1. PDF dokument (10 MB) - dLib.si

MINIATURATolmunToliko je moj kot njenBesedilo: Gregor GornikPrijetno utrujen je po brezpotjusestopal v dolino. Misel napravkar osvojeni vrh ga je navdajalaz ravno pravšnjo mero ponosa.Na turo je krenil skorajda sredi noči,saj se je obetal eden izmed tistih spoletno vročino in sončno pripekoprebogatih dni. Nekoliko ga je žežejalo, a bo nižje doli zavil k potokuin se osvežil. To je bil prav posebenpotok, ki je v skale vklesal več skritihtolmunov in korit.Ni posvečal večje pozornosti vednoglasnejšemu žuborenju, doklernjegov sluh ni zaznal nenavadnegašuma, ki je motil to monotono pesempotoka. Na primernem mestu je skozirušje pogledal v strugo, prizor ga je zahip osupnil. V tolmunu pod navpičnoskalo je čofotalo žensko bitje. Že jehotel neopazno oditi dalje, ko ga jeprešinila hudomušna misel: tolmunje ravno toliko njegov kot njen! Naprimernem mestu se je nato strmospustil proti cilju.Iz grla se ji je izvil pritajen krik, koga je zagledala. Njemu pa so strmina,rušje in pajčevina, ki jo je spotoma,ne namenoma, z glavo snel z grma,pripomogli k vtisu, da jo je zagledalšele sedaj. V opravičilo je izustil nekajnarejeno zmedenih besed. S hitrimikretnjami leve roke si je skušalodstraniti pajčevinaste niti z obraza.A se je morda ujel v past, mu je zatrenutek šinilo skozi možgane.Nato je izrekel nekaj oguljenih frazo vremenu pa čudoviti naravi in da ježejen. To je tudi razlog, da je zavil semdol. Njen odziv ga je opogumljal, zatoje s pogovorom nadaljeval in jo nevsiljivoopazoval. Imela je gracioznopostavo, česar tudi rahlo valovanjevode ni moglo prikriti. Ni bila večrosno mlada, a tudi on jih je štel žekrepko čez štirideset.Če se ji lahko pridruži, je nato vprimernem trenutku izstrelil. Prikupnemunasmehu in rahlemu priklonuglave je sledil oster pogled: "Lahko, čeboš priden."Smuknil je za bližnji grm, se nahitro znebil cunj in nato zdrsnil vtolmun. Voda je bila prav prijetnohladna. Bilo je manj prostorno,kakor se je zdelo od zunaj, in imel jekar nekaj težav, da ni zašel v njenoosebno območje.Nadaljevala sta s pogovorom, kise je vedno bolj razvijal v prijetnokramljanje o tem in onem. Da ga jenavdušil nedavni koncert znane,že nekoliko ostarele rokovskeskupine in podobno. Sicer pa, kjelahko dandanes še najdeš mladegarokerja? Oh, ti mladi so tako ali takonekaj čisto posebnega. Mogoče pasta onadva že malce v letih, sta sevprašala – in se zraven samozavestnonasmehnila. Tako se namreč nista nitinajmanj počutila.Povedala je, da v hribe sicer ne hodiprav pogosto, pozna pa pot do teh tolmunovin občasno pride sem prebratkako knjigo ali samo sanjarit. Pa šedaleč ni do sem gor. Nekatere njenebesede pa tu in tam kak naglas so izdajaliseverovzhodno poreklo, sicer paje bilo očitno, da že dolgo časa živi vokolici glavnega mesta. Zaupala mu jenekaj zanimivosti iz svojega življenja.V mlajših letih jo je navduševal ples,ukvarjala pa se je tudi z atletiko.Ko jima je v tolmunu postalohladno, sta se zleknila na bližnjeskale in se predala božanju sončnihžarkov. Sonce je bilo še vedno visokona nebu, ko je rekla, da bo trebav dolino. Bolj zaradi vljudnosti jevprašal, če jo lahko pospremi. Skobacalasta se na noge, se zazrla drugdrugemu v oči in nato še malo boljdiskretno v druge dele telesa pa spetv oči in nato s kančkom sramežljivostipovesila pogled ter se odpravila vsakk svojemu kupu obleke.Ampak pot v dolino je bila potemše dolga in tja sta prispela, ko je bil žepozen mrak. m|63|