Avgust - Planinski Vestnik

Botaniku Freyerju je pošiljal Tommasini prispevke za njegovo
»Kranjsko floro«, ki je ostala žal nedovršen rokopis. Na svojih botaničnih
izletih je nabral Tommasini ogromno materiala. Njegov herbarij
v 300 močnih fasciklih obsega celotno floro Primorja in Istre
z 2400 rastlinskimi vrstami, razen tega pa še ogromno število evropskih
in tudi izvenevropskih vrst.
Tommasini je užival med sodobnimi učenimi botaniki velik
ugled, številna prirodoznanska društva so ga imenovala ob njegovi
osemdesetletnici za častnega člana.
Tudi v zgodovini botanike na Slovenskem mu gre častno mesto.
Hvaležnost terja od nas, da se spomnimo včasih tistih, ki so pred
nami preučevali našo zemljo, hodili po naših gorah, utirali poti,
odkrivali lepote in tako pripravljali doživetja, ki bogatijo naše
življenje.
Slovenskega planinstva še dolgo zatem ni bilo, ko so hodili in
plezali po naših gorah vneti prirodoslovci, predvsem botaniki. Med
temi je bil tudi med širšimi krogi naših planincev malo znani Mutius
Tommasini.
Literatura o Tommasiniju:
Neilreich, Mutius Ritter v. Tommasini. Osterr. bot. Zeitschrift, XVI.
Jahrg., 1866, Nr. 1.
Marchesetti, Commemorazione di Muzio Tommasini. Buletino della Societ.
adriat. di scienz. nat. in Trieste. Vol. V, fasc. 2, 1880.
Marenzeller, Mutius Ritter von Tommasini. Nekrolog. Verh. der k. k.
zool.-bot. Ges. in Wien, XXX. Bd., 1880; Wien 1881, S.-Bd., str. 35.
Voss W., Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain. Jahresbericht
der Staats - Ober - Realschule in Laibach fiir das Schuljahr 1884, 1885.
Krista
Kraiger:
DOPUST V LIENŠKIH DOLOMITIH IN SALZBURŠKIH
ALPAH
8. avgusta ob 11,08 smo se odpeljali iz Maribora z brzovlakom proti
Avstriji. Ker smo dobili prav malo šilingov, smo bili primorani natrpati si
nahrbtnike s hrano za 14 dni.
V Brucku smo takoj presedli na drug vlak, ki nas je popeljal preko
Leobna, Judenburga, Celovca in Beljaka do Špitala. Tu smo se morali ponovno
presesti. V Lienz smo dospeli ob desetih zvečer. Kar blizu postaje, na
nekem vrtu, smo si postavili šotor ter ob enajstih že legli k počitku. Seveda
posebno utrujeni nismo bili, saj smo se samo vozili. Drugo jutro smo pustili
šotor in odšli na OAV, da dobimo potrebne informacije, saj se planinskih
priročnikov tudi tu ne dobi. Na planinskem društvu so nas zelo ljubeznivo
sprejeli, nam dovolili, da lahko shranimo nepotrebno prtljago in proviant pri
njih, ter nam dali vse potrebne informacije.
Kosilo, ki je bilo istočasno tudi zajtrk, smo si skuhali kar v šotoru.
Ob dvanajstih pa smo se odpeljali z avtobusom do Triestachersee, od koder
je držala naša pot v Lienške Dolomite.
Po pol uri odmora smo nadaljevali pot. Pred nami sta bili še dobri
dve uri hoda, ura pa se je pomikala na štiri. Sicer za ta letni čas to nič hudega,
toda pričelo je rahlo pršiti. Blizu potoka v gozdu smo si postavili hišico
ravno v pravem času, dokler zemlja ni bila razmočena. In že je brnel naš