Revija Svitanje - Jesen 2006

5
Nedolžnost: Ne le, da so bile spolne aktivnosti
prepovedane, menih ni smel poljubiti niti lastne
matere ali sestre, da ne bi začutil skušnjave. Spodnje
hlače so morali nositi tudi v postelji, v spalnicah
pa je morala biti ves čas svetloba, da preprečijo
nadaljnje skušnjave, čeprav so bile baje kasneje
odkrite homoseksualne aktivnosti. Vsak vitez, ki
je želel biti sprejet, je moral pod tuniko okoli pasu
nositi rdečo vrv, da ga spominja na tisto, kaj želi
premagati.
Revščina: Veliko bogastvo, ki si ga je ta red nakopičil,
ni pripadalo vitezom osebno. Ti so morali opustiti
vsakršno razkošje ali razkošno konjsko opremo. Žig
templarjev prikazuje dva viteza, ki jezdita enega
konja, kar naj bi bil dokaz njihove revščine. Obstaja
pa še druga razlaga, češ da je to podoba viteza, ki
ima ob sebi pomočnika iz duhovnega sveta.
Ocenjujejo, da je do leta 1300 red štel 15000 mož,
od katerih je bilo res vitezov le 1500 mož, ostali so
bili služabniki, fratri in drugi delavci. Če je nekdo
želel biti vitez, je moral biti iz plemiškega rodu
in je moral s seboj prinesti precejšnjo doto, da je
financiral zaščito svete dežele, kjer so bili zgrajeni
mnogi gradovi ali utrjena posestva templarjev.
Poleg tega, da so imeli pomembno vlogo pri zaščiti
svete dežele, so imeli svoja posestva tudi v vseh
glavnih evropskih deželah, da so tam privabili
primerne može za boj in njihovo bogastvo.
Pariz je bil glavna hiša v Evropi, danes je na
tem mestu manjši park, ki se imenuje Kvadrat
templarjev. V Londonu je bila prva hiša v Holbornu,
toda leta 1185 so posvetili novo londonsko svetišče,
z značilno okroglo cerkvijo, katere ostanki so še
vedno vidni med Fleet Street in Temzo.
Okrogle cerkve so bile običajne – po vsej verjetnosti
so bile kopija cerkve Holy Sepulchre, najbolj svetega
mesta v Jeruzalemu, ki je bila zgrejena na mestu,
kjer je bil Kristus križan – in kažejo na bizantinski
vpliv, ki je bil verjetno prisoten tudi v oblikah
čaščenja. A obstajajo tudi templarske cerkve, ki niso
okrogle (Shipley in Sompting v Sussexu), kakor
tudi okrogle cerkve, ki niso templarske. Temu
redu je bilo podarjene mnogo zemlje, vključno z
obstoječimi cerkvami in ni vedno lahko ugotoviti,
ali so neko cerkev gradili templarji.
Skrivnost graditve cerkev – sakralno geometrijo
in poznavanje geomantije – umetnosti vedenja,
kam jo postaviti glede na tok zemeljskih energij,
pripisujejo templarjem predvsem zaradi tradicije
prenašanja teh skrivnosti preko prostozidarskih lož
in bratovščin, ki jih je ta red ustanavljal, kar je baje
navdihnilo velike srednjeveške katedrale. Obstaja
celo teorija, da so templarji obiskali Ameriko, od
koder so prinesli srebro, da jih učvrstijo.
Sakralno geometrijo lahko opazimo ne le v cerkvah,
ki so preživele, ampak tudi na mestih kot je Cressing,
v Essexu, kjer sta ostala dva čudovita skednja, ki v
svojih harmoničnih razmerjih prikazujeta mojstrsko
stavbno mizarstvo, ki je gotovo pripomoglo, da
je žito v kaščah ostalo sveže. Dolgoletna tradicija
kaže, da določene geometrijske oblike na tak način
delujejo. Na primer manjše replike velike piramide,
ki so jih v ta namen naredili.
V opečnati strehi enega od skednjev so razbrali
runo Ing – simbol obilja pri lokalnih anglo-danskih
prebivalcih. Zaradi takšnih praktičnih znanj so jih
kasneje obtožili, da se ukvarjajo z magijo. Zaščita
svete dežele je bila morda res raison d'etre (razlog
za obstoj – op.prev.) meniškega reda, vendar
sta dostikrat spregledani drugi dve pomembni
funkciji tega reda. Templarji so bili v resnici prvi
mednarodni bankirji. S svojo široko razširjeno
organizacijo in z integriteto, ki so jo kot cerkveni
red imeli, so ljudem omogočali, da varno naložijo
svoj denar v eni državi in ga v drugi dvignejo ter
tako preprečijo krajo med potovanjem. Uvedli so
kreditna pisma – prve čeke in vodili prve osebne
račune. Pariško svetišče je imelo blagajno in
templarji so včasih delovali kot kontrolorji poslov
za druge. Oderuštvo – zaračunavanje obresti na
posojila – je cerkev prepovedala, vendar je bilo to
speljano pod 'bančnimi stroški'.