je bila dana 

možnost, da stori tisto, česar ni mogel v duhovnem svetu. 

Vzgajati in poučevati moramo, da dihanju šele damo 

pravo harmonijo za duhovni svet. Človek ni mogel na 

isti način izvrševati ritmične izmenjave med budnostjo 

in spancem v duhovnem svetu kot v fizičnem svetu. S 

poukom in vzgojo moramo ta ritem urediti tako, da se v 

človeku na pravi način telesno telo ali telo telesa vključi 

duha duše ali dušo duha. To je nekaj, česar seveda 

nimamo pred seboj kot neke abstrakcije in naj bi jo kot 

tako uporabili neposredno pri pouku, temveč nas mora 

obvladovati kot misel o človeški bitnosti. 

To sem vam hotel povedati v tem uvodu in jutri bomo 

začeli z dejansko pedagogiko. 

prevedla: Bernarda Šmit in Primož Kočar 



Basni 

Rudolf Steiner 

Basni so eden izmed virov modrosti, ki 

razkrivajo človeške lastnosti in nam osvetljujejo 

vsakodnevno resničnost. Pedagoško so najbolj 

primerne v zgodnjih šolskih letih, lahko pa so izvrstne 

podobe za katerokoli kasnejše leto življenja. V spodnjih 

dveh odlomkih objavljamo dve Lessingovi basni, ki so 

ju komentirali in osvetlili Rudolf Steiner in učitelji na 

prvem seminarju za waldorfske učitelje. Presojo o njuni 

sodobnosti prepuščamo bralcem. 

Preberimo Lessingovo basen. 

Konj in bik 


Na ognjenem konju je ponosno vihral drzen fant. 

Divji bik zakliče konju: "Sramota! Nikoli ne bi pustil, 

da me vodi kak fantè!" "Vendar," odločno odvrne konj, 

"v kakšno čast bi mi bilo, če bi s sebe vrgel mladega 

fanta?" 

Rudolf Steiner (ko vsi preberejo): Najbrž boste, glede 

na to, da ste jo že tolikokrat slišali, imeli občutek, da 

je napisana tako, kot so bile napisane basni in tudi 

veliko drugih stvari v 18. stoletju. Imamo občutek, 

da kot veliko stvari v tistem času niso povsem 

dokončane. 

Rudolf Steiner še enkrat prebere basen in potem 

reče: Zdaj, v 20. stoletju, bi lahko to basen nadaljeval 

recimo takole: 

Bikova čast! In če bi iskal čast, pri kateri bi trmasto 

vztrajal, to ne bi bila čast konja, temveč oslovska 

čast. 

Tako bi povedali v današnjem času. Potem bi otroci 

takoj opazili, da obstajajo tri časti: bikova, konjska 

in oslovska čast. Bik bi vrgel fanta s sebe, konj ga 

v svojem viteštvu mirno nosi naprej in osel trmasto 

stoji, ker v tem vidi svojo čast. 

Sedmi seminarski pogovor, Stuttgart, 28. avgust 1919, v Erziehungskunst, 

Seminarbesprehungen und Lehrplanvortragäge, predavanja za učitelje ob 

odprtju Waldorfske šole (Menschenkunde und Erziehungskunst, Dritter Teil), 

Rudolf Steiner Verlag, Dornach, 1994, str. 73 

Še ena Lessingova basen: 

Hrast 

Neke viharne noči je besen severni veter pokazal 

moč nad vzvišenim hrastom. Zdaj je ta iztegnjeno 

ležal in številni nizki grmi so polomljeno ležali pod 

njim. Lisica, ki svojega brloga ni imela daleč stran, 

je naslednji dan to videla. "Kakšno drevo!" je zavpila. 

"Nikdar si ne bi mislila, da je zraslo tako visoko!" 

V čem je morala basni? 

T.: Da se šele ob človeški smrti opazi, kako velik je 

bil človek. 

H.: Da majhni ljudje vidijo velikega človeka šele, ko 

je podrt. 

Rudolf Steiner: Vendar zakaj je uporabljena lisica, 

ki je zvita? 

H.: Ker se lisičja zvitost vzvišenosti drevesa ne more 

približati. 

Rudolf Steiner: V katerem stavku je glede na lisičjo 

zvitost morala basni? – "Nikdar si ne bi mislila, da je 

zraslo tako visoko!" 

■ Ajda Hribernik, 9. razred 

Lisica nikoli ni pogledala navzgor. Vedno ga je 

gledala le spodaj, hodila je le pod njim in tam je drevo 

zavzemalo le malo prostora. Kljub svoji zvitosti je 

videla le tisti obseg, ki se vidi spodaj. 

Osmi seminarski pogovor, Stuttgart, 29. avgust 1919, v Erziehungskunst, 

Seminarbesprehungen und Lehrplanvortragäge, predavanja za učitelje ob 

odprtju Waldorfske šole (Menschenkunde und Erziehungskunst, Dritter Teil), 

Rudolf Steiner Verlag, Dornach, 1994, str. 89 



Anica Nikolič 

Pravljica o Gralu 

V 

danes skoraj neznani knjigi je Anica Nikolič 

leta 1927 objavila deset resnično lepih pravljic 

o svetem Gralu, ki nosijo veliko večjo težo 

resničnosti in umetnosti kot sodobne šiki-miki uspešnice. 

Priredila in v slovenščino jih je prevedla po francoskih 

virih, ki najbrž sežejo v zgodnji srednji vek. Za vse, ki še 

rastejo, objavljamo prvo. 

Pravljica o Gralu 


Ko je Odrešenik sveta visel na Golgoti na križu, so 

žalovali vsi pravičniki, kristjani in pogani. Med njimi 

je bil tudi blag in pošten mož, Jožef iz Arimateje, ki je 

zelo ljubil Izveličarja 1 , čeprav ni bil kristjan. 

Ta mož je poprosil Pilata, naj mu podari truplo 

mrtvega Jezusa, da ga pokoplje. Pilat je ugodil Jožefovi 

prošnji in ko je videl, kako zelo spoštuje Arimatejec 

mrtvega Preroka, mu je dejal: "Prijatelj, danes zjutraj 

mi je prinesel neki žid skodelo, iz katere je zajemal 

tvoj Jezus, ko je zadnjikrat večerjal s svojimi učenci. 

Če hočeš, ti skodelo rad poklonim v spomin." Po teh 

besedah je izročil Jožefu prelepo skledo iz rezane 

zelene jašme 2 . Jožef jo hvaležno sprejme ter ginjen 

odhiti na Golgoto, da pokoplje Jezusa. 

Dolgo so potovali in pred njimi so nosili možje skrinjo, 

ki je hranila dragoceno posodo z Odrešenikovo krvjo. 

In glej, čudo – potovali so in potovali, a nikdar niso 

bili trudni, in ko je prišel čas obeda in večerje, je bila 

miza pogrnjena in vsi so bili siti in vsi so imeli piti, 

ne da bi kuhali in pekli in trošili novce. In čeprav so 

hodili dolgo, dolgo, dneve in noči in tedne, je bila njih 

obutev vedno cela in navzlic solncu in dežju in vetru 

njih oblačila vedno lepa in snažna. 

