Waldorfske novice - Pomlad 2017

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

POMLAD 2017, ZAPOREDNA ŠT. 93

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

Sue Palmer, Gregor Kovačič-Bajt,

David L. Brierley, Godi Keller, Anders Hoier,

Ksenija Klopčič, Jill Taplin, Dinko Raffanelli,

Martina Pahor Stanič, Tadeja Faganelj,

Anja Kravogel

Fotografije:

David L. Brierley, Jernej Drnovšek,

Martina Pahor Stanič, Tadeja Faganelj,

Anja Kravogel, arhiv WŠL

Naslovnica:

Jernej Drnovšek

Lektoriranje:

Tatjana Kamenšek, Gaja Červ

Uvodnik3

Širimo obzorja 4

Branje 4

Modrost rok 2. del 5

Nekaj misli o starejših otrocih v vrtcu 12

Intervju14

Poučevanje kemije na waldorfski šoli 14

Zgodba15

Peter sprejema Ernesta 15

Utrinki16

Razmišljanje bivše učenke 16

Antropozofska medicina 17

Zdravljenje po meri človeka 17

Pri pouku 19

Epoha astronomije 19

OE Primorska 20

Pustovanje na primorskem koncu 20

OE Savinja 21

Zimska pravljica na Rogli 21

Kul Mame organizirale garažno razprodajo 23

Waldorfske iniciative 24

Oblikovanje in prelom:

Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

2 Waldorfske novice

U v o d n i k

Iztok Kordiš

Za uvodnik k praznični številki nekaj misli iz knjige Gernota Candolinija,

Labirinti – popotovanje po labirintih sveta, ki je pravkar izšla

v okviru Zavoda za razvoj waldorfskih šol in vrtcev.

'Življenje v naši srednjeevropski kulturi se zelo strogo drži principa:

pravilno je dobro, nepravilno je slabo. Kdor se napačno odloči, po

nepotrebnem naredi ovinek, izgubi dragocen čas ali pa se celo zgodi

nepopravljiva škoda. Simbol za takšen življenjski nazor je blodnjak.

Kdor se znajde v slepi ulici, je zastonj hodil po poti. Tisti, ki naredi

najmanj napak in zato kar najhitreje najde izhod iz blodnjaka, je

'zmagovalec'. Tudi šolstvo večinoma temelji na tem principu: gre za

to, da naredimo kar se da malo napak. Pri ocenjevanju se velike napake

podčrtajo z dvema rdečima črtama, manjše pa z eno. Ocena je

največkrat odvisna od števila storjenih napak. V šoli so nas osem ali

dvanajst let do potankosti natančno trenirali, da bi vse storili brez

napak. Nič ni pomembnejše od tega, da bi se kar najbolj mogoče

približali temu, kar učitelj smatra za pravilno. Šola nas pripravlja

na življenje in dejansko je v svetu odraslih marsikaj razdeljeno na

'pravilno' in 'nepravilno' in to po nekem strogem zelo zapletenem

sistemu.

V zvezi s tem nam labirint predaja zelo presenetljivo sporočilo, ki

pravi: 'Vprašanje o pravilnosti ali nepravilnosti je nepomembno. Bistveno

je neko drugo vprašanje: iti naprej ali obstati? Pot po labirintu

je vedno prava, tudi če vodi proč od sredine. V labirintu ne

obstaja daljša ali krajša pot. Prehoditi je treba vsak zavoj, ničesar

ne smemo izpustiti, če hočemo priti do središča. Kdor pa se je pripravljen

ob zavojih učiti, tisti torej, ki ne obstane, temu se napake

ne zdijo po nepotrebnem izgubljen čas, ampak postanejo dragoceni

odseki poti. Rane postanejo možnost za ozdravitev, krize so izvor

življenjske moči in napake postanejo modrost. Delati napake ni narobe.

Napaka ni slepa ulica in še manj zapravljen čas. Dejanske zablode

v življenju so, če se iz napak nismo ničesar naučili in namesto

da bi nadaljevali pot, obstanemo.'

Waldorfske novice 3

Š i r i m o o b z o r j a

Razstrupljanje otroštva

Branje

Sue Palmer

Branje je pomembno. Kot je nekoč rekel ameriški

esejist Neil Postman: 'Pisana in nato tiskana

beseda je civilizaciji prinesla novo obliko

družbene ureditve. Prinesla je logiko, znanost, izobrazbo,

omikanost.'

Opozoril je, da 'elektronika možgane pospešuje', 'tisk

pa predstavlja upočasnitev razuma'. In čeprav želimo,

da bi bili naši otroci hitrih misli in odzivni na multimedijske

zahteve življenja 21. stoletja, morajo biti zmožni

tudi upočasniti procese svojega razmišljanja, da premislijo,

razmislijo ter globoko in racionalno premislijo o

svetu okoli sebe.

Kako se otroci naučijo bralnih veščin?

Branja in pisanja se ne naučimo 'kar tako'. Temeljita

na širokem spektru človekovih veščin, vključno z govorjeno

besedo, slušnim in vidnim razumevanjem, spominom

in sposobnostjo simbolnega mišljenja. Nekateri

'srečni' otroci te veščine zlahka razvijejo in postanejo

predani bralci in pisci že do devetega ali desetega leta.

Kaj je tisto, kar naredi otroke 'srečne'?

- Veliko ljubezni in pozornosti od rojstva, vključno s

tem, da jim ljudje, ki jih negujejo, že vse od začetka

pojejo in veliko govorijo.

- Ljudje, ki jim pripovedujejo ali berejo zgodbe.

- Mnogo priložnosti za igro, posebno na prostem, da

lahko razvijejo vse oblike fizične koordinacije.

- Nič gledanja v ekrane do drugega leta starosti, in

ne več kot eno uro po tej starosti.

- Mnogo priložnosti, da gledajo, kako odrasli oblikujejo

bralne veščine – branje za zabavo in (ročno)

pisanje iz mnogih razlogov, kot so na primer pisma,

seznami, zabeležke in sporočila.

- Nobenega formalnega učenja do šestega ali sedmega

leta starosti. Nekateri otroci potrebujejo dalj

časa za razvijanje teh veščin kot drugi in prezgodnje

siljenje k branju in pisanju lahko naredi več

škode kot koristi.

Moč pesmi

Dojenčki imajo radi, da jim odrasli pojejo, malčki in

predšolski otroci pa se jim pri otroških pesmicah in pesmicah,

ki spremljajo aktivnosti, radi pridružijo. Petje

dvigne razpoloženje otrok v kateri koli starosti. Na področju

pismenosti petje

- razvija slušno razumevanje in spomin, ki sta oba

življenjsko pomembna za jezik ter za poznejši razvoj

bralne zmožnosti;

- pri otrocih izboljša izgovorjavo, telesna koordinacija

pa poveča njihov besedni zaklad ter prispeva

k mnogim vidikom socialnega in čustvenega

razvoja.

Moč pravljic/zgodb

Otroci vseh starosti imajo radi tudi zgodbe. Pravzaprav

njihovi možgani hlepijo po pripovedovanju, saj jim

to pomaga razumeti svet.

- Če jim vsak dan pripovedujemo zgodbe, je to daleč

najboljši način razvijanja njihovega zanimanja

za branje, s tem jim kažemo, kako pomembno je

branje.

- To je tudi učinkovit način, kako navezati globoke

čustvene vezi med bralcem in otrokom ... in to je

velika sreča za oba!

4 Waldorfske novice


- Ne nehajte brati otrokom potem, ko enkrat znajo

brati sami. Ko skupaj z njimi berete knjige, je

to najlepši način, kako ohranjati čustveno navezo.

Knjige lahko privedejo do pogovorov, okrepijo

empatijo in razumevanje in omogočijo oblikovanje

skupnih stališč glede aspektov človekovega

obnašanja.

Hočem biti takšen kot ti!

Prav tako kot z branjem pa nadaljujte tudi z oblikovanjem

bralno-pisnega vedenja, kot je to opisano v zgornjem

odstavku o 'srečnih otrocih'. Danes je vse preveč

enostavno živeti ob pomoči pripomočkov visoke tehnologije,

zato otroci le redko vidijo odrasle, ki bi uživali v

branju knjige ali ročnem pisanju. To še posebno velja

za odrasle moške! In fantje morajo še toliko bolj videti

branje kot moško, kakor tudi žensko veščino.

Koristne internetne strani

'Stran za starše in učitelje' Nacionalnega sklada za pismenost v

Veliki Britaniji www.literacytrust.org.uk

Knjižni sklad v Veliki Britaniji www.booktrust.org.uk

Organizacija, ki poskuša širiti glas, da naj bi povsod v

Evropi brali otrokom: www.allofpolandreadstokids.org /

all-of-poland-reads-to-kids

pripravil Gregor Bajt

prevedla Marina Nuvak

izr. prof. David L. Brierley

Modrost rok 2. del

Duševna veščina / spretnost

Če bi bili ljudje ustvarjeni brez rok, bi zgodovina človeštva

potekala čisto drugače. Pravzaprav je sploh ne

bi bilo. Človeštvo bi ostalo nezabeleženo, izpuhtelo bi v

nič. Ne bi bilo kolektivne zavesti o razvoju človeštva ali

kulturne zapuščine, kajti 'da se nečesa oprimemo' (kot

pravijo angleži), pomeni, da se naš razum s svetom poveže

preko rok. Vedeti moramo, da je bilo ocenjeno, da

povprečen človek od trenutka, ko vstane iz postelje, do

takrat, ko pozajtrkuje, opravi približno petsto opravil.

Vendar teh vsakdanjih opravil ne moremo pojmovati

kot spretnosti, do njih pride bolj spontano in instinktivno,

in ne prek zavedne vzgojne filozofije.

V prvem članku Modrost rok smo si ogledali enkratnost

človeškega bitja, ne v njegovi zmožnosti razmišljanja

in predstave, ampak z vidika posebnega organa,

rok. Ni si težko predstavljati, da so bile pri naših prednikih

najpomembnejši del razuma roke. Med najzgodnejšimi

odkritji so umetniška dela v prazgodovinskih

jamah po vsem svetu, kjer so naslikane roke najrazličnejših

oblik in pozicij, kot na primer v Cueva de las Manos

v Peritu Morenu v Argenitini in Chauvet v Franciji.

Človekova roka ni specializirano orodje, kot je to pri

živalih, ampak organ, ki nudi nešteto možnosti, ki pa

jih je treba kultivirati in vaditi. To je mogoče le, če prek

aktivnosti, skladnih s starostjo otroka, razvijamo zapleteno

psihologijo roke. Videli smo, da je bil nekoč

razvoj udov v povezavi z možgani nekaj naravnega in

da danes te intimne povezave ne moremo več jemati

za samoumevno. Nevrološke raziskave so od preobrata

tisočletja dalje ta dejstva spet izpostavile in v zadnjih

letih so se začeli spraševati o preveč intelektualnem

pristopu učnega načrta v šolah. Živimo v svetu, kjer

hoja, pisanje, gibanje in ročne spretnosti v šolah niso

Waldorfske novice 5

več pomembni. Vedno bolj se zavedamo, da bo treba za

čudoviti tehnološki napredek, ki smo mu bili priča v zadnjih

desetletjih, plačati visoko ceno in da bo treba ujeti

ravnovesje med roko in strojem.

Še vedno občudujemo neverjetno spretnost rok pri

glasbeniku, ki s svojim prefinjenim dotikom pri igranju

Griegovega klavirskega koncerta v A molu uporabi vseh

desetih prstov, ali pri plezalcu občudujemo njegov oprijem

v steni. V prvem delu tega članka smo videli, kako ti

dve osrednji funkciji vadimo pri dojenčkih in v zgodnjem

otroštvu.

Morris trdi, da je glavna prednost časa, ki ga človek

namenja rokodelskemu ustvarjanju, v tem, da mu'daje

užitek pri delu'. Predvsem zaradi dejstva, da, kot trdi, ta

dejavnost 'zaposli človeka celostno'. Z drugimi besedami,

rokodelstvo zahteva kombinacijo umskega in ročnega

dela. Po tem se razlikuje od ponavljajočih se opravil, ki

mlade otopijo, pa tudi od sodobnega sedenja za računalnikom

tako v šoli kot doma, ki mladim onemogoča, da

bi povezali razum in telo. Druga prednost je ponos, ki

nas navda, ko se naučimo določene veščine (kot bomo

videli kasneje v članku), ki nam omogoča, da izdelamo

Homo Faber

Svet smo spremenili tako z rokami kot z razumom, z zidanjem,

zabijanjem, okopavanjem in vrtenjem. Tisočletja

smo ulivali posodo, tkali blago, mleli žito, gradili stene in

vezali utore in zatiče. Prav toliko kot smo Homo Sapiens

(misleči človek), smo tudi Homo Faber (človek izdelovalec).

