Waldorfske novice - Pomlad 2017

U t r i n k i
Z drugimi besedami, dovolil je, da so ga vodila topla
čustva do drugega človeškega bitja. In v takih srečnih
trenutkih se lahko dogodijo stvari, kot je bila ta.
Zmožni smo pogledati mimo fizičnih omejitev drugih.
Takrat lahko pogledamo globlje v drugo osebo, kar dokazuje,
da ljubezen ni slepa. Nasprotno, daje nam priložnost,
da vidimo jasneje in bolj resnično. Ko stvari, ki
so pomembne, postanejo bolj razločne kot tiste manj
pomembne.
Tudi zaljubljenost ima to prizanesljivo moč. In verjemite
mi, poznam pare, ki jim je uspelo ta dar ohraniti
mnoga leta. Ki tudi potem, ko skupaj preživijo mnoga
leta, zmorejo spregledati nepomembno, da ne zamudijo
pomembnega.
Starši so glede tega po navadi enako dobri. Svoje otroke
imajo radi do te mere, da zlahka spregledajo tiste
lastnosti svojih potomcev, ki druge spravljajo ob pamet.
Hvala jim za to. Njihovo neomejeno zaupanje v zmožnosti
svojih otrok je najboljša nega, ki jim jo lahko dajo na
poti skozi njihovo življenje.
Človeško bitje je človeško le, kadar ga ne obsodimo
na diagnozo. 'Fee-fi-fo-rum, vonjam kri človeškega bitja,'
pravi velikan, ko vstopi v sobo, v kateri se skriva
Jakec. Boji se tistega nepredvidljivega, nezanesljivega,
neobvladljivega, ki vedno lahko prinese nekaj novega,
postane nekaj novega ali si da novo možnost. Ali da
možnost nekomu drugemu. Kot je to naredil Peter. Kot
lahko naredim jaz ali vi.
prevedla Marina Nuvak
Sarah Cornelius, waldorfska šola v Kaliforniji
Na waldorfski šoli
sem se naučila,
kako se učiti
Razmišljanje bivše učenke
Ko večina ljudi misli na pomladanske počitnice,
si ne predstavljajo, da bi šli maturanti nazaj
na svojo osnovno šolo, toda natančno to sem
naredila jaz.
Dobila sem priložnost, da grem na prakso k Allison
Budschalow na razvojnem oddelku in bilo mi je tako
lepo. Kadar se vrnem na Waldorfsko šolo Filadelfija,
se vedno počutim, kot bi prišla domov, kjer srečujem
znane obraze in prostore. Toda tokrat sem imela priložnost
videti šolo čisto drugače, kot sem jo poznala
večji del svojega življenja.
Odkar sem odšla z waldorfske šole, se je svet okoli
mene zelo spremenil. Ko sem postopala po stavbi
s prenosnim računalnikom in slušalkami, ki so
bingljale iz moje torbe, sem se počutila nekoliko
uporniško.
Večino svojega časa preživim v internatu, v svetu,
kjer so iPhoni praktično šesti prst in bi za odvisnost
od preverjanja elektronske pošte potrebovali posebno
zdravljenje. Vsak dan preživim dolge ure za svojim
računalnikom, ko pišem naloge in raziskujem. Pri
matematiki smo zelo daleč od ploskanja poštevanke
v krogu; vsak moj dan se zdaj začne s kvizom na pametnem
telefonu, preden se poglobim v matematične
krivulje.
Dnevi izdelovanja zvezkov/ knjig pri glavni uri in
vaja zapisovanja se zdijo kot daljni spomin (čeprav
v redkih prostih trenutkih v svoji spalnici še vedno
pletem). Zdi se, da ne glede na to, kako se waldorfska
šola trudi ustvariti svet učenja brez tehnologije,
preostali svet to zahteva. Vendar se nisem nikoli težko
prilagodila. Pravzaprav sem imela, ko so nam pri
biologiji v prvem letniku predstavili program Excel,
dosti manj težav kot večina mojih sošolcev, 'tehnoloških
poznavalcev'. Izdelava PowerPointov mi nikoli ni
predstavljala težav, ampak nekaj, kar je enostavno
upravljati in razumeti.
16
16 Waldorfske novice