Med potom so se ustavljali v mestih in vaseh, 

pomagali bolnikom, učili nevedneže, krščevali 

pogane, kajti Jožef in vse sorodstvo so se med tem že 

pokristjanili. Jožefov najstarejši sin Jožefej je bil celo 

že škof, in zelo pobožen mož, ki je delal tudi čudeže. 

Ko so tako prehodili že mnogo zemlje, so prišli 

nekega večera, bilo je v soboto, do širokega morja. Tu 

je bilo konec poti. Visoke skale so oklepale obrežje na 

desni in na levi, pred potniki pa je ležalo neizmerno 

morje in vse nebeške zvezde so se lesketale v njem. 

Škof Jožefej je velel nosačem svete skrinje, naj 

stopijo v vodo in naj hodijo pogumno preko morja, 

kamor jih bo vodila čudotvorna skodela. Nosači so 

res stopili na valove in glej, hodili so po njih kakor po 

suhi zemlji. 

A ko je snemal Jezusovo truplo s križa in ga povijal v 

mehko platno, so sveže rane krvavele in poln usmiljenja 

je prestrezal Jožef dragocene kaplje v skodelo, ki jo je 

pravkar prejel od Pilata. Ko je bilo truplo povito, ga je 

pokopal, skodelo iz jašme z Odrešenikovo krvjo pa je 

odnesel v svojo hišo in jo skrbno shranil. 

Ko je Jezus že zdavnaj od mrtvih vstal in v nebesa 

šel, je Jožev zaslišal nekoč skrivnosten glas, ki je dejal: 

"Jožef, ti dobro veš, da te sovražijo židje. Strežejo ti po 

življenju, da bi dobili v roko skodelo iz zelene jašme, 

v kateri hraniš sveto kri. Zato vstani in se pripravi, 

da greš odtod na daljno pot proti zapadu. S seboj ne 

jemlji prav ničesar, ne živeža, ne denarja, ne obutve, 

ne platna, ne obleke. S seboj pa vzemi ženo in otroke 

in vse svoj rod do sedmega kolena. Izteši tudi skrinjo 

iz lesa v obliki ladje, vanjo postavi dragoceno posodo z 

Odrešenikovo krvjo ter jo s seboj odnesi v tujo zemljo, 

kamor ti bo sama kazala pot." 

Jožef Arimatejec je ubogal skrivnostni glas in storil, 

kakor mu je velel. Iztesal je iz lesa skrino v obliki 

ladje, postavil vanjo skledo iz zelene jašme, povabil 

vse sorodstvo na daljno potovanje in krenil brez 

novcev, živil in prtljage na pot proti zapadu. 

■ Ana Marija Kolenc, 11. razred 



Tedaj je slekel Jožefej srajco 3 , jo razprostrl po vodi, 

in plavala je, ne da bi se zmočila ali potopila. Zdaj je 

velel očetu Jožefu, naj stopi na srajco, in tudi pod 

njegovo nogo se ni udalo belo platno niti za las. Za 

očetom je stopil še sam Jožefej na čudni brod, ki ga 

je nosil kakor splav. 

Tedaj je povabil škof še vso sorodstvo. In na plavajoče 

platno so stopili vsi po vrsti, mati, bratje, sestre, tete, 

ujci, strici, bratranci in sestrične, do sedmega kolena 

vsi. In čim več jih je prihajalo, mož in žena, dečkov 

in deklet, tembolj je rastlo platno, rastlo, rastlo, se 

razprostiralo po temni vodi na desno in levo, naprej, 

nazaj in naokrog, dokler ni sprejelo vseh, ki so 

spremljali sveto skrinjo. 

Ko so bili vsi vkrcani, in ni niti eden več ostal na 

bregu, je pravkar jutranje solnce razlilo svoje prve 

žarke po morski gladini. Srebrni valovi so se rahlo 

dvigali in odšumeli, škof Jožefej pa je prijel en rokav 

srajce, a drugega je potisnil v roke očetu Jožefu. Tedaj 

je zapihal vetrič, se uprl v čudna jadra, jih napel in 

srajca – ladja se je zazibala in splavala po morju v ono 

smer, kamor so nosili sveto posodo. 

In tako so se vozili zopet dneve in noči in nihče ni bil 

nikdar lačen, nikdar žejen, nikdar bolan, ne bojazljiv. 

Vsi so bili zelo zadovoljni in veseli in so se ljubili med 

seboj. 

Po dolgem potovanju širom morja so nekega dne 

uzrli suho zemljo. Tja na obal jih je vodila skrinja, 

tja so krenili nosači, zapustili morsko pot in stopili 

na kopno. Za njim je pristal platneni brod, Jožef in 

Jožefej sta izpustila rokava, se izkrcala in za njima je 

stopalo na zemljo vse sorodstvo, mati, bratje, sestre 

in sestrične, do sedmega kolena vsi. In kakor so se 

izkrcavali tako se je srajca krčila, se zmanjševala, in 

ko je skočil na obalo poslednji stric, ni bila srajca prav 

nič večja kot tedaj, ko jo je slekel Jožefej in položil na 

morje. In ker je bila povsem suha in lepo gladka, jo je 

kar pobral in oblekel in vsi so krenili naprej v deželo, 

ki so ji dejali Sinja Bretanja. 

Na primernem kraju so si sezidali domove, in v 

najlepši hiši sta stanovala Jožef in Jožefej, in v 

najlepšo sobo sta postavila skrinjo, v kateri je bila 

posoda z Odrešenikovo krvjo. Skrbno sta jo čuvala in 

vse sorodstvo jima je pomagalo, tako da nihče drugi 

ni izvedel, kje se nahaja, nihče ni znal, kot vodi pot 

do nje. 

Urška Polončič, 11. r 

Parzival in jaz 

Zgodba o Parzivalu ter iskanje svetega grala, 

popolnosti in resnice je že zelo stara. Izvira 

namreč iz srednjega veka. Junak pooseblja razvoj 

človekove osebnosti od norčka do plemenitega viteza. 

S svojimi prigodami te enostavno prisili k razmišljanju. 

Zgodba je nenavadno sodobna, zato ni čudno, da se je 

moral avtor večino časa skrivati. 

Parzival je zame pravzaprav prispodoba. Ne vidim 

ga kot dejanskega junaka, pač pa kot prispodobo za 

človekov razvoj, pa tudi za potrebe in hrepenenja. 

Parzival hrepeni po tem, po čemer hrepeni večina. 

Hrepeni po resnični ljubezni, prijateljstvu, časti 

in resnici. Najbolj pa hrepeni po časti in bojih (…). 

Svoje življenje posveti reševanju napak iz mladosti 

in posledično iskanju svetega grala. Sveti gral pa 

pooseblja spoznanje, neko božjo resnico, ki je znana 

le redkim izbrancem. In ravno v tem je čar te zgodbe. 

Človek, ki bi lahko imel vse, se odloči, da najprej 

reši svojo čast ter popravi napake, zato se odpravi 

na iskanje nečesa, česar pravzaprav ni mogoče najti. 

