Didakta marec

šolska praksani vsi predhodni koraki. Starši začnejo zares spreminjatisvoje neustrezne vzgojne prijeme šele v primeru, ko sojasno spoznali, kakšni vzgojni vzgibi jih vodijo, kakoprenašajo lastne vzgojne vzorce v vzgojo in če so si postavilijasna pričakovanja glede vzgoje.ALI TUDI UČITELJI RAZVAJAMO OTROKE?Zanimivo vprašanje, na katerega bi verjetno vsak imelsvoj odgovor. Seveda vse, kar velja za starše, velja tudiza učitelje. Tudi učitelji so obremenjeni z vzgojnimivzorci svojih staršev, tudi oni projecirajo lastne željena otroke. Kot za starše ni dovolj, da jim nekdo samopove, da svojega otroka razvajajo, tako tudi za učiteljeto ni dovolj. Gre za vprašanje, ki je povezano z lastnovzgojno izkušnjo, kar mora vsak predelati v svoji zavesti.Učitelji lahko otroke razvajajo tudi v dobri veri, daravnajo strokovno.OTROK NAJ POSTAJA ODGOVOREN ZASVOJA DEJANJAPomembno je, da se zavemo, da če rečemo otroku NE inmu postavljamo meje, s tem ne škodujemo njegovi samopodobiin samospoštovanju. Ravno nasprotno. Otrok semora zavedati, da je sam odgovoren za svoja dejanja. Staršimorajo vedeti, da lahko dovolijo otroku tako imenovano»izbiro s posledicami«. Primer: otroku rečemo, da se morazjutraj pravočasno vstati in ujeti avtobus. Lahko sevedaignorira budilko in gre peš v šolo. Jasno mu povemo, daga v primeru, da zamudi avtobus, ne bomo peljali v šolo.Sedaj je odgovornost oz. izbira prepuščena otroku. Čeotrok vstane prepozno in besni, ker je zamudil avtobus, gaseveda ne smemo peljati. Tako se bo otrok sčasoma naučilpravilne izbire in si gradil samospoštovanje in samozavest(Konrad, Walecia, 2005).Potrebno je, da se kot starši ali učitelji naučimo postavljatiotrokom logične posledice za njihova dejanja oz.postavljati »zdrave« meje. Če povemo preprosto; otrokunpr. rečemo: «Če si nekaj zlomil oz. uničil in to pripadanekomu drugemu, boš to tudi popravil ali kako drugačenadomestil; če boš nekoga prizadel, se mu boš opravičilitd. …« Razlikovati moramo tudi med razvajanjem in podporo.Podpora pomeni, da pomagamo otroku, da postanesamostojen, razvajanje pa nima takšnega cilja. Posledicarazvajanja je, da otrok ni samostojen, ampak je odvisenod drugih. Pomembno je tudi, kako se starši odzovejo, čenpr. otrok sam pospravi sobo ali naredi kaj drugega breznaših opozoril. Večina staršev bo verjetno rekla »Si končnopospravil,« ali pa, »Skrajni čas je bil,« namesto da birekli npr. »Hvala! To je bilo pa super!« in tako dali otrokupozitivno spodbudo.ZAKAJ POTREBUJEJO OTROCI MEJE?Če otroku ne postavimo mej, se le ta znajde v nepreglednemsvetu izgubljen in prepuščen samemu sebi (Juhart,2003). Starši želijo svojim otrokom boljše življenje, kot soga živeli sami in se jim ravno zaradi teh občutkov bojijoali izogibajo postavljati omejitve. Razvajen otrok ne poznapravih meja. Svoje lastne meje navidezno razširja na vseširše okolje, ob tem pa pričakuje, da je vse namenjeno lenjemu in temu, da zadovoljuje njegove potrebe. Otrokom pameje nudijo varnost in jih hkrati tudi izzivajo. Meje otrokamikajo. Otroci meje preizkušajo in preverjajo. Prekoračitvemeja kažejo na njihovo željo po jasnosti in odločnosti. Kadarse otrok sooča z mejami, se pravi, da spoznava meje svojihtrenutnih zmožnosti. Postavljanje meja ni enostavno, vendarveliko bolj razbremenjuje starše. Otroci velikokrat bolj cenijostarše, ki postavljajo meje, kajti v nasprotnem primeru sostarši tisti, ki jim ukazujejo njihovi otroci. Meje so del temelja,na katerem se gradijo odnosi med starši in otrokom. Čese starši ne zmenijo za otrokove nenehne prekoračitve meja,s tem prispevajo h krepitvi otrokovega uničevalnega vedenjater ovirajo razvoj njegove samozavesti in občutka medsebojnegaspoštovanja. Torej lahko rečemo, da starši morajo imetinadzor nad svojim otrokom in jim postaviti meje, saj se takootrok počuti varnega pred zunanjim svetom.KAKO POSTAVLJAMO OTROKU MEJE?Otroku lahko postavlja meje oseba, ki ga spoštuje. Vsakpri besedi meja verjetno pomisli na grožnje in kazni, vendarmeje s tem nimajo nič opraviti. Otroci potrebujejoavtoritete, ki jim pomagajo v njihovem ravnanju. Mejeseveda niso nekaj nespremenljivega in nedotakljivega,ampak so seveda odvisne od otrokove starosti, razvojater odnosa med starši in otrokom. Seveda tudi pri določitvimej ni enega recepta, po katerem bi lahko vsi delaliin vzgajali svoje otroke. Kot je vsak otrok drugačen, tudimeje ne morejo biti za vse otroke enake. Vzgoja je pač nekevrste umetnost, kljub vsem napotkom in izdanih knjigahna to temo velikokrat potrebujemo kar precej poguma indomišljije, da rešimo navadne ali nenavadne vsakodnevnetežave. Zavedati se moramo, da je postavljanje mej polnoskritih pasti, s katerimi se srečujemo na poti do cilja.Jan – Uwe Rogge (2000, str. 68) pravi:• Kdor postavlja meje otrokom, mora spoštovati tudinjihove meje.• Kdor je odkrit in jasen, pokaže svoje lastne meje.• Meje, ki jih postavljamo tukaj in zdaj, ne smejo biti zavselej veljavna, nepremakljiva znamenja.• Postavljanje meja ima opraviti z domišljijo in s presenečenjemin pogumom.• Postavljanje meja vključuje pogum za napake, za nepopolnoin nedokončano.30/Didaktadidakta_mar_09.indd Sec1:32 30.3.2009 10:38:56