Ko otroci naredijo stolp iz lesenih zidakov, so 'izdelovalci'.

Kadar človek čuti zadovoljstvo ob pletenju volnene

kape ali potem, ko je položil ploščice v kopalnici, je

'Homo Faber'. Če v življenje prihodnjih generacij vnesemo

več 'izdelovalca', bodo s tem povečali svojo kreativnost in

se pokazali v svetu. Zgodovinsko gledano smo to naredili

predvsem skozi rokodelske dejavnosti, ki so zahtevale

razvijanje praktičnih spretnosti, kot na primer mizarstvo

ali tkalstvo. Izdelava stola ali šala je nekaj povsem drugega

kot so umetniške dejavnosti, na primer slikanje, kjer

je slika v najboljšem primeru obešena na steno. Vse od

poznega osemnajstega stoletja je rokodelstvo izginjalo

in večina ljudi je izgubila ročne spretnosti, ki so jih naši

predniki nekoč imeli.

Nihče tega ni tako obžaloval kot pisatelj devetnajstega

stoletja, socialistični reformator in obrtnik William Morris.

Bil je vsestranski. Potem, ko se je najprej izučil za

tkalca, tekstilnega oblikovalca in tiskarja, je vodil gibanje,

ki je bilo odgovor na industrijsko revolucijo, ki je z

obsodbo ljudi na dolgočasno delo v tovarnah uničevala

rokodelsko gospodarstvo, in je spodbudilo velik porast

tradicionalnega rokodelstva. Še danes so ohranjeni njegovi

spisi iz časa gibanja 'Umetnost in rokodelstvo', ki ga je

ustanovil in ki je na vrhuncu svojega delovanja med 1880

in 1910 pomagalo, da se je v Evropi vse do danes obdržala

zavest o smislu in namenu rokodelstva.

vsakdanje izdelke, ki niso le zelo uporabni, ampak, kot

smo že ugotovili, tudi estetski. Namen učenja rokodelstva

v adolescenci je, da je mlad človek ponosen na opravilo,

da delo opravi dobro zaradi dela samega. Tudi, če zanj

ne dobi finančne nagrade, ali, če v odraslosti nagrada ne

poplača truda, ki je bil v delo vložen, ali izdelek ni prepoznan

kot avtorski. Morris je imel dodaten načrt. Na njegovo

delo lahko gledamo kot na dejanje političnega kljubovanja,

zavrnitev tega, čemur je rekel 'komercialni sistem'.

Plačno suženjstvo kapitalističnega gospodarstva je želel

nadomesti s samooskrbnostjo in zanašanjem na samega

sebe. Ni pa še vedel za posledice industrijske standardizacije

znotraj kapitalističnega potrošniškega sistema, ki je

v poznem dvajsetem stoletju prevladala nad praktičnimi

predmeti v šolah, ko smo izgubili umetnost popravljanja.

Propad 'Homo Fabra' je povezan z našo odvisnostjo od

nakupovanja v modernem času. Ker je ta postala nezdružljiva

z veščino popravljanja. V mnogih waldorfskih šolah

je osrednji del učnega načrta pri obdelovanju lesa postalo

izdelovanje stolov. Skozi obdobje adolescence napredujejo

od trinogega stola k bolj razvitim, čudovitim dizajnom. Izdelovanje

stolov se je radikalno spremenilo leta 1859, ko

je avstrijski mizar Michael Thonet izdelal svoj 'stol št. 14',

pri čemer je uporabil tehniko masovne proizvodnje ter

tako proizvedel več kot 50 milijonov stolov. Bili so poceni

in so imeli včasih nestabilne noge, ki pa jih je bilo mogoče

uspešno popraviti. Treba jih je bilo zamenjati.

Do končne faze propada Homa Fabra je prišlo v poznih

letih dvajsetega stoletja z nastopom računalniške dobe. To

je doba, ko nismo izgubili le zadovoljstvo ob izdelovanju

in popravljanju, ampak umetnost praktičnega razumevanja.

Tehnologija je postala tako kompleksna, da več ne

vemo, kako stvari delujejo. Pred petdesetimi leti smo lahko

6 Waldorfske novice

popravili tipko na tipkalnem stroju. Danes nimamo nobene

možnosti, da bi popravili računalnik ali motor avtomobila.

Vse je računalniško obdelano. Postali smo od-sposobljeni.

Toda vse ni izgubljeno. Dolgčas in pomanjkanje samozavesti

med fanti je v šolah po vsej Evropi ustvarilo precejšnje

socialne probleme. Spoznali smo, da vodi odsotnost

rokodelskih predmetov v nepravilno rabo rok, v čustvene

frustracije in vzkipljivo vedenje ter vandalizem. Še več,

uravnotežena vzgoja in izobraževanje daje posamezniku

osnovo za iskanje lastne osebne poti v življenju.

V času, ko to pišem, je norveški minister za šolstvo, g.

Torbjorn Roe Isaksen podal izjavo, da bodo v letu 2017 na

srednjih šolah uvedli različne oblike ročnega dela, ne le

zaradi akutne potrebe po izurjenih ročnih delavcih ali, da

bi preprečili naraščanje števila mladih, ki ne končajo šolanja,

ampak tudi kot odziv na raziskavo zadnjih dveh let,

ki je pokazala, da imajo dijaki z uravnoteženim izobraževanjem,

kjer imata umetnost in rokodelstvo pomembno

vlogo, tudi pri teoretičnih predmetih boljše rezultate kot

tisti, ki sledijo neuravnoteženemu teoretičnemu učnemu

načrtu. Zdi se čudno, da so tvorci izobraževalne politike

zavrnili besede Mattija Bergstroma, vodilnega finskega

pionirja izobraževalnega nevrologa, katerega opozorila v

letih 1990 so citirana v prvem delu tega članka. Takrat

je izjavil, da: 'um odkrije to, kar prsti raziskujejo. Gostota

živčnih končičev v konicah naših prstov je ogromna.

Njihova zmožnost razločevanja je skoraj tolikšna kot pri

očeh. Če v otroštvu in v mladosti ne uporabljamo prstov,

postanemo 'prstno-slepi', osiromašena je bogata mreža

živcev, kar predstavlja veliko škodo za možgane ter onemogoči

celostni razvoj posameznika. Takšno škodo lahko

primerjamo s samo slepoto, morda je še hujša. Medtem,

ko slep človek zgolj ne more najti tega ali onega predmeta,

prstno slepi ne more razumeti njegovega notranjega

pomena in vrednosti.

Če pri otrocih zanemarimo razvijanje in urjenje prstov

ter ustvarjalno zmogljivost mišic roke, ne razvijamo njihovega

razumevanja celostne narave stvari ter onemogočimo

njihove sile estetike in kreativnosti. Rodovi, ki so

oblikovali našo stoletno tradicijo, so to razumeli. Ampak

danes je zahodna civilizacija – informacijsko obsedena

družba, ki precenjuje znanost in podcenjuje pravo delo –

vse to pozabila. Smo 'vrednostno poškodovani'.

mišljenje in delovanje loči. Ta je zrasla iz ideje, kako bi

povečali proizvodnjo in dobiček. Vodila je v odmiranja

rokodelstva in povzdigovanje standardizacije. Kar je pomembneje,

prinesla je ogromne spremembe v sociološki

strukturi družbe, tako v komunističnih kot kapitalističnih

režimih. Še pomembneje, vodila je v odtujitev, ki jo

je bilo, kot bomo videli kasneje, čutiti globoko v človeški

konstituciji. Mislili so, da bo zelo uspešna, oblikovala naj

bi življenja stotine milijonov ljudi po svetu. Na splošno so

reforme v šolstvu kratkotrajnega značaja, toda posledice

prilagoditve principa ločitve dela so vodile v nekaj, kar

je bilo najuspešnejša reforma šolstva po vsem svetu. Cilj

te človeške oblike degradacije človeka je bil, ločiti umsko

delo do ročnega dela. Leta 1909 je ameriški inženir

Frederick Winslow Taylor zagovarjal misel, da je iz delavnic

treba umakniti kakršno koli umsko delo. 2 Rutinska

opravila brez prekinitev za razmislek naj bi privedla do

večje proizvodnje. Mišljenje naj bi prepustili vodstvenemu

kadru. Inovativne uslužbence so nadomestili nekvalificirani

delavci. Taylor v svojem delu 'Načela znanstvenega

managementa' navaja, da 'vseh možnosti tega sistema ne

bomo poznali, vse dokler pri vseh strojih v delavnicah ne

bodo delali ljudje z nižjimi zmogljivostmi in sposobnostmi,

ki so zato cenejši kot v prejšnjem sistemu.' 3 Proces je

nadomestil prvotno celovito aktivnost, ki je temeljila na

izkušnjah in ki jih je oživljala delavčeva lastna predstava

ter namen, da izdela končni izdelek. Taylorjev koncept je

pomenil, da 'naj vse morebitno razumsko delo odstranijo

iz delavnic, skoncentrirano naj bo v oddelku načrtovanja.'

To je pomenilo, da naj bi vse miselno delo skoncentrirali

pri ločeni, vodstveni strukturi družbe. Ta bi morala biti

izobražena na določen način, s poudarkom na določenem

načinu razmišljanja. Delavci, ki so opravljali ročna

opravila, so bili lahko neusposobljeni in manj izobraženi.

Seveda je imelo to drastične posledice v izobraževanju in

tudi v družbi, saj se je oblikovala nova razredna struktura,

ki je nadomestila staro aristokratsko-kmečko družbo.

Filozofija naše vzgoje je osredotočena na znanost, naše

šole pa prav tako programirane v tej smeri ...

Nimajo časa za kreativni potencial okretnih prstov in

rok, kar ustavlja celostni razvoj naših otrok in celotne

skupnosti'. 1

Nedavno so nevrologi že lahko proučevali povezavo med

možgani in roko ter med mišljenjem in delovanjem, med

teorijo in prakso.

Ločitev mišljenja in delovanja

Če pogledamo na izobraževanje in družbo na splošno,

je dvajseto stoletje doživelo vsesplošno tendenco, da se

Posledica tega je bila, da je leta 1913 Henry Ford v tovarnah

uvedel tekoči trak. Glede na to, da so njegovi delavci

predhodno že poznali ročno delo, pri katerem so bili

miselno zaposleni, ni bilo nič čudnega, da so mnogi ta

Waldorfske novice 7

preprosta, ponavljajoča se opravila na novem tekočem

traku izdelave avtomobilov enostavno zapustili. Do tega

nespodbudnega, ponižujočega dela je nastal takšen odpor,

da je moral Ford, da je zadržal delavce za tekočim trakom,

podvojiti njihove plače. Priznal je, da je bilo to povišanje

plač njegova najboljša vaja nižanja stroškov, kar jih je

kdajkoli izvedel, saj je lahko pospešil transportne trakove,

kar je vodilo v večjo produkcijo avtomobilov. Vprašanja

dehumanizacije sploh nihče ni omenjal, razen Charlieja

Chaplina, ki je leta 1936 posnel film 'Moderni časi'.

Leta 1900 je bilo v ZDA 7623 izdelovalcev kombijev, toda

v enem desetletju se je število zmanjšalo na zgolj tri. Zanimivo

je brati o psiholoških učinkih rutinske, standardizirane

uporabe rok, brez vsake oblike razumskega vložka.

Raven bolezni in dolgčasa je bila tolikšna, da ni preostalo

drugega, kot računati na domišljijo delavcev. Zato je bilo

treba ne le proizvodnjo, ampak tudi potrošnjo prenesti na

znanstveno upravljanje. Prvič se je zgodilo, da je bilo izobraževanje

sistemsko urejeno s strogim učnim načrtom,

ki je tistim, ki so imeli dovolj sreče ali nesreče, da so opravili

testiranje, v občutljivi starosti pri desetih, oziroma

enajstih letih omogočal, da se pridružijo administraciji.

Danes ocenjujejo, da je 60 % odraslih v Evropi prisiljenih

več kot tri ali štiri ure dnevno sedeti pred računalniki.

Vključno z bolniškimi sestrami, zdravniki in učitelji, kjer

so medčloveški odnosi tako zelo pomembni.

