Revija Lipov list, december 2017

domačem, svežem,« pojasnjujeta. Manjšo njivo, ki jo obdelujeta
po načelih ekološkega kmetovanja, sicer imata, a za zdaj zgolj za
potrebe družine.
Ko spodrsljaj prinese večjo prodajo
Za pirine kekse in čokoleškote sta že prejela znak kakovosti Dobrot
slovenskih kmetij. Tanki in okrogli čokoleškoti, ki so v ponudbi kmetije
Žitnik »najmlajši«, so pravzaprav ponesrečena različica prvih, ki so
bili na prodaj, v smehu pove Rosmarie: »Najprej so bili debelejši, potem
pa so se nekega dne v poletni vročini razlezli in stanjšali. A ljudem
so bili veliko bolj všeč kot prej in prodaja čokoleškotov se je začela
povečevati. Tudi tako lahko odkriješ pravi recept!« Vsi pekovski
izdelki so sicer iz pirine moke, ta je osnovno živilo. Na začetku, ko sta
se lotila peke in prodaje izdelkov, je le malo ljudi poznalo piro; zdaj jo
poznajo že skorajda vsi, tudi uporabljajo jo čedalje pogosteje in zanima
jih čim več o njej.
Poleg tega so v ponudbi zgolj tisti izdelki, ki jih imajo radi Rosmarie,
Robi in njun sin Blaž, trinajstletnik, ki je rad vpet v delo na kmetiji.
»Ne moremo prodajati nečesa, česar ne maramo sami,« je odločna
Rosmarie.
Zadovoljne kokoši, okusna jajca
Poleg tega, da prodajata pekovske in druge dobrote, je njuna kmetija
odprta tudi za oglede. Za zdaj jo večinoma obiskujejo društva podeželskih
žena in deklet in tisti, ki bi se radi lotili česa podobnega na
domači kmetiji. Obiskovalci so navdušeni nad kokošnjakom z zeleno
streho za prijetnejše bivanje kokoši (ki, mimogrede, zobajo lan in tako
bogatijo jajca, ki so v pekovskih izdelkih, z maščobnimi kislinami
omega 3 in omega 6), marsikdo pri njima prvič vidi pravo, zeleno
barvo 100-odstotnega bučnega olja, je povedala Rosmarie. Za obiskovalce
pripravita tudi pokušnjo izdelkov, »in tako gre dober glas od
ust do ust, kupcev pa je čedalje več«.
Na kmetiji so poleg kokoši še prašiči; žal se je svinjine pred časom
oprijel sloves nezdrave hrane, pravi Robi. A če se ozremo nazaj,
ugotovimo, da so se nekoč prehranjevali predvsem z njo. Res pa so
meso jedli kvečjemu enkrat na teden in ne tudi večkrat na dan, kakor
zdaj, prida.
Zgodba je verodostojna le, če je celovita
Ljudje čedalje bolj cenijo izdelke, ki so domači in iz svežih sestavin,
glede tega so čedalje bolj ozaveščeni, ugotavlja Rosmarie. Bi
Kokoške in njihov dom z zeleno streho v ozadju
se lahko dejavnosti lotila pred, recimo, dvajsetimi leti? »Verjetno
bi začela in zelo hitro obupala,« je stvarna. »A takrat sva drugače
živela tudi midva. Nisva imela niti želje niti znanja, da bi kaj spremenila.
Zdaj je drugače in ljudje to opazijo. Opazijo, da je stroj, s
katerim greš na njivo, drugačen od prevladujočih na poljih in njivah.
Ne gre samo za to, kaj ješ – gre za to, kako živiš. Zgodba mora
biti celovita.«
Počasi, v mejah zmogljivosti
Pet let zatem, ko sta sklenila, da peka ne bo več zgolj njun konjiček,
ampak tudi posel, sta zadovoljna. »Še zlasti zato, ker izdelkov niti
nisva kaj dosti oglaševala. Zgodbo sva razvijala počasi, postopoma,
glede na najine zmogljivosti. Marsikdo nama reče: ’Toliko dela imata,
pa sta vseeno videti zadovoljna!’ Zato, ker delava toliko, kolikor
zmoreva – do meje, ki pa je ne prestopiva. Nikoli si nisva postavljala
napihnjenih ciljev, ki bi zahtevali eksplozijo izdelkov in dela,« razlaga
Rosmarie. »Tako nama uspeva dohajati trg, ob tem pa ohranjava
kakovostno družinsko življenje – to nama je ključno; dopolnilna dejavnost
je na drugem mestu. Pogosto slišiva: ’Zakaj pa se ne lotita še
česa novega?’ Ljudje prihajajo z idejami, recepti. Ampak midva
vztrajava pri tem, kar zmoreva.«
Mateja Gruden
Foto: Saša Urih
35
Zeleni zgledi
Foto: Saša Urih
Pirine dobrote kmetije Žitnik
Lipov list - December 2017