odpri - Zveza društev diabetikov Slovenije

OSREDNJA TEMA: Sladkorna bolezen in debelost - uvedba inzulinske terapije
Inzulinsko zdravljenje in telesna teža
® Dr. Aleš Skvarča, dr. med.
Uvedba inzulinskega zdravljenja je ena od prelomnic v zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2. Veliko bolnikov je bilo
do tega trenutka prepričanih, da njihova bolezen morda le ni tako zelo huda, saj so krvni sladkor primerno uredili
s pomočjo tablet. Nenadoma pa jim njihov diabetolog svetuje uvedbo inzulinske terapije. To je za številne bolnike
lahko tudi psihološki šok. O inzulinu namreč krožijo številni miti in legende. Veliko bolnikov zatrjuje, da poznajo
nekoga, ki se zdravi z inzulinom, in nenehno “pada v komo”, ali pa se je čezmerno zredil. Spet drugi se bojijo igel
in zbadanja, tretjim bi vbrizgavanje inzulina pomenilo prevelik poseg v njihov življenjski ritem. Zato se številni
bolniki tudi po več let izogibajo uvedbi inzulinskega zdravljenja, čeprav se s tem poveča njihovo tveganje za razvoj
kroničnih zapletov bolezni.
Inzulinske sheme
Na voljo imamo več različnih pripravkov
inzulina. Pomembno je, da se
zdravnik in bolnik pogovorita o shemah
zdravljenja in skupaj izbereta tisto,
ki bi bila za bolnika najprimernejša
in hkrati tudi sprejemljiva. Izbira
sheme je odvisna od stopnje aktivnosti
življenjskega sloga posameznika, režima
prehranjevanja, zmožnosti svojcev
v primeru bolnikov, ki potrebujejo
pomoč, itd. Z vsemi inzulinskimi pripravki
ni vselej mogoče doseči optimalne
urejenosti, zato se je nujno zavedati
tudi določenih omejitev. Nerealna
pričakovanja glede urejenosti glikemije
z določeno inzulinsko shemo
lahko namreč bolniku zelo zagrenijo življenje.
Včasih se na začetku odločimo
za preprostejšo shemo in jo pozneje
po potrebi intenziviramo glede na izmerjene
profile krvnega sladkorja. Tako
ima bolnik tudi čas, da se bolje seznani
z inzulinskim zdravljenjem in sam
ugotovi, kje so morda rezerve.
Porast telesne teže
Z inzulinom bolnik pridobi orodje, s
katerim lahko tudi še tako visok krvni
sladkor prej ali slej normalizira. Seveda
se hkrati poveča tudi potencialna nevarnost
za pojav hipoglikemij in porast telesne
teže. Vendar pa to ni samoumevno,
temveč gre za problem neprimernega
prilagajanja odmerkov inzulina. Če se
namreč bolnik hkrati ne drži navodil
glede zdrave prehrane, seveda to lahko
povzroči hitro rast telesne teže. Vso s
hrano vneseno energijo namreč s pomočjo
inzulina uspešno uskladišči v
maščobne zaloge, kar se ob tabletah
morda ni zgodilo. Tako primeren sladkor
bolnik dosega le z dodajanjem inzulina,
ne pa tudi z zmanjšanim vnosom hrane
in zadostnim gibanjem.
Ta težava je verjetnejša pri bolnikih, ki
med jemanjem peroralne terapije (tablet)
in uvedbo inzulinskega zdravljenja
niso imeli možnosti za vmesno obdobje
meritev krvnega sladkorja ob peroralni
terapiji. Tako so “preskočili” stopnjo
samokritičnega vpogleda v stanje
njihove urejenosti glikemije in niso poiskali
zelo verjetnih rezerv v izvajanju
nefarmakoloških ukrepov (dieta, gibanje,
telesna teža). Ti bolniki tako neposredno
preskočijo na inzulinsko zdravljenje,
ki jim omogoča nadaljevanje njihovega
nezdravega načina življenja. Z
uspešno ureditvijo glikemije z inzulinom
pa jim daje nekakšno potuho, da s
tem slogom nadaljujejo, ne zavedajoč
se, da bo odslej vsak njihov dietni “prekršek”
nekaj dodal k telesni teži.
Bolniki, ki imajo s pomočjo meritev
glukoze možnost vmesnega vpogleda v
stanje krvnega sladkorja (tudi po obrokih
hrane), pa se lahko dobri urejenosti
glikemije približajo ali jo celo dosežejo
Ne smemo pozabiti, da primerna prehrana, zadostna telesna
dejavnost in skrb za primerno telesno težo ostajajo temelj zdravljenja
sladkorne bolezni tipa 2 tudi po uvedbi inzulinskega zdravljenja.
Pomembno je prilagajanje odmerkov inzulina glede na vsakodnevne
potrebe: »ne jemo glede na količino vbrizganega inzulina, temveč
odmerek inzulina vsakokrat prilagodimo predvidenemu vnosu hrane
in gibanju«.
že z okrepljenim izvajanjem nefarmakoloških
ukrepov. Tako včasih takojšnja
uvedba inzulinskega zdravljenja sploh ni
potrebna in se za nekaj časa odloži, v sicer
redkejših primerih pa lahko diabetolog
celo zmanjša število tablet.
Težave pri hujšanju
Številni sladkorni bolniki, ki se že
zdravijo z inzulinom, imajo čezmerno
telesno težo in le stežka shujšajo. Izhodiščno
predpisani odmerki inzulina so
namreč zanje pogosto dogma, ki naj se
ne bi spreminjala. Zato si vsak dan vbrizgajo
enako količino inzulina, četudi
uživajo različno hrano z različno vsebnostjo
ogljikovih hidratov. Posledično
lahko takrat, ko namenoma (ko želijo
shujšati) zaužijejo manjšo količino ogljikovih
hidratov, a si aplicirajo enak
(“predpisani”) odmerek inzulina, pozneje
pride do hipoglikemije, torej prenizkega
krvnega sladkorja. To bolniki korigirajo
z zaužitjem dodatnih obrokov
ogljikovih hidratov (navadno sladke hrane
ali pijače), ki bi bili sicer nepotrebni.
Tako jim nikakor ne uspe shujšati, saj
jim njihovi “zacementirani” odmerki inzulina
to preprečujejo.
Bolniki se svojih težav s prenizkim
sladkorjem v krvi včasih sploh ne zavedajo.
Na vprašanje o hipoglikemijah odvrnejo:
»Nimam jih, nižji sladkor vedno
še pravi čas začutim in hitro zaužijem
dodaten obrok hrane.« Dejansko pa gre
največkrat že za začetno hipoglikemijo,
ki ravno tako lahko zaradi posledičnega
uživanja dodatnih količin ogljikovih
hidratov na dolgi rok pripelje do nehotenega
pridobivanja odvečnih kilogramov.
Pri načrtovanem hujšanju in uživanju
manjših obrokov hrane je torej treba
hkrati ustrezno prilagoditi (zmanjšati)
10 Sladkorna bolezen
MAJ 2013