S tem v mislih se je v okviru waldorfske pedagogike kot

socialnega impulza eno od predavanj na prvi šoli leta

1921 dotaknilo vprašanja moralnosti kot problema volje,

in ne mišljenja. Waldorfski princip temelji na razumevanju

treh sil duše – mišljenja, čutenja in hotenja. Čutenje

vzdržuje ravnotežje med namenom (mišljenje) in voljo (dejanje).

Zavest o tem je vodila k glavnemu elementu waldorfske

pedagogike. Dogovorili so se, da je za zadostitev

naraščajočih potreb po inovatorskem in kreativnem mišljenju,

ki se bodo z leti samo še povečevale, treba uvesti

novo obliko transdisciplinarne, povezovalne pedagogike,

kjer bi bili predmeti enakovredni, kjer bi imele umetnost,

znanost, tehnologija in humanistične vede enak status

in, kjer bi fragmentirano znanje poskušal nadomestiti holistični,

celostni učni načrt.

Mišljenje samo, brez uporabe rok

Kakšno je mišljenje, prilagojeno vodstveni strukturi, ki

je vsiljeno današnjemu izobraževalnemu sistemu? Algoritem

je metodološki niz korakov, ki jih je mogoče uporabiti,

da prideš do odločitve. Za to delo lahko iznajdemo stroje,

ki bodo sledili tem korakom. Tak primer je kavomat v

poslovni stavbi ali na letališču. Kavomat ima vrsto gumbov,

na katere pritiskamo s kazalcem. Naši kazalci imajo,

kot izgleda, dve glavni funkciji – kazanje in pritiskanje na

gumbe. Odločimo se na primer za kapučino, amerikanko

itd. ter pritisnemo na gumb. Tudi odločitev za mleko,

smetano, sladkor izrazimo enako. Pritisnemo. Kartica in

koda – pritisni kodo. V redu. Rezultat je kava po naši izbiri.

Tudi oseba, ki pritiska na gumbe, je algoritem, saj

mora pritisniti na prave gumbe. Brez nadziranja prestav,

zobnikov in električnega toka vse to ne bi bilo mogoče. Zdi

se, da vse večje število naših odločitev nadzirajo algoritmi.

Izkušnja izdelovanja predmetov

V času Taylorjeve vede o upravljanju so na uporabo rok

gledali kot na antitezo njegovim teorijam o ločevanju mišljenja

in delovanja. Ročno delo je doživljajo renesanso

kot zdravo opravilo. Vojake, ki so se po prvi svetovni voljni

vrnili v Veliko Britanijo, so spodbujali, da svoj čas preživljajo

ob pletenju. Zamisel je bila, da ima ta ponavljajoča

se, ritmična dejavnost pomirjujoč učinek na živce,

pomaga sproščati travmatične izkušnje ter tako deluje

kot oblika rehabilitacije. Rečeno je bilo, da mirno, redno

gibanje pletilk pomirja um, še več, dopušča, da pozitivne

misli prosto tečejo. To je bila prva oblika delovne terapije.

Poudarilo je tudi časovni vidik nekaterih obrti, kot je tkanje

na statvah. Ritmična uporaba nog in drsenje čolnička

se združita s čustvenim in duhovnim učinkom tega, ko

vidimo, kako pod našimi rokami nekaj raste. V poznem

obdobju industrijske revolucije so v Angliji v nekaterih

tovarnah s humanističnim pogledom, kot je tovarna čokolade

Cadbury's v Bournevillu blizu Birminghama in v

idealističnem mestu Roberta Owena New Lanark, tkanje

uporabljali za blaženje monotonosti opravil v delavnici, ki

so človeka dehumanizirala. V šolah v 20. letih prejšnjega

stoletja ni bilo nič nenavadnega, če so otroci do dvanajstega

leta v odmorih med bolj intelektualnimi dejavnostmi

pletli. Zdravniki so spodbujali zvok pletilk, za katerega

so rekli, da 'pomirja'. Leta 1919 je neki deček napisal v

svoj dnevnik: 'fantje v našem razredu so, medtem ko smo

recitirali, po navadi sedeli in si dali opravka s svojimi črnilniki

ali s tapkanjem s svinčniki po klopi ali so šarili s

svojimi ravnili, morda frcali koščke gume. Zdaj so tako

zaposleni s svojimi prsti, da nikoli niso nemirni ali se grdo

obnašajo.' Zaposlovanje prstov je bila oblika disciplinske

terapije ne glede na spol, ki je v drugi polovici stoletja kot

nevrološka in delovna terapija postala pomembna oblika

terapije v primerih travme in odvisnosti od drog. V enaindvajsetem

stoletju smo se začeli zelo zanimati za vprašanja

zdravja. Obstaja močno gibanje vodilnih psihiatrov,

ki propagirajo večje zavedanje o pomenu ročnega dela v

šolah, ne kot oblike terapije, ampak kot preventivne metode.

Pravijo, da nam delo v pisarni 'škodi' in popravljanje

stvari pravzaprav 'dobro dene'. Znano je, da je Gever

Tullez v ZDA ustanovil šolo 'Šola popravljanja'. Tukaj so

imeli razočarani učenci na voljo ogromno materialov in

orodij. Rezultat je bil visok nivo dejavnosti, veliko urezov

in podpludb, pa tudi vneme in srčnosti.

Po eni strani je roka vektor, ki deluje navzven, po drugi

pa se roke povezujejo s telesom na veliko načinov, pogosto

brez naše zavestne volje ¬– kot pri čohanju po glavi

ali drgnjenju naših lic. To kaže, da lahko naše roke telesu

tudi obrnejo hrbet. Takrat se delo ustavi. Včasih so

menili, da so kroglice koristne za zaposlitev prstov in kot

pomoč pri koncentraciji. V mediteranskih deželah lahko

še vedno vidiš, kako moški posedajo po trgih in v rokah

ves čas držijo verižice kroglic. Pravijo, da ima dve tretjini

svetovnega prebivalstva verižice s kroglicami. Uporabljajo

8 Waldorfske novice

jih tako budisti, muslimani, grški pravoslavci, kakor tudi

katoliki. Sama beseda kroglica je izpeljana iz neke vrste

govorjene molitve. Muslimanske kroglice se uporabljajo za

naštevanje devetindevetdesetih lastnosti boga, stota pa je

prihranjena za njegovo ime. Krščanski rožni venec ima sto

petdeset kroglic, ki so razdeljene po deset in služijo štetju

molitev. Ta tradicija kaže na povezavo med kroglicami in

štetjem, saj služijo kot računalo. Majhen otrok se pogosto

nauči šteti na prste tako, da se z vsakim prstkom dotika

ustnic. Danes je dosti bolj običajno, da se ljudje s prsti dotikajo

svojih mobilnih telefonov kot pa verižic s kroglicami.

Ole Kirk Christiansen, revni tesar iz Billunda na Danskem,

se je lahko na tabli spominjal časov, ko je v 1920.

letih začel proizvajati lesene igrače, ki jih je bilo mogoče

Spretnost in vaja

Pri procesu spretnosti gre predvsem za vprašanja uporabe

rok. V tem kontekstu je zanimiva biografija belgijskega

mojstra žongliranja Serga Percellyja. Glede na to, da je odrasel

v cirkusu, opisuje, kako veliko sil volje je potreboval

za vajo. Na začetku stvari čisto lepo napredujejo. Potem pa

se zdi, kot da ne bi čisto nič vadil. To je kritična točka, človeka

navda neustavljiva skušnjava, da bi prenehal. Toda

z več vajami začno stvari znova dobivati obliko in človek

lahko doseže nivo, ko se začne vaja, to je, na isti točki, kot

je bil ob koncu vaje prejšnji dan. V tem trenutku se začne

razvijati spretnost. Toda še bolj zanimivo je, da doživi nekaj

na videz nerazložljivega, postaja boljši tudi takrat, ko ne

vadi. Novo učenje se dogaja v času med dvema vadbama!

sestavljati in ki so se pozneje, v 1940. letih, razvile v plastične

kocke za sestavljanje. Leta 1953 so dobile svoje

svetovno znano ime Lego – iz danske besede 'leg-godt' (dobra

igra) in pomena latinskega izvora 'zlagam' ali 'sestavljam'.

Švedska družba IKEA, ki jo je leta 1943 ustanovil

Ingvar Kamprad, je temeljila ne le na praktičnosti ploskih

paketov, ampak tudi na potrebi po tem, da se elementi

dajo sestaviti tako, da izdelek izgleda kot 'polpripravljen',

tak, ki zahteva lastno udeležbo.

Spretna roka

V debatah o pomenu praktičnega dela v šolah, ki trenutno

potekajo v Evropi, omenjajo raziskavo, ki so jo opravili

v zadnjem desetletju. V enem delu raziskave so se osredotočili

na dva dijaka istega spola, iste starosti, iz istega

razreda, fizično enako dozorela, ki nista imela nobene

oblike učnih težav. Tako kot vsi učenci v njunem razredu

sta se začela učiti klavir in žongliranje, dobivala sta iste

napotke od istih učiteljev. Po enem mesecu je eden od njiju

veliko hitreje napredoval pri klavirju, drugi pa je bil daleč

pred njim pri žongliranju. Obe dejavnosti vključujeta

bolje razvito spretnost rok. S povečanjem vadbe je razlika

postajala vedno bolj očitna. Postavlja se vprašanje, kako

je medsebojno delovanje med očesom, možgani ter roko

razvito in izpopolnjeno ter, kako se ti procesi povezujejo

z enkratnim značajem človeške misli, rasti in ustvarjalnosti.

Z vidika moderne dobe, kjer se izvajajo avtomatistična,

ponavljajoča se opravila, se kot središčno pokaže

vprašanje nadarjenosti v odnosu do prirojenega talenta.

Roki Kari, stare 103 leta, in Emme, stare 5 dni

To je pomembna točka vseh argumentov v prid vključitve

ročnih spretnosti v šole. Kajti tu je možno razumeti

skrivnost kultiviranja volje. Vzgojna psihologija se imenuje

utelešeno učenje, kar pomeni, da je znanje v roki,

roka je inteligentna, razvija se predvsem preko vaje pri

praktičnih predmetih. To se ujema s teorijo Rudolfa Steinerja

glede etrskega telesa v povezavi s fizičnim telesom.

Ko pridemo do vprašanja volje, bo vsakdo, ki je kdaj igral

na inštrument ali se naučil tesarstva, vedel, da stalna,

dolgotrajna vaja ne prinaša nujno postopnega izboljšanja.

Naravna metoda napredovanja pri gibalnih spretnostih

(ki je možna le pri rokah in nogah), je nenadna, z nepričakovanimi

nihanji.

Čeprav je Pecelly svetovni mojster v žongliranju, se mora

eno do dve uri pred svojim nastopom vedno 'ogrevati'.

Vsak svoj trik mora trikrat ponoviti, preden gre na oder.

Glasbenik se mora 'ogrevati' preden stopi pred poslušalce.

To je narava utelešenega učenja. Spretnost je treba

'ponovno priklicati'.

Fizično zadovoljstvo ob ročnem delu

Učenci, ki v svetu prepoznajo svoje lastne izdelke, so

bili pravzaprav z delom, ki so ga opravili, transformirani.

V njem se prepoznajo in vidijo svojo lastno človeško resničnost.

Znano je, da zadovoljstvo, da so se prek svojih

ročnih spretnosti čisto konkretno manifestirali v svetu,

mladostnike umiri in sprosti, nimajo frustracij, sprošča

njihovo potrebo po tem, da bi se dokazovali, da bi tako

Waldorfske novice 9

potrjevali svojo vrednost. Učenec, ki nima nobenega pravega

učinka na svet, postane hvalisav. Ponos na izdelano

umetniško delo je veliko cenejši kot pa samozavest,

ki jo promovirajo pedagoški psihologi. Znana pisateljica

in socialna filozofinja Hannah Arendt je nekoč napisala,

da trajni uporabni izdelki, ki so jih naredili mladostniki

in kasneje odrasli, 'povečajo poznavanje sveta, njegovih

običajev in navad, medsebojnih odnosov med ljudmi in

stvarmi ter med ljudmi samimi.' V svojem boju proti totalitarizmu

govori o pomenu manualnega dela med mladimi

v smislu človeškega stremenja k spreminjanju narave;

kako ga uresničevati tako, da je oseba lahko obdana s

svojimi lastnimi izdelki, hkrati pa se pri praktični nalogi

uči sodelovati.

