Avgust - Planinski Vestnik

Vilko M a z i :
ROMBON
ombon (2208 m) ali kakor ga špecijalka PZS vidneje
označuje z imenom Veliki vrh, 1 je moj stari znanec še
iz prve svetovne vojne.
Ko so nas jeseni leta 1915 po krvavem spopadu
v eni od mnogoštevilnih vi jug globoko ugreznjenega
Dnjestra naložili na dolg tovorni vlak, smo radovedno
ugibali, kam neki nesemo zdaj svojo kožo naprodaj.
To ugibanje je postajalo tem bolj napeto, čim se je
vlak izmotal iz tesnih dolin Karpatov in se preko širne Ogrske nižine
bližal Budimpešti. Zdaj sta ostali samo še dve možnosti: srbska
ali pa italijanska fronta? — Še smo se vozili naprej proti zahodu.
Čudovito lep sončni zahod nas je našel ob Blatnem jezeru.
Kakor da ni za nami že tucat stotin kilometrov neudobne vožnje,
nas je mahoma prevzelo radostno razpoloženje, ko smo se predramili
v zeleni Dravski dolini onkraj Maribora. Ne konca ne kraja ni bilo
prešernega vriskanja, da po tolikih mesecih in tolikih tegobah gledamo
spet enkrat domačo zemljo in domače obraze! Nikomur ni bilo
več mar, da nas peljejo morda v še hujšo klavnico. Še na uši, ki
so nas vso pot neusmiljeno grizle, smo pri priči pozabili. Kakšno
veselje šele, ko so nas izkrcali nekje tam pod Beljakom (mislim, da
v Brnici) in namestili po prijaznih vaseh okrog Baškega jezera!* Tu
ni bilo treba več poslušati tistega stereotipnega odvračanja, ki se iti
je tolikokrat oglašalo iz bornih galiških halup: »Moskali zabrali!«
Zdaj smo bili med svojimi ljudmi, resnično, kakor doma. Marsikoga
je že zajel občutek, da bomo nemara kar tu počakali konca vojne in
jo po najbližji poti ucvrli čez Karavanke.
Vse prekmalu nas je vrglo iz teh prelepih sanj povelje, da smo
morali nekega dne spet oprtati in odriniti proti Trbižu. Ustavili
smo se šele pred rudnikom v Rablju. Tam so nas v malih skupinah
spuščali na dno globokega jaška, od koder smo jo drug za drugim
pobirali po dolgem, temačnem rovu, dokler se ni na koncu prikazal
svetal izhod in za njim bajna gorska pokrajina — Log pod Mangrtom.
Nikdar poprej je nisem videl, nikdar poslej je nisem mogel
pozabiti, pač zato, ker se mi je bila tako nenadoma odkrila. Da ni
vsenaokoli odmevalo od topovskega ognja, bi se ne bil dal premotiti,
da gledam pravljični privid ...
Bilo je že v drugi polovici oktobra, ko smo se nekega večera
težko oprtani pomikali doli ob Kori-tnici. Mesec je osvetljeval staro
trdnjavsko poslopje v Klužah, kjer so nam naložili še suhe hrane za
teden dni. Tu smo šele izvedeli, da gremo na Rombon, koder poteka
1 Vem, da je že Tuma forsiral to ime, ki je tako splošno, da pravzaprav
ne pove nič. Tuma sam našteva v svojem »Imenoslovju Julijskih Alp« kar
devet različnih Velikih vrhov, nekaj jih najdemo tudi v Karavankah in drugod
po Sloveniji; na Blokah je celo vas s tem imenom. V Bovcu poznajo samo
Rombon in nikake druge označbe zanj, zato je vsako prekrščevanje nepotrebno.