jaz iskal v Beljaku, ko me je vse bolj vleklo v Rateče k dekliču .. . Saj nisva bila skupaj že več ko leto dni, zdaj pa taka lepa priložnost! Polprazen senik ob cesti pod Strmcem me je gostoljubno prenočil. Kako prijetno je bilo poslušati enakomerno škrabljanje dežja po pločevinasti strehi in oddaljeno hrumenje topov, dokler me ni zazibal spokojen sen. Tu notri sem bil spet enkrat čisto sam in prost vsake odgovornosti... Nič ne vem, ali so tudi tisto noč tolkle granate na Predel, kakor je bilo to običajno. Spal sem, kakor bi me ubil. Zgodaj zjutraj sem bil že srečno mimo tistih razvalin in globokih rup na cesti. Dolga pot me je še čakala od Rablja preko Trbiža, pa kaj ito! Dan je bil lep in neslo me je kakor na perutih. Malo pred Ratečami mi pride nasproti nek podpolkovnik. »Kam pa, kamerad?« me prijazno ustavi. Jaz pa mu v zadregi bleknem, da grem obiskat očeta, ki je tu v službi. Mislil sem, da bo s tem opravljeno, toda ne. Zanimaio ga je, kdo je moj oče? »Nadučitelj Zupančič,« mu odgovorim tako odločno, kakor da meje sama resnica. »Tako?« se čudi on, »saj kolikor vem, ima nadučitelj Zupančič še prav majhne otroke ...« Jaz pa, ne bodi len, ga koj prestrežem, da sem iz prvega zakona. »Mhm, to pa že, to,« mi pravi in še naroči za očeta lep pozdrav, pa sva se razšla. V šoli sem izvedel, da imajo prost dan, pa da je moja Dulcineja odšla v Kranjsko goro k šivilji in se bo vrnila šele proti večeru. Smola! Stopim v pisarno k nadučitelju. Nisem mu še do kraja povedal tiste dogodivščine pred vasjo, ko je potrkalo na vrata. Vstopil je vojak, se obrnil koj k meni in javil, da moram nemudoma z njim na štacijsko poveljstvo. Grom in strela, zdaj sem si jo pa skuhal! — Podpolkovnik me je besen nadrl, naj se mu legitimiram. Pa zakaj da sem ga nalagal? Videl sem, da bo najbolje, če mu brez vseh ovinkov povem resnico. In prav sem storil tako. Mož se je takoj pomiril in dobrodušno pripomnil: »To pa vendar ni taka reč, da bi jo moral mlad fant komur koli prikrivati.« Ponudil mi je stol in cigareto ter v očetovskem blagem tonu nadaljeval: »V kolodvorski restavraciji sem se hotel še postaviti z novico, da sem pravkar srečal nadučiteljevega sina, ki ga je prišel obiskat s fronte. Oni pa v smeh, češ, da jih vlečem, saj vendar vedo, da Zupančič nima nobenega takega sina in tudi nikoli vdovec hi bil. Vidite, mladi moj kamerad, kako ste mi jo zagodli? Ce bi hotel, bi jo zdaj jaz vam še drugače. Ampak takole bova napravila: Ker vaše neveste (pri tem je pomenljivo pomežiknil) še ne bo tako kmalu nazaj, ne boste nič zamudili, če stopiva skupaj tja v restavracijo, pa bomo še tam kakšno rekli na ta račun.« In smo jo res, da ni bilo smeha ne konca ne kraja ... Pri moji veri, lepi spomini! Kdo bi jih le mogel pozabiti? — Kdo, ki je štel takrat blaženih šestindvajset let! — Moral sem vam povedati vse to, saj bi drugače ne mogli razumeti, s kolikšnim hrepenenjem sem si želel stopiti vsaj še enkrat na Rombon, »pogledat prejšnjega veselja mesto«. Kajti tudi tisto, kar
Cernjala — Ribežnov vrh — Rombon Foto Boris Ostan je bilo tam zoprnega, je čas odel s pisanim plaščem prešerne mladosti, ki »pozabi ko j nesreč prestanih škode ...« Štirideset dolgih let se je paslo to hrepenenje v meni. Vselej, kadar koli sem zagledal to mojo ljubo goro s Triglava ali s kake druge strani, pa tudi, če jo je le kdo vzel v misel, me je znova spreletelo neko nedopovedljivo ugodje, kakor spomin na prvo ljubezen. Cisto po pravici, zakaj Rombon mi je tudi prvi odprl pot v gore, ki bi je sicer morda nikoli ne bil našel. Večkrat po osvoboditvi sem mu bil že prav blizu, pa mi ni šlo vkup s časom ali pa je kaj drugega prišlo vmes. Vznevoljile so me