Danes v šolah bolj slabo cenijo te vrednote. Starši s

svojimi predstavami o delitvi mišljenja in delovanja ne

marajo, da bi njihovi otroci postali mizarji ali izdelovalci

inštrumentov. Raje imajo 'miselno delo'. V glavnem gojijo

široko sprejeto ločnico med 'miselnim' in 'manualnim'

delom, ki izhaja iz delitve mišljenja in delovanja, kot smo

ga prej opisali, in posledično legitimirajo delitev razrednih

struktur v družbi. V waldorfskem pristopu prisotnost pri

teh predmetih omogoča prosto pot v prihodnost. Ne gre

za prisotnost na šolski delavnici kot uvodu v profesionalno

vajeniško dobo. Večina ljudi je ponosnih na to, da so

dobri pri nečem posebnem, kar se pokaže z akumulacijo

izkušenj. Mojstrstvo je odvisno od tega, ali posvetiš dlje

časa neki nalogi in se poglobiš vanjo, saj jo želiš dobro narediti.

Mladostniki na waldorfski šoli se nekemu opravilu

običajno posvečajo tri ure na teden tri do šest mesecev,

kar pomeni, da se sistematično srečujejo z materialnim

svetom.

Pomen neuspeha

Danes tisti, ki prinašajo velike odločitve, pogosto ustvarjajo

vtis, da so povsem prepričani, in se, kot je videti, le

malo zavedajo svoje zmotljivosti. V izobraževanju, kjer

ocenjuješ samega sebe in je možnost, da stvar narediš

bolje, jo popraviš, je izkušnja neuspeha pomemben dejavnik.

Kaj natanko je narobe, zlahka vidimo pri učencih

samih. Danes jih zaradi številnih testiranj, ki so jim izpostavljeni,

žal vedno več mnogokrat doživi neuspeh. To

so pogosto tisti učenci, ki bi sicer izbrali praktični poklic,

vendar so se znašli v šolskem sistemu, kjer je praktično

delo trivializirano.

Mnogokrat podcenjujemo dejstvo, da izkušnja ob izdelavi

nečesa navda človeka s ponosom, da je dosegel nekaj

otipljivega. Svoj lastni izdelek, preobrazbo materiala

v končni izdelek, prepozna v svetu. V njem prepozna samega

sebe. Ponos vznikne iz dejstva, da predmet drugim

razkrije objektivno realnost njegove človečnosti. Na stol

lahko sedemo, broško nosimo, avto je popravljen in je ponovno

zanesljiv.

Danes imajo mladi malo priložnosti, da bi videli moške

in ženske, kako predano delajo. Včasih so bili otroci očarani,

ko so gledali obrtnike in jih poslušali, ko so govorili

o svojem delu. Govorili so počasi, premišljeno in odločno.

Govorili so o namenu svojega dela, njegovem smislu in o

tem, kaj želijo doseči. Različen značaj vsake obrti z njenimi

gestami in gibi so otroci oponašali pri svoji igri. Toda

mladi so bili še najbolj navdušeni nad predanostjo teh

ljudi, njihovim resnim odnosom in ljubeznijo do svojega

dela. Ozračje v delavnici, naj bo ta v lokalni skupnosti

ali v šoli, je pomembno za razumevanje njenega pomena.

Razpoloženje obrtnika-učitelja je pri teh predmetih

pomembno, kakor je pomemben tudi impulz volje, ki se

izraža skozi gibe pri delu. V srednjem veku je to vodilo v

ustanavljanje obrtniških družb, cehovskih združenj. Toda

danes je vse to skoraj izginilo. Kadar nekdo 'potrebuje delovno

silo', mladi niso navdušeni nad tem, da bi pomagali,

zelo hitro se utrudijo. Pomeni, da je iz dela izginil element

predanosti.

V izobraževalnem smislu je treba pobližje pogledati na

'gesto dela', gibe, ki jih med delom pri obrti izvajamo. V

mizarstvu je pomemben odziv na vsako spremembo v

strukturi lesa kamnosek uporablja kratko, dolgo ali mehko

trkanje na kamen s svojim dletom. Vsak gib ima določeno

povezavo s silami volje. Drugo delovno kretnjo pa

določa ritem.

Delo v gozdu potrebuje 'poslušanje' možnosti, ki jih nudi

material. Dober gozdar ima občutek za rast gozda, kako

želi biti oblikovan kot živ material. Gozdarsko delo je torej

usmerjeno v področje čutenja. Za kovinarstvo pa je

po drugi strani potrebna osredotočenost, sila zavedanja.

Vsak udarec učenca v kovačnici mora biti ob točno določenem

trenutku na točno določeno točko. Delo s kamnom

zahteva organizirano delovanje volje. Kiparstvo pripada

tej sferi.

Delavnica Antonia Stadivarija v Cremoni je bila njegov

družinski dom, kjer so njegovi potomci in sodelavci trdo

delali od zore do mraka. Mladi so izvajali priprave, pomočniki

so rezali, sam mojster pa je sestavljal inštrumente.

Središče vsega tega delovanja je bil neverjeten uvid enega

samega človeka. Po njegovi smrti sta njegova dva sinova

Omobono in Francesco z delom nadaljevala, vendar je

družinsko podjetje propadlo. Violine, ki sta jih izdelala,

niso bile iste. Danes je mogoče narediti stradivarijko, točno

kopijo inštrumenta iz lesa, izrezanega in posušenega

na enak način kot leta 1720. Lak so natančno analizirali,

da bi izdelali natančno kopijo in nanesli so ga enako, z

istimi pripomočki. Vsi materiali in procesi izdelave so bili

enaki prvotnim. Vsi poskusi, da bi izdelali enako kakovosten

inštrument, so bili neuspešni. Manjkal je en element,

mojster sam. Manjkala ja zatopljenost v taktilno znanje,

neizgovorjeno, branje nenapisanega, stvar navade. Antonio

Stradivari je bil povsod v delavnici. Njegova prisotnost

je omogočila ravnovesje med taktilnim in resničnim

znanjem. Mojstrove osebnosti in lastnosti ni bilo mogoče

nadomestiti. Ko sta odšli njegova intuicija in védenje, je z

njim vred umrlo celotno delo. Avtoriteta mojstra in učitelja

je v tem, da vidi tisto, česar ne vidi nihče drug, česar

drugi ne morejo videti, in ve, česar oni ne vedo. Lahko si

postavimo vprašanje, zakaj? Mojster sam je bil edini, ki

je imel prakso, ki je vključevala delo skozi celoten proces,

od začetka, do konca.

10 Waldorfske novice

Izobraževanje skozi obrti

'Prej ko bo vsak od nas odkril, da obrti lahko pripomorejo

k sistematičnemu razvoju naravnih talentov, bolj srečni

bomo. Kar vzamemo iz našega okolja, ne more škodovati

naši prirojeni individualnosti. Naši človeški organi so

zmožni združiti tisto, kar sprejmemo iz okolja, s tistim,

kar nam je prirojeno.' (Goethe v svojem pismu Willhelmu

von Humboldtu, 17. marec, 1832).

Walter Gropius, arhitekt, inženir in učitelj, ustanovitelj

družbe Bauhaus je videl sintetizacijo kot edino uresničljivo

prihodnost izobraževanja. 'Zakoni fizičnega in

razumskega sveta ter sveta delovanja duha se izražajo

istočasno,' je pisal. Verjel je, da je edino pravo izobraževanje

tisto, ki uri razum, telo in duha. Današnji učenjak

se mora boriti za sintezo in holistični pogled na svet. Izziv

modernega življenja in izobraževanja je, kako ponovno

povezati poezijo in fiziko, umetnost in kemijo, glasbo

in biologijo, ples in sociologijo ter vse druge kombinacije

estetskega in analitskega védenja. Kreativnost se utelesi,

kadar se čutenje in védenje združita, da oblikujeta tisto,

kar je Gropius imenoval aktivno razumevanje. To predstavlja

filozofijo waldorfske šole, ki omogoča dobro zaokroženo,

svobodno formo vzgoje in izobraževanja.

Rudolf Steiner je poudarjal, kako pomembno je, da majhni

otroci opazujejo 'ročne' aktivnosti. Poudaril je potrebo

po predrokodelskih dejavnostih in možnost, da vrtčevski

otroci, kadar je treba popraviti neko igračo, vedno obiščejo

šolske delavnice, prav tako tudi osnovnošolci, da vidijo

srednješolce, kako izdelujejo stvari. Prenos poudarka od

predrokodelske faze k rokodelstvu samemu se dogaja v

dvanajstem letu starosti prek dveh vzporednih predmetov,

lesarstva in vrtnarstva. Celoten odnos do dela je pred

dvanajstim letom drugačen. Delo ne poteka prek mišic,

ampak prek njihovega ritmičnega sistema. Oba predmeta

vključujeta predvsem mehanske procese, v skladu z obdobjem

adolescence, ki jo Rudolf Steiner imenuje'zemeljska

zrelost'. Kopánje, okopavanje, potiskanje samokolnice,

žaganje in sekanje so dejavnosti, ki bi jih lahko opravili

stroji. Toda tudi ljudje lahko delajo mehansko. Tako se

otroci povežejo s svetom okoli sebe.

Za vrtnarjenje je značilna drža. Telo je upognjeno proti

zemlji. Zemlja zahteva, da se pripognemo in počepnemo

k rastlinam. Delo v lesarski delavnici ponudi drugo

perspektivo. Učenci vzamejo material iz narave in ga

dvignejo na višino, na kateri lahko z njim delajo. Vrtnarjenje

je pogosto skupinsko delo, medtem ko je delo

v gozdu na tej stopnji samostojni podvig. Pri obeh predmetih

mora mladostnik s svojimi nogami, trdno zasidranimi

na zemlji, zavzeti trdno stališče, da, kar se da,

poveča učinke žaganja ali kopanja. Pri lesorestvu se les

upira roki. Eno roko, običajno desno, po navadi uporabi

za moč, medtem ko nasprotno roko uporablja za

umiritev predmeta. To običajno delajo, preden uradno

začnejo s poukom lesorestva, ko z nožičkom oblikujejo

predmete, kot so flavte ali pojoče igrače. Količina moči,

ki jo mora prispevati ena roka, mora odgovarjati moči,

s katero prime les druga roka. Roki delata nesimetrično,

vsako opravilo je nasprotje drugemu. Ena zadržuje,

veže, druga pa pritiska, premika.

Tako vidimo, da je lahko gib pri vsakem rokodelskem

predmetu povezan s skupnim razvojem učenca. To pa

bomo raziskovali v naslednjem članku.

Opombe

1 Bergstrøm, Matti: Neuro-pedogogikk -en skole for hele hjernen. Copenhagen/Helsinki

1998 (A School for the Whole Brain).

2 Taylor, Frederick Winslow: Principles of Scientific Management. Harper

& Bros., New York & London 1915 p.36

3 Taylor, Frederick Winslow: Shop Management. Harper & Bros.

New York & London 1912 pp. 98-9

Se nadaljuje.


Splošni načrt rokodelskih predmetov na waldorfskih šolah:

POTREBE MLADEGA ČLOVEKA V RAZVOJU

Starost

UVAJANJE V RESNIČNO DELO IN POTREBE PRAKTIČNEGA ŽIVLJENJA

9.........................12............15.............................16...............................18.....................21

peka kruha lesarstvo lončarstvo mizarstvo knjigoveštvo

gradnja hiše vrtnarjenje pletenje košar tkanje

izdelovanje inštrumenta

makrame tekstilni dizajn in tiskanje

delo s kovino (železo, baker) batik izdelovanje pohištva

izdelovanje čevljev delavnice z stroji

popravljalnice izdelovanje iz žlahtnih kovin (srebro)

7 let ...................9 1/3 .....................14 ................16 1/3 ...............18 2/3.....................21

čas za šolo predrokodelske.dejavn. rokodelski predmeti zaključek šolanja

Waldorfske novice 11


Nekaj misli o starejših

otrocih v vrtcu

Ali lahko govorimo o tem, kako zadostiti

potrebam večjih otrok v vrtcu?

Jill Taplin

Januarja 2016 nas je na konferenci SWEYG šolski

inšpektor Martin Bradley, ki pozna waldorfske

vrtce v Angliji, vprašal, kakšen napredek

pričakujemo pri starejših otrocih v vrtcu.

