Revija Svitanje - Jesen 2006

6
p o r t r e t
To zelo pomembno bančno delovanje je eden
glavnih razlogov za sovražno razpoloženje proti
redu – bankirji so redko priljubljeni. Zato je
nastala teorija zarote, ko naj bi še vedno obstajal
mednarodni red, ki naj bi preko financ nadziral ves
svet – o tem piše na primer Umberto Eco v svoji
knjigi Faucaultovo nihalo. Zanimiva teorija, ki je
bila izražena v seriji nadaljevank in tudi na DVD-ju
z naslovom Vitezi templarji, je, da je po padcu reda
nekaj članom uspelo uiti preko Alp v Švico, kjer
so osnovali švicarske kantone kot administrativne
regije. Skrivnostne švicarske finančne institucije naj
bi bile prav tako njihova dediščina.
S to funkcijo je povezan njihov drugi pomemben
prispevek k srednjeveški ekonomiji na sploh. Zemljo,
ki so jo imeli v lasti, so dali v polno uporabo tako,
da so ustanavljali farme, vinograde, mline, rudnike
in vse vrste industrije, obrti in trgovine ter tako
priskrbeli delo za lokalno ljudstvo, zase pa stalne
prihodke od najema. V majhnih mestih in vaseh
so postavili trge, zemlja je bila očiščena, izsušena,
razmejena, oskrbovana in dobro vzdrževana. Vse to
je imelo velik vpliv tudi na druge lastnike zemlje,
tako cerkvene kot posvetne, katerih nezadovoljstvo
nad njimi se je z ukinitvijo davkov še povečalo.
Čas je tekel in kritika na račun njihovega bogastva,
moči in domnevne arogance je naraščala. Nato so se
začele širiti še govorice, ki so srednjeveškega človeka
navdajale z grozo – o skrivnih ritualih, ki naj bi
vključevali zanikanje ali pljuvanje na križ, čaščenje
idolov ali črnih mačk, homoseksualne aktivnosti,
ki naj ne bi bile le dovoljene, temveč zaželjene,
nespodobni poljubi – 'Bój se poljuba templarjev' je
bil opolzek dovtip. Nadalje so jih obtožili izdaje –
povezave s sovražniki Saraceni. V sveti deželi se je
situacija spremenila. Leta 1187 je Saladin ponovno
zajel Jeruzalem in krščanska vojska se je pod
vodstvom generala Allenbyja vrnila šele leta 1917.
Še celo stoletje je obdržal red svoj močan vpliv, še
vedno je imel v lasti mnoge gradove, toda leta 1291
je mesto Acre (Akko) padlo pod vpliv muslimanov
in red se je bil prisiljen popolnoma umakniti, svojo
prisotnost na vzhodu je obdržal le na Cipru. Tu se
postavi vprašanje, zakaj je red sploh še obstajal dalje
in ali ne bi bilo normalno, da bi se združil z vitezi
bolniškega reda. Lahko bi ostali še nekaj let, če ne bi
bilo lakomnosti francoskega kralja Phillipa le Bela
– Lepega Filipa, čigar narava je bila v nasprotju
z njegovim imenom. Bil je hladen, brezobziren,
preračunljiv in neukrotljivo pohlepen. Zaplenil je
že bogastvo Judov in Longobardov in razvrednotil
zlate kovance. Poleg tega, kot je namignil Steiner,
naj bi bil v prejšnjem življenju iniciiran v krvoločne
mehiške tajne obrede črne magije, ko so živim
žrtvam iz telesa iztrgali srce. Resnično je bilo baje
njegovo srce, ki so ga po njegovi smrti balzamirali
in poslali v samostan v Poissyju, drobno in skrčeno.
Sanjal je o širjenju imperija in se je hotel pridružiti
redu, a je bil zavrnjen. Razjarjen se je odločil, da se
polasti njihovega bogastva. Najprej je zmanipuliral
papeštvo, da je dobil svojo 'lutko', papeža Clementa
V., ki je deloval na francoskih tleh v Avignonu.
Preko svojih agentov se je vtihotapil v red in Papeža
prepričal, da mora red templarjev zaradi herezije,
sodomije in bogoskrunstva razpustiti in postaviti
pred sodišče. Ob zori 13.oktobra 1307 je izvedel
operacijo, primerljivo s tajno policijo 20.stoletja. Po
predhodno izdanem ukazu so naenkrat aretirali
vse templarje, ki so jih našli.
Ostale kralje je teže prepričal, da naredijo enako –
aretacije in mučenja so se torej razlikovala glede na
deželo. V Angliji je Edward II prepovedal mučenje,
a si je kasneje prisvojil njihovo premoženje, medtem
ko Portugalska in Aragon obtožbam nista hotela
verjeti in sta dovolila redu, da v različnih oblikah
ostane še naprej.