Waldorfske novice - Pomlad 2017

O E P r i m o r s k a
Pustovanje na
primorskem koncu
Martina Pahor Stanič in Tadeja Faganelj
Pozimi se vse življenje navidezno umakne, kot
bi izginilo pod zemljo. V zemlji pa prav v tem
času potekajo pomembni življenjski procesi,
ki jih ljudje, če nismo pozorni, niti ne opazimo. Za vso to
omrtvičenost v naravi je človek včasih krivil zle sile, ki jih je
skušal s hrupom in z maskami pregnati ter tako pomagati
prvim sončnim žarkom pri obujanju življenjskih sil globoko
v zemlji. Maske so si nadevali zato, da bi se lažje povezali
s temi elementarnimi silami, ki so včasih imele pomembno
vlogo v življenju ljudi, obenem pa so se tako pred njimi tudi
želeli zaščititi.
Pustovanje kot tako je bilo ozaveščeno šele konec 18.
stoletja, do danes pa je za marsikoga že izgubilo smisel.
Ko se maskiramo, prevzemamo nase podobo nekoga
drugega in s tem tudi njegovo držo, občutke ...
Sebe, svoj 'jaz' začasno odložimo in se vživimo v drugo
osebo, začutimo 'bit' te osebe. Odrasli ljudje imamo ob
pustu možnost, da enkrat letno za zabavo smuknemo
v drugo vlogo in vsaj za en dan pozabimo na vsakdanje
kalupe in omejitve.
Kaj pa otroci? Otroci imajo pustovanje vsak dan, celo
leto! V igri si neprestano nadevajo nove vloge in se vanje
vživljajo glede na svojo starost: štiriletni otrok se
popolnoma poistoveti s svojo masko in reče: 'Jaz sem
princ.' Pet- in šestletni otroci pa se že drugače zavedajo
svoje identitete in rečejo: 'Jaz bi bil princ.' Oziroma:
'Jaz sem kot princ.'
Zato ni vseeno, kakšno obleko nosijo otroci ob pustovanju.
Za igro so najprimernejše preobleke, ki ponazarjajo
neko osebo, za katero otrok ve, kako zgleda,
20 Waldorfske novice