Ravno to iskanje pa mu pomaga na poti do neke 

skrite resnice, ki nam jo avtor podaja zavito v zgodbo. 

Iskanje Parzivala oblikuje, ga vrača h koreninam. Iz 

zgodbe se da po mojem veliko naučiti, če le znaš brati 

med vrsticami. Ravno to je tisto, kar mi je pri knjigi 

tako zelo všeč. Lahko jo jemlješ kot zgodbo, lahko pa 

se iz nje tudi nekaj naučiš. Jaz osebno sem šele skozi 

zgodbo videla, kako pomembno je preprosto vedeti, 

kaj hočeš in ostati zvest samemu sebi. Čim ubogaš 

nasvete drugih bolj kot svoje lastne nagibe in slutnje, 

slej nastradaš. 

Težko mi je pisati o Parzivalu in tem, kaj pomeni 

zame. Če bi, bi verjetno popisala celo knjigo. Na 

kratko pač ne znam povedati vsega, kar mislim. Naj 

povzamem le, da je zgodba o Parzivalu zame zgodba o 

razvoju človekove osebnosti v vseh pogledih. 

Vsi pa, ki so jo čuvali, so bili vedno srečni, polni 

zemskega in rajskega veselja. ker so si bili v svesti, da 

vsa njih sreča izvira iz svete. čudotvorne posode, so jo 

imenovali posode božje milosti ali "sveti Gral". 

1 Zveličarja 

2 jaspis 

3 A. Nikolič sicer uporablja za srajco izraz košulja. 

■ Ajda Žagar, 9. razred 


PE S M I 

Breda Pavlovič 

Vloga pesmi pri 

vzgoji 

Za otroka je v času od predšolskega obdobja do 

vključno 3. razreda najbolj primerna »pentatonična« 

glasba. Mlajši kot je, bolj naj se približa t. i. »kvintnemu« 

vzdušju. To je najbolj primerno njegovemu razvoju in 

temu se poskušamo bolj ali manj približati tudi na 

naši waldorfski šoli. 

Pri delu z majhnimi otroki mora učitelj še posebej 

paziti, kaj je to »muzikalično po meri otroka«. Tako 

je dihanje in glasbeno gibanje v tej starosti dosti bolj 

gibljivo kot kasneje, ko zrastejo. Tudi njihova tonska 

višina je prilagodljiva, rahlo netočna, vendar je ne 

smemo označiti za netočno. 

Zato je razumljivo, da vsaka dokončna notacija 

poraja vprašanje, kako dopustiti tudi v notnem zapisu 

določeno odprtost. 

Pri petju z otroki sem opazila, da so na začetku 

začudeni nad tonsko višino in pesmicami, vendar jim 

kaj kmalu to ne povzroča več težav. 

Večji problem je v starejših, ker ne znamo otroke 

obvarovat pred glasbo, ki se nam vsiljuje. Tako 

hranimo otroka z agresivnostjo, seksualnostjo, kičem 

in največkrat slabim okusom. 

Ja, v katerem domu pa danes še slišimo petje? Zato 

vas vabim k petju s tole pesmico: 

Volk 

Ko volkec se skoti, 

pri mamici leži. 

ko volkec hodit zna, 

se z drugimi igra. 

Ko volkec v krdelu je, 

z drugimi lovit gre. 

ko volkec zraste, 

samico si poišče. 

ko mladički se skotijo, 

se življenja veselijo. 

Ko volk mladičke dobi, 

življenjski krog se zavrti. 

Pes 

Laris Eržen, 4. r 

Pes laja 

in nam včasih ponagaja. 

Kost rad ima 

in nikomur je ne da! 

Z repkom pomiglja 

in rad nas ima. 

V utici prebiva, 

v njej se včasih skriva, 

od gospodarja hrano dobiva. 

Zdaj pesmice je konec, 

ker psu je padel lonec. 

Veverica 

Neža Jakofčič, 4. r 

Veverica Mica je bila 

kuharska kraljica. 

njena najljubša jed: 

potica in krvavica. 

Ko okusila je, kaj je to pica, 

vzkliknila je: "Oooo, to je veselica!" 

Katarina Novak, 4. r 

Pajek 

Pajek v kotu stoji, 

mreža čaka, da plen ulovi. 

Ena muha prileti 

in se v mrežo zaleti. 

Pajek nič ne reče, 

tudi muhe ne speče, 

ampak jo da v usta 

in jo kar takoj pohrusta. 

Maruša Cizl, 4. r 

Pajek 

Paiek ima dlačice, 

ne pa kakšne mačice. 

Na vsaki strani štiri noge ima, 

vesel z njimi mrežo plesti zna. 

Pajkov je več vrst, 

a vseh ni dobro dati na prst, 

saj med njimi so strupeni, 

če te pičijo si v karanteni. 

Nekateri so veliki, 

drugi majhni, 

tretji siti. 

Mrčes in muhe imajo radi, 

tako zajtrk, kosilo, večerjo 

si vsak pajek pripravi. 

Alja Bernik, 4. r 


UT R I N K I 

Maturanc 

I. V. & J. T. 

Objavljamo žalostno, pa hkrati veselo vest, da 

so naši ljubki letošnji dvanajstošolci sklenili 

svoj družabni del waldorfske srednješolske 

kariere z elitnim, pravzaprav eminentnim maturantskim 

plesom, ki se je imel goditi v soboto, 20. maja tega leta 

v slavnostni dvorani Waldorfske šole Ljubljana od osme 

ure zvečer pa do poznih jutranjih ur (menda so upoštevali 

zgolj nasvet, da naj pridejo domov zgodaj …), vmes pa 

se je godilo toliko zanimivih programov in prigod, da so 

člani živega ansambla, ki je na prireditvi špilou, dejali, 

da še niso nikoli tako malo igrali na časovno enoto; so 

pa se taisti vseeno izkazali z igranjem za živahen ples 

še po tretji uri zjutraj, ko je kakopak večina slavljencev 

bila še daleč od kakšne omaganosti. Pa bi bili upravičeno 

zmatrani glede na to,da so se tako potrudili s programom, 

katerega so pripravili za prijatelje, učitelje, starše in ostalo 

žlahto. 

Po oblekah so se ozirali že na začetku šolskega leta 

v evropskih modnih prestolnicah, tako da je bil izgled 

maturantov temu primerno nobl oziroma šik! In tako 

so večer pričeli v jako raznolikih toaletah dekoriranih 

s ponosnimi nasmehi, ko so s svečami po rdeči 

preprogi vstopili v skoraj nabito dvorano. So zapeli 

obvezno himno Gaudeamus igitur kot se spodobi, 

potlej so se pa še izkazali s četvorko in ostalimi 

standardnimi… in manj standardnimi plesi. Lično 

pripravljena in najbrž zelo okusna hrana v razpašnih 

količinah pa je čakala in čakala in čakala na kakšno 

pavzo med programom… Po treh urah smo le prišli 

do prvega hoda jedi. Vmes pa smo bili deležni še 

navdahnjenega govora g. Kordiša, ter pa ganljivega 

ozrtja na skupaj prehojeno pot od mene. Tudi Jan 

se je izkazal z metaforo o sončnicah in nas učitelje 

pocrkljal s prisrčno zahvalo za skoraj že minulo delo. 

