Avgust - Planinski Vestnik

Vrhovi nad mano so bili že vsi ožarjeni, ko sem se vzpenjal v
strmo reber. Preden sem stopil v senčno bukovje, so tudi mene dosegli
prvi sončni prameni. Vse do planine Goričice me je potem
spremljal prijeten hlad. Precej obsežen pastirski stan sem našel
prazen in hudo zanemarjen. Tako bujnih kopriv, kakor so rasle tam
naokoli, zlepa še nisem videl. Pravi eldorado za revmatičnega človeka!
Segale so mi ponekod do vratu, pa si lahko mislite, kako previdno
sem se jih moral otepati, da mi niso opekle golih kolen. Iskal
sem kak napis, ki bi bil tu na križišču tolikih potov močno potreben.
Toda zaman. Ko bi bile vsaj markacije v redu! Eno samo in skoraj
svežo sem našel tik plota na skali, daleč naprej nobene več ne na
levo ne na desno. Vedel sem, da na levo od planine, to je proti zahodu,
ne smem, koj na desno pa tudi ne, čeprav me je vabila tja
široka, zložna pot, nemara nekdanja mulatiera. To pot priporoča že
Tuma v popisu svoje ture na Rombon (PV 1905), ampak to je bilo
pred petdesetimi leti. Naša nova špecialka jo ima sicer začrtano
vzhodno mimo Čuklje in potem naravnost na vrh Rombona. Rdeče
označena pa je druga in vzporedna pot, zahodno od Čuklje. Po tej
bi moral prav tako od zahodne strani in po velikem ovinku doseči
vrh. Toda sem zaman iskal odcepa, ki sem ga po karti pričakoval
kakih 300 m nad planino. Pobiral sem jo še naprej po zložnem žlebu,
kjer sem namesto okroglih markacij sledil starim črtastim znamenjem.
Svet je tu z obeh strani gosto porasel s cvetjem. Zleb
je usmerjen naravnost proti Črnelskim vršičem, ki sem jih imel ves
čas pred sabo. Morda je tako minilo pol ure in še več, ko sem sprevidel,
da tu samo čas zapravljam.
Menda me je premotil sam vrag ali kaj, da nisem maral spet na
Goričico, ampak sem jo rajši ubral kar po cvetju naravnost k Čuklji,
ki mi jo je dovolj vidno označeval spomenik na vrhu. Hotel sem si
tako prihraniti znaten ovinek, pa sem si le nakopal bridko pokoro. Iz
konte v konto sem opletal prek zveriženega vejevja, se lovil med
potuhnjenimi škrapami in se tako dodobra seznanil z vso morfologijo
visokih kraških podov. Roke in noge so imele na pretek opravka,
preden sem se izmotal iz tega divjega labirinta. Še dobro, da sem
odnesel le nekaj poštenih prask na kolenih. Kar debelo uro sem bil
zapravil s to peklensko telovadbo, da sem naposled dosegel stezo,
ki me je kmalu privedla k številnim rovom pod samim vrhom Čuklje.
Vse polno zarjavele šare se je valjalo tam: preluknjane čelade, razjedene
konservne škatle, na pol razpadli kolobarji bodeče žice, šaržerji
in celo nekaj debelih, nerazpočenih granat. Tu nekje je mogel
biti postavljen tisti možnar, ki smo ga na koti 1313 toliko preklinjali.
Kdo ve, kako je končal? Za tem robom mu je bilo pač težko priti do
živega. Prečkal sem strmo melišče, kjer je sameval že močno naglodan
laški bajonet. Samo še košček lesa se je držal ročaja, kovina pa
je bila pokrita z debelo rjo. Ze sem ga hotel zadegati dol med drugo
navlako, da bo imel vsaj družbo, pa sem se premislil: nekaj moram
le odnesti za domači planinski muzej, naj bo pa to. In sem ga vtaknil
za pas.