Avgust - Planinski Vestnik

Foto A. Boyer
Tudi to je samo majhen del celote: Le Triolet in Aig. Courtes, desno zadaj
Grandes Jorasses
Oskrbnik me je potolažil s pojasnilom, da letos še nihče ni bil
gori in da mi zato tudi ne more dati nobenih podatkov. »Sicer sta pa
še dva v bajti, ki tudi nameravata jutri zjutraj tja gori.«
In tako me je v hipu minilo tisto prekipevajoče veselje do jutrišnje
ture. £
Prosila sem oskrbnika, da me zbudi še v trdi noči. In ko je že
mene budil, je zbudil še ona dva — ter tako za ta dan svojo dolžnost
opravil, saj smo bili edini trije turisti v vsej bajti.
Za zajtrk nam je seveda postavil laterno samo na eno mizo. Tako
smo zajtrkovali skupaj.
Saj jima ni bilo kaj očitati. Toda ukradla sta mi tolikanj zaželeno
samoto! Bolj, kot če bi nas bilo za isto smer deset.
Zato sem ostala redkobesedna in ko smo — ker smo bili pač
istočasno pripravljeni na odhod — skupaj odšli iz bajte v noč, smo
bili samo — molčeči tujci.
Noč je bila mrzla, žametni svod posejan z redkimi zvezdami. Kaj
bomo res imeli srečo z vremenom?
Skupaj smo iskali prehod čez grušč, čez skalovje in moreno. In
že smo stali v dnu osrednjega ledenika, ki priteka prav z grebena
pod vrhom Aiguille d'Argentiere (3907 m).
Ne morem se ubraniti primerjave tega ledenika s planiško skakalnico.
Z grebena doli se spušča z izredno strmino, v sredi nekje je
presekan z veliko ledeniško razpoko; od tam dalje je strmina čim
dalje manjša, dokler se ne izlije v širok iztek. Prav tako kot pri
planiški skakalnici pa se ta iztek okrog in okrog še enkrat prevesi —
z zelo strmo, popolnoma ledeno, nekaj metrov visoko strmino, ki
predstavlja čisto debelino ledenika.