Starši so radoživo prepevali in veselo palčkovali, jim 

je pri celi prigodi očitno nekaj zelo ustrezalo … 

»Učitelji smo bli pa najboljši!« (J. T.). 

»Bilo je zelo lepo, nikoli še tko.« (M. Če.). 

»Kako to mislš? Ja, fajn!« (I. K.) 

»Hja, lepo.« (B. S. U.) 

»V mislih sem biu zraven.« (D. P.) 

»Joj, krasno, sam sm bla mal prehlajena.« (M. Ča.) 

»Sm tok slabe vole. A sam en stauk nej bi povedala?!« (B. Šm.) 

»Je blo super, sm se ful naplesala!!« (D. B.) 

»Na kerem maturancu?« (A. Kr.) 

»Aja, na plesu, kako da je blo? A je nujno odgovorit? 

Men se j zdelo mal neorganizirano.« (A. Kl.) 

»Ja, prima!« (M. M. K.) 

»Sem bla s petarčki na olimpijadi… So mi vsi rekli, da 

je blo zlo fajn.« (T. P.) 

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 20061515

NA O D R U 

8. razred 

Moliere: 

Žlahtni meščan 

Francka Imeri 

Učenci 8.r. Waldorfske šole Ljubljana imamo za 

seboj izredno lepo in plodno šolsko leto. Šola 

jadranja v Izoli septembra, zaključne projektne 

naloge januarja, nacionalno preverjanje znanja maja, 

zaključna igra, valeta in zaključni izlet 'objem Slovenije' v 

juniju so popestrili tudi sicer poglobljeno delo pri pouku. 

Po končanih NPZ 9. maja so učenci prejeli besedilo 

igre, ki so ga na podlagi predstavitve izbrali. Po hitrem, 

tihem branju smo besedilo brali po vlogah in po enem 

tednu so učenci v dogovoru s sošolci izbrali vloge. 

Začeli smo z vajami po prizorih. Spoznanje, da 

učenje besedila na pamet ni na prvem mestu, je bilo 

za večino pravo odkritje. »Kaj pa je tisto najbolj važno? 

Kaj je naše glavno delo?« smo se spraševali. Odkrivali 

smo nov svet umetnosti izražanja skozi besedo, gib 

in kretnjo ter skozi glas. Kmalu pa se nam je moč 

gledališkega dela razkrila še na novo. Skrivnost 

dobre igre na odru je morda v razumevanju vzrokov 

in posledic, poznavanju miselnega toka (rdeča nit) in 

dogajanja?! To pomeni, da mora igralec dobro poznati, 

kaj se z njim in drugimi dogaja prej in potem, da bi 

lahko izrazil miselno in čustveno stanje v danem 

prizoru. Le tako lahko zaživijo odnosi in postanejo 

vidni, gib in kretnja postaneta živa in igralec lahko 

oblikuje svoj govor. 

Bolj ko so se učenci poglabljali, bolj se jim je 

razodevala širina Molierovega dela. Vedno bolj so 

dojemali, da je priložnost vabljiva, a zahtevna. Eni 

so se odzvali pogumno, navdušeno, drugi plašno in 

so bežali pred soočenjem v učenje besedila na pamet 

ali v nedelo. 

Doživetja z vaj so nepozabna. Koliko smeha, koliko 

nepozabnih drobnih dogodkov! 

V soboto, 3. junija, ko smo se zbrali v šoli na 

celodnevni vaji, smo prvič pripeljali besedilo od začetka 

do konca. Evina babica nam je ob pomoči deklet 

skuhala okusno kosilo, poskrbeli smo za dobro voljo 

in doživeli nepozaben dan – šolo na drugačen način. 

V nedeljo, 4. junija, smo s skupino staršev postavili 

sceno, v torek, 6. junija, smo prvič igrali v kostumih, 

v sredo smo pred učenci 5., 6., in 7. razreda prvič 

odigrali igro brez prekinitev in odkrili, kako dolga je 

ter kako težko je igralcem, če nekdo ne ve, kaj mora 

povedati. Odkrili smo, da potrebujemo šepetalce in 

da je njihovo delo izredno zahtevno (poslušati igralca, 

v njegovih besedah najti smisel, ki je v originalnem 

besedilu ter pomagati, če se zatakne). Ves čas smo 

vadili tudi glasbene in plesne vložke. Skupaj smo se 

odločili, da se zvečer na premieri jaz kot razrednik 

in režiser odmaknem od odra. Kakšen pogum so za 

to odločitev morali zbrati otroci in koliko zaupanja v 

njih jaz, vemo le mi. In odločitev je bila pravilna. 

Čeprav je predstava trajala dve uri, smo uspeli z 

jasno izreko nekaterih, plesom in glasbo ter otroško 

simpatičnimi napakami držati pozornost in do solz 

nasmejati gledalce. 

In ko sem jih opazovala, sem videla, da so začeli 

igrati. Srečna sem za te trenutke in čestitam vsem 

učencem za njihove dosežke. 

Hvala vsem učencem, staršem, ga. Maletin, g. 

Velepiču in ga. Venturini za tako lepo izkušnjo. 


PO P O T O V A N J A 

Darja Brecelj 

Rezija in 

izgubljena frulica 

Rezijo in njene ljudi sem spoznala že v ranem 

otroštvu, vendar naše srečanje ni bilo srečanje 

iz oči v oči, nisem je namreč najprej videla, 

ampak sem jo najprej slišala. Po radiu, na programu Rai, 

radio Trst A. In ne samo slišala, ampak tudi poslušala 

– cele dneve. Tata je v svoji delavnici, v dnevni sobi, 

kuhinji in spalnici vedno poslušal te Tržačane, Furlane in 

Rezijane, ki jih ni bilo prav nič razumeti. IN to je poslušal 

naglas. Petje – dretje, pripovedovanje pravljic, pogovori 

v živo z nekimi starimi babami, ki se niso mogle nehati 

smejati … teh ljudi nisem prenašala, nisem mu mogla, že 

potem kot najstnica, dopovedati, da so čudni. Ali sem s 

tem mislila tudi tuji? Ne vem. 

Danes se je to moje zavračanje prelevilo – kot grdi 

raček – v ljubezen, in ne samo da sama poslušam 

Rezijane (po Radiu trst A), tudi svoje dijake sem začela 

navduševati nad Rezijo, obiskali smo jo in vrnili se 

bomo, če ne prej, za pustno rajanje. 

Enajsti razred je močno zdesetkan komaj zapolnil 

nekaj zadnjih in srednjih vrst avtobusa, zapustili 

smo ljubljansko sonce in se začeli ovijati s primorsko 

megleno tančico. V Furlaniji je bila 'preja' že zelo 

gosta in ko smo se ustavili v Pušji vasi, nas je 

skrivnostna oblačnost pospremila v davno leto 1976. 

