Waldorfske novice - Pomlad 2017

preprosta, ponavljajoča se opravila na novem tekočem
traku izdelave avtomobilov enostavno zapustili. Do tega
nespodbudnega, ponižujočega dela je nastal takšen odpor,
da je moral Ford, da je zadržal delavce za tekočim trakom,
podvojiti njihove plače. Priznal je, da je bilo to povišanje
plač njegova najboljša vaja nižanja stroškov, kar jih je
kdajkoli izvedel, saj je lahko pospešil transportne trakove,
kar je vodilo v večjo produkcijo avtomobilov. Vprašanja
dehumanizacije sploh nihče ni omenjal, razen Charlieja
Chaplina, ki je leta 1936 posnel film 'Moderni časi'.
Leta 1900 je bilo v ZDA 7623 izdelovalcev kombijev, toda
v enem desetletju se je število zmanjšalo na zgolj tri. Zanimivo
je brati o psiholoških učinkih rutinske, standardizirane
uporabe rok, brez vsake oblike razumskega vložka.
Raven bolezni in dolgčasa je bila tolikšna, da ni preostalo
drugega, kot računati na domišljijo delavcev. Zato je bilo
treba ne le proizvodnjo, ampak tudi potrošnjo prenesti na
znanstveno upravljanje. Prvič se je zgodilo, da je bilo izobraževanje
sistemsko urejeno s strogim učnim načrtom,
ki je tistim, ki so imeli dovolj sreče ali nesreče, da so opravili
testiranje, v občutljivi starosti pri desetih, oziroma
enajstih letih omogočal, da se pridružijo administraciji.
Danes ocenjujejo, da je 60 % odraslih v Evropi prisiljenih
več kot tri ali štiri ure dnevno sedeti pred računalniki.
Vključno z bolniškimi sestrami, zdravniki in učitelji, kjer
so medčloveški odnosi tako zelo pomembni.
S tem v mislih se je v okviru waldorfske pedagogike kot
socialnega impulza eno od predavanj na prvi šoli leta
1921 dotaknilo vprašanja moralnosti kot problema volje,
in ne mišljenja. Waldorfski princip temelji na razumevanju
treh sil duše – mišljenja, čutenja in hotenja. Čutenje
vzdržuje ravnotežje med namenom (mišljenje) in voljo (dejanje).
Zavest o tem je vodila k glavnemu elementu waldorfske
pedagogike. Dogovorili so se, da je za zadostitev
naraščajočih potreb po inovatorskem in kreativnem mišljenju,
ki se bodo z leti samo še povečevale, treba uvesti
novo obliko transdisciplinarne, povezovalne pedagogike,
kjer bi bili predmeti enakovredni, kjer bi imele umetnost,
znanost, tehnologija in humanistične vede enak status
in, kjer bi fragmentirano znanje poskušal nadomestiti holistični,
celostni učni načrt.
Mišljenje samo, brez uporabe rok
Kakšno je mišljenje, prilagojeno vodstveni strukturi, ki
je vsiljeno današnjemu izobraževalnemu sistemu? Algoritem
je metodološki niz korakov, ki jih je mogoče uporabiti,
da prideš do odločitve. Za to delo lahko iznajdemo stroje,
ki bodo sledili tem korakom. Tak primer je kavomat v
poslovni stavbi ali na letališču. Kavomat ima vrsto gumbov,
na katere pritiskamo s kazalcem. Naši kazalci imajo,
kot izgleda, dve glavni funkciji – kazanje in pritiskanje na
gumbe. Odločimo se na primer za kapučino, amerikanko
itd. ter pritisnemo na gumb. Tudi odločitev za mleko,
smetano, sladkor izrazimo enako. Pritisnemo. Kartica in
koda – pritisni kodo. V redu. Rezultat je kava po naši izbiri.
Tudi oseba, ki pritiska na gumbe, je algoritem, saj
mora pritisniti na prave gumbe. Brez nadziranja prestav,
zobnikov in električnega toka vse to ne bi bilo mogoče. Zdi
se, da vse večje število naših odločitev nadzirajo algoritmi.
