Revija Lipov list, avgust 2019

Foto: Dejan Ogrinec
Kulinarika mora biti na dogodkih sicer vselej domača, iz okolja, kjer
je dogodek, kolikor je to le mogoče, pravi Mateja; ob tem pa si tudi
prizadeva za čim manj – do nič odpadkov. Tako zdaj obiskovalci
dogodkov pijejo pijačo, pa naj bo kakršna koli, iz emajliranih
skodelic, na primer – in so navdušeni, zagotavlja sogovornica.
37
Vrhunska glasbenika v kraški jami
Posebna skrb izboru prizorišča
Prizorišče je torej za dogodke temeljnega pomena? Pa četudi na
njih nastopajo izvajalci, ki bi utegnili pritegniti poslušalce že sami
po sebi? »Prostor se mi zdi izjemno pomemben. Vselej poskušam
najti prostore, ki so manj znani, a čim bolj avtentični,« pripoveduje
Mateja, ki ob tem dodaja: »In ljudje, ki soustvarjajo dogodek, so
prav tako ključni za odlično izvedbo. Pa zgodba. Jamska piščal in
Boštjan Gombač, poleg tega je bil koncert v Krompirjevi jami v
začetku decembra na dan, ko naravoverci praznujejo svoj praznik,
in kar nekaj jih je prišlo. Letos jeseni nameravam koncert Gombača
in Dovča ponoviti, a bo dogodek povezan s prvo svetovno vojno,
saj je ta naravna jama med njo zagotavljala zavetje okrog petstotim
avstro-ogrskim vojakom. Povezala sem se z Zgodovinskim
društvom IR 17, tako da bodo prišli ’vojaki’ v uniformah in
pripovedovali zgodbe iz tistega časa. So pa na vseh dogodkih
pravzaprav ljudje, pripovedovalci zgodb, domačini, ki se pomešajo
med ljudi in povedo kakšno zgodbo.«
Kulinarika je vselej domača
Kako pa se je na njene pobude doslej odzivalo lokalno okolje? »Če
si želiš pripraviti kaj takega, moraš imeti posluh za ljudi, jim
prisluhniti, jim zaupati – in oni morajo zaupati tebi.« Ne gre vselej
zlahka; tako je bilo treba klene ljudi s Krasa, denimo, prepričati, da
je pršut resda tukajšnja posebnost, a da so med gosti tudi
vegetarijanci in vegani, se pravi, da je treba avtentičnost tudi malce
prilagoditi sodobnim potrebam in željam. »Ko se nečesa lotiš prvič,
se učiš. Potem pride razumevanje,« se nasmehne Mateja.
Običaji, ki povezujejo ljudi
Poleg glasbenih dogodkov pa Mateja posega tudi v etnološko
zakladnico: doslej je pripravila trgatev na Krasu (s pohodom) in
košnjo trave na Ajdovskem. »Košnjo bi si želela pripravljati tudi v
prihodnje. In ličkanje koruze. Zanimajo me običaji, ki so povezani s
kulturo (petjem, recitiranjem, pripovedovanjem zgodb) in hrano.
Zato, ker zelo povežejo ljudi med seboj. Ko sem pripravila prvo
košnjo trave, sem videla, da si ljudje želijo nečesa takšnega. In meni
je všeč. Študirala sem etnologijo; študija žal nisem končala, a
ljubezen do nje je ostala,« se nasmehne.
Začetki niso najlažji
Priprave dogodkov (in izletov – tudi tega se je lotila, saj se veliko
potepa ne zgolj po Sloveniji, temveč tudi v tujini) se je Mateja lotila
šele pred nekaj leti; a veselje do organizacije kulturnih in športnih
dogodkov jo spremlja že iz srednješolskih let. Splet okoliščin je
pripeljal do tega, da se je tega lotila tudi z bolj poslovnega vidika.
Ni pa lahko, priznava. Poleg organizacije se je treba znati tudi tržiti,
sloves se ustvarja počasi ... »Takšni dogodki tudi niso poceni –
vrhunski glasbeniki, organizacija vsega, kar spada zraven; tudi niso
množični. V Krompirjevi jami je bilo, na primer, okoli sedemdeset
gostov; lahko bi jih bilo še dvakrat več, a potem težko pozdravim
vsakega obiskovalca – oseben stik z njimi pa se mi zdi pomemben.
Ljudje razumejo, zakaj je cena višja (za Gombačev in Dovčev
koncert je bila cena vstopnice denimo 40 evrov, op. p.), šele po
tem, ko tak dogodek doživijo.«
Doslej so bili to dogodki za domačo javnost. Pa je razmišljala o tem,
da bi jih pripravljala tudi za tuje obiskovalce? Je. Takole ji je napisala
ena od obiskovalk koncerta v Krompirjevi jami: »Mateja, rada bi se
vam zahvalila za včerajšnji izjemni dogodek. Spraševala sem se,
kako bi nam to zavidali ljudje, ki živijo v New Yorku.« In koliko bi bilo
pripravljeni odšteti zanj, dodaja Mateja Hren.
Mateja Gruden
Trendi
Foto: Damjan Sinigoj
Romska glasba v naravnem amfiteatru
Lipov list - Avgust 2019