Vas je bila tega leta zaradi katastrofalnega potresa 

zravnana s tlemi. Ostalo je nekaj stebrov in nekaj 

obzidja. Po nekaj letih so se osiroteli vaščani skupaj 

s strokovnjaki lotili obnove. Vsak kamen posebej so 

oštevilčili, cela polja so bila posejana s »temi kamni«, 

vsak je bil v svoji vrsti, in nato so vas v slabem letu 

zgradili znova. Če nam naš vodič, gospod Janko 

Žigon (še en Primorec zaljubljen v Rezijo), o potresu 

ne bi nič povedal, potem posledic potresa sploh ne bi 

opazili. Vas je bila obnovljena, kot da se nič ni zgodilo. 

Kamen res vse prenese? 

Končno Rezija – Prato di Resia. Globlje kot smo 

prodirali v njeno med visoke gore skrito zatočišče, 

več slovenskih besed smo prepoznali – na hišah, 

kulturnem domu, smerokazih ... Pozdravili smo jo s 

pesmijo, naslovljeno gori Ćanin, slovensko Kaninu. 

Ana, Maja in Martina so nas naučile več pesmi, pa 

ne samo to. 

Ko wo na warh mi pridawa, 

ko wo na warh mi pridawa, 

nu ta no së pogledawa, 

nu ta no së pogledawa ... 

Peli smo bolj plaho, vendar nismo hoteli nehat – vse 

do prihoda v vas Osojane. Po poti nas je v nasprotno 

smer pozdravljala Bela, tudi Bila – reka, ki že tisočletja 

vsa zelena in modra teče po belih skalah, ne da bi 

jih umazala. Ob vhodu v naravovarstveni park nas je 

pričakal nepozabni Alessandro in njegova pomočnica. 

Z nami je govoril tekoče slovensko, kar pa niti ni tako 

samoumevno. Rezijani živijo v italijanskem kulturnem 

in političnem prostoru, zato jim je slovenščina precej 

tuja. Seveda razen nekaterim kulturnim delavcem, kot 

sta recimo Luisa Negro, pravljičarka in raziskovalka, 

in naš Alessandro. Povedal mi je namreč, da vodi 

tedensko oddajo o Reziji, in to na Radiu Trst A! 

No, potem bo pa še zabavno. Znan glas – nepoznan 

obraz. 

V sobi, namenjeni manjšim kulturnim dogodkom, 

smo se ob fotografijah iz Rezije prepustili hudomušnim 

zgodbam o preteklosti Rezije, izvedeli smo, kako so 

si gradili hiše, kje so preživljali poletje, kje so pasli 

drobnico, kako so si popestrili nedelje in praznike, 

kako je vse to ostalo v ljudeh živo še danes. Vse to 

po rozajanskö. Smo, smo razumeli, ampak našemu 

učitelju ni bilo dovolj, naučiti smo se morali tudi kontat 

po rozajanskö. Priznam, da je šteti v rezijanščini še 

težje kot v francoščini. Dijaki so kar hitro dojeli, kako 

koristna je lahko poštevanka. 



Šola v naravi 

Lucija Florjanc Lukan 

Ljubljanica, 

reka sedmih imen 

In po učenju pride še zabava. Rezijani z izražanjem 

veselja nimajo nobenih težav, lahko plešejo tudi po 

tri noči zapored, ob pustovanju celo po cel teden. 

Značilno za njihov ples je, da se med sabo sploh ne 

dotikajo, no, lahko bi rekla, da drug drugega oplazijo. 

Estetsko dovršena koreografija, tako preprosta, tako 

njihova. Alessandro in Lucia sta seveda povabila tudi 

nas in nas naučila korake, obrate, ploskati in topotati 

z nogami. Neverjetno, kako blažilno vpliva na človeka, 

da udarja z nogo ob tla, ta udarec je kot neke vrste 

vrhunec plesa, gonilni motiv celega gibanja. Rezijo 

smo srečali v teh slikovitih, navihanih ljudeh, in takoj 

smo jo vsi vzljubili. Nekateri znova. 

Napotili smo se v Solbico, kjer smo si ogledali muzej 

brusačev (Rezijani so dobili svoje ime po poklicu, ki 

so ga opravljali - brusili so nože, in to po vsej Evropi. 

Domov so prihajali le enkrat, dvakrat na mesec). Na 

poti tja smo se oglasili pri gospe Luisi Negro, in kar 

tako, namesto sladice po kosilu – dobili pravljico. 

Rezijansko. O petelinčku, ki je izgubil svojo frulico 

– piščalko in zaposlil vse kokoši svojega kokošnjaka 

z iskanjem te nesrečne frulice. In so jo našle? Niso. 

Če boste kdaj videli kokoši, kako brskajo po pesku, 

zemlji, vsem mogočem, se spomnite, da še danes 

iščejo izgubljeno petelinčkovo frulico. 

Hvaležni smo bili njeni zgodbi, da nam je bilo kar 

težko tako na vratih odvihrati naprej. Vendar nam je 

zaupala pomembno skrivnost: da se v Ljubljani drugo 

leto začne tečaj rezijanščine. Jezik je tako sočen, 

tako svetel in hkrati skrivnosten, domač in hkrati 

tuj, nerazumljiv. Po ogledu muzeja smo se povzpeli 

na hrib, kjer so za božič imeli žive jaslice in od koder 

je nad vasjo s pomočjo posebniih napeljav razsvetlila 

nebo skoraj prava zvezda repatica. V krogu smo še 

enkrat zapeli gori Ćaniniwi, tokrat močno, skupaj 

z vetrom. Zapeli smo tudi beneško pesem in z njo 

pozdravili dolino. 

Oj božime tele dolince, ker vas moram zapustit ... 

Spletle so se nevidne svilene nitke med nami in 

to deželo, temi ljudmi, s starimi nonicami na ulici, 

s katerimi smo se morali na žalost pogovarjati v 

italijanščini, ker nas niso čisto nič razumele, s 

kokoškami in pravljicami … Pustili smo sledi za sabo, 

da bomo vedeli, kam se vrniti. 

Vsaka reka je nekaj posebnega, svojevrsten 

fenomen pa je reka Ljubljanica, posebnost 

slovenskega kraškega sveta. Njeno porečje 

obsega večji del slovenskega kraškega sveta, po kraških 

kamninah pa se igrivo prikazuje in izginja. Njene vode 

se sedemkrat pojavijo na površju in sedemkrat zamenja 

svoje ime, skriti pa se ne more. Ko zapusti kraško območje 

Notranjske, odnese s seboj vsako leto več kot 250.000 

ton raztopljenega apnenca. Nastajajo zanimive naravne 

pojavnosti: hribi se nižajo, doline se višajo, tla se udirajo. 

Nastajajo jame, vodoravne in navpične, velike in majhne, 

vse pa predstavljajo skrivnostne poti skozi zemeljsko 

skorjo. Izviri in studenci pa so kot srečen konec v tej 

čudoviti pravljici, ki je mnogim ljudem še nepoznana in 

ravno zato zelo topla in prijetna. 

Tako nekako se je pričela tudi naša zgodba, ko smo 

se za pet dni podali na popotovanje po tej prelepi poti. 