Pogosto preživijo otroci dve ali tri leta v starostno mešanih

skupinah, v istem okolju, z isto opremo in na

voljo so jim iste dejavnosti. Vzgojitelj lahko v tem okolju

v praksi opazuje, kako otroci skozi svoje vrtčevsko

obdobje na nov način prevzemajo že znana opravila.

Odnos vzgojitelja do šestletnega otroka se spreminja,

saj pričakovanja do šestletnika niso enaka kot tista pri

tri-, štiri- ali petletniku. Da bi bilo zadnje leto v vrtcu

za večje otroke hranljivo, se morajo odrasli zavedati,

v kakšnem prehodnem obdobju so otroci in skladno s

tem tudi delovati.

Na Martinovo vprašanje sem se spomnila, ko sem prvič

prebrala novo knjigo Sue Palmer 'Upstart', avtorice,

ki je zaslovela s svojim delom 'Zastrupljeno otroštvo'.

To knjigo lahko priporočam kot tisto, ki nam ponuja živ

in sodoben način vedenja o tem, kako z drugimi deliti

naše razumevanje, da otroci prvih sedem let potrebujejo

priložnost, da v svojem lastnem ritmu raziskujejo

svet.

Sue Palmer se ozre nazaj na Froebla, Steinerja in

Montessorijevo kot pedagoške mislece, ki so predlagali,

da je prvih sedem let potrebnih predvsem za igro v

celovitem okolju. Obrnila se je tudi k razvojnim raziskovalcem,

kot sta Piaget in Vygotsky, ki sta na prvih

sedem let gledala kot na posebno fazo, čas, ko je potrebno

otrokom dovoliti, da razvijajo svoje sposobnosti,

namesto da jih direktno učimo veščin in znanja. Poleg

tega se je ozrla naokoli, kakšno prakso dela z otroki v

zgodnjem obdobju imajo drugod po svetu, in vrtčevsko

vzgojo otrok od tretjega do sedmega leta starosti videla

kot način, kako vsem otrokom ponovno vrniti čas in

prostor, da lahko gredo skozi tisto pomembno fazo svojega

razvoja, preden se podajo na pot uradnega izobraževanja.

Na britanski sceni vzgoje je skoraj popolnoma

izginilo vrtčevsko obdobje in to je ena najbolj osupljivo

očitnih razlik, ki jih obiskovalci (vključno s šolskimi inšpektorji)

opazijo, ko vstopijo na waldorfsko prizorišče.

Zaradi tega moramo govoriti o tem, kar se dogaja in

kako starejši vrtčevski otroci, katerih naloge in cilji bi

bili na večinskem prizorišču popolnoma jasni, napredujejo

v skladu z lastno razvojno stopnjo.

Sue Palmer zagovarja mnenje, da se mora med tretjim

in sedmim letom pri otrocih razviti samonadzor, ki bo

tako pomemben za kasnejše izobraževanje. Da bi lahko

to uspešno izpeljali, moramo skrbeti za in biti pozorni

na imanentno motivacijo, 'tisti razburljivi občutek, ko

se človek spoprime z izzivom, razreši uganko ali nekaj

na lastno pobudo naredi prav'. Ljudje, ki delajo na področju

Steinerjeve, waldorfske pedagogike, bodo v tem

videli zdrav razvoj volje, na katerega so v waldorfskem

vrtcu vsa leta pozorni. Kako pravzaprav poteka delo na

razvoju samonadzora v waldorfskih vrtcih v zadnjem

letu v starostno mešanih skupinah? Prepričana sem,

da bi še vsaj eno leto lahko bila to zelo pomembna tema

za študij in diskusijo med strokovnjaki, ki delajo z otroki

v zgodnjem otroštvu. V tem kratkem članku ne bom

mogla navesti veliko podrobnosti, toda poskušala bom

prikazati uporaben zemljevid področja, ki ga je potrebno

raziskati, ter podati nekaj predlogov, ki naj bi pomagali

pri raziskovanju.

Ozadje raziskovanja mora biti razumevanje slike otrokovega

razvoja, kot jo je pokazal Rudolf Steiner, razvijali

pa so ga v kasnejših stotih letih drugi. V zadnjem

letu v vrtcu se dogajata dve pomembni zadevi. Prvič,

kot del krize v razvoju jaza, ki se pojavi vsaka tri leta,

nastopi kriza zavedanja pri šestem letu. Drugič, kot vrhunec

prvega sedemletnega obdobja se zgodi okrepitev


fizičnega telesa in 'rojstvo etrskega'. To sta dva ločena

dogodka, ki se kažeta v obnašanju otrok in ki zahtevata

različna načina dela.

Novo obliko zavedanja sebe, ki se pojavi okoli šestega

leta, imenujemo mini puberteta, neugodje, ki ga spremlja

nov občutek zadrege ali neuspeha, kadar stvari

ne gredo dobro in občutek lastne pomembnosti. Včasih

se zdi, da so otroci polni predsodkov in sodb in zelo

dobro je, da tega občutka ne spodbujamo s tem, da jih

sprašujemo po njihovem mnenju. Otrokov razvoj v tem

obdobju podpiramo tako, da mu pomagamo razumeti,

da je socialno življenje v vrtcu pomembnejše od potreb

posameznika. Če jih navdihne navdušenje odraslega in

njegov občutek, da ima to, da prenašaš motnje, ki jih

povzročajo razna domača opravila, kot je čiščenje, priprave

na praznik, ali ko se je potrebno obvladati, da

bi tako pomagal mlajšemu otroku, svoj smisel, so to

priložnosti, ko lahko vadijo, kako tvorno sodelovati v

vrtčevski skupnosti. To je resnični čas prehoda, zato

je poleg oponašanja zdaj pomembna tudi avtoriteta. V

vrtčevskem okolju posredna avtoriteta dobro deluje.

'Glavni vrtnar vedno očisti orodje, preden ga spravi.'

V zadnjem delu prvega sedemletnega obdobja se zaključi

postopen proces krepitve fizičnega telesa in zgodi

se rojstvo etrskega, ki ga nakaže nova oblika avtonomije

v mišljenju, čutenju in hotenju.

To je čas za posebne projekte in obstaja dobro znan

niz idej za ročna dela za starejše otroke, vključno s

punčkami, kolebnicami, čolni, konjički in zavijalkami

za voščenke. Dobro je treba premisliti o natančnih

stopnjah pri teh projektih in jih navezati na to, kaj se

otrok preko njih nauči.

Priložnost, da vadijo samostojne gibe, ki se odražajo v

kompleksnejših 'gibalnih potovanjih' ali prstnih igrah,

ki zahtevajo zelo natančno gibanje, je še en pomemben

element. Ni nujno, da jih vedno ponudimo samo starejšim

otrokom, čeprav se lahko najdejo načini, kako dodati

'posebne trenutke' za tiste otroke, ki se približujejo

starosti, ko bodo šli v šolo.

Pravljice so pomemben del repertoarja za starejše

otroke v vrtcu. Na nezavednem nivoju dajejo odgovore

na pomembna vprašanja o življenju in smrti, ki se

pojavijo pri starejših otrocih. Ljudje, ki delajo v vrtcu,

morajo biti ne le pripravljeni spoprijateljiti se z vrsto

pravljic, primernih za starejše otroke, še več, razmišljati

morajo o tem, kako pomembna za otroke je vsaka od

njih. Seveda je potrebno skrbno izbrati pravljico, ki je

primerna za mešano vrtčevsko skupino, vendar jih je

mnogo, ki veliko dajejo starejšim otrokom, so pa hkrati

primerne tudi za mlajše.

Ali znate povedati svojim sodelavcem ali staršem, zakaj

ste izbrali pravljice, ki jih uporabljate, in kako lahko

pomagajo otrokom pri njihovem razvoju?

To je le kratek povzetek idej, kako lahko zadovoljimo

potrebe starejših otrok v vrtcu. Morda vam dajo navdih,

da podrobno proučite vrednost mnogih dejavnosti, ki

so na voljo, da tako skupaj sestavimo bogato sliko o

tem, kako se v waldorfskih vrtcih zavedamo starostne

diferenciacije, smo pa tudi zmožni razložiti in dokumentirati,

kako se pojavi.

Priporočeno branje:

Članek je bil objavljen v reviji Kindling,

jesen/zima 2016

Nancy Blanning, First Grade Readiness WECAN

Ruth Ker, You're not the Boss of Mell WECAN

Rudolf Meyer, The Wisdom of the Fairy Tales, Floris Books

Sue Palmer: Upstart: the case for raising the school starting age and

providing what the under-sevens really need. Floris Books

Edmond Schoorel: School Readiness Leaflet. files.ctctcdn.com/

aaa9229e001/9445a02d-cee0-047al-9075-c7b7d71afc30.pdf

Jill Taplin je mednarodna predavateljica, svetovalka za vrtce v

VB, mentorica v tujini in trenutno vodi Seminar za vzgojitelje v

Severni Angliji.

NESWEC. www.neswec.org.uk



I n t e r v j u

Poučevanje kemije na

waldorfski srednji šoli

Pogovor z gostujočim predavateljem Andersom Hoierjem

Ksenija Klopčič

Anders Hoier, ki je od leta 1976 aktiven član

waldorfskega gibanja, se je rodil na Danskem. Bil

je razrednik in predmetni učitelj na srednji šoli,

kjer je učil predvsem kemijo, biologijo in fiziko. Od leta 2006

je gostujoči učitelj na Waldorfski šoli Ljubljana. V zadnjih

25 letih predava tudi v seminarjih za waldorfske učitelje na

Danskem, v Sloveniji, Hrvaški in nekaterih drugih deželah.

Zanima ga predvsem, kako poučevati naravoslovje na

waldorfskih šolah danes.

Gospod Hoier, kaj trenutno počnete?

Poučujem kemijo v 4. letniku. To so zadnje ure kemije

in zelo trdo delamo, trudimo se dojeti, ali lahko razumemo

bistvo tega predmeta. Postavljamo si pomembna

vprašanja, kot so: kaj je materija, snov in, ali je mogoče

predmet, kot je kemija, razumeti zgolj s pomočjo matematike,

s slikami atomov.

Ta razred sem učil že lani, ko smo naredili prve korake

k temu, da razjasnimo, da je kemijska formula le ime

substance. Substanca sama je nekaj čisto drugega in

o njej izveš več takrat, ko se sreča z drugimi substancami.

Prava kemija je torej ' kemija reakcij'. Tudi če

pogledamo človeško telo, vidimo, da imamo težavo, če

nek proces ne poteka več.

Kako kaj dijaki sodelujejo?

Čudovito je, da je šola lahko našla boljši prostor za

naravoslovje, v katerem imamo prostor za izvajanje poskusov,

saj imamo zdaj več prostora za opazovanje pojavov.

Vsak dan učimo dijake, da natančno opazujejo

– brez razmišljanja. Da so odprti do pojavov, dosti bolje

je, da o njih razmišljajo naslednji dan. Narediti morajo

tudi barvno risbo pojava – pravzaprav še vedno izdelujejo

svoj lastni učbenik za kemijo.

Ni pomembno, kaj je v ozadju pojavov, pomembno je

tisto, kar je v njih! Tako delamo na waldorfskih šolah

že od leta 1919.

Bi nam lahko dali primer?

Kadar se dve substanci, kot sta vodik in kisik, srečata

in se spremenita v tekočino, dva plina pravzaprav

prenehata biti plina in postaneta nekaj drugega – voda!

Združita se in hkrati spremenita drug drugega. In ker

je vsako srečanje povezano s toploto, kisik pa omogoča

gorenje, nam je na nek način jasno, zakaj se voda

tako zlahka dvigne v zrak. In ko spoznavamo, kako

pomembna v kemiji je lastnost kisika – ni ognja brez

kisika – potem lahko dodamo še, kaj se z njim zgodi v

vodi. Ko se torej voda dvigne v zrak, ima to opraviti s

kisikom in tudi, ko dežuje, ima to opraviti s kisikom.


Z g o d b a

Najprej moramo razumeti, da H2O ni voda, ampak le

formula vode! Tako kot jaz nisem moja osebna številka.

Sem več kot le to, kar povedo številke. To je le začetek,

toda s tem, ko delamo v tej smeri, lahko dojamemo, ne

da bi to, kar opazujemo transformirali v matematiko,

elektroniko itd.

Ampak, ali se ne učijo o atomih, elektronih in tako dalje?

Da, seveda se! Toda naučiti se morajo nekaj več! Mi se

le poskušamo izogniti temu, da bi se matematika zažrla

v notranje življenje kemije, da bi se od pojavov odmaknili

v elektroniko itd. To je tako, kot da bi svoj dopust

ob morju opisoval tako, da bi prijateljem govoril, koliko

denarja sem zanj porabil.

