1. PDF dokument (10 MB) - dLib.si

tišini, ki nas edina zares nauči slišatiutrip naravnega bitja, toliko bolj dragocenain potrebna. Gore in njihov svet soresnično učna pot, za vse življenje.Že prve dni, ko smo s prvimi izvidnicamiin sprehodi v svojih glavah inobčutjih zarisali široki zatrep doline inokoliške grebene, smo začeli z aklimatizacijskimiturami. To je zelo pomembno.Ko smo v manjši skupini odšli nabližnje sedlo, nekje do višine pet tisočmetrov, sem doživel pravi šok in skorajobupal. Napor je bil tolikšen, da nisembil za nikamor. Zadihanost drugih meje tolažila, da morda nisem le jaz kriv.Razumni Peter se je smejal in povedal,da je to normalno na prvi aklimatizaciji.Po vrnitvi in odmoru v taboru smovzpon, tokrat v večji skupini, ponovili inse povzpeli na bližnji Mirador, 6089 m.Tokrat je šlo bistveno lažje. Na njegovemvrhu smo nekateri kar prespali.Naslednja učna lekcija: neverjetno, kajvse človek zmore in kako je to našečloveško bitje prilagodljivo. Miselno intudi telesno. Zdelo se mi je, da se lahkoskoraj vživim v odlome granita in koseledu, ki bivajo tam zgoraj.PrijateljiNekaterih prijateljev, s katerimi smodelili napore, utrujenost in pričakovanja,danes ni več med nami. Poleg zdravnikaAndlovica mislim na MiroslavaSvetičiča - Slavca ter Pavla Podgornikain Tamaro Likar. S Tamaro, ki je bila letoali morda dve starejša, sva se na poteh vgorah večkrat srečala, izmenjala nekajbesed, pogledov in bil sem vesel, da jez nami na odpravi. Kakor vsi, ki resnoplezajo, je bila tudi ona do sebe stroga,asketska in primerno ambiciozna.Alpinist je podoben polarni živali, ki seprilagodi ostremu okolju; če ni takšen,se takšne dejavnosti sploh ne moreiti. Zdelo se mi je dobro, da je Tamaraz nami, kakor bi podzavestno čutil,da je poleg moških kretenj, skalnemorene, visokih hladnih vrhov tja doneba, črnih skal in belih ledenikovnavzoča tudi ženska anima. Ves čas jebila živo prisotna, v Tamarini podobi,neodvisno od tega, kaj in koliko smo seskupaj pogovarjali. Še isto poletje, ponaši vrnitvi, sta s Pavletom umrla v steniMalega Koritniškega Mangarta. Tikpod vrhom stene ju je po celodnevnemplezanju v dežju konec junija ujela noč zohladitvijo s snegom, v kateri sta od izčrpanostipodlegla. Nekaj tednov po temžalostnem dogodku sva z BogdanomSmeri v južni steni Aconcague v letu 1982:1. Francoska smer (1954) – prva smer v steni2. Argentinsko-avstrijska smer (1966)3. Argentinska smer (1966)4. JV greben (1966)5. Messnerjeva – Tirolska varianta Francoskesmeri (1974)6. Japonska izstopna varianta Francoske smeri (1981)7. Slovenska vstopna varianta Francoske smeri (1982)8. Jugoslovanska – Slovenska smer (1982)Vrisi: Peter PodgornikFoto: Jože Andlovic|56| Planinski vestnik | FEBRUAR 2012