Revija Svitanje - Jesen 2006

More documents

Recommendations

Info

12 F Kriza dvajsetega stoletja 6. del Delno iz dr. Walter Buehler Antropozofija kot potreba našega časa Tipična kroglasta oblika pa ni slučaj. Kaže na sfero nad Zemljo; lastna je vsem kozmičnim telesom: lunam, planetom in soncem v področju zvezd stalnic. Široko napeta nasprotja učinkovanja sil okolja in centralnih sil najdejo ustrezen izraz v barviti lupini in v temnem semenu in so v zrelem plodu kot idealna harmonična izravnava, neke vrste zveza miru med silami neba in silami Zemlje. Z vsakim plodom držimo v rokah na eni strani preobraženo, s svetlobo presvetljeno in ogreto miniaturno Zemljo, na drugi strani pa zgoščeno, strjeno in v snovi Zemlje vtisnjeno tkanje sfer Sonca in zvezd. Plod sam stremi zaradi svoje teže, seme zaradi svoje narave, k tlom. V tem stremljenju nazaj k Zemlji se zaokroži krogotok življenja, ki kljub zimskemu miru nenehno teče naprej in je sam odslikava nebesnih teles, ki Zemljo obdajajo. Temeljni ritem, s trikratnim raztezanjem in krčenjem lista, ki ga je odkril Goethe, igra pri tem pralastno vlogo posredovanja med vladajočimi polarnostmi. Cvetoča rastlina, ki se preobrazi v najbolj fin cvetni prah in vonj, je v nevarnosti, da se v atmosferi izgubi. Šele z oploditvijo sebe najde spet pot nazaj na Zemljo. Na nožnico položeno zrno cvetnega prahu pokaže prvič spet centripetalno tendenco s kaljenjem cevčice cvetnega prahu, ki bistvene sestavne dele celičnega jedra šele vodi navzdol v plodnico in k resnični stopitvi celic in oploditvi. Centrifugalna, bolj evolucĳsko usmerjena faza rasti v polni meri razvite poletne rastline, se spreobrne v involucĳsko poudarjeno fazo tvorbe plodu in semena, ki je povezana z zgoščevanjem in zbiranjem. Na dozorevajočem plodu lahko posebej jasno odčitamo součinkovanje zemeljskih in kozmičnih sil rastlinskega bitja. Snovi zemlje opremĳo plod z maso, gostoto in težo. Pod bremenom jabolk grozi nevarnost, da se polomĳo veje drevesa! Prvotno brezbarvnim delcem prahu brez okusa pa dajejo sfere zvezd kvaliteto in barvitost, vonj, okus in obstojnost. Medtem ko doživi anorganska substanca, kot smo že videli, svoj višek v ostrih, kotnih oblikah kristala z ravnimi površinami, doživi rastlina, če gledamo malino, grozd, pomarančo ali melono, svoj življenjski cilj v vsestranskih okroglinah plodu. Pri koncu tega opazovanja poglejmo na kratko človeški organizem. Tudi materinski plod telesa se razvĳe iz dozorevajočega embrĳa v polarnosti okolja in sil sredine. Podobno kot kal ali rastlina, ki se od začetka orientira v dve različni smeri, k sredini Zemlje s korenino in k presvetljenemu okolju s svojimi kličnimi listi, se tudi oplojena celica jajčeca oblikuje v dve smeri. Embrio kot centralna tvorba obdaja periferna organizacĳa; oba nastaneta iz istega celičnega materiala. Slednje je iz nežnih, votlo kroglo oblikujočih jajčnih kožic s placento, ki se je prvotno s svojimi resami na vseh straneh ugnezdila v sluznico maternice. Jajčne kožice in nastajajoča plodna voda sferično obdajajo ves embrio. Najpomembnejše, pozneje v notranjost vzete organske funkcĳe kot prehrana, dihanje in izločanje, se dogajajo v placenti, pretežno zunaj, v okolju. Gre za pretežno še kozmično orientirano skupno organizacĳo; jajčne kožice naj bi razumeli kot odtis eterskih sfer, ki