Avgust - Planinski Vestnik

jgfrMLADI PIŠEJO
Pavlina Slapernik: /
IZLET NA KUK
(Prosti
spis)
V bližnji okolici mojega domačega kraja ni hribov, ki bi bili tega imena
vredni. Nobene znamenite izletniške točke ni in tudi noben turistični priročnik
ne poje slave tem krajem. Za njihovo tiho lepoto vemo le mi, ki smo tu
doma in dovolj gibčni in čvrsti, da se nam ljubi oblesti vse te kotičke. Vsi
domačini nimajo navade hoditi na izlete. Tu se trudijo le kosci, ki sami pri
sebi preklinjajo strme senožeti in skale, ki štrle iz najbolj nepripravmh mest
iz tal.
A mi naj bi vzdržali doma na tak pomladni dan, ko je narava tako
vabljiva? Kar hitro je bila sestavljena mala družba, ki se je strinjala glede
poti in cilja in glede tega, kaj naj se vzame v nahrbtnik.
Prvi cilj je bila »gobja dežela«. Za njo prav gotovo ne veste. Odkrili in
poimenovali smo jo mi tako, ker smo našli tam neverjetne množine gob Tja
prideš mimo Počivala. Za Počivalo ve vsak Kanalčan, ki je le kdaj sel na
Kanalski vrh. Nekaj brun, strnjenih ob poti, tvori dolgo klop. Tam se mora
vsak odpočiti, če noče kršiti običaja. Blizu tam na levo drži steza malo gor
in dol in spet gor in že se odpre pogled na lepe travnate gričke — tam na
obzorju se vidijo prve breze.
Šli smo naprej, ker smo vedeli, da bomo prišli v lepše kraje — namreč
v »Brezov gaj«. Položno pobočje je poraslo z mladimi vitkimi brezami. Spomladi
težko, da najdeš kaj lepšega. Prišli smo v deželo šmarnic. Vredno je
priti sem, da si ogledaš to lepoto. Šmarnica pri šmarnici, kamor pogledaš!
Gaziti smo morali to nežno cvetje. Njih sladki vonj nas je obdajal kot oblak.
To pobočje je bilo prizorišče težkih bojev iz prve svetovne vojne. Tukaj se
križajo strelski jarki in vse polno je jam, ki so jih izkopale bombe. Vse te
jame so bile porasle s šmarnicami. Koliko trpljenja so videli ti travniki,
macesni in ti samotni bori! In tu rastejo šmarnice, kdo ve komu v spomin.
Kot bi narava sama hotela zabrisati vse težke spomine preteklosti!
Šli smo naprej z velikim šopi šmarnic v rokah in kmalu prišli pod vrh
Kuka Pokrajina je vedno lepša, ozri se — kamor koli. Tu je slikovita skupina
brez tam pa sameva mogočni temni bor. Še malo se vzpnemo in ze smo na
vrhu Tu je prelep razgled. Ogledali smo si lahko obe strani. Najprej smo šli
pogledat po Soči navzgor. Modro se sveti Soča v lepih vijugah. Ob njej drži
drobna bela črta — cesta. Tam nekje pri Mostu se skrije našim ocem. Na
obeh straneh se dviga gričevje. Na desni kot na dlani pa Banjska planota z
vasicami. V ozadju se belijo »prave« planine še pod snegom. Šli smo na južno
stran Ker je bil dan čist, smo videli preko Goriške in Furlanske mzine morje,
tisti del našega morja, ki ni več naše. Spomladi, ko tega še nismo vedeli, smo
napenjali oči in se trudili, da bi ga videli čim več, v nadi, da ga bomo videli
kmalu od blizu.
Sonce je zašlo. Kar povprek smo se spuščali čez hribe in doline proti
Kanalu. Noge so bile lahke, nahrbtniki prav
tako.