Avgust - Planinski Vestnik

nepremično ždeti za kako skalo, če ti je bila dovolj blizu, sicer pa
sključen za zidcem, ki si si ga mogel ponoči zložiti iz večjih kosov
kamenja. Pa taka neznosna žeja! Kako tudi ne, po samih mesnih
konservah in siru. Saj je vselej proti jutru prinesel slokonogi Bosanec
kotliček neke rjave brozge na plečih. Nihče ni vprašal, jeli to
kava ali čaj, samo da ne bi zmanjkalo zanj. Ali prav ito se je kaj
rado zgodilo. Najbližji so si napolnili čutare do vrha, nekateri pa
niso dobili niti kaplje. Seveda smo poskrbeli, da so prišli ti naslednje
jutro prvi na vrsto, a kako daleč je bilo do tega jutra ...
Ko so nas po dveh tednih odmora v Logu spet poslali tja gor, je
bilo že dosti bolje. Našli smo kar dobra zaklonišča, prekrita z deskami
in strešno lepenko. Šotorno platno v tem času ne bi bilo nič izdalo.
Jesenski nalivi so se menjavali z viharji in meglo, kak dan so že
zaplesale goste snežinke. Gorska zima s svojim neusmiljenim bičem
je stala na pragu. Nobeden od nas je do takrat še ni poznal. Le
slutili smo, da ima še vse drugačne registre, kakor so nam orglali
po karpatskih gozdovih. Zato se nihče ni upiral, četudi je bilo treba
kdaj po neprespani noči na tisto zloglasno koto 1313 po nove deske
in drug material, ki so ga do tja navlekli ljudje iz rezerve.
V tistem tednu so jeli tudi na naši strani glodati dolgi jekleni
svedri minerjev v pripravne pečine. Eksplozija za eksplozijo je bruhala
klade skalovja, da so tako nastajale globoke kaverne. V teh nam
tudi zima ni mogla do živega. V kavernah smo si mogii pripraviti
toplo hrano, pa še to in ono, čemur se je (takrat lahko reklo udobje.
Odpadlo je tisto pogosto in ne všečno preseljevanje v dolino in spet
nazaj, prejemali smo redno pošto, dolge noči nam je krajšala petrolejka,
kasneje celo imenitna karbidovka. Tudi slame in odej ni
manjkalo. Nazadnje smo dobili še harmoniko .. . kaj češ še več! —
Ze skraja je bilo kazno, da Lahom ni dosti do Rombona. Imeli
so preveč opravka doli na Krasu. Pa tudi oni so vedeli, da se mi ne
bomo zaletavali vanje, dokler nas je tako malo. Ostali smo torej
vsak na svojem, izrazita pozicijska vojna. Le tu pa tam je počila
puška ali zaropotala strojnica, bolj za šalo kakor za res. Edino na
vrh in na koto 1313 so imeli slej ko prej hudo piko. Tako smo se
polagoma kar lepo udomačili in si preganjali čas, kakor je pač kdo
vedel in znal. Če je bil lep dan, sem že našel kako pretvezo, da sem
se po varnih ovinkih splazil prav gori na vrh. Da, tudi v snegu,
čeprav sem ga moral kdaj globoko gaziti. Čudovito čisti razgledi so
me bogato odškodovali za ta trud. Večkrat sem jo po kozjih stezah
tam zadaj mahnil v Možnico, kjer je bilo vse tako mirno, kakor da
vojne ni več. Skok tja dol mi je bil samo zabaven sprehod, dasi se
je bilo treba ponekod prebijati čez globoke prepade. Od časa do
časa sem se s kakim pretkanim izgovorom mogel za nekaj dni izmuzniti
tudi v zaledje.
Tako sem nekoč javil starešini, da sem izgubil naočnike na
nočnem obhodu postojanke. Kje pri vragu jih boš iskal, da jo pri tem
še stakneš v glavo. Kar do bataljonskega zdravnika v Log, ta pa
me je s potrebnim papirjem poslal do optika v Beljak. Pa kaj bi