Avgust - Planinski Vestnik

Dr. Kari Herrligkofer: Nanga Parbat
1953. Mit 84 Abbildungen und 9
Vierbildtafeln. J. F. Lehmanns Verlag
Miinchen 1954.
Maja 1953 so se Angleži povzpeli
na Everest in ta vzpon je močno odjeknil
po vsem svetu. Pičlega pol leta
kasneje je že izšla Huntova knjiga
o vzponu in je bila prevedena v številne
jezike, med drugimi tudi v
hrvaščino. Celo Slovenci smo brali
v »Poletu« v nadaljevanjih izvlečke
iz knjige, izdaje celotnega dela pa
nismo zmogli. V senci te angleške
zmage je planila v svet novica, da so
se tudi nemški in avstrijski plezalci
povzpeli na Nanga Parbat. Novica je
vsaj v alpinističnih krogih dobila širok
odmev. Zanimanje za odpravo je
naraščalo, ko se je razvedelo, da je
bil vzpon izveden brez kisika, da je
bil na vrhu samo Hermann Buhl, ki
je prehodil zadnji dan sam 1300 m
višinske razlike do vrha itd. Močan
odmev je imel tudi nelepi epilog odprave,
ko so se nesoglasja reševala
pred sodiščem in se še niso dokončno
rešila, dokler ni čas milostno že v sedanjosti
ublažil najhujših ostrin.
Tudi vodja avstrijsko-nemške odprave
dr. Kari Herrligkofer je napisal
o odpravi zajetno, z znanstvenim
dodatkom skoraj 200 strani obsegajoče
delo. Knjiga je izšla januarja 1954,
torej le nekaj mesecev po vzponu in
je učinkovala kot prava senzacija. Ze
v uvodu beremo, da knjigo že prevajajo
v angleški, francoski, italijanski,
španski in norveški jezik, in vsaj v
Angliji je naletela knjiga na ugoden
sprejem. Čas je, da se tudi Slovenci,
vsaj po tej recenziji v Planinskem
Vestniku seznanimo po enem letu s
tem delom, saj ni upati, da bi ga
kljub zelo ugodnim pogojem založbe
dobili v slovenskem prevodu.
O pripravah in poteku odprave
pripoveduje avtor na 155-tih straneh
knjige. Vsaj za prvi del je značilno,
da govori več o preteklosti in o žrtvah
prejšnjih odprav kot o živih
udeležencih sedanje odprave. Na prvi
strani je slika Willyja Merkla, ki je
Herrligkoferjev brat. Njegovemu spominu
je bila posvečena tudi vsa odprava.
Herrligkofer ni imel pri pisanju
pisateljskih ambicij in se ni poglabljal
v duševno življenje udeležencev.
Pustil je torej neizkoriščene številne
možnosti, da dvigne literarno ceno
knjige. Zatekel se je k reportažnemu
načinu podajanja, pri katei'em psihološke
potankosti in druge obrobne
stvari niso važne. Le pomembnost
dogajanja navdihne pripovedovalca in
mu položi več dinamike in prizadevnosti
v pero. Temu reportažnemu in
nekako poslovnemu načinu podajanja
ustreza tudi razdelitev knjige na poglavja,
idejno neenotna in nepovezana.
Po raznih posvetilih in uvodu
sledi kratko poglavje o pripravah,
zaključeno s suhim seznamom udeležencev
in historiat dosedanjih poizkusov.
Naslednja poglavja pripovedujejo
o potovanju od Mtinchena do
Gilgita, o poti do vznožja gore, o
aklimatizaciji in o prvem poizkusu.
Na teh straneh je govora o gospodarskih
problemih Pakistana, o velikih
zneskih rupij, ki jih je prihranil
Herrligkofer pri carini z raznimi obiski
visokih osebnosti in z različnimi
intervencijami itd. Skratka — ta del
je zelo povprečen in nezanimiv in
takih tipično nemških in včasih že
nadutih opisov smo brali že precej v
različnih nemških potopisih, ki so bili
tudi Herrligkofer ju vzgled ali pa vsaj
šablona.
Prvi nemški poizkus ni uspel in
nastopilo je slabo vreme. Opis tega
prvega obdobja, ko se je odprava nahajala
pod goro in postavljala posamezna
taborišča in je imela številne
težave z nosači iz plemena Hunza, je
prav tako vsebinsko razbit in nedramatičen.
Med posameznimi udeleženci
odprave so bila trenja, ki imajo svoj
odmev tudi v knjigi; govora je o tehnični
opremi odprave, kar naravnost