dozorevajočega prebivalca Zemlje še čuvajo in ga s pomočjo plodne vode odtegujejo zemeljski sili težnosti – saj embrio izgubi na teži toliko, kolikor plodne vode odrine. Ker se plodna voda z najmanj trikratno izmenjavo na dan stalno cirkulatorično giba, predstavlja obenem posrednika za iz vseh strani iz kozmosa delujoče eterske sile, ki sooblikujejo breztežno lebdeči embrio. Zato so motnje pri plodni vodi pogosto povezane z deformacĳami. Danes običajno pojmovanje, da se človek in žival oblikujeta samo iz oplojenega celičnega materiala in s snovmi, ki pritekajo po popkovini, ne ustrezajo resničnosti. To pojmovanje je tako nepopolno kot mnenje človeka, ki ne prepozna
13 funkcĳe antene in išče vir zvokov svojega radĳskega aparata v elektriki, ker z izključitvĳo kabla iz vtičnice glasba utihne. Če lahko v področju fizikalno tehničnega majhna jeklena palica iz ritmike valov oddajnika kot antena posreduje polnost celega simfoničnega orkestra z vsemi glasbenimi finesami, koliko več je vsaka rastlina kot neke vrste antena in na vsak embrio kot antenski sistem za sfere kozmičnega okolja! Od pračasov pripisujejo organe za reprodukcĳo Luni. Primerjava časa, ki ga potrebuje Luna za eno pot okoli Zemlje s ciklom menstruacĳe pri ženskah in menjava faz Lune s 14 dnevnim izgrajevanjem sluznic uterusa, dozorevanjem jajčeca, razgradnje sluznice in njenim izločanjem, ni samo analogĳa. Moderna statistika na tem področju kljub mnogim raziskavam ni prišla do jasnih rezultatov. Pri plemenih, ki so od civilizacĳe nedotaknjena, se je pokazalo, da so imele vse ženske menstruacĳo naenkrat; bila je vedno paralelno z menjavo luninih faz. Ta odvisnost je pri mnogih niže razvitih živalih povsem jasna in je privedla v tem stoletju v zoologĳi do resničnega lunarno biološkega raziskovanja. Medtem so odkrili okrog 200 vrst živali, ki so 'občutljive na Luno', katerih vedenje v povezavi z razmnoževanjem je na različne načine strogo vezano na ritme Lune. Izhodišče teh raziskovanj je bil Palolo deževnik, sorodnik nam znanega deževnika, ki živi v koralnih grebenih južnih morĳ in se zaradi oplojevanja pojavlja na površini morja v milĳonih primerkov pri jutranjem svitu samo ob dnevih zadnjega krajca prve spomladanske polne Lune. Drug primer je morski jež Zentrechinus setosus, za katerega je bilo že starim Rimljanom znano, da je res okusen samo v času polne Lune. Najnovejše raziskave potrjujejo, da dozorevanje jajčec v spermi te živalske vrste poteka paralelno z debeljenjem Lune in doseže svoj višek pri polni Luni. Profesor Caspers, nekdanji vodja hidro-biološkega oddelka zoološkega državnega instituta v Hamburgu, je odkril v plitvinah severnega morja insekt s krili (Clunio marinus), ki je podoben našim komarjem. Kot ličinka živi pod vodo, zabubi se pod vodo in se iz bube preobrazi v času oseke ob popoldnevih polne lune ali mlaja, potem pa roji. Dejstvo pa je, da točnost dogajanja v povezavi z Luno pri vseh živalih, ki so občutljive na Luno, ostaja še vedno popolnoma skrivnostna. Kaj naj bi imela opraviti z razmnoževanjem hladna, kot Luna strjena žlindra, ki brez tančice zraka in vode ne more nuditi niti najmanjših možnosti življenja? Astronomsko in astrofizikalno gledano ne najdemo niti poskusa teoretične razlage številnih, znanih fenomenov. Moderna duhovna znanost je že v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja