1. PDF dokument (10 MB) - dLib.si

Ko sem pisal o nastankupoti nad trentarskodolino Zadnjico, se je kmaluizkazalo, da manjka še kakšnonadaljevanje. Zanimivi indrzni poti čez Komar in Skozirižo sta namreč le cvetki, kiskozi zgodovino nista oveneliin se danes pustita poduhatigorskim estetom. Še mnogoveč pa je pozabljenih poti,ki jih je narava vrnila vprvotno stanje, saj nogatrentarskega lovca ali pastirjaže dolgo ni stopila nanje.Včasih je dovolj bežen pogledna stare planinske zemljevide,da vnese zmedo v misli celodobrim poznavalcem, ki jim v naravikatera od vrisanih poti naenkrat "hodiviška". Tudi domačini še vedo s prstompokazati in povedati, kje so nekočpredniki našli prehode na drugo strangorskih grebenov, na sodobnih kartahpa so tam le prazne lise. Čas je, kotvemo, tisti, ki prej ko slej zabriše še takoopazno delo človeških rok, če se te vsajobčasno ne ukvarjajo z njim in ga ohranjajopri življenju. Še posebno to velja zapoti in objekte, ki so v visokogorju izpostavljenistalnemu delovanju naravnihsil. Danes seveda nima smisla objokovatiali le zaradi nostalgije na silo skušatioteti pozabi poti, ki jim ni mogočeslediti v naravi, sploh če gre za take, kiso jih zaradi izpostavljenosti tudi nekočuporabljali le redki domačini. 1Tokrat bom obrisal prah pozabez dveh poti nad Zadnjico. Izvirataiz dveh različnih časovnih obdobij,obe sta bili svoj čas označeni inzavarovani ter med gorniki relativnodobro obiskani. Nekoč je bila njunakombinacija celo eden od možnihpristopov iz Trente na Triglav, ki sele bežno dotakne današnjih poti.Starejšo, med poznavalci znano podimenom Stara Kugyjeva pot, najdemoomenjeno v Vestnikih iz začetka prejšnjegastoletja in le bežno v planinskiliteraturi. O drugi, mlajši italijanskiferati, pa ni zapisanega praktično1Planinski vestnik, april 2011.Več kot 2000 m visoko pobočje Triglavanad Zadnjico Foto: Oton Naglostničesar, čeprav so še danes med namiljudje, ki so jo v prvih povojnih letih spridom uporabljali ...Stara Kugyjeva potPrebiranje planinskih spisov, ki jih je vletniku 1904 objavil trentarski župnikJosip Abram - Trentar, nam ne razložizgolj glavnega razloga za gradnjo potičez Komar na Dolič, ki je bil posledicaangažiranosti slovenskih planincevv tekmi z Nemci; utreti lastno pot naTriglav. Iz njih lahko lepo razberemo,da je bil Komar za tedanjega planincatudi dejansko potreben. Za pojasnitevbo najbolje, če se na hitro preselimov jasno oktobrsko jutro 1903, kosta Abram in njegov vodnik AndrejKomac - Mota stala v zatrepu Zadnjicein se odpravljala na novo zgrajenopot (uradno odprto avgusta 1904):"Tu, tik pod mogočnimi stenami secepi ena pot proti Luknji čez Skok naDolič, ta pa, prav zdaj dovršena, se vijenaravnost gori proti Doliču. Omenjamše tretjo pot na Triglav, takozvanoKugyjevo pot, ki se razhaja na Skokuter se vzpne po velikih meliščih inčez skale naravnost na Zelenico in zaPlanjo pod vrh Triglava. Ta pot je bilado sedaj najkrajša, a uživa ime pot pokrivici, saj ni niti zaznamovana nitinadelana."O potrebi po novi poti nas skušaprepričati tudi Anton Stres, ki je januarja1901 objavil članek z naslovomIz Baumbachove koče na Triglav.Baumbachova koča je nekoč stalaNa Logu, v bližini sedanjega informacijskegacentra, Stresa in prijatelja,ki ga je spremljal, pa je motila slabapovezava z Doličem. Pove nam, da jeprelaz Luknja iz Zadnjice dostopenpo obeh straneh razbitih Korit; leva jetežko sledljiva in pod pobočji Pihavcavodi mimo planine Zajavor, desna panevarna predvsem zaradi kamenja, kiga s strmali proži pasoča se trentarskadrobnica. Od nje se odcepi steza protiDoliču, ki pelje naokoli mimo Skoka,je mestoma izpostavljena in zelo dolgater zato neprivlačna za planince, ki najbi se poslej raje posluževali nove označenein zavarovane poti čez Komar. Taje pot na Dolič skrajšala za kar dve uri,pa še planinci se niso več izgubljali –tako kot Stres, ki ugotavlja, da sta imelas prijateljem precej sreče, da sta se ponekaj urah iskanja prehodov vendarleznašla na Doliču.Iz enih poti nastanejoceste, druge izginejoAbramova želja o porastu obiskaTriglava s primorske strani se jeRazglednica Trente, ki so jo izdale italijanskevojaške oblasti, v detajlu alpini v Direttissimi.Arhiv Lojzeta BudkovičaStrogo in ponosno poziranje dveh graničarjevKraljevine Jugoslavije pred Aljaževim stolpom,posneto okoli 1930. Arhiv Petra Muckauresničila le deloma, saj so Trentopetnajst let kasneje anektiraliItalijani. V kratkem času je bila na približnitrasi stare poti zgrajena širokamulatjera na Dolič, ki se je pogumnozagrizla v Skok, tako da je postalpristop po njej časovno primerljivpoti čez Komar, vendar bistveno boljvaren in udoben.Po opisih sodeč se je stara Kugyjevanekoč začela nižje pri Skoku, kamorse izpod Vrha Zelenic izteka širokain plitva zagruščena grapa. Kasnejeje bil ta vstop pozabljen, saj se je bilona pot mnogo lažje priključiti četrture višje – z mulatjere, pri razvalinipostaje tovorne žičnice.Kugy se ni nikoli zavzemal, da bipristope na vršace, ki jih je v spremstvudomačih vodnikov odkril svetu,"popackali z barvo" in nanje spravilimnožice (čeprav se je to mnogokratzgodilo). Tudi iskanje prehoda iz Zadnjicena Triglav je bilo zgolj osvajalskaideja, ki sta se jo 8. avgusta 1881 namenilauresničiti z mladostno močjo in|23|