Avgust - Planinski Vestnik

ni vzdržalo niti deset minut. Vstal sem in se hitel razgledovat, zakaj
od Kanina so se jele vlačiti goste megle. Vse zahodno in deloma tudi
južno obzorje je bilo že zaprto. Za trenutek sem še videl Poliški Špik
in sosednji Viš, potem pa mi je ostala le še severna in vzhodna stran,
v kolikor se niso tudi tu že tkali megleni zastori. Zaman sem čakal,
da bi se mi pokazal Triglav. Najlepše sem pač zamudil. Sicer pa
tako bogatih razgledov z Rombona, kakor sem jih bil deležen v tisti
daljni zimi, zlepa kdo ne bo užival.. .
Vpisna knjiga iz leta 1952 priča o dokaj bornem obisku. Komaj
kak tucat na leto. Med drugimi sem bral tudi ime našega znanega
muzika in planinca M. L., nekaj Mariborčanov in celo nekega inženirja
iz Nemčije, domačinov pa prav malo. Sam se nisem mogel
vpisati, ker sem spotoma izgubil svinčnik, skrinjica pa ga tudi ni
premogla. Blazinica za štampiljko je bila vsa izsušena. Pošteno sem
jo moral opljuvati, da sem dobil vsaj za silo čitljiv odtis.
Oblezel sem ves široki vrh z enega konca do drugega. Še je
tam polno sledov vojne, ki jih čas ne bo mogel tako kmalu zabrisati.
Še trohni kje kako okostje v tistih dolgih kameni tih ogradah, ki so
jih kdo ve kolikokrat premetale težke granate in viharji, pa so jih
morali ubogi ljudje vselej spet na novo postavljati. O, tam gori je
bil dostikrat pravcati pekel. Le malokdo mu je ušel s celo kožo. Nas,
ki smo se potikali doli po pobočjih, niso zmerjali po krivici z »letoviščarji«
.. .
Kar dve uri sta mi potekli, da sam nisem vedel kdaj. Ni me še
dovolj izučilo dopoldne, da se na sam videz ne smeš zanašati. In tako
me je spet premotil pogled v dolino, ki se je zdela še bliže, kakor
sem računal. Tri ure nimam kaj do tam, torej bom še pred mrakom
spodaj. Spustil sem se po mehki ruši med kamenjem naravnost proti
Kraljišču. Tam so me zanimale dolge vrste zidov, ki sem jih opazoval
že z vrha, pa sem si jih hotel spotoma še pobliže ogledati. Toda
preden sem priracal dol, me je prestregel globok skok, ki sem se mu
moral umikati daleč na desno v skrotje, da sem dosegel dno. Velika
reč je" morala biti tam naokrog, cela naselbina, ki pa je zrasla šele
po našem odhodu z Rombona. Nemara je bila prav sem speljana
žičnica, o kateri so mi kasneje pripovedovali in ki je zanamce rešila
mučnega prenašanja tovorov iz doline.
Pod Kralj iščem sem se prerinil skozi mlado cretje, zasledujoč
že skoraj povsem prerasle strelske ograde. Na tratah pod cretjem je
mrgolelo najlepših očnic v spokojni družbi zarjavelih izstrelkov.
Nad vse prijetno pa me je iznenadilo, ko sem nekje zagledal v črepinji
velike granate cel šopek planik. Kako čudovita igra prirode!
Granato, ki jo je človeška zloba pripravila za ubijanje, si je nepokvarjena
narava izbrala za zibelko najimenitnejši planinski cvetici.
Tako duhovito se zna samo ona pošaliti s »krono stvarstva« ... Zares
žal mi je, da nisem imel s sabo fotografskega aparata, tako dragocenega
tihožitja ne najdeš v nobeni razstavi na svetu. Mikalo me
je, da bi bil vse skupaj odnesel v dolino. Nak, prevelik greh bi bil
storil!