Didakta marec

šolska praksaBranje kot poslasticav podaljšanem bivanjuv prvi triadiKatarina Nagode, prof. RP, OŠ Danile KumarS tem je podobno kot s kavo ali čajem. Vsak si ju zna pripraviti sam. Vendar pa je čisto drugače, če ti juskrbno in zavzeto pripravi kdo, ki te ima rad.No, ni čisto tako. Saj se večina otrok šele v prvem alidrugem razredu sreča z branjem oziroma s črkami. Torejniso vešči branja v takšni meri, da bi zraven doživljaličustveno doživljajsko ugodje. Ukvarjajo se predvsem stehniko branja. Ravno zato se mi zdi zelo pomembno, daučitelji otrokom ponudimo vsaj nekaj tega ugodja. V temvsakodnevnem hitenju tudi ni veliko staršev, ki bi branjeuvrstili na dnevni urnik.V zadnjem letu sem poučevala drugi razred podaljšanegabivanja. Na našem urniku je bilo najprej kosilo. Pokosilu pa vedno posladek – ena porcija branja. S polnimiželodčki, že malo utrujeni, so bili otroci vedno pripravljenina to poslastico. Začeli smo z zbirko pravljic Mamka Bršljankain Lonček kuhaj. Motivacija je bila vsak dan dežela,iz katere je izhajala pravljica. Npr.: Je bil mogoče kdo žev Afriki? … Danes vam bom prebrala afriško pravljico.Včasih so otroci pravljico tudi ilustrirali. (Kakšne barvekožo boste pobarvali dečkom iz afriške pravljice?) To sejim je zdelo zelo vznemirljivo, da afriško, mehiško, nemško,angleško, kitajsko … pravljico poslušajo v slovenskemjeziku. Tovrstne pravljice so kratke, jedrnate in tudi poučne.Učence sem po čustvenem premoru spodbudila, da sosami oblikovali nauk zgodbe.Med poslušanjem zgodbe smo imeli posebna, pravzapravsproščena pravila. Učencem sem dovolila, da medbranjem vzamejo list in rišejo po svoje. Iz dveh razlogov,nekateri so risali prizore iz pravljice, predvsem pa zaraditistih, ki radi vzbujajo pozornost in so moteči. Ti drugiso se z risanjem ali pisanjem ali čečkanjem zamotili inniso motili prvih. Dovolila sem jim, da med branjem tudivstanejo in tiho odnesejo kakšno stvar v smeti, gredo ponov list ali po barvice – samo, da to naredijo tiho in mirno.Tega niso izrabljali ravno zato, ker je bilo to dovoljeno.Ko pa so učenci želeli, da jim preberem več pravljic,je bil to znak, da lahko začnem z daljšimi pravljicami inzgodbicami. Več kratkih pravljic zaporedoma ne priporočam,kajti ko prebereš drugo, je vsebina prve že izrinjena izspomina. Zato učinek prebranega nima take vrednosti.S temi pravljicami sem začela tudi v tretjem razredu.Zakaj? Zato ker so boljši bralci brali zahtevnejše slikanicein knjige ter so te, čeprav so jih mogoče že brali, že pozabili.Slabšim bralcem so te kratke pravljice omogočalečustveno doživljajsko ugodje. Pri obojih sem pa doseglanamen, ponuditi jim ugodje poslušanja in razvijanje lastnegadoživljajskega sveta.Ko smo te pravljice »prerasli« smo brali krajše slikanice,tako sem sčasoma povečevala čas koncentracije. Del skorajobveznega repertoarja sta tudi slikanici Pekarna Mišmašin Škrat Kuzma. Vedno izbiram take knjige, ki so mi zelovšeč in tudi mene zelo pritegnejo.Proti koncu tretjega razreda so prišle na vrsto knjige, kismo jih brali po »poglavjih«, seveda prilagojeno utrujenostiotrok. Zelo se je »prijela« knjiga Doktor Jojboli. Pribranju te knjige so sodelovali učenci s tem, da so dokončalidel pesmice oz. verza, ki sem ga prej prebrala. Imeli sočudovite ideje, pogoj je bil seveda ustrezna rima. Drugastvar, ki je bila v tej knjigi zelo domišljijsko plodna, je bilapredstava domišljijske živali – to je bil naprejnazaj. VsakDidakta/33didakta_mar_09.indd Sec1:35 30.3.2009 10:38:56