Avgust - Planinski Vestnik

Pa sem kljub temu še enkrat doživela občutek, da je to, na čemer
stojim, kaj malo oprijemljivo.
V hipu sem namreč zagledala, da je plast južnega snega, ki pokriva
ledenik, na nekem mestu kot prerezana. Čudno. — Tamle je pa
ža lonec velika luknja; v njej — vsaj od tu — ne vidiš dragega kot
črn nič. In tu spet luknja za dlan, tam napoka. Pošteno zbegana sem
obstala na mestu.
»Punca, tole je pa največja neumnost, kar si jo kdaj v hribih
tvegala,« se je oglasila vest.
Hudirja, zdaj pa vendar ne grem nazaj, ko me od koče loči le še
nekaj sto metrov!
Skušala sem trezno presoditi položaj.
Človek bi rekel, da v tem delu ledenika ne more biti globokih
razpok. — Kako pa veš, saj ga še nikoli nisi videla razkritega! Tu
so vsa presenečenja možna.
Ne! Tok ledenika je tu skoro raven in hudega res ne more biti!
sem se po dolgem obotavljanju odločila in v širokem razkoraku, previdno
in nerodno počasi napredovala.
Spotoma mi je prišlo do zavesti, da hodim naprej, da pa s koncem
očesa gledam tisto veliko luknjo na levi — nekako tako, kot
gleda človek renčečega psa čuvaja, mimo katerega mora, pa ne ve,
ali je priklenjen ali ne. Kljub kritični situaciji sem se morala
zasmejati.
Končno! Spet čutim tla pod nogami. Toda pošteno sem se spotila.
In že pobiram zadnje metre vzpona tik pod bajto.
»Dober dan! Od kdaj so pa tudi med dekleti samohodci?!«
Neprijetno presenečena dvignem glavo; naslonjen na ograjo
stoji neznanec, ki me gleda na pol začudeno, na pol — zdi se mi —
posmehljivo.
»Ja, j a! To je pa druga plat zvona, ki na oni tako lepo poje,«
z grenkobo pomislim, po slovensko zamrmram »dober dan« in se
mimo njega izmuznem v bajto.
Veža prazna, obednica prazna in hladna. Odložim nahrbtnik,
ogrnem veston. Potem pa ne vem več, kaj bi.
Končno grem iskat oskrbnika, da me vpiše in da mi skuha juho.
Tudi on me pogleda začudeno, najprej mene, nato mojo planinsko
izkaznico.
»Sama?«
»Da,« odgovorim suho.
»In kam nameravate jutri?«
Ne vem, ali je vprašal iz radovednosti ali iz dolžnosti — toda
vprašal je prijazno in jezik se mi je odtajal.
»Ali mi vi lahko poveste, kakšne so snežne razmere v višinah?
Ali drži? Nameravam na Aiguille d'Argentiere, pa se bojim, da ga
bom gazila do beder.«