Didakta marec

šolska praksaDanes večina otrok doma nima veliko zadolžitev, karjim onemogoča pridobivanje delovnih navad, ki jih bodokasneje nujno potrebovali. Prav je, da otroku jasno povemoin pokažemo, kaj mora storiti oz. kakšne so njegove zadolžitve.To deluje nekako takole: »Lahko gledaš film, potemko boš pomil posodo …« Gre za pogojevanje, s katerimdosežemo, da otrok najprej opravi določene zahteve, potempa lahko dela tisto, kar ga veseli. V pomoč pri vzgoji otroknam je lahko tudi rutina. Rutina in postavljena pravila lahkov našo družino vnesejo več miru kot karkoli drugega.ZAKAJ SE KAZNOVANJE NE OBNESE?Kaznovati pomeni, da drugemu povzročamo bolečino,ga za kaj prikrajšamo ali povzročamo trpljenje za prekršek.Kazen je ponavadi bolj povezana z maščevanjem kots prizadevanjem za izboljšanje nečesa (Pantley, 2002). Kaznovanjekvari odnos med staršem in otrokom.Kako ponavadi kaznujemo svojega otroka? Pogosto kričimo,se razburjamo na otroka in mu grozimo. Otroci hitrospoznajo, da praznim grožnjam, vpitju in razburjenju starševzaradi njihovega neprimernega vedenja le redko sledi karresnega. Starši se ob neprimernem otrokovem vedenju pogostoodzovejo tudi s tepežem. Marsikdo pravi: »Tudi meneso tepli in tudi jaz bom svoje otroke …« Če si priznamo, stepežem dosežemo bolj malo, učinki pa so običajno kratkoročni.Ko otroka tepemo, usmerimo njegovo pozornost natepež, ne pa na vedenje, ki je bilo napačno. Otrok zato, ker gatepemo, ne bo začel razmišljati: »Uf. Res sem ga polomil. Nibilo prav, da sem to storil.« Razmišljal bo nekako takole: »Toni pravično, da me tepejo. Ne razumejo me. Sovražim svojestarše, ker mi povzročajo bolečino.« Če hočemo doseči, dabo otrok spremenil svoje vedenje, moramo doseči to, da boobčutil krivdo za svoje obnašanje ali ravnanje. Tepež otrokaoropa občutka krivde, saj kazen za neprimerno obnašanjeodsluži. Ko otroka udarimo, imamo takoj boljši občutek, sajsprostimo svojo negativno energijo. Toda marsikateri staršiv svojem »afektu« težko nehajo tolči, nekateri pa celo povejo,da se sploh ne zavedajo, kako močno udarjajo, dokler nevidijo posledic (Pantley, 2002). Pogosto starše tudi zanese,da za vsako malenkost uporabijo tepenje. Tako se otrok boljboji njihovih udarcev kot posledice svojih dejanj. Otrok jeprestrašen, pretresen in pogosto zasovraži svoje starše. Znanoje, da otrok, ki ga doma tepejo, tudi sam kasneje pogostopretepa vrstnike ali mlajše od sebe, ko odraste pa ta vzorecobičajno prenese tudi na svoje otroke. Tako dobimo začarankrog, iz katerega težko izstopimo.ZA OTROKOVE »PREKRŠKE« RAJE UPORABI-MO »NARAVNE« ALI LOGIČNE POSLEDICETo pomeni, da se otok uči preko izkušenj. Življenje nasvse uči na objektiven in neposreden način (Pantley, 2002).Posledice prekršenega pravila naj bodo vedno povezane sproblemom. Če otrok na primer pozabi doma šolske copate,bo ta dan v šoli pač brez copat. Drugič spet, če bo naprimer zamudil avtobus, bo moral peš v šolo … Otrok seuči preko izkušenj na »lastni koži«, kar je običajno najboljzanesljiva metoda učenja. Lep primer takšnega učenja jetudi ta, da otroka zebe v roke, ker ni želel obleči rokavicali se dotakne vročega štedilnika kljub našim opozorilom.Lahko mu govorimo in razlagamo, kako je nevarno in kakose lahko opeče, vendar ko sam občuti naravno posledicosvojega vedenja, bo to vedel za vse čase. Starši bi moralipogosteje pustiti naravi, da uči otroke. Če bi se ustavili inpustili naravi, da opravi svoje delo, bi si prihranili velikočasa, pa tudi število predavanj bi se zmanjšalo. Tako staršiže npr. takoj, ko otrok shodi, pretirano pazijo, da ne bislučajno padel in se malo udaril. S tem mu preprečujejo, dabi se naučil številnih lekcij, ki se jih je mogoče naučiti le zbolečino. Če se sedaj vrnem nazaj na razvajanje, o kateremsem govorila na začetku članka, pa otroka, ki ga razvajamo,ravno prikrajšamo, da bi na lastni koži občutil posledicesvojih dejanj. Takšen otrok je prikrajšan za takšne izkušnje,zaradi česar vstopa v življenje nepripravljen. Včasihpa se seveda moramo naravnim posledicam izogniti, kerbi lahko bile prenevarne. Včasih namreč naravnih posledicpreprosto ni. V takšnih primerih si lahko pomagamo z logičnimiposledicami. To pomeni, da otrok jasno vidi zvezoali povezavo med svojim vedenjem in posledico vedenja.Pri tem morajo biti posledice vedenja seveda prilagojeneotrokovi starosti in razumevanju.SKLEPPri vzgoji žal ni receptov in enotnih pravil. Vsak otrok jedrugačen in tudi našega znanja ni nikoli dovolj. Velikokratse sprašujemo, ali delamo prav ali bi lahko kaj izboljšali.To je prav, saj se učimo na svojih napakah in jih tako popravljamo.Pomembno je, da kot starši in učitelji zaupamosamemu sebi in se zavedamo, da imamo pred seboj otroka,ki bo slej ko prej postal odrasel. Pomagajmo mu z jasnimimejami in pravili, da bo postal odgovoren za svoja dejanjain mu ne bo vseeno, kaj se dogaja okoli njega.LITERATURA:Breton, Maryse. (2005). It Takes a Parent: How the Culture of PushoverParenting Is Hurting Our Kids and What To Do About It/The Pampered ChildSyndrome: How To Recognize It, How To Manage It, and How To Avoid It.Library Journal. 11/1/05, Vol. 130, Issue 18, p 106–107.Juhart, M. (2003). Otroci potrebujejo meje. Predšolski otrok danes: zbornikprispevkov strokovnega srečanja. Slovenske Konjice: Vrtec.Konrad, Walecia. (2005). Are you spoiling your child. Good Housekeeping.Vol. 240, Issue 5, p 116 – 119.Pantley, E. (2002). Z otrokom lahko sodelujete. Radovljica: Didakta.Rogge, J. (2000). Med popustljivostjo in strogostjo. Tržič: Učila.Žorž, B. (2002). Razvajenost, rak sodobne družbe. Celje: Mohorjeva družba.32/Didaktadidakta_mar_09.indd Sec1:34 30.3.2009 10:38:56