Waldorfske novice - Jesen 2009

OE Ma r i b o r
Natalija Postružnik
Od Soče do Save
ali zakaj je trinajst
srečna številka
Povsod se naučim kaj novega. Ampak toliko, kot
sem se sedaj, ko sem z otroki 6. razreda vandrala
od Soče do Save, pa že dolgo ne. Trinajst učenk
in učencev, trije starši, dve učiteljici in ena vodnica. In moj
nahrbtnik, na začetku težak 17 kilogramov. Ne, nisem
nosila svoje najmlajše hčere zraven.
Pa začnimo na začetku. Starši šestega razreda OŠ
Waldorf smo prejeli pismo učiteljice Iče Marušič: da bo
prehod s počitnic v šolo lažji, gredo učenci že drugi teden
v šolo v naravi. Pprehodili bomo učno pot od izvira
Soče do izvira Save, preplezali Krn, pogledali rove na
Batognici, prespali pri Krnskih jezerih … in se zadnji
dan kopali v Bohinjskem jezeru. Odločitev, da se jim
pridružim, je padla pravzaprav tik pred zdajci; kot se
na tak način zgodi toliko dobrih stvari.
Izvir Soče je presenetil s svojo močjo in vehementnostjo;
še dobro, da so na kažipotu zbrisali besedo 'zelo'
in je ostala le oznaka 'zahtevna pot'; ki pa so jo otroci
spregledali in prav vsi do zadnjega splezali – tudi po nevarnem,
z jekleno vrvjo zavarovanem, odseku. In nato
še nazaj. S planiko, preobjedom in vrsto drugih rož je
presenetil edini alpski botanični vrt v Sloveniji in prijazna
vrtnarka, ki je podarila semena (ki bodo zagotovo
vzklila na vrtu v Mariboru). Že prvi dan je sledil vzpon
do Koče na Krnskih jezerih (na srečo je nahrbtnike
prevzela žičnica). Tam je utrujenost vseeno prevagala
in po zgodbici učiteljice Iče ob topli peči so se oči kar
same zapirale.
Prihodnji dan smo najprej padli v modre odtenke Krnskega
jezera. Nekateri kar z nahrbtniki, drugi brez s(m)
o skakali ob jezeru, skale so bile razgledni stolp. Pot
se je nadaljevala po ne preveč zahtevnem področju do
samega vzpona. Sonce nas je pozdravilo (pa ovce tudi)
ter nas spremljalo praktično vso pot do Batognice. Veliko
smeha in klepeta je kasneje zamenjala tišina - kot
se je pot iz zeleno-modrega spremenila v belo-sivo in
so drevesa dala mesto kamnom in skalam. Toda vsa ta
vztrajnost in energija sta še kar kipeli. In imena planink
in planincev so počasi zorela ... otroke je na vrhu Krna
namreč čakalo presenečenje - pravi planinski krst.
Batognica z vetrom in meglo, ki se je vila okrog Krna,
nas je pričakala z odprtimi rokami (rovi). Izklesane stopnice,
rili so kot krti, svetilke v rokah in na glavah so
z medlo svetlobo kazale pot. Še spust in nato zadnji
vzpon za drugi dan. Zavetišče pri Gomiščku. In nekaj
zmrdovanja - fuj, wc je zunaj (kopalnice pa juhuhu ni
že drugi dan) in Natalija, veš, kako smrdi?! Sta pa bili
zato oskrbnica in kuharica topli in prijazni kot kruh.
Njuna dobrota in pripravljenost pomagati sta v tistem
kotu Bogu na dlani izžarevali energijo stotin planincev,
ki se tam ustavijo in iščejo zavetišča. Spoznali smo dva
Američana, ki se nista mogla načuditi, da so otroci šli
v planine. Pa da imajo možnost to izkusiti, to je neprecenljivo
... 'A sploh veste, kakšno sanjsko deželo imate
tukaj? Pri nas to ni mogoče ... učitelji se bojijo že vsega,
vsak drugi starš že grozi s tožbami ...'. Na srečo (vsaj
pri nas) še ni tako. Zato so se otroci namesto s tožbami
ukvarjali s spoznavanjem vrha Krna, od koder je bil
(ponovno v soncu) obsijan ves naš alpski svet. Pogled
na Triglav, pa Dolomite in na Italijo; pa celo naše morje
smo videli.
Najpomembnejši trenutek je sledil ... krst. 'Jaz ne
grem na vrh, jaz sem že bil krščen ... mene pa to ne
zanima ...' sta se odražala strah in pričakovanje iz razburjenih
vzklikov otrok, preden smo se odpravili. Pa
prav vsi so šli potem na vrh. Razen pogumnega Orljega
mladiča, ki je delal družbo Materini dušici v zavetišču.
Vsi otroci so mirno, z dostojanstvom in resnostjo, ki
bi presenetila marsikoga od odraslih, poslušali razlago
svojega imena. Nekateri so bili presenečeni, prav vsi
pa so kar nekaj trenutkov razmišljali, zakaj in kako.
Nazadnje je ime dobila tudi naša učiteljica, Triglavska
roža. Da pomaga našim otrokom, kot je roža rešila samoroga.
Sledil je spust do koče in sproščena igra po
jami in iskanje ostankov soške fronte. Nekaj metkov,
žice, tulci, zvita pločevina - zakladi, ki so odpirali svet
domišljije otrok in jim plastično risali življenje vojakov
med vojno.
Mirna noč v skupni spalnici in naslednji dan spust
preko melišč do koče pod Bogatinom (vztrajnost, volja
- neverjetno, kako so otroci to zmogli!). Na srečo sonce
ni več pripekalo, pot je postajala vedno bolj prijazna,
noge pa kljub vsemu vedno težje. Še dobro, da tudi mi
odrasli nismo prav vedeli, kaj nas čaka. Ko smo pogledali
nazaj, so se izvili vzdihi presenečenja in še največji
'ah, saj to ni nič' so tokrat obmolknili. Klepet je postajal
22 Waldorfske novice, jesen 2009