Začeli smo ga pri vasi Prezid na Hrvaškem, od koder 

smo se peš podali proti prvem izviru Trbuhovica. Bolj, 

ko smo se bližali, vse bolj je bilo jasno, da potoka 

Trbuhovica ne bomo videli na površju. Kasneje smo 

izvedeli, da potok Trbuhovica le ob izjemno visoki 

vodi teče po polju, zato smo bili zaradi nizke količine 

padavin prikrajšani za ta del. Preveč misli namenjenih 

dežnim kapljam pa se nam je še isto noč in naslednji 

dan močno maščevalo. 

Tako smo prvo in drugo noč namesto v šotorih 

preživeli na skednju. Prvi dan smo obiskali prav 

posebno jamo Golobina, kjer smo se v popolni temi 

prebijali skozi in za povrhu imeli še zanimiv pogovor 

o bližnjem srečanju z medvedom. Naše veslanje smo 

morali drugi dan zaradi človeške nemoči proti naravi 

prestaviti na naslednji dan, obiskali pa smo Križno 

jamo in se podrobno seznanili s Cerkniškim jezerom. 

Druga noč na skednju je bila zaradi družbe nočnih 

obiskovalcev (polhov, podgan in netopirjev) prav 

popestrena. Še dobro, da je nekaj pogumnih deklic 

razbijalo tišino z glasnim petjem, drugače bi nenehno 

razmišljali o obisku naših nočnih obiskovalcev in 

nastala bi prava panika. 

Pogum je bil poplačan in naslednje jutro se je počasi 

prikazalo sonce. Ta dan smo veliko hodili v okolici 

Rakovega Škocjana, popoldan dolgo veslali po Unici, 

zvečer pa postavili šotore in preizkušali vse vrste 

toplih oblačil, ki smo jih imeli s seboj. 



Četrti dan je bil kljub že dobro utrjenim mišicam 

najbolj zahteven. Ta dan smo v šestih urah prehodili 

približno 20 km, od tega nekaj tudi skozi Mrzlo in 

Vranjo jamo, nato pa prišli do Močilnika in od tam 

popoldan še aktivno veslali, postavili šotore in popadali 

v spalne vreče ter od utrujenosti hitro zaspali. 

Kljub temu, da smo bili samo še nekaj dni nazaj 

na hrvaški strani, pa je bil pred nami zadnji dan 

našega popotovanja, ko smo ob lepem vremenu in 

polni energije iz Vrhnike močno veslali do Ljubljane. 

Pri tromostovju smo iz čolnov ponovno vstopili v 

popolnoma drug svet, nam znan vsakdan, se osvežili 

s sladoledom, potem pa pri Kajak kanu klubu v 

Ljubljani sklenili našo šolo v naravi in s starši, ki so 

nas prišli počakat na končno postajo, na družinskem 

pikniku zaključili naše popotovanje. Najbolj pogumni 

starši so se z veseljem pridružili kratki vožnji s 

kanujem in preizkusili veslaške sposobnosti svojih 

otrok. Proti večeru pa smo se utrujeni, vendar srečni, 

da nam je tudi ta šola v naravi lepo uspela, odpravili 

k mehkim in toplim posteljam naproti. 

Ana Perič, 7. r 

Veslanje po sedmih izvirih Ljubljanice 

Po tem, ko smo v začetku šolskega leta prehodili Pohorje, smo sedaj ubrali bolj vodeno pot. Odpravili smo se na 

veslanje po sedmih izvirih Ljubljanice. 

Čeprav nas je v glavnem, spremljalo oblačno, deževno in precej mrzlo vreme, nam to ni pokvarilo lepih trenutkov, 

veselega vzdušja in prijetnega druženja. Tudi dokaj naporna hoja in veslanje od Prezida, Vrhnike, Dolenje vasi, 

Rakovega Škocjana, Barja in nazaj do Ljubljane ter spolzke jame nam niso mogli priti do živega. Naše veselje in 

sreča mladosti sta se samo še stopnjevali. 

Bivanje v naravi v poznih pomladnih dneh je res nekaj posebnega. Cvetoča polja, gozdovi, živalce, ki iščejo 

zavetja za svoje bodoče potomce, žuboreči potoki, reke in jezera, vzbudijo v vsakem človeku čudovite občutke, ki 

so res nekaj posebnega.Vsa ta veličina življenja se prenaša tudi na ljudi in jih polni z neznansko energijo. 

Eden od dogodkov, ki je bil zares nekaj posebnega, je bil obisk jame Golobina. To je kraj, kjer reka Obrh ponikne 

in se ponovno pojavi na površju pod istim imenom pri Cerkniškem jezeru. V jamo smo se odpravili kar peš, saj je 

bila blizu kmetije, kjer naj bi prenočili to noč. Primerno smo se oblekli, vzeli vsak svojo svetilko in se podali jami 

naproti. Bila je vlažna in spolzka, vendar smo imeli primerno opremo, ki nas je obvarovala pred poškodbami. 

Strop jame je bil nizek, zato smo se morali pošteno skloniti. Kljub previdnosti pa smo dobili kar nekaj manjših 

bušk. Na koncu jame je bil en meter globok kanal, ki je vodil do jezera v notranjosti jame. Gospod, ki nas je 

vodil po jami, nam je povedal, da ga je nekoč preplaval njegov brat. Nato pa smo se odpravili proti izhodu jame, 

pravzaprav smo morali del izhoda najti kar sami. S sošolcem Janom sva našla nekakšen rov, ki je spominjal 

na pot do izhoda. Medtem ko sva se plazila po vseh štirih, sva zagledala tri bele netopirje, ki niso bili nič kaj 

prikupni, zato sva malce pohitela in prišla v dokaj velik odprt prostor. Spominjal je na nekakšen pravljičen gozd 

groze. Kmalu so prišli še ostali iz našega razreda. Povzpeli smo se po leseni lestvi in nadaljevali pot po gozdu proti 

domačiji Kandare, kjer smo tudi prenočili. 

Ta šola v naravi mi bo ostala v lepem spominu. 


I G R A 

Igra 7. razreda 

Kralj Artur 

Lidija Habinc Perko 

Osvajanje 

Primorske 


Briti ječijo pod težo saškega meča, 

nadnje se zgrinjajo svinčeni oblaki brezupa. 

Težo saškega meča smo občutili tudi mi, ko smo 

si letošnje šolsko leto v 7. razredu privoščili 

zajeten zalogaj - igro King Arthur v angleškem 

jeziku. Včasih so se tudi nad nas zgrnili svinčeni oblaki 

brezupa, ko besedilo ni in ni šlo gladko. Študij igre, ki 

smo ji namenili dva meseca, nas je zelo lepo povezal, kajti 

takšno delo je celovit proces, ki zajema prva, negotova 

spoznavanja z besedilom, ki je v tujem jeziku in nas 

postopoma vodi v doživljanje in oživljanje oseb. Ko se 

je končno vse zlilo v celoto, je vsak posameznik poznal 

igro do potankosti. To spoznanje je bilo vredno vsega 

truda, tudi tistih »zamujenih« ur rednega pouka, saj 

Kralj Artur s svojimi vitezi okrogle mize v tem razredu še 

vedno živi. Ne mine angleška ura, da učenci v medsebojni 

komunikaciji ne bi uporabljali citatov iz te igre. 

