odpri - Zveza društev diabetikov Slovenije

STRAN ZA MLADEMaraton Franjain vzpon na VršičŠportni vikend društva diabetikov Hba1c je bil prava priložnost, da smose štirje člani društva odločili sodelovati na največji kolesarski prireditviv Sloveniji; na kolesarskem maratonu Franja. Udeleženca prejšnjihmaratonov, Boštjan in Roman, sta me prepričala, da imam za sabodovolj prevoženih kilometrov za soočenje s 160 kilometri ceste.Nataša pa se je odločila za krajši maraton.Na dan prireditve smo se dobrouro pred startom dobili v ljubljanskemBTC, kjer je bil start maratona.Pogovarjali smo se o pripravah, kismo jih imeli v zadnjih dneh preddirko in o tem, kako se bomo lotili160-kilometrske trase. Nato smo pripravilikolesa, se prijavili na startu insi premerili krvni sladkor. Strinjalismo se, da je najbolje začeti z 8mmol sladkorja v krvi, uskladili inzulinin ogljikove hidrate še tik predstartom 1500-glave množice kolesarjev.Od starta v BTC do »letečegastarta« na Vrhniki smo vozili v strnjenikoloni, od tam naprej pa je šlozares.VZPON NA KLADJENAM JE ZAGRENIL DANVrhniški klanec je hitro razredčilkolesarsko kolono. Kolega iz društvasta bila bolj v ospredju, tako da sems svojim »cukrom« in kilometri ostalsam v veliki množici kolesarjev (takopač na dirki je). Po uvodni krizi naprvem klancu se je »mašina« umirila,tako da sem pot prot Idriji in Cerknemuprevozil kar lahkotno, še zlastiker mi je na spustu proti Idriji uspeloprehiteti kar lepo število sotrpinov.Med Idrijo in Cerknim je bil čas zaprvi leteči obrok (dve frutabeli).Za menoj je bilo že dobrih 70 km inpokurjenih tisoč kcal, kar pomeni, dasem bil z »gorivom« že bolj na koncu.V Cerknem je bila prva postojanka,kjer smo se založili s pijačo in napolnilirezervoarje za sedemkilometrskivzpon na Kladje, ki je nekaterim kolesarjemprecej zagrenil dan. Na vrhuvzpona sta sledila okrepčilo in obveznomerjenje sladkorja - bilo ga je 3,8mmola - klanec je pač zahteval svoje.Banane, energetski gel, frutabela innazaj na kolo v dolino proti ŠkofjiLoki. Na spustu mi je zopet šlo odlično,tako da sem pred Škofjo Lokoujel skupino, v kateri je vozil Roman.Samozavest mi je takoj zrasla, ko mije Roman povedal, da je do cilja vBTC samo še ravnina.UVRSTILI SMO SEV ZLATO SREDINOZadnja etapa poteka iz Škofje Lokeskozi Zbilje proti Vodicam, Tacnu, Črnučamdo BTC. Vozili smo v strnjenikoloni, tako da je bila hitrost kar visoka,premagovanje zadnjih kilometrovpa ne preveč naporno.Po prihodu v cilj je zopet sledilakontrola sladkorja, ki je pokazala, dasmo bili vsi štirje bolj na koncu z»gorivom«, tako da smo si z užitkomprivoščili veliko porcijo riža, ki smoga poplaknili z zasluženim pivom.Boštjan, izkušeni triatlonec in kolesar,je s traso opravil v pičlih trehurah in 40 minutah, kar je bil tudi vabsolutni konkurenci odličen rezultat.Midva z Romanom sva potrebovaladobre štiri ure, kar naju je uvrstilov zlato sredino. Nataša je prikolesarilav slabih štirih urah in se pravtako uvrstila v zlato sredino.V dolino je šlo hitreje, predvsem pa lažeO K T O B E R 2 0 0 5Trije Mušketiri na VršičuDokazali smo, da tudi 160 km karresnega dirkanja ni nič nemogočegaza športno živeče sladkorne bolnike.JURIŠ NA VRŠIČČe je šla Franja, ni hudič, da ne bi šeltudi Vršič, smo si dejali in se prijavilina kolesarjenje od Kranjske Gore doVršiča. Dvanajstkilometrskega vzpona s14-odstotnim povprečnim naklonomsmo se lotili z novim članom v kolesarskemtimu Hba1c. Andrej se je žrtvovalza ovekovečenje dogodka s fotoaparatom.Položaj za posnetke si je izborilna kolesu. Čeprav ne v konkurenci, jeVršič osvojil brez večjih težav.Pa pojimo od začetka. Na startnemmestu v Kranjski Gori smo se pomešalimed preostalih tisoč kolesarskihnavdušencev. Boštjan je bil bolj vospredju, z Romanom pa sva startalanekje v sredini. Do Hotela Lek, kjerje bil »leteči start«, smo vozili v zaprtikoloni, od tam do vrha pa je vsaksam bil svojo bitko s 25 serpentinami,ki so nas prepotene in zasoplepripeljale na vrh prelaza.Časa za vmesno kontrolo krvnegasladkorja na tej dirki ni bilo, saj najboljšiprevozijo vzpon v dobre polure. Boštjan je potreboval 43 minut,kar ga je uvrstilo med prvih sto,Roman je bil tokrat tri minute hitrejšiod mene, še vedno pa sva oba zmoglavzpon v manj kot eni uri. Nisamo rezultat tisti, zaradi kateregasmo sedli na kolo, ampak tudi duhdobre ekipe. Za povrh pa je zdržalotudi vreme. Zelo lep dan je bil za začetekjesenskega septembra.Težav s krvnim sladkorjem tudi tokratni bilo, kar zopet dokazuje, dase ob redni vadbi in poznavanjusvoje bolezni lahko tudi sladkornibolniki merimo z najboljšimi in prekosimomarsikoga, ki se spopadasamo s strmino in kilometri.Se vidimo tudi prihodnje leto!Robi Zupan,član društva Hba1c31