Ali ta način poznajo le v waldorfskem šolskem sistemu?

Ne. Naj vam citiram besede slavnega nemškega kemika

Augusta Kekulea:

'Kemija je učenje, kako se materija spreminja. To ni

snov, ampak njena preteklost in prihodnost. Kaj je bila

in kaj bo' (1859). Že zelo zgodaj je to izjavil.

Veste, lahko je razumeti kemijo v našem telesu! Tukaj

morajo procesi neprestano potekati, ko se nekaj ustavi,

nastopijo težave in nismo več tako zdravi! Po tej poti

moramo iti, ko poskušamo razumeti življenje! Predstavljajte

si, da vsako sekundo odmre dva milijona rdečih

krvničk in hkrati nastane toliko novih! Da bi razumeli

življenje, morate razumeti povezavo med življenjem in

smrtjo.

Prvi moderni naravoslovec, nemški pesnik in znanstvenik

Goethe, se je tega zavedal in njegovo delo je

velik navdih za vsakega učitelja!

Torej ob tem, ko učite kemijo, učite tudi biologijo?

Ne, to ni mogoče, toda seveda se ves čas obračamo k

biologiji. In, če učitelj biologije ni isti kot učitelj kemije,

morata delati skupaj.

Bi lahko to nekako strnili?

Ne, mislim da ni mogoče, saj je zapleteno. Toda vse

naravoslovje je z revolucijo v mišljenju v nuklearni fiziki

pridobilo z Nielsom Bohrom v Kopenhagnu, z Nemcema

Wernerjem Heisenbergom in Hansom Petrom Durrom

ter mnogimi drugimi, ki so iskali več kot le intelektualno

razumevanje, se poskušali združiti s fenomenom.

Da, z naravo, to je bila dolgo naša težava. In zato mislim,

da pravzaprav ne razumemo dobro življenja in

življenja v naravi, kajti če bi ga, bi bolj skrbeli zanj!

Menim, da gre predvsem za to, da človek ne misli samo

nase!

Hvala za ta prijeten klepet, gospod Hoier.

Želim vam še veliko veselja ob delu

z mladimi!

Godi Keller

Peter sprejema

Ernesta

Ko sem bil mlajši, sem delal kot svetovalec na

poletnih taborih v Alpah. Nekoč je tja prišel

bled, suhljat deček. Ernest bi bilo pravšnje ime

zanj. Takoj na začetku nam je pokazal zdravniško potrdilo.

Bila je diagnoza. Bilo je podpisano in požigosano in v

njem je bilo navedeno, da Ernest ponoči moči posteljo.

Diskretno smo pod njegovo rjuho namestili plastično

podlago. V njegovi sobi so bili še trije dečki. Po prvi noči

je eden od njih, recimo mu Peter, potrkal na naša vrata.

Izgledal je zaskrbljen, predal nam je sveženj mokrih

rjuh in rekel: 'Neprijeten dogodek smo imeli. Ernestu je

neprijetno, pa se mi je zdelo, da mu lahko pomagam.'

Vse skupaj smo diskretno uredili. Naslednjo noč se je

spet zgodilo isto, toda tretjo noč Ernest ni nič več močil

postelje. Diagnoza je bila zdaj brez smisla.

Ampak, ali je to sploh bila diagnoza? Beseda diagnoza

pomeni okvirno 'skozi vedenje'. Potrdila naj bi nekaj,

kar vemo. Toda, kaj je zdravnik v resnici vedel o našem

Ernestu? Ali je to, da si se ponoči polulal v posteljo, tvoja

diagnoza? Da, seveda, polulal se je v posteljo. Toda,

ali je s tem postal nekdo, ki moči posteljo? Diagnoza

pravzaprav navaja več kot dejstvo, da se je nekaj zgodilo

enkrat ali večkrat. Pravi, da je to neko stanje, obnašanje,

ki je tesno povezano z dečkom. In, da je to nekaj,

kar o njem vemo.

Pa vendar, zanimivo je bilo, da Peter ni ničesar vedel o

tem. Zanj Ernest ni močil postelje. In je torej ni. Tri dni

kasneje smo to vedeli tudi mi.

Diagnoze so pogosto pomembne in nam lahko pomagajo.

Včasih so vprašljive, toda predstavljajo lahko tudi

neke vrste oznako. In poleg tega je diagnoza zapletena

beseda – preveč zapletena za desetletnega Petra. In zato

je zmogel tudi brez nje.

Poznam razred, ki je imel od prvega dne med seboj

fantka z Downovim sindromom. Njegovi sošolci so potrebovali

veliko let, da so ga zmogli dati v predalček z

oznako Dawnov sindrom in da so spoznali, da je drugačen

od njih. Vsi so bili različni, vsak od njih na svoj

način. On je bil pač takšen, kot je bil, in v tem smislu

ni bil nič drugačen od drugih.

Toda vrnimo se zdaj v Alpe. Petrova uspešna terapija

ni vsebovala le naivnost, čeravno le-ta sama lahko zelo

pomaga. Bilo je nekaj več. Globoko željo je imel, da bi

postal Ernestov prijatelj.


U t r i n k i

Z drugimi besedami, dovolil je, da so ga vodila topla

čustva do drugega človeškega bitja. In v takih srečnih

trenutkih se lahko dogodijo stvari, kot je bila ta.

Zmožni smo pogledati mimo fizičnih omejitev drugih.

Takrat lahko pogledamo globlje v drugo osebo, kar dokazuje,

da ljubezen ni slepa. Nasprotno, daje nam priložnost,

da vidimo jasneje in bolj resnično. Ko stvari, ki

so pomembne, postanejo bolj razločne kot tiste manj

pomembne.

Tudi zaljubljenost ima to prizanesljivo moč. In verjemite

mi, poznam pare, ki jim je uspelo ta dar ohraniti

mnoga leta. Ki tudi potem, ko skupaj preživijo mnoga

leta, zmorejo spregledati nepomembno, da ne zamudijo

pomembnega.

Starši so glede tega po navadi enako dobri. Svoje otroke

imajo radi do te mere, da zlahka spregledajo tiste

lastnosti svojih potomcev, ki druge spravljajo ob pamet.

Hvala jim za to. Njihovo neomejeno zaupanje v zmožnosti

svojih otrok je najboljša nega, ki jim jo lahko dajo na

poti skozi njihovo življenje.

Človeško bitje je človeško le, kadar ga ne obsodimo

na diagnozo. 'Fee-fi-fo-rum, vonjam kri človeškega bitja,'

pravi velikan, ko vstopi v sobo, v kateri se skriva

Jakec. Boji se tistega nepredvidljivega, nezanesljivega,

neobvladljivega, ki vedno lahko prinese nekaj novega,

postane nekaj novega ali si da novo možnost. Ali da

možnost nekomu drugemu. Kot je to naredil Peter. Kot

lahko naredim jaz ali vi.


Sarah Cornelius, waldorfska šola v Kaliforniji

Na waldorfski šoli

sem se naučila,

kako se učiti

Razmišljanje bivše učenke

Ko večina ljudi misli na pomladanske počitnice,

si ne predstavljajo, da bi šli maturanti nazaj

na svojo osnovno šolo, toda natančno to sem

naredila jaz.

Dobila sem priložnost, da grem na prakso k Allison

Budschalow na razvojnem oddelku in bilo mi je tako

lepo. Kadar se vrnem na Waldorfsko šolo Filadelfija,

se vedno počutim, kot bi prišla domov, kjer srečujem

znane obraze in prostore. Toda tokrat sem imela priložnost

videti šolo čisto drugače, kot sem jo poznala

večji del svojega življenja.

Odkar sem odšla z waldorfske šole, se je svet okoli

mene zelo spremenil. Ko sem postopala po stavbi

s prenosnim računalnikom in slušalkami, ki so

bingljale iz moje torbe, sem se počutila nekoliko

uporniško.

Večino svojega časa preživim v internatu, v svetu,

kjer so iPhoni praktično šesti prst in bi za odvisnost

od preverjanja elektronske pošte potrebovali posebno

zdravljenje. Vsak dan preživim dolge ure za svojim

računalnikom, ko pišem naloge in raziskujem. Pri

matematiki smo zelo daleč od ploskanja poštevanke

v krogu; vsak moj dan se zdaj začne s kvizom na pametnem

telefonu, preden se poglobim v matematične

krivulje.

Dnevi izdelovanja zvezkov/ knjig pri glavni uri in

vaja zapisovanja se zdijo kot daljni spomin (čeprav

v redkih prostih trenutkih v svoji spalnici še vedno

pletem). Zdi se, da ne glede na to, kako se waldorfska

šola trudi ustvariti svet učenja brez tehnologije,

preostali svet to zahteva. Vendar se nisem nikoli težko

prilagodila. Pravzaprav sem imela, ko so nam pri

biologiji v prvem letniku predstavili program Excel,

dosti manj težav kot večina mojih sošolcev, 'tehnoloških

poznavalcev'. Izdelava PowerPointov mi nikoli ni

predstavljala težav, ampak nekaj, kar je enostavno

upravljati in razumeti.

16


A n t r o p o z o f s k a m e d i c i n a

Dinko Raffanelli, dr.med., infektolog

Zdravljenje po

meri človeka

V

prvih desetletjih 20. stoletja je bilo v Evropi vedno

več železniških prog, elektrika in druge dobrine

tehnologije so postajale vedno bolj dostopne.

V proizvodnji je bilo vedno več avtomatizacije, pričela se

je industrijska proizvodnja hrane, industrijsko kmetijstvo,

tehnični vzlet je zajel tudi medicino. V umetnosti so se

pojavile avantgardne smeri, v naravoslovnih znanostih pa

teorije, iz katerih se je razvila nuklearna fizika. Tradicionalni

pogled na svet se razblinja. Entuziazem za spremembe v

načinu življenja in razmišljanja je bil na začetku prejšnjega

stoletja mnogo večji kot danes.

Ne morem zagotovo vedeti, v koliki meri je moje hitro

razumevanje posledica načina, kako na waldorfski

šoli učijo učence, da raziskujejo in razmišljajo

sami, ampak gotovo je to imelo pomembno vlogo. Mislim,

da dosti povem s tem, ko rečem, da sem se na

waldorfski šoli naučila, kako se učiti.

Bila sem zelo navdušena, da sem vse to svoje znanje

lahko uporabila na razvojnem oddelku, ko sem

pomagala pri pomladanski avkciji in iskala donacije.

Ko sem zlagala liste, da jih odpošljem po pošti, sem

se v mislih vrnila v jutra, ko smo zlagali zvezde iz voščenega

papirja. Ko bi le imela tisti koščeni zgibalnik,

sem si mislila. Hvala Waldorfski šoli Filadelfija, da so

me povabili nazaj, in upam, da bom prišla tudi poleti,

ko bom v pisarni spet pomagala oblikovati mrežo

alumnov.

Bivša učenka Sara, ki je WŠF zaključila leta 2010 in zaključuje

gimnazijo Phillips Academy, je bila sprejeta na Reed College in

namerava študirati jezkoslovje, antropologijo in računalništvo.

Sarini spomini so bili objavljeni na blogu Waldorfske šole

Filadelfija.


Takrat se je že videlo, da bo tehnološki razvoj zelo hiter.

V prvi polovici 20. stoletja sta bili dve svetovni vojni,

za njima pa velike in krvave ideološke delitve. Nacionalistični

spopadi se niso zmanjšali, temveč so bili samo

potlačeni.

Visoka tehnologija ni pripomogla k temu, da bi ljudje

složneje sobivali.

Začetek dvajsetega stoletja je bil vsekakor čas novih

možnosti. Istočasno s tehnološkim napredkom je bilo

tudi vse več tistih, ki so se odprto zanimali za duhovnost.

O duhovnosti se je javno govorilo. Preiskovale so

se meje spoznanja.

V mestih srednje Evrope, Skandinavije, Francije, Italije,

Velike Britanije so potekala antropozofska predavanja.

Predavanja dr. Rudolfa Steinerja so vzbujala

velik interes in so bila zelo dobro obiskana. Antrpozofski

impulz je postal v prvih dveh desetletjih dvajsetega

stoletja del evropske kulture. Antropozofija je na novo

osvetlila tehnološke dosežke in zagon novih odkritij v

znanosti. Rudolf Steiner je s svojim neutrudnim in do

tedaj nezabeleženim delovanjem dal duhovni impulz na

vseh področjih človeškega delovanja.