v mnogih publikacĳah - ne glede na tradicĳo in ne glede na Lunarno biologĳo, ki je medtem nastala – opozarjala na zvezo med Luno in silami reprodukcĳe ( delitvĳo celic, dedovanjem, razmerami v zvezi z razmnoževanjem) vseh zemeljskih organizmov. Te pojave pripisuje predvsem z našim zemeljskim trabantom povezano etersko sfero, v katero je umeščena Zemlja. Ta sfera doživlja s prehodom pred zvezdnimi slikami zodiaka v soigri kroženja Lune s Soncem ritmične spremembe delovanja svojih moči. Pri tem ima med drugim menjava debeljenja in tanjšanja Lune pradavno zvezo z diferenciacĳo in polarnostjo moškega in ženskega organizma. Medtem ko v rastlini kozmične sile nenehno pritekajo in odtekajo in je njeno nastajanje in preminevanje še mnogo bolj neposredno kot pri živali vezano na letne čase, ima odrasel človek relativno dokončano organizacĳo eterskih sil. To je dobil, da bi se lahko razvĳal, že v telesu svoje matere. Iz nje lahko dobi sile, ki pritekajo k rastlini iz okolja. V človeškem organizmu so se te od zunaj pritekajoče sile ponotranjile. Izvedle so metamorfozo svoje smeri in delujejo iz človeških organov kot pljuč ali jeter. Tako kot se v zrelem jabolku, ki se ločuje od materinskega organizma, zgosti bitje vse jablane, tako se pojavĳo v organih živali in človeka področja zgoščenih planetarno eterskih sfer. Njihove življenjske funkcĳe lahko globlje razumemo samo toliko, kolikor se naučimo človeka samega zajeti na nov način kot mikrokozmos, saj njihovega porekla v anorganskem zemeljskem svetu ni mogoče najti. Tako se je tudi delovanje Lune v človeku, kot bitju, ki si je v toku evolucĳe pridobilo največjo samostojnost, najmočneje ponotranjilo, individualiziralo, izdvojila iz prejšnje odvisnosti. Odvisnost se v svojih zadnjih ostankih lahko dokaže le še statistično. Nobelov nagrajenec in švedski fizik Arrhenius, je na začetku 20. stoletja na več kot 24000 rojstvih dokazal, da je 27-dnevni siderični ritem Lune pred Zodiakom povezan s 14-dnevno dvojno periodo pogostosti rojstev. Avtor tega dela je lahko v svoji dizertacĳi (o učinkovanju Lune v nataliteti, Freiburg i. Br.1940) potrdil v naknadni raziskavi to odvisnost. Spodbujen s tezami duhovne znanosti je lahko na 34000 rojstvih mesta Freiburg od leta 1925 do leta 1938 prvič dokazal tudi povezanost pogostosti rojstev s sinodičnim ritmom Lune (menjava Luninih men). Znan povprečen presežek in znanstveno nepojasnjen presežek rojstev dečkov, ki znaša 6%, je abstrakcĳa. V času debeljenja Lune se namreč poveča na 12%, in se tik pred mlajem zmanjša na skoraj nič. Pri debeljenju Lune – z maksimumom 3 dni pred
Page 1 and 2: Poštnina plačana pri pošti 1260
Page 3 and 4: U U Marina Nuvak glavna in
Page 5 and 6: 5 Nedolžnost: Ne le, da so bile sp
Page 7 and 8: p o r t r e t 7 V Francĳi pa so iz
Page 9 and 10: 9 Meditacija svetega Mihaela dr. Se
Page 11: p r a z n i k dobro je modrost. Pog
Page 15 and 16: f i l o z o f i j a Biološko-dinam
Page 17 and 18: v kompost, ga s tem obogatimo na po
Page 19 and 20: n a r a v o 19 Biodinamika skozi te
Page 21 and 22: n a r a v o 21 Kolobarjenje 2. del
Page 23 and 24: n a r a v o 23 PRAKSA eko-bio gradn
Page 25 and 26: n a r a v o 25 Društvo Ajda Gorenj
Page 27 and 28: Z Z Založba Ajda Vrz

Revija Svitanje - Jesen 2006

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?