Revija Lipov list, avgust 2019

Debevčevi z Rakitne gojijo haskap ali sibirsko borovnico v
najvišjih nasadih v Sloveniji. Letošnje so že obrane.
Speča ali prebujajoča se turistična lepotica?
Povod za ta zapis je odkritje 64 metrov dolgega dvojnika ladijskega
jambora na ploščadi za Rakiškim jezerom, 22. junija letos. Takega je
okrog trideset rakiških kmetov, voznikov in lastnikov konj ter volov
in drugih prepeljalo na vozu s štirimi premami pred 125 leti z
Rakitne do ladjedelnice sv. Marka v Trstu. Potreboval ga je slovenski
ladjar Angel Henrik Jazbec za trgovsko jadrnico, poškodovano pri
Balearih. Izvirna jelka ali hoja je bila visoka skoraj sedemdeset
metrov, v njej pa je bilo več kot devet kubičnih metrov lesa. Z
okrajnim gozdarjem jo je našel v dolini Zale v gozdu krepkega
kmeta Janeza Opeke.
Za pot do Trsta so potrebovali slab mesec, decembra leta 1893 in
januarja leta 1894. Na to dogajanje pred stoletjem in četrt je
upokojenega gozdarja in sodelavca lesnih podjetij v Logatcu in na
Vrhniki Darka Jerino opozoril Janko Košir iz Selščka oziroma TD
Menišija. Takoj je poprijel za to zgodbo in našel devet somišljenikov.
Med njimi sta bila tudi Metka in Peter Susman in ustanovili so
tovariško združenje, imenovano Zbor za jamborno cesto, ki so ga
vključili v Turistično društvo Rakitna. Žal mladi v njem nočejo
sodelovati, kot da bi bili »ničigavi«. Veliko sem jih vprašal, a nobeden
ni hotel, je povedal Darko. Potem se je razjezil in sam prevzel to
nalogo. Bila je izjemno stresna.
V društvu je 105 članov, aktivnih pa le okrog dvajset. Žal sta med
njimi le dva kmeta. Potem ko sta bili izhodiščni točki jamborne poti
Zala in Rakitna, so morali poiskati še sklepno. Našli so jo v slovenski
vasi Križ nad Trstom in v njej odličnega sogovornika in sodelavca v
inženirju ladjarstva in ustanovitelju ribiškega muzeja Franka Košuto.
Pripravili so že šest izletov po t. i. jamborni poti, ki jo vselej zaključijo
v Križu, kjer jim Franko do tri ure razlaga o ribolovu v slovenskem
delu Tržaškega zaliva. Razumevajoči brezoviški župan Metod Ropret
napoveduje, da bo v tem prijetnem kraju oktobra letos srečanje
prebivalcev občine Brezovica in Križ.
Kaj pa je iskanje in izdelava replike prinesla Rakitni, ki se bo zdaj
lahko začela še bolj vitalno turistično prebujati in razvijati? Po
poseku treh dreves, ki sta ga opravila profesionalca ob pravih lunah
in pravem času, so stopili v akcijo prostovoljci. Olupili so jih, s t. i.
maklanjem odstranili ročno, s stroji pa najmlajši plasti dreves.
Spodaj so ga zarezali za tretjino, da debla na ležišču ne bi pokala.
Potem je Dani Praprotnik vse hlode petkrat premazal s Silvanolinom.
Konec maja pa sta Anderjanov Zdravko in Jurčnikov France, eden
od njiju je tudi tesar, sestavila repliko iz osmih debel. Zdaj je
nameščena tako, kot je bila pritrjena na vozovih. Nanjo se ni
dovoljeno vzpenjati in vpisovati ali vrezovati kakšnih sporočil.
Duhovna plat rakiškega jambora
Na Rakitni imajo srečo, da pri njih živi in aktivno deluje in sodeluje
tudi akademski slikar in restavrator Veljko Toman, čigar prispevek je
Darko ocenil z besedami: »Ko bom šel naslednjič k Tomanu, bom
imel na glavi kapo, da se mu bom lahko v zahvalo odkril za vsa dela,
ki jih je opravil v zvezi z Rakiškim jamborom.« Z grafitnim svinčnikom
je ustvaril risbe za izjemno iskan koledar z motivi o prevozu,
oblikoval povečano razglednico o pripravi Rakičanov za zahtevno
pot, vse delo v zvezi z njim skrbno fotografiral ter sestavil zloženki
Vodič po poti rakiškega jambora od Selana do Vrnilc ter Pot slavnega
rakiškega jambora leta 1893 in 1894 s trinajstimi postajami. Društvo
ima odslej tudi navpično oblikovano zastavo. S temi izdajami TD
Rakitna in Občine Brezovica so 22. junija pospremili med turistično
vabljive kraje tudi Rakitno.
Repliko rakiškega jambora so 22. junija predali namenu v
zapomnljivo neprijetnih vremenskih razmerah, po nagovorih Darka
Jerine in Franka Košute, jedrnatem blagoslovu župnika Jožeta
Trevna ob jamboru ter zahvalnih besedah župana Metoda Ropreta,
predstavitvi Brinarjeve jelke ter pestrem kulturnem programu v
šotoru. Ne le njo. Iz treh hlodov vandalsko preminulega mutanta t.
i. Brinarjeve jelke, stare 144 let, je poleg kipa pred šolo akademska
kiparka Urša Toman predstavila kip na poti k jamboru, ki ponazarja
fizično povezanost in umsko napajanje družine, ob polharskem
domu pa bo na tretjem predstavljen živalski svet.
Skulptura akademske kiparke Urše Tomaj iz edinstvene, skoraj
41 metrov visoke in 144 let stare jelke – mutanta. Avtorica
jo je poimenovala Srečevanja. Po Petru Kovačiču - Peršinu
predstavlja kraj z bogatimi gozdovi in dolgo gozdarsko,
lesarsko in furmansko tradicijo, pa tudi s splavarsko.
In kako (turistično) naprej?
To so torej najnovejše vsebinsko privlačne novosti Rakitne. Kaj pa
turistično? Tehtajo med množičnim in butičnim turizmom. Nagibajo
se k zadnjemu. Še prej pa bodo, to ima v načrtu tudi občina, jezero
očistili mulja, asfaltirali parkirišče ob njem in omogočili še prijetnejše
preživljanje prostega časa v tem raju. Po mnenju Američanke, sosede
Cveta Pavlina, bi morali biti bolj ponosni nanj, pa tudi na Slovenijo. Da
je prebivanje na Rakitni sanjsko, dokazujejo tudi tuji gostje v
počitniških hišicah, ki so pripravljeni plačati sto evrov za noč. Ker so z
aktivnostmi prek zgodbe o jamboru povezani Slovenci na tej in oni
strani meje, pa bi na izstopajoče mesto spadali najmanj tudi zastavi
Slovenije in slovenska narodna zastava.
Besedilo in foto: Stanislav Jesenovec
35
Zgodbe v turizmu
Lipov list - Avgust 2019