Na poseben način je to pomembno za področje medicine,

kjer je bila njegova najbližja sodelavka nizozemska

zdravnica Ita Wegman.

S skupnim delovanjem Ite Wegman in Rudolfa Steinerja

ter njunih sodelavcev je bila medicina obogatena

z uvidi, ki presegajo samo materialno – mehanično sliko

človeka. Njihov cilj nikoli ni bil postaviti v medicino

nekaj drugačnega, alternativnega, temveč obogatitev

medicinskih nazorov z duhovnimi uvidi. To so znanstveni

uvidi iz naravoslovne znanosti, zasnovane na

čutnih spoznanjih, in znanstveni uvidi duhovne znanosti

po metodi Rudolfa Steinerja, ki širi meje čutnega

zaznavanja.


Človeka vidi kot bitje štirih kraljestev: mineralno-fizičnega,

rastlinsko-vegetativnega, živalsko-duševnega

in duhovno-človeškega. Zdravje je pravilen odnos med

temi štirimi kraljestvi v človeku; bolezen je porušen odnos

med njimi.

Načini zdravljenja in preprečevanja bolezni so različni.

Najbolj človeški način za doseganje zdravja je, da je

človek bolj človek (človeški), da spozna človečnost in

živi v skladu z njo.

Paradoks pa je v tem, da je že sam ideal zdravja nezdrav.

Človek teži k zdravju, vendar je zdravje sredstvo,

ne pa cilj. Ko postane zdravje samo sebi cilj, se pojavi

bolestna obsedenost, ki je pogosto posledica materialističnega

svetovnega nazora, kjer so ideali vrlina, nesmrtnost

inBog dekadentno zamenjani z zdravjem, podaljšanjem

življenja in denarjem.

Vrlina ………………………………………..Zdravje

Nesmrtnost…………………………Podaljšanje življenja

Bog…………………………………………Zlato (denar)

Razumevanje lastne eksistence z duhovne perspektive

daje človeku moč, da se distancira od majhnih težav in

da ve, kdaj poiskati pomoč. Nemški romantik Novalis

govori o premišljanju lastnih bolezenskih stanj kot o

umetnosti in želi biti prerok te umetnosti.

Tako, kot je individualna bolezen, je individualno tudi

zdravje. Bolezen je neravnovesje, zdravje je ravnovesje,

vendar je ravnovesje zelo dinamično. Ni lahko govoriti

o nečem, kar je pri preprečevanju bolezni in doseganju

višje stopnje zdravja dobro za vsakogar.

Latinski izrek pravi: medicus curat, natura sanat. Kar

pomeni: zdravnik zdravi, narava pozdravi.

To, kar daje zdravniku sposobnost zdravljenja, je njegov

Jaz, ki ima uvid in razume, zdravilni postopki pa

so tisti, ki pozdravijo. Da bi spoznal, kaj je za nekoga

zdravilno, mora poskušati in mora biti sposoben postaviti

se v kožo tistega, ki je bolan, ter se v njegovi koži

vprašati, kaj bi bilo za 'mene' dobro. To bi moralo biti in

tudi je tisto človeško v zdravljenju.

Zdravilni postopki so usmerjeni tako, da se človekovo

mineralno – vegetativno – animalno bitje privede v ravnovesje

z namenom, da bi bilo to ravnovesje v prvi vrsti

nosilec samostojnega človeškega duha, ki je dolžan biti

soustvarjalec ravnovesja tega mineralno – vegetativno

– animalnega.

Pri močnem glavobolu, ki nastopi hitro, je zdravilno

sredstvo kot Ibuprofen pogosto nezamenljivo, če želimo

hitro izboljšanje. Zdravilna sredstva pa, ki so nastala s

širšim razumevanjem sveta in človeka od tistega, ki se

ga učijo študentje medicine, privedejo do globljih posegov

v človeško bitje in do stabilnejšega ravnovesja.

Bolezni, ki prizadenejo človeka, imajo različne vzroke.

Ni treba vedno poznati vzroka, da bi pomagali. Če se

uporabi pravo zdravilno sredstvo, ima človek svobodo,

da ozdravi ali pa ostane bolan. Človek v takšni situaciji

prepozna zdravilne principe v samemu sebi in se uči

biti zdrav. Ravno tako sam pacient spoznava vzrok bolezni,

ne da bi ga moral pregledati tudi njegov zdravnik.

Vse bolezni so na nek način del človekove usode, vendar

so nekatere prav individualno usodne njemu. Cilj

pravega zdravnika je, da sam prepozna takšne bolezni

in da pomaga pacientu, da sam spozna njihov vzrok.

Ta aspekt medicine je mogoče tudi najgloblji aspekt

medicine nasploh, ker je tudi smisel bolezni uvid v duhovno-duševne

sposobnosti človeka, ki do tedaj še niso

obstajale, in njihovo razvijanje.

Dr. Raffanelli prihaja v Ljubljano in Slovenijo, kjer

občasno predava in ima preglede. Zainteresirani

ga lahko pokličejo +385 91 504 2947 ali pišejo na

bredap7@gmail.com

prevedla Breda Pavlovič

18


P r i p o u k u

Breda Pavlovič

Epoha astronomije

Epoha astronomije v 7. a je bila kratka, a se je

otrok dotaknila z brezmejnostjo in iskanjem

odgovorov skozi zgodovino raziskovanj. Takole

so se sami umetniško izrazili in pesnili.

ASTRO – ZGODLA

Zgodovina vesolja

polna je ljudi,

ki so s pripomočki

ga spoznavali.

Pitagora prihaja

in njegov izrek,

njegove misli in dognanja

niso k'r en dr_k,

Nikolaj Kopernik

po tirnicah drvi,

Galileo Galillei

pa na grmadi že gori.

Današnji Nizozemci

neumni niso b'li,

med flamsko-špansko

vojno

so daljnogled izumili.

V prihodnosti mogoče

vesoljce srečamo,

al' nas pa zradira

neko vesoljsko telo.

Svit Jan Ostan

VESOLJE

Že ko gledamo Zemljo,

se nam zdi, da je ogromna.

Že ko gledamo morje,

se nam zdi, da je neskončno.

Tudi težave so tako velike,

da si da bi včasih najraje rekli,

da so nepremagljive.

A vse tu na Zemlji

se začne in konča.

Ampak vesolje,

to je prostor,

večji od Zemlje,

neskončnejši od morja,

in tudi večji od vseh

naših težav.

V vesolju ni ne začetka

ne konca.

In nobene širine ali dolžine.

In, ko pomislimo na te stvari,

je resnično nevarno, da se nam zavrti.

ZVEZDE

Loti Rotar

NAŠE VESOLJE

Ko pogledaš ga,

vidiš drug svet,

svet, ki se

spreminja kot

drveči komet.

Črno nebo,

polno kresničk

in drugih lepotičk.

Zvita spirala,

pisana in mala,

pomika se počasi

kot stara koala.

Vesolje je svet,

ki je posebno lep,

neraziskan in

skrivnosten,

poln vsega

in norosten.

Tara Milharčič

NAŠE VESOLJE

Vesolje je kot življenje

enega samega človeka,

ki je žalosten, nesrečen

ali vesel.

V hipu se lahko vse

poruši nate.

V vesolju nikoli nisi sam,

ves zamišljen

in domišljiji vdan.

Vsak človek dela napake,

in ko napako naredi,

je, kot da ima zavezane oči.

Ženja Vodnik

Po nebu čudovita Evropa po zvezdah postopa,

prelepi utrinek na nebu nastopa,

Mali voz pohajkuje kar bos,

lovska psa tam gori

zajcu res nista kos.

Kasiopea izgleda kot skrivenčena veja,

Andromeda se v svetlobi naceja.

Le jaz tu spodaj sedim in čakam in bedim,

da se ne zbudim ali česa ne zamudim.

Morda se jim nekega dne pridružim,

si morda kakšno prislužim.

Mia Zaletel


O E P r i m o r s k a

Pustovanje na

primorskem koncu

Martina Pahor Stanič in Tadeja Faganelj

Pozimi se vse življenje navidezno umakne, kot

bi izginilo pod zemljo. V zemlji pa prav v tem

času potekajo pomembni življenjski procesi,

ki jih ljudje, če nismo pozorni, niti ne opazimo. Za vso to

omrtvičenost v naravi je človek včasih krivil zle sile, ki jih je

skušal s hrupom in z maskami pregnati ter tako pomagati

prvim sončnim žarkom pri obujanju življenjskih sil globoko

v zemlji. Maske so si nadevali zato, da bi se lažje povezali

s temi elementarnimi silami, ki so včasih imele pomembno

vlogo v življenju ljudi, obenem pa so se tako pred njimi tudi

želeli zaščititi.

Pustovanje kot tako je bilo ozaveščeno šele konec 18.

stoletja, do danes pa je za marsikoga že izgubilo smisel.

Ko se maskiramo, prevzemamo nase podobo nekoga

drugega in s tem tudi njegovo držo, občutke ...

Sebe, svoj 'jaz' začasno odložimo in se vživimo v drugo

osebo, začutimo 'bit' te osebe. Odrasli ljudje imamo ob

pustu možnost, da enkrat letno za zabavo smuknemo

v drugo vlogo in vsaj za en dan pozabimo na vsakdanje

kalupe in omejitve.

Kaj pa otroci? Otroci imajo pustovanje vsak dan, celo

leto! V igri si neprestano nadevajo nove vloge in se vanje

vživljajo glede na svojo starost: štiriletni otrok se

popolnoma poistoveti s svojo masko in reče: 'Jaz sem

princ.' Pet- in šestletni otroci pa se že drugače zavedajo

svoje identitete in rečejo: 'Jaz bi bil princ.' Oziroma:

'Jaz sem kot princ.'

Zato ni vseeno, kakšno obleko nosijo otroci ob pustovanju.

Za igro so najprimernejše preobleke, ki ponazarjajo

neko osebo, za katero otrok ve, kako zgleda,


O E S a v i n j a

Zimska pravljica

na Rogli

Anja Kravogel

in predvsem, kaj dela. Tako svojo pustno masko lažje

vključi v svojo vsakodnevno igro, ne da bi z njo samo

brezciljno 'norel' naokrog. Mnogo je primernih likov iz

sveta poklicev (kuhar, zdravnik, frizer, zidar, šivilja ...)

ali pravljic (vila, palčki, kraljevič ...).

V vrtcu Kresnica smo se letos na pusta pripravljali že

prej, saj smo skupaj z otroki šivali kostume in izdelovali

pokrivala. Na pustni torek pa se je vrtec spremenil

v pravo majhno mestece, v katerem je bil prostor za

veliko pustnih mask. Ob mlinu so mlinarji mleli iz pirinih

zrn moko, ki so jo potem trgovke na tržnici prodale

kuharjem, ti pa so iz moke pripravili slastne palačinke.

Poleg tega smo imeli gradbenike, ki so gradili prave

hiše, če pa se je ob tem kdo poškodoval, so na pomoč

priskočile bolniške sestre. Roke so bile polne dela in

domišljija ni imela meja. Bilo je pestro in zabavno.

Šolarji pa so pustovanje praznovali malce drugače.

V pravljičnih preoblekah so zimo odganjali po vasi. V

spremstvu učiteljic in razredničarke, ki jih je spremljala

na harmoniko, so s pesmijo presenetili bližnje sosede,

šolarje iz OŠ Bukovica in doživeli lep sprejem na

Občini Renče-Vogrsko. Domov pa so se vrnili, kot se za

pusta spodobi, z zvrhanimi vrečkami dobrot.

Kaže, da jim je uspelo, saj pri nas že vse cveti in se v

zraku čuti pomlad.

V

Žalcu se je narava že prebudila iz zimskega

spanca, čeprav smo bili šele sredi februarja.

Prvi znanilci pomladi so se že predajali

toplim, spomladanskim žarkom. V šoli smo že razmišljali

o živopisanih barvah, cvetočih travnikih, polnih metuljev,

pikapolonic in čebel, ki pridno nabirajo med. Zlitje z

občutkom svobode, notranjega miru, naravnih zvokov

žvrgolenja ptic, ki prepevajo edinstveno pesem celotnemu

svetu. A otrokom je narava čez noč priklicala nasmeh na

obraz. Sredi februarja je namreč babica zima v beli plašč

odela vsa gorovja in tako smo se z otroki 5. razreda lahko

odpravili na Roglo, kjer smo se učili teka na smučeh.