Izkušnja izdelovanja predmetov
V času Taylorjeve vede o upravljanju so na uporabo rok
gledali kot na antitezo njegovim teorijam o ločevanju mišljenja
in delovanja. Ročno delo je doživljajo renesanso
kot zdravo opravilo. Vojake, ki so se po prvi svetovni voljni
vrnili v Veliko Britanijo, so spodbujali, da svoj čas preživljajo
ob pletenju. Zamisel je bila, da ima ta ponavljajoča
se, ritmična dejavnost pomirjujoč učinek na živce,
pomaga sproščati travmatične izkušnje ter tako deluje
kot oblika rehabilitacije. Rečeno je bilo, da mirno, redno
gibanje pletilk pomirja um, še več, dopušča, da pozitivne
misli prosto tečejo. To je bila prva oblika delovne terapije.
Poudarilo je tudi časovni vidik nekaterih obrti, kot je tkanje
na statvah. Ritmična uporaba nog in drsenje čolnička
se združita s čustvenim in duhovnim učinkom tega, ko
vidimo, kako pod našimi rokami nekaj raste. V poznem
obdobju industrijske revolucije so v Angliji v nekaterih
tovarnah s humanističnim pogledom, kot je tovarna čokolade
Cadbury's v Bournevillu blizu Birminghama in v
idealističnem mestu Roberta Owena New Lanark, tkanje
uporabljali za blaženje monotonosti opravil v delavnici, ki
so človeka dehumanizirala. V šolah v 20. letih prejšnjega
stoletja ni bilo nič nenavadnega, če so otroci do dvanajstega
leta v odmorih med bolj intelektualnimi dejavnostmi
pletli. Zdravniki so spodbujali zvok pletilk, za katerega
so rekli, da 'pomirja'. Leta 1919 je neki deček napisal v
svoj dnevnik: 'fantje v našem razredu so, medtem ko smo
recitirali, po navadi sedeli in si dali opravka s svojimi črnilniki
ali s tapkanjem s svinčniki po klopi ali so šarili s
svojimi ravnili, morda frcali koščke gume. Zdaj so tako
zaposleni s svojimi prsti, da nikoli niso nemirni ali se grdo
obnašajo.' Zaposlovanje prstov je bila oblika disciplinske
terapije ne glede na spol, ki je v drugi polovici stoletja kot
nevrološka in delovna terapija postala pomembna oblika
terapije v primerih travme in odvisnosti od drog. V enaindvajsetem
stoletju smo se začeli zelo zanimati za vprašanja
zdravja. Obstaja močno gibanje vodilnih psihiatrov,
ki propagirajo večje zavedanje o pomenu ročnega dela v
šolah, ne kot oblike terapije, ampak kot preventivne metode.
Pravijo, da nam delo v pisarni 'škodi' in popravljanje
stvari pravzaprav 'dobro dene'. Znano je, da je Gever
Tullez v ZDA ustanovil šolo 'Šola popravljanja'. Tukaj so
imeli razočarani učenci na voljo ogromno materialov in
orodij. Rezultat je bil visok nivo dejavnosti, veliko urezov
in podpludb, pa tudi vneme in srčnosti.
Po eni strani je roka vektor, ki deluje navzven, po drugi
pa se roke povezujejo s telesom na veliko načinov, pogosto
brez naše zavestne volje ¬– kot pri čohanju po glavi
ali drgnjenju naših lic. To kaže, da lahko naše roke telesu
tudi obrnejo hrbet. Takrat se delo ustavi. Včasih so
menili, da so kroglice koristne za zaposlitev prstov in kot
pomoč pri koncentraciji. V mediteranskih deželah lahko
še vedno vidiš, kako moški posedajo po trgih in v rokah
ves čas držijo verižice kroglic. Pravijo, da ima dve tretjini
svetovnega prebivalstva verižice s kroglicami. Uporabljajo
8 Waldorfske novice