Naj jih duh viteštva spremlja še dolgo. 

Z 

devetim razredom smo na dvodnevnem 

športnem dnevu odkrili izjemno pokrajino 

med zaledjem kraškega roba, Hrastovljami 

in Ankaranom. Z zgodnjim vlakom smo se pripeljali v 

Prešnico (pri Kozini), kjer smo po prijetni poti kmalu prišli 

do kraškega roba. Od tam je pogled ujel istrske vasi, ki so 

rasle sredi zelenih gričev in ob belih cestah, ki so vodile 

do živo modrega morja, so vse bolj polno rasla obdelana 

polja in vinogradi. 

Na mogočnih stenah smo preizkušali svoje plezalske 

sposobnosti in večina je dijakov je med ostrim 

kamnom, razpokami in vrtoglavim pogledom v globino 

našla pot do razveseljivega vrha. Pred nami je bila še 

dolga pot in preko Marčevega hriba smo se spustili v 

Podpeč do kmetije, kjer so nas čakali konji, pripravljeni 

za počasen sprehod. Vreme, pokrajina in ljudje smo 

bili prijetno umirjeni, vendar v spletu okoliščin je 

dijakinja padla s konj, kar je vse zelo vznemirilo. Na 

srečo se je vse končalo le z modricami. 

Kmalu smo prišli v živopisano cerkev Sv. trojice 

v Hrastovljah. Po zelo kratkem vodstvu, ki ga je 

dopolnila izredna svetloba zahajajočega sonca, smo 

se odpravili proti kulturnemu domu v Kubedu. Na 

tej poti, ki se je počasi a vztrajno vse bolj dvigovala 

in vedno bolj daljšala, smo prvič naleteli na meje 

naših moči. Vendar so bile to le trenutne slabosti in 

po topli večerji se je pokazala sveža moč. Fantje so jo 

v glavnem vložili v nogometno zmago nad domačini, 

dekleta so jo preobrazila v pogovore. 

Iz gostoljubnega Kubeda, smo se po krepkem zajtrku 

in rednim obiranjem češenj obrnili proti zahodu in se 

skozi svež primorski gozd približevali morju. Ampak 

drugi dan je bilo sil manj in večina je morala vložiti 

zadnje kaplje, da smo dosegli Tinjan, vas, ki stoji na 

zadnjem hribu pred morjem. Tam je bila malica in 

še dve uri nas je ločilo od Ankarana. Čez Škofije in 

Hrtvatine smo prišli na sončno obalo. Voda je bila 

zelo sveža, vendar to ni ustavilo nekaterih fantov 

in deklet, ki jih je po pripovedovanju le še slika 

osvežilnega morja držala pokonci. 

Vsaka ekskurzija, vsako potovanje je posebna slika 

velikega potovanja, je slika življenja, kjer se v odnosu 

do narave, soljudi in sebe učimo vedno novih in novih 

korakov. V tej vaji je nam uspelo. 



Igor Velepič 

Enajstošolci na 

Dunaju 

V 

petek, 2. 6. 2006, smo se za sklep epohe 

zgodovine umetnosti kot vsako leto za štiri 

dni odpravili v cesarsko mesto Dunaj (Bog 

ohrani, Bog obvari, nam cesarja, Avstrijo …). Tokrat 

(bilo nas je 24 dijakov in trije učitelji, ena dijakinja pa 

žal ni mogla z nami) smo sicer pot nameravali obogatiti 

še z obiskom Esterhazy-jeve palače in Budimpešte, a 

so se stvari drugače iztekle. Že lani, ko smo družno 

obiskali München, se je letošnji enajsti razred izkazal s 

svojo vzdržljivostjo, zanimanjem, prisrčnostjo in dobro 

voljo (s pridihom prepoznavne začimbe permanentne 

jamrajočnosti nekaterih …). 

Glavna rdeča nit ekskurzije je bila tokrat glasba, zato 

smo si kakopak ogledali »Haus der Musik«, dvorane 

v Musikvereinu, predkoncilski obred latinske maše 

v Hofburški kapeli z Dunajskimi dečki (Schubertova 

Maša v F-duru), prisluhnili pa smo tudi prvima 

deloma (Kyrie in Gloria) Mozartove Misse Solemnis 

v Auguštinski cerkvi, koncertu pihalnega orkestra 

ameriških študentov v Votivkirche … Glavni glasbeni 

dogodek pa je bil obisk Dunajske državne opere, 

kjer smo prisluhnili scensko malce modernizirani 

interpretaciji Puccinijeve opere Manon Lescaut 

(junakinje tragično razpete med srcem in razkošjem). 

Ta opera je sicer skladateljevo zgodnje delo, a večino 

nas je izvedba, tako kot tudi monumentalna zgradba 

v celoti navdušila. 

Doslej smo z drugimi generacijami enajstošolcev 

poslušali Carmen, Traviato, Othella in Čarobno 

piščal. 

Kot uvod v jesensko ekskurzijo smo si ogledali nekaj 

arhitekture in galerij: Kunsthaus, Hudertwasser 

haus, Kunsthistorisches Museum, palačo Belvedere, 

Plečnikovo Zaherlovo palačo, MuseumsQuartier, 

Cesarske muzeje, Zakladnico in grobnico 

Habsburžanov. Seveda smo obiskali tudi Štefanovo 

katedralo, dve železniški postaji, se ustavili ob 

Donauturmu in v spletu okoliščin zavili tudi v Prater. 

Prizadevali smo si tudi za ogled musicala Romeo 

in Julija, pa nam ni uspelo. Spali smo na eni od 

dunajskih waldorfskih šol (Pötzleinsdorf), ki so jo za 

nas prijazno ogreli, saj so bili dnevi - oz. predvsem noči 

- kaj hladni. Tuši so bili pa vseeno preveč osvežilni … 

Ker so bili prazniki, se z učenci te šole nismo srečali, 

smo jim pa malce zavidali umeščenost njihove šole 

med livade in parke, pa tudi prostorno zgradbo, ki 

je bila nekdaj nekakšen dvorec. Vreme je bilo skoraj 

aprilsko, razen zadnji dan, ko nas je že od ranega 

jutra ožarjalo praznično sonce (Binkoštni ponedeljek 

je v Avstriji namreč velik praznik!). 

Zadnji dan smo obiskali tudi islamsko mošejo. 

Pripeljali smo se pred zgradbo, se znotraj sezuli ter 

se posedli po preprogah, potem pa z občudujočo 

zbranostjo uro in pol poslušali gospoda , ki nam 

je razložil marsikaj o Islamu, muslimanih, njihovi 

kulturi in običajih. Sodeč tudi po vprašanjih dijakov, 

so se z nemščino zelo dobro znašli, predvsem pa smo, 

mislim da vsi, občudujoče poslušali prevod gospe 

Maletin. 

V ponedeljek smo zvečer nekako pravočasno prišli 

domov, hvaležni šoferju Vojku za prilagodljivost in 

zabavnost, dijaki so bili blago utrujeni a pravzaprav 

polni izrazov navdušenja nad doživetim, s še več 

zaupanja in vere v poslanstvo naše šole pa smo prišli 

domov tudi učitelji, saj je pravo veselje stati ob strani 

tako prisrčno razigrani, zvedavi in prijetni druščini v 

odgovorno življenje postavljajočih se mladostnikov. 



