Revija Svitanje - Jesen 2016

UTRINKI
Sveta si zemlja in blagor
mu, komur plodiš!
Marija Poljanec, Društvo Ajda Posočje
Tako se je izrazil Oton Župančič v svoji veličastni
Dumi o preprostem kmečkem življenju, ki se ne
meri z napredkom velikih mest, ko srce hrepeni po
domači pokrajini, po starih ljudskih običajih.
V tem smislu bom skušala predstaviti našo podpredsednico
Marjano Gruden, ki že od vsega začetka služi
društvu kot zanesljiv povezovalni člen, ki skorajda
neopazno skrbi, da vsa delovanja potekajo skladno in
uspešno. Vzponi ali padci – nikoli ne obupa, vedno pa
nakaže pot naprej.
Otroštvo je preživljala na Koritnici v Baški Grapi, kjer
je ob starših spoznala trpljenje in veselje borbe za samoobstoj.
Vonj domače zemlje in prvobiten okus njenih
sadežev jo je zaznamoval za zmeraj.
Kot zvedava deklica je nekoč vprašala mamo, kako naj
se obnaša med vrstniki, ki hodijo k verouku, ona pa
ne. Mama ji je modro odgovorila:' Veš,morala boš biti
še bolj pridna od njih!' Marjana je ta nauk očitno vzela
za življenjsko vodilo.
Izšolala se je za socialno delavko in dobila službo v
Tolminu, kjer je spoznala tudi svojega bodočega moža
Franca Grudna – učitelja športne vzgoje iz Stopnika.
To je majhna vasica, razpotegnjena po dolini reke Idrijce
skorajda od Dolenje Trebuše do Reke.
Staroselci, ki so se v preteklosti tam naselili, so se
držali svoje stare vere in trdili, da je to območje, posebej
okrog Kamrtne (Kuncl) skale, ki spominja na star
srednjeveški grad, sveto. Vsekakor je takratni človek
spoštoval naravo in njene sile ter jo čuval. Modernemu
človeku Zemlja ni več sveta. Ponižal jo je 'na stvar' in
oskrunil.
Zato pa se človek v toliki meri, v kolikor se od njene
'svetosti' oddaljuje, počuti vedno bolj osamljenega,
ogroženega od njenih sil.
Kakšno svetost je čutila Marjana, ko se je prvič znašla
na opuščeni mali moževi kmetiji v Stopniku, ob ostareli
materi, s pogledom na pusto zemljo, kjer so ji mahale
v pozdrav velike praproti? Vse ji je dalo vedeti,
da je ta zemlja zelo zakisana. Kaj se je takrat v Marjani
zganilo, da ni rekla: 'Sem pa ne pridem več.' Namesto
tega je začutila, da bo tu nekoč delovala in živela. Z
možem sta ugotovila, da kaj dosti ne bosta mogla na
hitro izboljšati, ker sta bila še oba v službi v Tolminu.
Nista vedela, kako začeti. Potem sta izvedela, da je bilo
v tistem trenutku zelo aktualno sajenje ameriškega
kostanja. Poklicala sta na ogled strokovnjaka za to panogo
iz Nove Gorice, ki si je ogledal ustreznost terena
in seveda vozne poti oz. povezave. Ker pa je bila takrat
do hiše le pešpot, ni bil preveč navdušen. Njiju pa pot
ni motila, zmotil ju je predlog, koliko umetnih gnojil
bi morala dodati zemlji še pred zasaditvijo, zato sta to
možnost napredka opustila. Kasneje sta izvedela, da
je enak projekt, izveden v Goriških Brdih, povzročil
velike probleme z obolevanjem kostanjev. To pa je bil
povod za drugačno ukrepanje. Marjana se je med tem
časom že vključila v društvo in se seznanila s Steinerjevo
biodinamiko ter se hkrati začela vključevati v organizem
male kmetije in zadihala z njim. Lopata, vile,
motika, kosa in grablje so bili njeni pripomočki. Mož
7