Waldorfske novice - Zima 2016

O E S a v i n j a
Pastirski dnevi
Jože Školc
Novo šolsko leto se je ravno dobro začelo in med
učenci se je že čutilo pričakovanje po prvi šoli v
naravi. Pri jutranjih novičkah so kar tekmovali,
kdo bo prvi povedal, koliko dni je še do pastirskih dnevov.
V torek, 13. 9., je končno prišel čas odhoda. Z vlakom smo
se odpeljali iz Žalca do Paške vasi. Tam nas je pričakal
gospodar kmetije, nas lepo pozdravil in prevzel težke
nahrbtnike.
Z gospodarjevo nečakinjo smo jo mahnili na pot proti
kmetiji, ki je trajala dobro uro in pol. Kar nekaj klancev
nas je čakalo, vendar so se otroci le malo pritoževali.
Med njimi je bilo zaznati neizmerno radovednost. Kaj
jih čaka na kmetiji in kakšne zadolžitve bodo dobili? Ko
smo se ji približali, nas je že od daleč prišel pozdravit
gospodaričin pes, ki nas je nato po poti spremljal z mahajočim
repom. Pred kmetijo nas je pričakala gospodarica
Tatjana Štancar Poprask, ki je otrokom predstavila
vse mačke in pse, s katerimi se lahko igrajo in podijo
po bližnjem hribu. Hitro smo pomalicali in odšli v gozd,
kjer smo si narezali leskove veje in vanje vrezali različne
motive in svoja imena. Tako smo bili opremljeni za
naše pastirske dneve.
Po kosilu smo spoznali poklic čebelarja. Čebelar nam
je podrobno razložil pomen čebel v naravi in njihovo
korist za človeka. Skrbno smo poslušali, kako nastaja
med, poslušali smo o razvoju ličink, nastanku novih
panjev in čebeljih družin. Na koncu je vsak učenec pomagal
narediti še okvir za čebeljo satnico.
Kmalu so se nam pridružili še učenci iz gorenjske
waldorfske šole z go. Jensterle. Malce previdnosti in
zadržanosti je bilo še zaznati, čeprav so se otroci med
seboj že srečali na obisku kovača v Kropi.
Medtem ko so gorenjski otroci kosili in spoznavali
poklic čebelarja, smo si mi ogledali živali na kmetiji.
Najbolj so nas navdušili mladi krškopoljski pujski. Bilo
jih je kar devet in prav zanimivi ter smešni so bili ob
prerivanju za hrano. Gospodar je povedal, da so med
drugo svetovno vojno skoraj izumrli, ker jih je okupator
namerno pobijal, a so jih kmetje skrivali po gozdovih,
da so jih nekaj ohranili pri življenju.
Zvečer je sledilo druženje ob večerji in odhod proti
Šmartnemu ob Paki, kjer smo prenočevali. Otroci so se
pomešali med seboj in začetne zadržanosti ni bilo več
čutiti, saj se je v temni noči, ki so nam jo razsvetljevale
naglavne lučke, razlegal glasen smeh in veseli otroški
glasovi. Zadnje metre so otroci postajali vidno utrujeni
in pot se jim je zdela strašno dolga. Učitelji smo pričakovali,
da bodo otroci kar popadali v postelje, vendar ni
bilo tako. Brez zgodbe namreč niso želeli zaspati, zanimalo
jih je, kaj se bo zgodilo v Pastircih, Bevkovi zgodbi
o treh fantih in dekletu, ki pasejo živino in so polni
potegavščin. Čez čas je bilo čutiti, da so se težke veke
zaprle in otroci so utrujeni od celotnega dne zaspali.
19
Waldorfske novice 19