Waldorfske novice - Jesen 2009

V z g o j a
mag. Boštjan Štrajhar
Zakaj je bolje
imeti nobene ocene
kot same petice?
Zakaj smo Slovenci 18 let za tem, ko je Avstrija
prepovedala tepež otrok, še vedno govorili, da
brez pretepanja v šoli ne gre? Zakaj so bili otroci
pred 30 leti tako rekoč prisiljeni hoditi s pomočjo hodalic,
še preden so bili zares dozoreli za to? Zakaj otrokom ne
dovolimo uporabljati avtomobilov, alkohola in cigaret,
čeprav kažejo zanimanje za to, dovolimo pa jim, da več ur na
dan presedijo pred računalniškimi in televizijskimi zasloni?
Tudi šolski sistem favorizira
večinoma intelektualno
izobraževanje. Družbo v
glavnem skrbi, KOLIKO bodo
znali otroci po zaključku šolanja,
ne zanima jih toliko, KAJ
bodo znali in KAKO se bodo
počutili ter ali bodo znanje znali uporabljati v vsakdanjih
življenjskih situacijah. Slednje je namreč težko, če ne nemogoče
izmeriti z obstoječimi znanstvenimi metodami.
Če želimo govoriti o vrednosti številčnega ocenjevanja,
kot ga poznamo, potem moramo poznati vsaj nekatere
značilnosti otrokovega razvoja in v ta kontekst umestiti
vrednost takšnega ocenjevanja.
Odgovore na ta vprašanja bi lahko iskali z različnimi
metodami, v različnih znanstvenih disciplinah. Lahko
pa odgovorimo z zelo poenostavljenim odgovorom, ki pa
ni nič manj resničen. Ljudje delamo tako, kot verjamemo,
da je prav. 'Tako kot ne moreš nobenega prepričati
v to, da bi verjel, nobenega ne moreš prepričati v to, da
ne bi verjel' (S. Freud). Do vseh spoznanj, ki pripeljejo do
resnične spremembe, mora ponavadi človek priti s svojo
lastno izkušnjo. Ta lastna izkušnja oblikuje tudi emocionalno,
socialno in vsakršno drugo inteligenco.
Če boste otroke v vrtcu ali v nižjih razredih osnovne
šole spraševali, kaj so se ta dan v vrtcu ali šoli (na)učili,
vam bo velika večina otrok – če ne kar vsi – odgovorila,
da se niso (na)učili nič. Učenje poteka na različnih ravneh
in na različne načine; pričakovati, da se bo otrok zavedal,
kako poteka učenje, prepoznaval določene načine
poučevanja, je neumestno.
Neumestno pa je tudi ocenjevanje učenčevega 'znanja'
na način, da ocenjujemo zgolj ozek spekter otrokovih
sposobnosti, ki pridejo do izraza pri kontrolnih nalogah
(testih). Ker je moderna družba izrazito nagnjena k tekmovalnosti,
je razumljivo, da tudi na otroštvo in izobraževanje
gledamo s tega stališča. Nenehen boj za prvo
mesto se tako začne že zelo zgodaj.
Razloge za tovrstno mišljenje in ravnanje lahko najdemo
tudi v medijsko tehnološki družbi, ki je vsakodnevno
zasičena z raznimi informacijami. Informacij je
celo toliko, da jih nismo zmožni procesirati, zato jih le
'v napol budnem stanju' spremljamo. Posledica pretirane
informiranosti je ta, da smo večinoma okupirani s
svojimi miselnimi konstrukti, ki nam onemogočajo, da
bi se otroku približali še kako drugače kot samo skozi
intelekt, ki stvari razume le, če se dajo izmeriti. S katero
znanstveno metodo boste izmerili otrokovo ljubezen?
■ Gradnja klopi pred šolo, 4. razred
Otrok raste kot organska celota: njegov čustveni, telesni
in kognitivni razvoj je povezan in medsebojno odvisen.
Študije delovanja možganov kažejo, da številne
čustvene, družbene, čutne, kognitivne in fizične izkušnje
oblikujejo možgane. Zdrav človeški razvoj je popolnoma
integriran. 'Nobena kredibilna znanstvena teorija
o evoluciji človeških možganov ne more ignorirati ali se
izolirati od okoljskega konteksta: sočasne evolucije gibalnih
zmožnosti, obvladovanj orodij, komuniciranja in
socialnega vedenja človeških prednikov' (Wilson 1998).
Le intelektualno usmerjeno izobraževanje in vzgajanje
je zato izrazito enostransko in v škodo drugih človekovih
sposobnosti.
Številčne ocene, ki so pridobljene s testi so torej izrazito
pristranske in povedo o otroku zelo malo. Veliko
škode pri tovrstnem ocenjevanju pa naredijo pričakovanja
do takšne metode ocenjevanja: mislimo namreč,
da nam bo ocena povedala zelo veliko ali pa kar vse o
sposobnosti naših otrok.
Waldorfske novice, jesen 2009 7