Avgust - Planinski Vestnik

21. VIII. sva šla z Milanom v severno steno Mandlwande. Prvotno sva
nameravala plezati zajedo, ki se vleče po sredini stene. Ko sva prišla do
vstopa, ta smer ni bila videti plezalna, razen tega se je po malih poličkah
sprehajalo kar 6 gamsov, ki so prav vztrajno rušili kamenje. Zato sva se
umaknila v desno v kamin ter delno po kaminu delno po severozapadni steni
na sedlo in na vrh na enega izmed stolpov Mandhvande. Plezanje je bilo zelo
eksponirano, stena krušljiva tako, da sva prišla na cilj kar nekam utrujena.
S tem dnem smo zaključili bivanje v Alpah. Zvečer smo si pripravili
vse, da zjutraj čimprej krenemo v dolino. Ponoči je nastal pravi vihar, tako
da smo bili že v skrbeh, da nam podere šotor. Toda hišica je vzdržala.
v svojo
Kljub lepotam v tujini, katere smo si ogledali, smo se srečni vračali
domovino.
Uroš Zupančič :
PO OKRAJKIH, GREDAH IN POLICAH
Sklad na skladu se
dviguje...
Chomolungmi pravijo Streha sveta in Tretji zemeljski pol. Za Sinjolhu
menijo, da je najlepša gora sveta. Nekateri se navdušujejo nad Cerro Fitz
Royem v veri, da je to najtežje dostopna gora na svetu, drugi ne morejo prehvaliti
Civette, kraljestva šeste stopnje, oči premnogih se navdušujejo nad
zermattskim levom — Matterhornom in občudujejo zloglasno severno steno
Eigerja ter v led in sneg ukovani granitni skalni zid v Grandes Jorasses.
Vendar se je meni budilo domotožje, ko sem stal na raznih Aiguille,
Hornih, Picih, na ledenih morjih, užival lepoto tujih gorskih skupin in se
divil fantastično izoblikovanim stolpom v Rosengartnu, v Selli in v Dolomitih.
V svetu so gore morda večje, bolj mogočne, presekane in preklane od
vrha do tal s silnimi grapami, tokavami, žlebovi in kamini, ki se drzno in
neizprosno poganjajo od vznožja do neba. Ukovane so v led in sneg.
Naš planinski svet pa je drzno in fantastično izoblikovan, krase ga lepo
izoblikovani stebri, razi in grebeni. Povsod orjejo mogočne stene v silnih
brazdah žlebovi in kamini. Poleg tega so okrajki, grede in police bogastvo
našega planinskega sveta. Police kličejo in vabijo, ponujajo radodarno roko,
da izbrane srečnike vodijo pod mogočnimi stebri, tik nad prepadi vse bliže
in bliže k srcu gora, k prečudežnim skrivnostim in neizmernim veličinam.
Povsod je lepo — doma je najlepše, tako sem zaključil, ko sem se srečen
vračal v objem domovine. Številni svetovni poznavalci gorskega sveta so
morali z laskavimi besedami pritrditi: »Naša dežela je lepa, mogočne so gore
tudi v drugih deželah, — vaša domovina pa je lepša in bogatejša«. Vsi bi
morali ob tem spoznanju in priznanju prisluhniti in pritrditi Kurentovim
besedam, ki mu jih je dal na jezik Ivan Cankar, ko je stopil na prag in se
zazrl v prečudežno bogati svet pod Triglavom...
Dolga je pot, ki sem jo prehodil preko naših gora. Vije se v dolgih ključih
skozi desetletja, hiti preko pisanih polj ob žuborečih potokih mimo zelenih
travnikov, skozi bogastvo gozdov visoko v skalni planinski svet. Vzpenja se
v okrešlje in krnice, skozi tokave in žlebove hiti z neučakanimi koraki nezadržno
vedno više in više. Ustavlja se pri drvarjih, gozdarjih, lovcih, pastirjih
in planšarjih, pri tropih ovac in pri kožarjih. Vijugasta pot se izgublja v
meleh in gruščih pod stehami. Poganja se do poslednjih macesnov-viharnikov,
zavija skozi ozebnike in stene h grebenom, špikom in vršcem. Se vesi preko
okrajkov in poganja v stebre, išče zavetja pred slapovi in plazovi pod skalnimi
bolvani in previsi, hrome jo skalni skoki, ki se neusmiljeno poganjajo
v temnih previsih proti modremu nebu, na grebenih in vrhovih pa se rokujem
in pozdravljam z novimi cilji, na obzorju se rišejo in čredijo nove gore,
ki se v mogočnih in nepreglednih rajdah izgubljajo v čadu megla in sončne
luči. Tam za gorami so polja, zlata radodarna polja, vinorodne gorice, vasi in
mesta, jezera in morja, doline, po katerih se pretakajo srebrni in lesketajoči
trakovi rek — vse to in še mnogo več — to je moja domovina.