Revija Lipov list, december 2017

Jure je obiskoval srednjo gostinsko šolo in po njej si je želel odpreti
svoj lokal. Željo je uresničil v Višnji Gori, a je lokal kmalu zaprl in začel
iskati nov izziv. V tujini, če bi bilo le mogoče. Našel ga je na veliki
potniški križarki družbe Carnival Cruise Lines. Nanjo je odšel leta 1998
in ostal šest let, vsako leto je na ladji preživel od sedem do deset
mesecev. »V teh letih sem obplul Florido, Karibe, New Orleans,
severnoameriško obalo, Aljasko, Kalifornijo, Havaje, iz Trsta smo pluli
v New York ... Delal sem vse dneve in nisem bil skorajda nič prost.
Začel sem kot pomočnik natakarja, nadaljeval kot natakar. Čez čas
sem si zaželel spremembe in sem zaprosil za mesto v turistični agenciji
na ladji. Tam sem bil tri mesece – v beli obleki in glavni frajer z
vozovnicami za izlete,« se v smehu spominja. »A to je bilo skoraj prelepo
in zavedel sem se, da bom tako nadaljeval še dvajset let, če čim
prej ne odidem. Nisem hotel početi enakih ali podobnih stvari na
ladji še dvajset let ... Tako sem se leta 2004 vrnil v Slovenijo in se preselil
v Bohinj.« Je izkušnja na terenu nadomestila študij? »Pozneje sem
končal višjo gostinsko in turistično šolo na Bledu.«
Po selitvi v Bohinj je sprva vodil lokal v bližini Bohinjskega jezera. V TD
Bohinj se je zaposlil, ko je to po novi sistemizaciji delovnih mest
razpisalo mesto za nekoga, ki bi skrbel za prireditve v kraju in slap
Savica, nad katerim bedi društvo. Zdaj je pristojen še zlasti za prireditve,
opravlja pa še precej drugih stvari, poleg tega je, med drugim,
ustanovil komisijo, ki je v društvu pristojna za urejanje okolja.
Kultura v tem grabnu?
Preden se je zaposlil v TD Bohinj in ko je še delal v lokalu ob mostu ob
jezeru, je začel s peščico zanesenjakov prirejati kulturno-umetniški
Festival Kanal, ki je bil letos že 13. leto zapovrstjo. Ob tem se spomni
anekdote: »Mizar, ki nam je izdelal stopnice do prireditvenega prostora,
se nam je smejal: ’A ste nori, kultura v tem grabnu?’ Največja
nagrada našemu delu je bila, da je prav ta mizar pripeljal čez nekaj let
svojo ženo na enega od koncertov na festivalu.«
V času, ko je bil v lokalu, je namreč opazoval, da v Bohinju poleti primanjkuje
prireditev med tednom. »Vse so bile ob koncih tedna. A
turisti so bili tukaj po več dni, tudi med tednom – in prav za te goste,
ki si jih najbolj želimo, ki ostajajo tu dalj časa, ni bilo nikakršnih prireditev.
Od tod tudi odločitev, da smo Festival Kanal pripravljali sredi
tedna, četudi so nas prepričevali, da mora biti ob koncih tedna.«
Skrb za turistični razvoj destinacije
TD Bohinj je z nekaj več kot desetimi zaposlenimi, dejstvom, da
upravlja eno največjih bohinjskih znamenitosti, slap Savica, ima pa
tudi svoj kamp in gostilno, denimo, v turistični društveni organizaciji
prej kot ne posebnost ... »Osrednji temelj delovanja društva je
trženje nastanitvenih zmogljivostih članov društva. Pred desetletji
je društvo tudi prevzelo urejanje okolice slapa Savice in začelo pobirati
vstopnino za ogled slapa. Glede tega imam zelo jasno mnenje,
čeprav je vstopnina marsikomu trn v peti. Če ne bi društvo pobiralo
vstopnine, ne bi imelo denarja za urejanje okolice slapa in
ena najlepših znamenitosti Slovenije bi bila eno največjih smetišč v
Sloveniji. Društvo je uredilo varno pot do slapa, trgovinico, sanitarije
... Savico si na leto ogleda več kot sto tisoč ljudi – predstavljajmo
si, kako bi bilo videti, če ne bi za njegovo okolico nihče skrbel.
Ves denar od vstopnine se namenja dejavnostim društva, ki
tudi zagotavljajo živahnejše dogajanje v destinaciji, se pravi, v nadaljnji
razvoj destinacije. Iz tega nimamo nekega velikega posla in
dobička – denar se vrača v razvoj. Pozneje je društvo odprlo še
kamp Danica in gostilno ... Ampak ob tem si prizadeva, da ni zgolj
podjetje, ampak je tudi društvo, kakršna jih je večina v slovenski
društveni organizaciji: svojim članom omogoča različne vrste
pomoči, tečaje ...« razlaga Jure.
»Pot je jasna. Tam, kjer imajo turistična društva možnost, da se lotijo
posla, naj se ga lotijo. Naj nekoga zaposlijo. Razvoja društev ne bi
smeli omejevati na raven golega prostovoljstva, če imajo drugače
možnosti.«
Na mladih svet stoji
Jure je tesno vpet tudi v delo TZS in v njene projekte – med
drugim je novi vodja ocenjevalne komisije festivalov TZS za otroke
in mlade Več znanja za več turizma in Turizmu pomaga lastna
glava. Ta sta mu najbolj pri srcu, saj ga otroci in mladi navdušujejo
s svojo domiselnostjo in energijo. Žal mu je, da destinacije in
društva preredko prisluhnejo zamislim, ki se porajajo na festivalih.
»Včasih je treba pogledati z otroškimi očmi, če hočeš videti stvari
na nov, neobremenjujoč način.«
Pri TD Bohinj sicer ustanavljajo sekcijo mladih. »Želel bi si, da bi
mladi prišli k nam, ker bi si nekaj želeli narediti – zdaj se mi
obračamo nanje, jih prosimo ... Prava pot bi bila, da bi mladi videli
v delu v društvu neko priložnost.« A marsikje mladih niti ne
spustijo v društvene vrste, je kritičen.
Vse je naše!
Kaj pa meni o bohinjskem turizmu? »Bohinjci si dolgo niso kaj
prida prizadevali za smelejši razvoj turizma. Imeli so jezero, ljudje
so tako ali tako prihajali. Imeli smo srečo, da je zgodovina
vzdrževala razmere v Bohinju takšne, kot smo jih (bili) vajeni: s
prostim dostopom do jezera, počitniškimi hiškami podjetij v
Ukancu, ki bi se sicer verjetno razvil v elitno letovišče, in podobno.
Slabša plat tega je, da je Bohinj še vedno podcenjen, s prenizkimi
cenami, odnosom Slovencev v slogu ’Vse je naše!’ ... V zadnjih desetih
letih se turizem vendarle vidneje razvija, čeprav še vedno
preveč v slovenski maniri ograjevanja vrtičkov, vendar se.«
Dan ima le 24 ur, teden sedem dni in tako naprej. Jure Sodja pa
ima poleg vseh delovnih obveznosti in prostovoljnega dela tudi
družino, ženo in dva otroka. »Seveda, tudi zanje si je treba vzeti
čas. Sicer bodo kovčki pred hišo!« smeje sklene pogovor.
Slap Savica, ena osrednjih naravnih zanimivosti na Bohinjskem
Foto: Mitja Sodja/www.slovenia.info
Mateja Gruden
17
Turizem smo ljudje
Lipov list - December 2017