Waldorfske novice - Pomlad 2017

Š i r i m o o b z o r j a
Nekaj misli o starejših
otrocih v vrtcu
Ali lahko govorimo o tem, kako zadostiti
potrebam večjih otrok v vrtcu?
Jill Taplin
Januarja 2016 nas je na konferenci SWEYG šolski
inšpektor Martin Bradley, ki pozna waldorfske
vrtce v Angliji, vprašal, kakšen napredek
pričakujemo pri starejših otrocih v vrtcu.
Pogosto preživijo otroci dve ali tri leta v starostno mešanih
skupinah, v istem okolju, z isto opremo in na
voljo so jim iste dejavnosti. Vzgojitelj lahko v tem okolju
v praksi opazuje, kako otroci skozi svoje vrtčevsko
obdobje na nov način prevzemajo že znana opravila.
Odnos vzgojitelja do šestletnega otroka se spreminja,
saj pričakovanja do šestletnika niso enaka kot tista pri
tri-, štiri- ali petletniku. Da bi bilo zadnje leto v vrtcu
za večje otroke hranljivo, se morajo odrasli zavedati,
v kakšnem prehodnem obdobju so otroci in skladno s
tem tudi delovati.
Na Martinovo vprašanje sem se spomnila, ko sem prvič
prebrala novo knjigo Sue Palmer 'Upstart', avtorice,
ki je zaslovela s svojim delom 'Zastrupljeno otroštvo'.
To knjigo lahko priporočam kot tisto, ki nam ponuja živ
in sodoben način vedenja o tem, kako z drugimi deliti
naše razumevanje, da otroci prvih sedem let potrebujejo
priložnost, da v svojem lastnem ritmu raziskujejo
svet.
Sue Palmer se ozre nazaj na Froebla, Steinerja in
Montessorijevo kot pedagoške mislece, ki so predlagali,
da je prvih sedem let potrebnih predvsem za igro v
celovitem okolju. Obrnila se je tudi k razvojnim raziskovalcem,
kot sta Piaget in Vygotsky, ki sta na prvih
sedem let gledala kot na posebno fazo, čas, ko je potrebno
otrokom dovoliti, da razvijajo svoje sposobnosti,
namesto da jih direktno učimo veščin in znanja. Poleg
tega se je ozrla naokoli, kakšno prakso dela z otroki v
zgodnjem obdobju imajo drugod po svetu, in vrtčevsko
vzgojo otrok od tretjega do sedmega leta starosti videla
kot način, kako vsem otrokom ponovno vrniti čas in
prostor, da lahko gredo skozi tisto pomembno fazo svojega
razvoja, preden se podajo na pot uradnega izobraževanja.
Na britanski sceni vzgoje je skoraj popolnoma
izginilo vrtčevsko obdobje in to je ena najbolj osupljivo
očitnih razlik, ki jih obiskovalci (vključno s šolskimi inšpektorji)
opazijo, ko vstopijo na waldorfsko prizorišče.
Zaradi tega moramo govoriti o tem, kar se dogaja in
kako starejši vrtčevski otroci, katerih naloge in cilji bi
bili na večinskem prizorišču popolnoma jasni, napredujejo
v skladu z lastno razvojno stopnjo.
Sue Palmer zagovarja mnenje, da se mora med tretjim
in sedmim letom pri otrocih razviti samonadzor, ki bo
tako pomemben za kasnejše izobraževanje. Da bi lahko
to uspešno izpeljali, moramo skrbeti za in biti pozorni
na imanentno motivacijo, 'tisti razburljivi občutek, ko
se človek spoprime z izzivom, razreši uganko ali nekaj
na lastno pobudo naredi prav'. Ljudje, ki delajo na področju
Steinerjeve, waldorfske pedagogike, bodo v tem
videli zdrav razvoj volje, na katerega so v waldorfskem
vrtcu vsa leta pozorni. Kako pravzaprav poteka delo na
razvoju samonadzora v waldorfskih vrtcih v zadnjem
letu v starostno mešanih skupinah? Prepričana sem,
da bi še vsaj eno leto lahko bila to zelo pomembna tema
za študij in diskusijo med strokovnjaki, ki delajo z otroki
v zgodnjem otroštvu. V tem kratkem članku ne bom
mogla navesti veliko podrobnosti, toda poskušala bom
prikazati uporaben zemljevid področja, ki ga je potrebno
raziskati, ter podati nekaj predlogov, ki naj bi pomagali
pri raziskovanju.
Ozadje raziskovanja mora biti razumevanje slike otrokovega
razvoja, kot jo je pokazal Rudolf Steiner, razvijali
pa so ga v kasnejših stotih letih drugi. V zadnjem
letu v vrtcu se dogajata dve pomembni zadevi. Prvič,
kot del krize v razvoju jaza, ki se pojavi vsaka tri leta,
nastopi kriza zavedanja pri šestem letu. Drugič, kot vrhunec
prvega sedemletnega obdobja se zgodi okrepitev
12 Waldorfske novice