Neithan, 9. r 

Ekskurzija 9. 

razreda v Firence 

Naš razred se je v sredo, 31. 5. 2006 podal na 

ekskurzijo v Firence. Tja smo odšli z avtobusom 

firme Frelih, ki si zaradi pomanjkanja prostora 

za vse noge in vsa trupla pet zvezdic res ni zaslužil. 

Naslednjo ploho neodobravanj je ta izlet požel, ko je naš 

razred izvedel za nečloveško uro odhoda – 5:00 zjutraj, 

a ta se je na dan odhoda zaradi nekaterih posameznikov 

jasno zavlekla toliko, da smo odšli šele pribl. ob 5:45. 

Na avtobusu se je prve pol ure odvijal pogovor, po 

tem dokaj kratkem pogovoru pa je ves avtobus razen 

šoferja in nekaterih drugih (redkih) osebkov 'pomrl'. 

Naslednji pomemben dogodek je bil odkritje žoge, ki 

je zaposlovala moški del razreda večino odmorov. Ko 

smo prišli v Firence smo odšli v Museo del bargello, 

kjer smo si, predvsem, ogledali grškega boga Bakhusa 

oz. Dioniza in pa boga Merkurja. Tam smo se usedli 

in narisali ali Dioniza ali Merkurja. (...) 

Naslednji dan smo navsezgodaj zjutraj bili brutalno 

zbujeni brez simpatije do našega stokanja ali 

prošenja, saj smo imeli zajtrk. Ne smem pozabiti 

omeniti zajtrka, saj je bil kruh verjetno od prejšnjega 

dne, kar je le dodalo k njegovi žlahtni trdoti (tu 

verjetno velja rek, da kar plačaš, to dobiš), zraven pa 

je bil kos masla, ki niti ni bil star, niti slab (začuda) 

in skoraj užitno marmelado, katere starost verjetno 

presega leto prve svetovne vojne. Po hrani sodeč je 

pod hostlom nek bunker, ki izvira iz prve svetovne 

vojne in iz tam črpajo zaloge hrane. Po zajtrku smo 

pospravili šotore in pripravili šoferja, da je naredil 

resen prekršek, da nam ni bilo treba preveč hoditi. 

Odšli smo v galerijo Accademia, kjer smo si ogledali 

Michelangelove ujetnike in, smisel tega potovanja, 

Davida. Original je bil presenetljivo natančen in 

z pribl. nad štirimi metri zelo mogočen. Ko smo 

narisali kar smo hoteli smo odšli ven. Zopet smo 

odšli do kupole, nas je zopet rešila vrsta, dolga kot 

vrsta v Harrodsu. Kasneje smo odpotovali do mosta 

Ponte Vecchio, kjer smo imeli dve uri prostega časa. 

Zatem pa smo si še odšli ogledati kapelo Medičejcev. 

Po ogledu smo se odpravili do Marine di Masse, kjer 

smo vstopili v hostel. Ob desetih so se odšli tisti, ki 

so želeli se kopati. Za kopanjem je bila večerja, ko 

je imela Nina Grbič rojstni dan. Večerja je bila zelo 

kvalitetna in dobra. Potem smo odšli 'spat'. 

Tretji dan smo odšli v Carraro, kjer smo si ogledali 

kamnolom v srcu gore, 400 metrov od vsakega začetka 

in 250 metrov od vrha gore. Iz kamnoloma smo odšli 

v mesto, kjer smo hoteli iti na pizzo, a je bila siesta 

in nič ni bilo odprto. Hoteli so nam 'uturiti' le pašto 

z paradižnikom, a smo se spuntali in odšli. Jest smo 

odšli na avtocesto v tako imenovani autogrill. Tam so 

bili sendviči ali krompir z mesom. Po kosilu pa smo 

odšli naravnost domov. 


V G I B A N J U 

Mohor Demšar 

Olimpiada petih 

razredov 

Ker je peti razred v znamenju Grčije, naj 

vam opišem waldorfsko olimpiado, ki se je 

konec maja že osmo leto odvijala na Dunaju, 

pravzaprav v predmestju Dunaja, v kraju Schönau. 

Na prelepem travniku smo se zbrali peti razredi 

štirinajstih šol iz Slovenije, Hrvaške, Slovaške in 

Avstrije. Res je pravi raj okolica šole v Schönau, 

saj je tam toliko travnikov, da je več sto učencev in 

nekaj ducatov spremljevalcev lahko postavilo svoje 

šotore in še je ostal ogromen travnik, ki je bil posebej 

namenjen olimpijskim disciplinam: maratonu, teku 

štafet, šprintu, rokoborbi, metanju kopja, metanju 

diska, skokom v daljino ter skokom v višino. 

Četrtek je bil namenjen zbiranju in mi smo ta dan 

izkoristili za obisk živalskega vrta. Petek smo cel dan 

vsi vadili vse discipline, v soboto pa je bil tekmovalni 

dan, kjer je bila lepota prav tako pomembna kot 

hitrost, moč, najpomembnejše je bilo, da je vsak dal 

res vse od sebe. Večina se je res potrudila na vso moč 

in marsikdo je naslednji dan večji del dneva prespal. 

V soboto popoldne smo okusili še kanček pravega 

mestnega utripa in jo mahnili proti domu v glavnem 

kar zadovoljni. Krasno je, da je vseh štiriindvajset 

učenk in učencev doživelo to olimpiado, ki je niti 

nočni dež ni uspel pokvariti, saj je čez dan vedno 

posijalo sonce. 

Vsaka šola je imela svoje predstavnike razdeljene v 

deset grških polisov, mestnih državic, kot razred pa 

smo taborili in hodili jest. Tako so se otroci pomešali 

med sabo in dva naša fanta sta kar hitro imela polno 

občudovalk iz Avstrije. 

Darilo ob 

praznovanju dneva 

Zemlje 

Za Waldorfsko šolo Ljubljana je bila sreda, 19. 

aprila, ko je bilo praznovanje dneva Zemlje, 

še posebej pomembna. Poleg zanimivega 

pogleda na podnebne spremembe, vzroke in posledice 

teh sprememb, ki jih je predstavila dr. Lučka Kajfež 

Bogataj z Biotehnične fakultete, je direktor Iztok Kordiš 

iz rok predsednika Lions kluba Ljubljana Emona, g. Aleša 

Slavca, prejel ček v vrednosti 1.700.000,00 SIT. Sredstva so 

namenjena nakupu športne opreme. 

To je pomemben korak k izboljšanju pogojev za 

športno vzgojo, saj se trenutno večji del tega predmeta 

izvede v naravi, na grajskem griču ali na Golovcu. 


Valovanje 

Ah, to je tisto valovanje, 

ki ponese me v spanje. 

Ah, to je tisti šum, 

ki vliva mi pogum. 

Ah, to je tista lepota, 

ki v meni postane dobrota. 

Urša Zupanc, 8. razred

Waldorfske novice - Poletje 2006

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?