'Joj, kako je lepo! Tu je prava zimska pravljica,' so

bili nad lesketajočo se snežno odejo navdušeni otroci,

ko smo prispeli na Roglo. V osrčju Pohorja, na 1500

metrih nadmorske višine, je bil namreč zrak še vedno

rezek in svež. Prav prijetno je dišalo po zimi. Otroci

v takšni zimski idili začutijo čarobnost spreminjanja

pokrajine v čisto belino, začutijo pa tudi stisko živali,

ujetih pod snežno odejo. Ko smo prispeli, smo si

z navdušenjem ogledali, kje bomo bivali, razpakirali

smo prtljago in se odpravili raziskovat okolico. Ta lep,

sončen zimski dan je kar vabil na potep v naravo.

V ponedeljek popoldan smo se prvič odpravili na tekaške

smuči. Prvi dan je bil še posebej zanimiv, saj je bil tek

na smučeh za večino otrok popolnoma nova izkušnja. V

okviru tekaškega centra Rogla so urejene številne proge

različnih dolžin in težavnosti ter štartno-ciljna arena, ki


je primerna za učenje in vadbo začetnikov. Tam smo preživeli

večino časa. Začeli smo s spoznavanjem opreme in z

igrami na snegu. Otroci so v času iger skoraj pozabili, da so

na tekaških smučeh in tako so se že po prvem popoldnevu

v večini zelo dobro navadili na opremo.

V večernih urah smo se odpravili v z zvezdnatim nebom

posuto temo smrekovega gozda, kjer smo se želeli

povzpeti na 30 m visoki razgledni stolp, vendar je bila

vidljivost zelo slaba, zato nismo videli čudovitih hribov

in gora. S stolpa se namreč razprostira veličasten razgled

na bližnje in daljne gore: Julijske Alpe, Triglav, Visoke

in Nizke Ture, Svinško Planino, Golico, Kobansko,

Boč, Paški Kozjak in Mozirske planine.

Naslednji dan je bil malo bolj naporen, saj smo bili na

tekaških smučeh dopoldan in popoldan. Sonce nas je

ves dan nežno božalo po laseh in nas opominjalo, da

prihaja pomlad. Sneg je počasi izgubljal v boju z zlato

kroglo, ki je neusmiljeno bila boj s snežnimi kristali.

Otrokom sem zvečer pripovedovala, kako smo lani s 5.

razredom v šoli v naravi teka na smučeh marca pomahali

soncu v pozdrav in zima nam je tisto leto še zadnjič

v sezoni pokazala zares ostre zobe. Snežni vihar se je

poigraval z nami in puhaste snežinke so s sunkovitim

vetrom poplesavale v zraku, se spreminjale v led in nas

zbadale v lica kot ostre šivanke. Otroci so ob pripovedaovanju

začudeno začutili to čudovito spreminjanje

narave in bili hvaležni za vsak sončni žarek posebej. Po

večerji smo si v hotelu Planja ogledali še film Poletje v

školjki. Tisti večer so otroci hitro zaspali.

In že je bila tu sreda. Otroci so z navdušenjem pričakovali

nov dan. Po zajtrku so imeli vsak dan glavno

uro. Odlično počutje je dokaz, da svež, gorski zrak dobro

dene tudi možganom. Epoha zgodovine jih je navdušila

do te mere, da so se še med tekom na smučeh

pogovarjali o aktualnih tematikah. Prav z veseljem smo

jih poslušali. Zanimivo je, kako otroke v šoli v naravi

spoznaš na prav poseben način in z njimi stkeš močno

vez, kar je v šolskih klopeh precej težje, predvsem pa

dolgotrajnejše. Sreda popoldan je potekala v znamenju

drugih športnih aktivnosti, saj smo si morali od teka

na smučeh malce odpočiti. Bazen je bil krasna izkušnja

za masažo in norčave vodne vragolije. Sledila je igra

v prav posebni ogromni športni dvorani. Pred večerjo

pa smo se odpravili še na sankališče Zlodejevo. Veter

okoli ušes, hitrost, ki krepko dvigne srčni utrip, adrenalinska

vožnja v osrčju pravljičnih pohorskih gozdov.

Zabava je bila zagotovljena s spustom po 1360 m dolgi

progi s strmimi zavoji. Na udobnih saneh z varnostnim

pasom nam je vožnja še dolgo časa ostala v spominu.

Utrip srca nam je dvignila hitrost do 40 kilometrov na

uro, malo manj pogumni pa so hitrost uravnavali z zavornim

ročajem. Otroci so bili zelo navdušeni. Toliko

dogodivščin in aktivnosti se jim je zgodilo, da so kar

vriskali. Vsak naslednji dan na Rogli je bil lepši od prejšnjega.

Kljub domotožju nekaterih otrok je čas hitro

mineval, saj smo bili zelo aktivni.

Kakšno uro in pol hoda od Rogle kraljuje skrivnostni

razgledni stolp, ki stoji kot stražar v spokojnem miru.

Tu v tihoti pohorskih smrek počivajo Lovrenška jezera,

ki so naravni spomenik na višje ležečem šotnem barju.

Če je dovolj snega, se lahko tja z otroki odpravimo kar

s tekaškimi smučmi, vendar nam letošnje leto snežne

razmere tega niso dopuščale.

Četrtkovo dopoldne je minilo z nekaj vajami, predvsem

pa v športnem duhu rokometa na snegu. Igrali

smo ga na tekaških smučeh, brez palic. Popoldne pa

smo se z nekaterimi otroki, ki so že zelo dobro napredovali,

odpravili na skoraj štiri kilometre dolgo pot po

urejenih progah za klasično tehniko. Takšen lep dan je

zares najlepše preživeti v naravi, na smučeh, v gozdu, s

športom in prijatelji. Zimska pravljica nas je tako očarala,

da smo z veseljem tekali navkreber.

Jutra na Rogli so bila neznansko spokojna in mirna,

noči pa tako jasne, da se nam je na trenutke zazdelo, da

bi se lahko zazibali med zvezde in se dotaknili luninega

krajca. Ali pa ujeli mogočno škrlatno kroglo, ki nam daje

življenje in vsak dan znova zahaja za mogočnimi hribi. S

podobnimi občutki smo se podali v četrtkove sanje, v petek

pa smo se z veseljem vračali domov v objem pomladi.

Med bivanjem na Rogli smo ovekovečili kar nekaj prav

posebnih trenutkov, ki so dokaz, da smo se imeli zares

lepo. Poglejte, kako nas je zimska pravljica prevzela z

lepimi občutki in novimi izkušnjami.


22

O E S a v i n j a

NOVA KNJIGA

David L. Brierley

One Hundred Million

Destinies Now

Kul Mame

organizirale prvo

garažno razprodajo

Kul Mame je združenje mamic, ki želijo več in so

pripravljene na vse. Porodila se nam je ideja, da

bi si vsak posameznik prečisti svoje stanovanje,

kot se za spomladanske čistke spodobi, uporabne predmete,

še vedno delujoče aparate, ohranjena oblačila in podobno pa

podari nam za izvedbo projekta. Izkupiček po simbolni ceni

prodanih stvari smo porabili za nakup potrebščin učencev

waldorfske šole.

Najpomembnejše pa je, da je ob zaključku projekta

vse stvari (bilo jih je res ogromno) prevzel RK Žalec in s

tem je naš projekt dobil tudi dobrodelno noto. Garažna

razprodaja, ki se je zgodila sredi marca v telovadnici

naše šole je bila zelo uspešna in bo vsekakor doživela

ponovitev jeseni.

Nova publikacija, ki izzive, s katerimi

se sooča Evropa, obravnava z vidika

waldorfske pedagogike.

Ko bralca počasi popelje

skozi poučni

del ter nato skozi

predloge za praktično

delo, ob tem pa

predstavlja učinkovite

metode spajanja

intelektualnega

in emocionalnega,

nas avtor opogumlja

in nam sporoča, da v

življenju vedno lahko

izbereš, da boš

boljši. Zavedanje, da

imamo možnost izbire,

nas varuje pred

mnogimi izrazitimi

psihopatološkimi

stanji, v katera zapademo

samo zato, ker nam življenje postane pretesno,

pot pred nami pa brezno. Ko odkrijemo, da obstajajo

mnoge poti, saj je življenje le prometno krožišče, ki ima

mnogo več izhodov, kot si mislimo, se umirimo, osredotočimo,

se rešimo suženjstva, na katerega smo obsodili

sami sebe, pogosto z vzgojo, za katero kot otroci nismo

ne krivi ne odgovorni.

Ta knjiga je prav takšen vodič pri iskanju izhoda, svetlobe

v tunelu. Z znanjem, izkušnjami in pogumom, da

stopi 'iz okvirjev', je avtor nadaljeval svojo pot iskanja

boljših pedagoških metod dela z otroki, da bi postali

boljši ljudje. Njegova strokovnost, znanstvenost, praktičnost

in dolgoletne izkušnje dajejo tej knjigi duhovno

in intelektualno prednost pri izboru načina, kako bomo

kot učitelji preostanek življenja preživeli v iskanju svetlobe,

proti kateri nas od rojstva usmerja naša arhetipska

inteligenca.

prof. ddr. sc. Lidija Pehar

redna profesorica na oddelku Pedagogika

in psihologija Filozofske univerze v Sarajevu,

prodekanja Filozofske fakultete


W a l d o r f s k e i n i c i a t i v e

Zavod za razvoj waldorfskih šol

in vrtcev - zveza

Streliška ulica 12, 1000 Ljubljana

ZAVOD ZA RAZVOJ WALDORFSKIH ŠOL IN VRTCEV - Zveza

01 434 55 77

041 459 199 (ga. Vera Grobelšek – vodja izobraževanja)

051 304 406 (ga. Manca Biber – založba, šola za starše

Godija Kellerja, delavnice in predavanja za strokovno ter

splošno javnost, koordinacija aktivnosti Godija Kellerja v

Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, projekti)

zavod@waldorf.si

www.waldorf.si

Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev

aktivnosti Godija Kellerja v Sloveniji, na Hrvaškem

in v Italiji: Godi Keller - S srcem v šoli)


Waldorfski vrtec, osnovna šola, gimnazija

in glasbena šola

Streliška 12, 1000 Ljubljana

01 434 55 70

info@waldorf.si

lj.waldorf.si


Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj

Struževo 14j, 4000 Kranj

01 434 55 70

info@waldorf.si

lj.waldorf.si

Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj

OE Savinja

Waldorfski vrtec in osnovna šola

Ulica Ivanke Uranjek 6, 3310 Žalec

03 777 30 20, 03 777 30 21

tajnistvo@waldorf-savinja.si

www.waldorf-savinja.si

Waldorfska šola Savinja

OE Gorenjska

Waldorfski vrtec čebelica in osnovna šola

Radovljica

Kranjska cesta 4, 4240 Radovljica

041 415 726

gorenjska@waldorf.si

waldorf-gorenjska.si

Waldorf Gorenjska

Waldorfski vrtec Sončnica

U. Viktorja Kejžarja 35, 4270 Jesenice

041 464 688

gorenjska@waldorf.si

waldorf-gorenjska.si

Waldorfski vrtec Sončnica

OE Primorska

Waldorfski vrtec Kresnica

Bukovica 65, 5293 Volčja Draga

040 438 312

w.vrtec.go@gmail.com

www.waldorf-primorska.si

Waldorfski vrtec Kresnica - Bukovica, Primorska

Waldorfski vrtec Zlata Ptica

Ustje 70, 5270 Ajdovščina

031 578 358

waldorfajdovscina@gmail.com

www.waldorf-ajd-go.blogspot.com

Waldorfski vrtec Zlata ptica, Ajdovščina, Primorska

OE Celje

Waldorfski vrtec Celje

Breg 3, 3000 Celje

041 324 323

info@waldorfski-vrtec-celje.si

www.waldorfski-vrtec-celje.si

Waldorfski vrtec Celje

OE Pomurje

Waldorfski vrtec Pomurje

Zadružna ulica 5, Černevalci, 9000 Murska Sobota

031 353 694

info@waldorfpomurje.si

www.waldorfpomurje.si

Waldorfski Vrtec Pomurje

Inštitut Sofijin izvir Maribor

Zasebni Waldorfski vrtec Studenček

Valvasorjeva ulica 94, 2000 Maribor

02 62 00 608

wrtec.studencek@sofijinizvir.si

www.sofijinizvir.si

waldorfski.vrtec


Waldorfske novice - Pomlad 2017

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?